Prevod

I. »Juha iz klobasnega špilčka.« »Včeraj smo imeli imenitno kosilo!« je rekla stara miš drugi, ki je ni bilo na gostiji. »Sedela sem na enaindvajsetem mestu od starega mišjega kralja; to pa tudi ni kar tako! Naj vam povem, kaj so nam postregli? Jedi so bile prav dobro izbrane! Plesniv kruh, svinjske kožice, lojene sveče in klobaso — potem pa še enkrat vse od začetka; bilo je skoraj tako, kakor da bi dobili dva obroka. Vzdušje je bilo prijetno in kramljali smo o vsem mogočem, kakor v družinskem krogu; nič ni ostalo, razen klobasnih špilčkov. O njih smo se potem pogovarjali in beseda je nanesla na to, kako skuhati juho iz klobasnega špilčka. Vsakdo je že slišal zanjo, a nihče je ni okusil, kaj šele, da bi jo znal skuhati. Lepo smo nazdravili njenemu izumitelju; zaslužil bi si postati oskrbnik ubožnice! Kaj ni bilo duhovito? In stari mišji kralj je vstal ter obljubil, da bo tista od mladih mišk, ki bo znala skuhati najokusnejšo takšno juho, postala njegova kraljica. Leto in dan jim je dal za premislek.«

»To pa sploh ni bilo slabo!« je rekla druga miš. »Ampak kako se skuha ta juha?« »Da, kako se skuha! To so spraševale tudi vse mišje samice, mlade in stare. Vse bi rade postale kraljice, nobeni pa ni dišalo, da bi se morala podati v širni svet in se tega naučiti, čeprav bi bilo očitno treba! Saj tudi ni vsakomur dano zapustiti družine in starih domačih kotičkov. Na tujem ne hodiš vsak dan po sirni skorji in ne vohaš svinjskih kožic; ne, še stradati utegneš, nemara pa te celo živo požre mačka!«

Najbrž so prav te misli večino odvrnile od tega, da bi se odpravile po znanje; na pot so se pripravile samo štiri miške, mlade in živahne, vendar revne. Vsaka je hotela v enega od štirih koncev sveta, potem pa naj bi se pokazalo, kateri bo sreča naklonjena. Vsaka je vzela s seboj klobasni špilček, da bi jo spominjal, čemu se je odpravila na pot; služil naj bi ji za popotno palico.

V začetku maja so odšle in v začetku maja naslednjega leta so se vrnile, a samo tri; četrta se ni prikazala, niti glasu ni bilo od nje, zdaj pa je napočil dan odločitve.

»Človekovemu najlepšemu veselju se mora zmeraj primešati kaj žalostnega!« je rekel mišji kralj, vendar je ukazal povabiti vse miši mnogo milj naokrog; zbrale naj bi se v kuhinji. Tri miške popotnice so stale same v vrsti; za četrto, ki je manjkala, so postavili klobasni špilček, ovit v črno žalno tančico. Nihče si ni smel povedati svojega mnenja, dokler ne bi vse tri spregovorile in mišji kralj povedal, kaj se sme govoriti naprej.

Zdaj pa prisluhnimo! II. Kaj je prva miška videla in se naučila na potovanju. »Ko sem se odpravila v širni svet,« je rekla miška, »sem kakor mnogi mojih let mislila, da sem pogoltnila vso modrost sveta; pa je človek ni, za to je potrebno leto in dan. Takoj sem šla na morje; vkrcala sem se na ladjo, ki je plula proti severu. Slišala sem, da se mora kuhar na morju znati znajti, ampak znajti se je lahko, če imaš na pretek kosov slanine, sodov nasoljenega mesa in črvive moke. Živiš prav imenitno! Naučiš pa se ničesar, kar bi ti pomagalo skuhati juho iz klobasnega špilčka. Pluli smo mnogo noči in dni, ladja se je zibala in mokrote ni manjkalo. Ko smo prispeli, kamor smo bili namenjeni, sem zapustila ladjo; bilo je daleč na severu.

