Prevod

Nekoč je v templju Tōdai-ji živel starejši menih, ki je bil silno bogat, a nikomur ni dal niti trohice svojega imetja. Njegova skopost je bila tolikšna, da je bilo vsem očitno, kako globoko je zabredel v greh. Shōbō, poznejši vrhovni duhovnik, je bil tedaj še mlad menih. Zgrožen nad grešno stiskaškostjo starejšega meniha se je namenoma spustil z njim v stavo. »Častiti, kaj bi moral storiti, da bi vi vsem menihom pripravili gostijo?« ga je vprašal. Starejši menih si je mislil: »Nespametno bi bilo staviti, izgubiti in potem plačati gostijo. Toda zdaj, ko me je pred vso skupnostjo takole izzval, bi bila sramota, če mu ne bi nič odgovoril.« Zato je premislil, česa Shōbō nikakor ne bi mogel storiti, in dejal: »Na dan praznika Kamo se povsem gol, le s predpasnikom okoli ledij in s posušenim lososom za pasom namesto meča, usedite na shirano kravo ter po veliki cesti Ichijō od Ōmiye do rečnega brega glasno oznanjajte: ‘Jaz sem Shōbō iz templja Tōdai-ji!’ Če boste to storili, bom v vašem templju priredil veliko gostijo za vse, od menihov do najnižjih služabnikov.« Prepričan, da Shōbō česa takega vendarle ne bo storil, je stavo trdno sklenil. Shōbō je zbral vse menihe in pred kipom Velikega Bude udaril na zvon, Budi naznanil stavo in odšel. Ko se je približal dogovorjeni dan, so na križišču Ichijō in Tominokōji postavili tribuno. Tam so se zbrali vsi menihi, da bi videli Shōbōja, ko bo šel mimo. Med njimi je bil tudi starejši menih. Čez nekaj časa se je med gledalci ob cesti vzdignil silen hrup. Sprašujoč se, kaj se dogaja, so iztegnili vratove in pogledali proti zahodu. Zagledali so golega meniha, ki je jezdil na kravi, s posušenim lososom za pasom namesto meča, in žival plosko udarjal po zadnjici. Za njim se je zgrinjalo na stotine otrok in glasno vpilo: »To je Shōbō iz templja Tōdai-ji! Zaradi stave s starejšim menihom jezdi tod mimo!« Tistega leta je bil prav ta prizor največja znamenitost praznika. Nato so se menihi vrnili v tempelj in starejšega meniha pripravili do tega, da je priredil veliko gostijo. Ko je cesar slišal za ta dogodek, je dejal: »Shōbō se je odrekel lastnemu ugledu, da bi drugega popeljal na pravo pot. Kako je mogoče, da v današnjem svetu še živi tako plemenit človek?« Poklical ga je k sebi in ga sčasoma povzdignil vse do časti vrhovnega duhovnika. Prav ta vrhovni duhovnik je ustanovil Zgornji Daigo.