Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Ko je gospod Michitoshi, minister za obredne zadeve, izbiral pesmi za zbirko Goshūishū, ga je obiskal Hata no Kanehisa, misleč, da bi bila morda vanjo sprejeta tudi katera od njegovih pesmi. Minister ga je sprejel in med pogovorom vprašal: »Kakšne pesmi ste kaj zložili?« Kanehisa je odgovoril: »Nimam nobene posebno imenitne. Ko pa sem po smrti cesarja Go-Sanjōja obiskal tempelj Enshūji, so cvetovi dehteli prav kakor nekoč, in tedaj sem zložil tole: ›Prav takšnih barv kot lani, ko sem jih gledal, so se razcveteli. Le cvetovi, ti ne poznajo žalosti.‹« Gospod Michitoshi je dejal: »Lepo ste jo zložili. Le da besede, kakršne so kere, keri in keru, niso prav nič posebnega. Pa pustiva to; hana koso, kar pravite za cvetove, bi bilo še najprimernejše za ime kaki deklici.« Ker ga tako ni posebno pohvalil, je Kanehisa redkobesedno vstal. Spotoma se je ustavil pri služabnikih in jim rekel: »Ta gospod očitno prav nič ne razume pesništva. Kako žalostno, da je prav takemu človeku zaupano sestavljanje cesarske pesniške zbirke! Veliki svetnik iz Shijōja je zložil pesem: ›Šele ko pride pomlad, me ljudje obiščejo v gorski samoti; cvetovi so pravi gospodar tega doma.‹ Ljudje jo imajo za čudovito in jo kar naprej ponavljajo. Toda v njej stoji hito mo toikeru, ›tudi ljudje me obiščejo‹, pa tudi yado no aruji narikere, ›so gospodar tega doma‹, in prav tako pravi hana koso, ›prav cvetovi‹. V tem je povsem enaka moji. Zakaj naj bi bila torej pesem velikega svetnika iz Shijōja imenitna, Kanehisova pa slaba? Res je žalostno, da je takemu človeku zaupano izbiranje pesmi za cesarsko zbirko!« S temi besedami je odšel. Eden od služabnikov je nato stopil k Michitoshiju in mu povedal: »Kanehisa je pred odhodom govoril tako in tako.« Minister je prikimal in rekel: »Tako torej, tako torej. Nikar nič ne govori o tem.«