Čudno je oditi iz svojega domačega kotička, potovati z ladjo, ki je tudi nekakšen kotiček, in se na lepem znajti več kot sto milj daleč v tuji deželi. Tam so bili divji gozdovi smrek in brez, ki so tako močno dišali; tega ne maram! Divja zelišča so imela tako začinjen vonj, da sem kihala in mislila na klobaso. Tam so bila velika gozdna jezera; od blizu je bila voda videti bistra, od daleč pa črna kakor črnilo. Po njej so plavali beli labodi; imela sem jih za peno, tako negibno so ležali, a potem sem jih videla leteti in hoditi ter jih prepoznala. Da spadajo v gosji rod, se jim vidi po hoji; nihče ne more zatajiti svojega sorodstva! Držala sem se svojih; pridružila sem se gozdnim in poljskim mišim, ki pa vedo strašansko malo, posebno o gostijah, prav zaradi tega pa sem vendar šla v tujino. Že sama misel, da bi bilo mogoče skuhati juho iz klobasnega špilčka, se jim je zdela tako izredna, da je nemudoma obšla ves gozd; da bi se dalo to nalogo tudi rešiti, pa so imele za nemogoče. Še najmanj sem si mislila, da bom prav tu, in to še isto noč, spoznala skrivnost njene priprave. Bil je kresni čas; zato je gozd tako močno dišal, so rekle, zato so zelišča imela tako začinjen vonj in so bila jezera tako bistra, pa vendar tako temna, z belimi labodi na gladini. Na robu gozda, med tremi ali štirimi hišami, so postavili drog, visok kakor glavni jambor, na vrhu pa so viseli venci in trakovi; to je bil mlaj. Dekleta in fantje so plesali okoli njega in prepevali, da so tekmovali z godčevo violino. Ob sončnem zahodu in v mesečini je bilo prav veselo, a jaz se jim nisem pridružila; kaj naj mala miš počne na gozdni veselici! Sedela sem v mehkem mahu in držala svoj klobasni špilček. Luna je posebno močno osvetljevala kraj, kjer je raslo drevo, poraslo z mahom, tako nežnim, da bi si upala reči, da je bil nežen kakor kožušček mišjega kralja; le da je bil zelen, tako da ga je bilo pravi blagor gledati. Tedaj so nenadoma prikorakala najljubkejša drobna bitja, komaj do kolen so mi segala. Bila so podobna ljudem, a lepše raščena; imenovala so se vilinci in nosila fina oblačila iz cvetnih listov, obrobljena z mušjimi in komarjevimi krilci, kar sploh ni bilo slabo. Sprva je bilo videti, kakor da nekaj iščejo; nisem vedela, kaj, potem pa sta dva stopila k meni in imenitnejši od njiju je pokazal na moj klobasni špilček ter rekel: »Prav takšnega potrebujemo! Lepo je obrezan, odličen je!« In bolj ko je gledal mojo popotno palico, bolj je bil navdušen.

»Posodim ga že, obdržati pa ga ne smete!« sem rekla. »Ne bomo ga obdržali!« so rekli vsi, prijeli za klobasni špilček, ki sem ga izpustila, in z njim odplesali do tiste zaplate nežnega mahu ter ga postavili tja, sredi zelenja. Tudi oni so hoteli imeti mlaj in ta, ki so ga zdaj dobili, je bil zanje kakor nalašč. Potem so ga okrasili; šele zdaj je bilo kaj videti!

Drobni pajki so okoli njega napletli zlate niti ter razobesili plapolajoče tančice in zastavice, tako tenko stkane in v mesečini tako snežno bele, da so me kar bodle v oči. Z metuljevih kril so vzeli barve in jih potresli po belem platnu, na katerem so se zasvetile rože in diamanti; svojega klobasnega špilčka sploh nisem več prepoznala. Takšnega mlaja, kakršen je postal, gotovo ni bilo nikjer drugje na svetu. Šele zdaj je prišla prava velika vilinska družba, povsem brez oblačil; imenitneje že ni moglo biti. Povabili so me, naj si ogledam ves ta sijaj, vendar od daleč, ker sem bila zanje prevelika.

In tedaj se je začela godba! Bilo je, kakor da bi zazvenelo tisoč steklenih zvončkov, tako polno in mogočno, da sem mislila, da pojejo labodi; zdelo se mi je celo, da slišim kukavico in drozga. Nazadnje je bilo, kakor da bi z njimi zvenel ves gozd; slišali so se otroški glasovi, zvonjenje in ptičje petje, najlepše melodije, in vsa ta lepota je prihajala iz vilinskega mlaja. Bil je cel zvonovje, in to je bil moj klobasni špilček! Nikoli ne bi verjela, da lahko toliko pride iz njega, a očitno je vse odvisno od tega, v čigave roke pride. Res sem bila tako ganjena, da sem jokala, kakor zna jokati miška, od samega veselja.

Noč je bila vse prekratka! A v tem letnem času tam zgoraj pač ni daljša. Ob svitu je zapihljalo, gladina gozdnega jezera se je nakodrala in vse nežne plapolajoče tančice in zastavice so odletele v zrak. Pozibavajoči se paviljoni iz pajčevine, viseči mostovi in ograje, ali kakor se jim že reče, ki so bili speljani od lista do lista, so odleteli, kot bi jih ne bilo. Šest vilincev je prišlo in mi prineslo moj klobasni špilček; vprašali so me, ali imam kakšno željo, ki bi mi jo lahko izpolnili. Tedaj sem jih prosila, naj mi povedo, kako se skuha juha iz klobasnega špilčka.

»Kako to naredimo mi?« je rekel najimenitnejši in se zasmejal. »Saj si pravkar videla! Svojega klobasnega špilčka si komaj še prepoznala, kajne?« »Vi mislite na tak način!« sem rekla in jim odkrito povedala, zakaj sem na poti in kaj doma pričakujejo od nje. »Kaj koristi,« sem vprašala, »mišjemu kralju in vsemu našemu mogočnemu kraljestvu, da sem videla to lepoto? Ne morem je stresti iz klobasnega špilčka in reči: Glejte, tu je špilček, zdaj pa prihaja juha! Če bi bil človek že sit, bi bila to navsezadnje vsaj nekakšna jed!«

Tedaj je vilinec pomočil mezinček v modro vijolico in mi rekel: »Pazi! S tem namažem tvojo popotno palico, in ko prideš domov v grad mišjega kralja, se z njo dotakni kraljevih toplih prsi; po vsej palici bodo pognale vijolice, celo v najhujši zimi. Tako, zdaj imaš nekaj, kar lahko odneseš domov, pa še nekaj povrhu!« A preden je miška povedala, kaj je tisto nekaj, je svojo palico obrnila h kraljevim prsim in res je iz nje pognal prekrasen šopek vijolic. Tako močno so dišale, da je mišji kralj ukazal mišim, ki so stale najbliže ognjišču, naj nemudoma vtaknejo repe v ogenj, da bi malo zadišalo po osmojenem; vonja vijolic namreč ni bilo mogoče prenašati, takšnih vonjav pač niso marali.

»Kaj pa je bilo tisto nekaj povrhu, o katerem si govorila?« je vprašal mišji kralj. »No,« je rekla miška, »to je tisto, čemur menda pravijo učinek!« In obrnila je klobasni špilček; rož ni bilo več, v roki je držala le golo paličico in jo dvignila kakor dirigentsko palico.

»Vijolice so za vid, voh in tip,« mi je rekel vilinec, »nekaj pa ostane še za sluh in okus!« In začela je zamahovati v taktu. Oglasila se je glasba, ne takšna, kakršna je zvenela v gozdu na vilinski veselici, temveč takšna, kakršno je slišati v kuhinji. No, to je bilo kuhanje! Na lepem je bilo, kakor da bi veter završal skozi vse dimniške cevi, kotli in lonci so prekipevali, lopatica za pepel je bobnela po medeninastem kotlu, potem pa je nenadoma vse utihnilo. Slišalo se je pridušeno petje čajnika, tako nenavadno, da ni bilo mogoče razbrati, ali nehuje ali šele začenja; mali lonec je vrel in veliki lonec je vrel, ne da bi se kateri menil za drugega, kakor da v loncih ne bi bilo nobene pameti. Miška je vedno bolj divje vihtela svojo dirigentsko palico; lonci so se penili, brbotali in prekipevali, veter je bučal, dimnik je žvižgal — hu, ha! Postalo je tako strašno, da je še miška sama izpustila paličico.

»To pa je bila huda juha!« je rekel stari mišji kralj. »Ali nam je zdaj ne boste postregli?« »To je bilo vse!« je rekla miška in se priklonila. »Vse! No, pa poslušajmo, kaj ima povedati naslednja!« je rekel mišji kralj.

III. Kaj je znala povedati druga miška. »Rodila sem se v grajski knjižnici,« je rekla druga miš. »Ne jaz ne več drugih članov moje družine nismo nikoli imeli te sreče, da bi prišli v jedilnico, kaj šele v shrambo. Šele ko sem se odpravila na pot in zdaj, danes, tukaj, sem videla kuhinjo. V knjižnici smo bili res pogosto lačni, zato pa smo si pridobili veliko znanja. Tja gor je do nas prišla novica o kraljevski nagradi, razpisani za tisto, ki skuha juho iz klobasnega špilčka, in tedaj je moja stara babica privlekla na dan rokopis. Sama ga ni znala brati, a je slišala, ko so ga brali; v njem je pisalo: »Če si pesnik, lahko skuhaš juho iz klobasnega špilčka.« Vprašala me je, ali sem pesnica. Vedela sem, da me tega ni mogoče obdolžiti, in rekla je, da moram potem iti in poskrbeti, da to postanem. Kaj pa je za to potrebno, sem vprašala, saj mi je bilo to prav tako težko dognati kakor skuhati juho. Toda babica je poslušala branje; rekla je, da so potrebne tri poglavitne stvari: »Razum, domišljija in čustvo! Če si jih lahko pridobiš, boš pesnica in potem boš že opravila s klobasnim špilčkom.«

In tako sem se odpravila proti zahodu v širni svet, da bi postala pesnica. Vedela sem, da je pri vsaki stvari najpomembnejši razum; drugi dve ne uživata takšnega ugleda! Zato sem najprej šla iskat razum. Da, kje pa prebiva? Pojdi k mravlji in postani moder! je rekel velik kralj v judovski deželi; to sem vedela iz knjižnice. In nisem se ustavila, dokler nisem prišla do prvega velikega mravljišča; tam sem se potuhnila in prežala, da bi postala modra.

Mravlje so zelo spoštovanja vredno ljudstvo, sam razum jih je; pri njih je vse kakor pravilno izračunana računska naloga, vse se izide. Delati in leči jajčeca, pravijo, pomeni živeti za sedanjost in skrbeti za prihodnost, in prav to tudi počnejo. Delijo se na čiste mravlje in umazane; položaj določa številka, mravlja kraljica ima številko ena in samo njeno mnenje je pravilno. Pogoltnila je vso modrost in to je bilo zame pomembno vedeti! Toliko je povedala in vse je bilo tako pametno, da se mi je zdelo neumno. Rekla je, da je njihovo mravljišče najvišja stvar na svetu, a tik ob njem je stalo drevo, ki je bilo višje, mnogo višje. Tega ni bilo mogoče zanikati, zato o tem niso govorile. Nekega večera je tja zašla mravlja in splezala po deblu, niti do krošnje ne, pa vendar višje, kakor je pred njo prišla katerakoli mravlja. Ko se je vrnila in našla pot domov, je v mravljišču pripovedovala, da je zunaj nekaj mnogo višjega; a vsem mravljam se je to zdelo žalitev vse njihove skupnosti, zato so jo obsodile na nagobčnik in dosmrtno samoto. Kmalu zatem pa je prišla do drevesa druga mravlja, opravila isto pot in prišla do istega odkritja; o njem je govorila, kakor so rekli, preudarno in nejasno, in ker je bila povrhu še ugledna mravlja, ena od čistih, so ji verjele. Ko je umrla, so ji za spomenik postavile jajčno lupino, saj so cenile znanost. Videla sem,« je rekla miška, »da mravlje nenehno tekajo z jajčeci na hrbtu. Ena ga je izpustila in se zelo trudila, da bi ga spet dvignila, a ji ni uspelo. Tedaj sta prišli drugi dve in ji pomagali na vso moč, tako da sta skoraj izgubili lastni jajčeci, potem pa sta nemudoma odnehali, saj je vsak sam sebi najbližji. Mravlja kraljica je rekla, da sta s tem pokazali srce in razum. »Ta dva postavljata nas mravlje nad vsa druga razumna bitja. Razum mora prevladovati in prav je tako, jaz pa ga imam največ!« Nato se je dvignila na zadnje noge; tako razločno sem jo videla, da se nisem mogla zmotiti — in sem jo pogoltnila. Pojdi k mravlji in postani moder! Zdaj sem imela kraljico!

Potem sem šla bliže k tistemu velikemu drevesu; bil je hrast, z visokim deblom in mogočno krošnjo, zelo star. Vedela sem, da v njem prebiva živo bitje, ženska, ki ji pravijo driada; rodi se z drevesom in z njim umre. O tem sem slišala v knjižnici. Zdaj sem videla takšno drevo in takšno hrastovo deklico; ko me je zagledala tako blizu, je strašno zakričala. Kakor vse ženske se je zelo bala miši, vendar je imela za to več razloga kot druge, saj bi jaz lahko pregrizla drevo, od katerega je bilo odvisno njeno življenje. Govorila sem ji prijazno in prisrčno ter jo opogumila; vzela me je na svojo nežno dlan, in ko je izvedela, zakaj sem se odpravila v širni svet, mi je obljubila, da bom nemara že isti večer dobila enega od dveh zakladov, ki sem ju še iskala. Povedala mi je, da je Phantasus njen zelo dober prijatelj, lep kakor bog ljubezni, in da pogosto počiva tu pod listnatimi vejami drevesa, ki tedaj nad njima še glasneje šumijo. Pravi ji svoja driada, je rekla, drevesu pa svoje drevo; grčavi, mogočni, lepi hrast mu je povsem po volji. Njegove korenine segajo globoko in trdno v zemljo, deblo in krošnja se dvigata visoko v sveži zrak ter poznata snežne zamete, ostre vetrove in toplo sonce, kakor jih je treba poznati. Da, tako je govorila. »Ptice pojejo tam zgoraj in pripovedujejo o tujih deželah! Na edini suhi veji si je štorklja spletla gnezdo; lepo ga je videti, pa še kaj iz dežele piramid se sliši. Vse to je Phantasusu všeč, a niti to mu ne zadostuje; še jaz mu moram pripovedovati o življenju v gozdu, odkar sem bila majhna in drevo tako drobno, da bi ga lahko zakrila kopriva, pa vse do zdaj, ko je postalo tako veliko in mogočno. Ti kar sedi tja pod dišečo perlo in dobro pazi. Ko pride Phantasus, bom že našla priložnost, da ga uščipnem v perut in mu izpulim drobno peresce. Vzemi ga; boljšega ni dobil še noben pesnik — potem boš imela dovolj!«

In Phantasus je prišel, peresce je bilo izpuljeno in jaz sem ga ujela,« je rekla miška. »Namokala sem ga v vodi, dokler se ni zmehčalo! Še vedno je bilo strašansko težko prebavljivo, a mi ga je uspelo zgristi! Ni se lahko pregristi do pesništva, toliko je treba spraviti vase. Zdaj sem imela dve stvari, razum in domišljijo, in z njuno pomočjo sem vedela, da bom tretjo našla v knjižnici, saj je velik mož rekel in zapisal, da obstajajo romani, katerih edini namen je ljudi osvoboditi odvečnih solza; torej so nekakšne gobe, ki vpijajo čustva. Spomnila sem se nekaj takšnih knjig; zmeraj so se mi zdele prav slastne, bile so tako prebrane in tako zamazane, da so morale vpiti neskončen vrelec.

Vrnila sem se domov v knjižnico in nemudoma pojedla skoraj ves roman, se pravi mehko sredico, tisto pravo vsebino; skorjo, platnice, pa sem pustila. Ko sem prebavila tega in še enega, sem že čutila, kako se nekaj zgane v meni. Pojedla sem še malo tretjega in potem sem bila pesnica; to sem rekla sebi in tudi drugim! Bolela me je glava, bolelo me je drobovje, ne vem, kaj vse me je bolelo. Potem sem premišljevala, katere zgodbe bi se dalo povezati s klobasnim špilčkom, in v mislih se mi je pojavilo toliko paličic in klinov — mravlja kraljica je morala imeti izjemen razum! Spomnila sem se moža, ki je vtaknil v usta belo paličico in sta oba, on in paličica, postala nevidna; pomislila sem na staro pivo s paličico v njem, na to, da si kot na trnih, da komu zabiješ klin, in nazadnje na žebelj za krsto. Vse moje misli so se vrtele okoli paličic in klinov! O njih pa se gotovo da pesniti, če si pesnik, in jaz sem; s trudom sem si to priborila! Tako vam bom lahko vsak dan v tednu postregla s paličico, z zgodbo — da, to je moja juha!«

»Pa poslušajmo tretjo!« je rekel mišji kralj. »Pip! Pip!« se je oglasilo pri kuhinjskih vratih in noter je švignila miška; bila je četrta, tista, ki so jo imeli za mrtvo. Podrla je klobasni špilček s črno žalno tančico; tekla je noč in dan in se, kadar se je ponudila priložnost, vozila po železnici s tovornim vlakom, pa je vendar skoraj prišla prepozno. Prerinila se je naprej, vsa razmršena; izgubila je svoj klobasni špilček, glasu pa ne. Takoj je začela govoriti, kakor da vsi čakajo samo nanjo in hočejo poslušati samo njo, vse drugo na svetu pa sveta nič ne briga. Nemudoma je spregovorila in povedala vse, kar je imela povedati; prišla je tako nepričakovano, da se ni nihče utegnil spotikati obnjo in ob njene besede, dokler je govorila. Zdaj pa prisluhnimo!

IV. Kaj je znala povedati četrta miš, ki je spregovorila, preden je prišla na vrsto tretja. »Takoj sem šla v največje mesto,« je rekla. »Imena se ne spominjam, imena si slabo zapomnim. Z železnice sem prišla z zaplenjenim blagom v mestno hišo, od tam pa sem stekla k ječarju. Govoril je o svojih jetnikih, zlasti o enem, ki je izrekel nepremišljene besede; o njih se je potem spet govorilo in govorilo, jih bralo in zapisovalo. »Vse skupaj je juha iz klobasnega špilčka!« je rekel. »A ta juha ga utegne stati glave!« Zato me je jetnik začel zanimati,« je rekla miška, »in izrabila sem priložnost ter smuknila k njemu; za zaklenjenimi vrati je zmeraj kakšna mišja luknja! Bil je bled, imel je veliko brado in velike bleščeče oči. Svetilka se je kadila in stene so bile tega že vajene, nič bolj črne niso postale. Jetnik je praskal slike in verze, belo na črno; nisem jih brala. Mislim, da mu je bilo dolgčas; bila sem dobrodošla gostja. Vabil me je s krušnimi drobtinami, žvižganjem in blagimi besedami; tako vesel me je bil. Zaupala sem mu in tako sva postala prijatelja. Z menoj je delil kruh in vodo, dajal mi je sir in klobaso; imenitno sem živela. A moram reči, da me je tam zadrževala predvsem prijetna družba. Pustil mi je tekati po svoji dlani in roki, prav v rokav; pustil mi je zlesti v svojo brado in me imenoval svojo malo prijateljico. Prav zares sem ga vzljubila; takšne stvari so očitno obojestranske! Pozabila sem, po kaj sem se odpravila v širni svet, in pozabila svoj klobasni špilček v špranji na tleh; tam leži še zdaj. Hotela sem ostati, kjer sem bila; če bi odšla, ubogi jetnik ne bi imel nikogar več, in to je premalo na tem svetu! Jaz sem ostala, on pa ne! Zadnjič mi je govoril tako žalostno, dal mi je dvakrat toliko kruha in sirne skorje, potem pa si je poljubil prste in mi poslal poljub. Odšel je in se ni nikoli več vrnil. Njegove zgodbe ne poznam. »Juha iz klobasnega špilčka!« je rekel ječar in šla sem k njemu, vendar mu ne bi smela zaupati. Res me je vzel na dlan, potem pa me je zaprl v kletko, v tekalno kolo; to je grozno! Tečeš in tečeš, pa ne prideš nikamor in si samo v posmeh!

Ječarjeva vnukinja je bila ljubka deklica z zlatorumenimi kodri, tako veselimi očmi in smejočimi se usti. »Uboga miška!« je rekla, pokukala v mojo strašno kletko in odmaknila železni zatič — jaz pa sem skočila na okensko polico in od tam v žleb. Svobodna, svobodna! Samo na to sem mislila, ne pa na cilj svojega potovanja!

Bilo je temno, bližala se je noč, in zatekla sem se v star stolp, kjer sta živela čuvaj in sova. Nobenemu nisem zaupala, najmanj sovi; podobna je mački in ima veliko napako, da jé miši. A človek se lahko zmoti in jaz sem se; bila je spoštovanja vredna, izredno omikana stara sova, ki je vedela več od čuvaja in prav toliko kot jaz. Sovji mladiči so iz vsake malenkosti delali velik hrup. »Ne kuhajte juhe iz klobasnega špilčka!« jim je rekla; to je bila najhujša stvar, ki jo je lahko izrekla, saj je bila do svoje družine tako ljubeča. Tako sem ji zaupala, da sem zacvilila iz špranje, kjer sem tičala. To zaupanje ji je bilo všeč in zagotovila mi je, da bom pod njenim varstvom; nobena žival mi ne bo smela nič žalega storiti. To bo pozimi, ko bo primanjkovalo hrane, storila sama.

V vsem je bila modra; dokazala mi je, da čuvaj ne zna skovikati drugače kot v rog, ki mu visi ob boku. »Zaradi tega si strašno domišlja in misli, da je sova v stolpu! Videti hoče veliko, pa je prav malo! Juha iz klobasnega špilčka!« Prosila sem jo za recept, ona pa mi je razložila: »Juha iz klobasnega špilčka je samo človeški rek, ki si ga razlagajo različno, in vsak misli, da je njegova razlaga najpravilnejša; v resnici pa vse skupaj ni nič!«

»Nič!« sem rekla. To me je pretreslo! Resnica ni zmeraj prijetna, a resnica je najvišje! Tako je rekla tudi stara sova. Premišljevala sem o tem in spoznala, da bom, če prinesem najvišje, prinesla mnogo več kakor juho iz klobasnega špilčka. Zato sem pohitela na pot, da bi še pravočasno prišla domov in prinesla najvišje in najboljše: resnico. Miši so razsvetljeno ljudstvo in mišji kralj je nad njimi vsemi. Zaradi resnice me lahko naredi za kraljico.«

»Tvoja resnica je laž!« je rekla miš, ki še ni smela spregovoriti. »Jaz znam skuhati juho in jo tudi bom!« V. Kako so jo skuhali.

»Jaz nisem potovala,« je rekla četrta miš. »Ostala sem v domači deželi in tako je prav! Ni treba potovati, vse lahko prav tako dobro dobiš tukaj. Ostala sem! Tega, kar vem, me niso naučila nadnaravna bitja, nisem si tega pridobila z jedjo niti nisem govorila s sovami. Do tega sem prišla z lastnim razmišljanjem. Zdaj pa le pristavite kotel in vanj nalijte vodo, čisto do vrha! Zakurite pod njim! Naj gori, voda naj zavre, na vso moč mora vreti! Zdaj vrzite vanjo špilček! Potem naj mišji kralj blagovoli vtakniti rep v krop in mešati! Dlje ko bo mešal, močnejša bo juha; nič ne stane! Nobenih dodatkov ni treba — samo mešati!«

»Ali tega ne more storiti kdo drug?« je vprašal mišji kralj. »Ne,« je rekla miška, »ta moč je samo v repu mišjega kralja!« Voda je burno vrela in mišji kralj je stopil tik k njej, tako blizu, da je bilo že skoraj nevarno, ter iztegnil rep, kakor to počnejo miši v shrambi za mleko, ko z njega posnamejo smetano in si nato obliznejo rep. Toda njegov rep je segel le v vročo paro, pa je že odskočil: »Seveda, ti si moja kraljica!« je rekel. »Z juho bova počakala do najine zlate poroke, tako se bodo imeli reveži v mojem kraljestvu česa veseliti in bo njihovo veselje dolgo trajalo!«

In tako sta se poročila; toda nekatere miši so, ko so prišle domov, rekle: »Temu pa res ne bi mogli reči juha iz klobasne paličice, prej je bila juha iz mišjega repa!« – To in ono iz pripovedi se jim je zdelo prav dobro podano, toda vse skupaj bi lahko bilo drugačno! »Jaz bi to povedala tako in tako – –!«

To je bila kritika in ta je vedno tako modra – za nazaj. Zgodba pa je obšla ves svet; mnenja o njej so bila deljena, sama zgodba pa je ostala cela. In prav je tako, pri velikih in majhnih stvareh, tudi pri juhi iz klobasne paličice; le hvaležnosti zanjo ne smemo pričakovati!