Prevod

Človek, ki ga je prevzel strah, vedno znova globoko in sunkovito diha,

ozira se na vse strani in nikjer ne najde miru.

Ko je Citrāṅga to slišal, je rekel: »O Mantharaka! Prav si spoznal vzrok mojega strahu. Komaj sem ušel lovčevim puščicam in se z veliko muko privlekel sem. Moje krdelo so lovci najbrž pobili. Zatekel sem se k vam, zato mi pokaži kak kraj, kamor lovci ne morejo priti.«

Mantharaka mu je odvrnil: »O Citrāṅga! Poslušaj, kaj pravi nauk o modrem ravnanju:

Ko zagledaš sovražnika, sta za rešitev na voljo dve poti:

prva je v zamahih rok, druga v hitrosti nog.

Zato brž pojdi v gosto goščavo, dokler ti hudobni lovci še niso prišli!«

Medtem je naglo priletel Laghupatanaka in rekel: »O Mantharaka! Lovci so že odšli proti svojim domovom, otovorjeni z velikimi kosi mesa. Citrāṅga, brez skrbi stopi iz vode!« Tako so se vsi štirje spoprijateljili in odtlej srečno preživljali dneve ob tistem jezeru. Opoldne so sedeli v senci dreves ter uživali v pogovorih, polnih lepih in modrih izrekov. Po pravici je rečeno:

Ko ob okušanju lepih besed kožo prekrije plašč prijetnega drgeta,

pesnikom raste radost tudi brez objema žensk.

Kdor si ne zbira bogastva lepih in modrih izrekov,

kakšen dar bo mogel dati pri daritvi pogovora?

In še:

Kdor si ne zapomni slišanega in sam ničesar ne ustvari,

kdor nima zbirke, od kod naj vzame lepo misel?

Nekega dne pa srnjak ni prišel k njihovemu pogovoru. Vznemirjeni so se začeli spraševati: »Le zakaj našega prijatelja danes ni? Ga je kje ubil lev ali kaka druga zver? So ga ujeli lovci? Je zašel v požar ali pa je v želji po mladi travi padel v jamo ali prepad?« Dobro je rečeno:

Ljubeči v svoji navezanosti slutijo nesrečo, tudi če je njihov dragi le na domačem vrtu;

kaj šele, če je sredi strašnega gozda, kjer so videli že toliko nevarnosti!

Mantharaka je tedaj rekel vranu: »O Laghupatanaka! Hiraṇyaka in jaz sva prepočasna, da bi ga lahko šla iskat. Ti pojdi in preišči gozd; morda ga kje najdeš še živega.« Laghupatanaka je odletel in nedaleč stran ob robu mlake zagledal Citrāṅgo, ujetega v nastavljene zanke. Pogled nanj mu je srce napolnil z žalostjo. »Prijatelj, kaj se je zgodilo?« ga je vprašal. Ko je Citrāṅga zagledal vrana, ga je preplavila še globlja žalost. Prav je rečeno:

Kogar sta zadeli nesreča ali poguba, ob pogledu na ljubljenega

navadno zajame še silnejši val bolečine.

Ko so mu solze nekoliko ponehale, je Citrāṅga rekel Laghupatanaki: »O prijatelj, moja smrt je pred vrati. Dobro je, da sva se še enkrat videla. Saj pravijo:

Če človek v trenutku smrtne nevarnosti zagleda prijatelja,

mu to prinese tolažbo v obeh primerih: če preživi ali če umre.

Odpusti mi vse, kar sem ti v prijateljski sproščenosti izrekel med našimi pogovori. Tudi Hiraṇyaki in Mantharaki v mojem imenu povej:

Če sem vede ali nevede izrekel kaj žaljivega,

naj mi danes oba milostno odpustita.

Laghupatanaka mu je odvrnil: »Prijatelj, dokler imaš ob sebi prijatelje, kakršni smo mi, se ti ni treba bati. Brž bom prinesel Hiraṇyako. Poleg tega plemeniti ljudje v nesreči ne izgubijo prisebnosti. Rečeno je:

Le redka mati rodi sina, ki se v sreči ne prevzame, v nesreči ne obupa in v boju ne prestraši — tak je okras treh svetov.

S temi besedami je Laghupatanaka potolažil Citrāṅgo, nato pa odletel k Hiraṇyaki in Mantharaki ter jima povedal, kako se je Citrāṅga ujel v zanke. Hiraṇyaka je sklenil, da ga bo osvobodil; vran si ga je posadil na hrbet in naglo odletel nazaj k srnjaku. Ko je Citrāṅga zagledal miška, se mu je prebudilo malo upanja, da bo ostal živ, in rekel je:

Modri naj si pridobijo iskrene prijatelje, ki jim bodo pomagali premagati nesrečo;

brez prijateljev namreč nihče ne prebrodi stiske.

Hiraṇyaka je rekel: »Prijatelj, saj poznaš nauk o modrem ravnanju in si spreten. Kako si se vendar ujel v te nastavljene zanke?«

Citrāṅga mu je odvrnil: »Zdaj ni čas za razpravljanje. Preden pride tisti hudobni lovec, brž pregrizni zanko okoli moje noge!«

Hiraṇyaka se je zasmejal in rekel: »Se lovca bojiš tudi zdaj, ko sem prišel jaz? Če celo poznavalci modrega ravnanja, kakršen si ti, zaidejo v tak položaj, sem res izgubil zaupanje v vse te nauke. Zato te sprašujem.« Citrāṅga je odvrnil: »Prijatelj, moč preteklih dejanj lahko zatre tudi razum. Rečeno je:

Tudi velikim možem, ki jih je smrt ujela v svoje zanke

in jim je usoda omračila duha, misli ubirajo kriva pota.

Niza črk, ki ga je Stvarnik zapisal človeku na čelo,

še tako učeni z vso svojo močjo ne morejo izbrisati.

Medtem ko sta se tako pogovarjala, je počasi prišel tja tudi Mantharaka, ki mu je srce gorelo od skrbi za prijatelja v nesreči. Ko ga je Laghupatanaka zagledal, je rekel Hiraṇyaki: »Ojoj, še nova težava!«

Hiraṇyaka je vprašal: »Ali prihaja lovec?« Vran je odvrnil: »Pusti zdaj lovca! Mantharaka prihaja. Kako nespametno je ravnal! Če pride tisti hudobni lovec, bomo zaradi njega gotovo tudi mi v smrtni nevarnosti. Jaz bom že odletel v nebo, ti se boš skril v luknjo, Citrāṅga pa bo urno stekel drugam. Toda kaj bo z njim, ki živi v vodi in je zdaj na suhem? To me skrbi.« Medtem je Mantharaka prišel do njih.

Hiraṇyaka mu je rekel: »Prijatelj, ni bilo pametno, da si prišel sem. Brž se vrni, preden pride lovec!«

Mantharaka je odvrnil: »Prijatelj, kaj naj storim? Tam nisem mogel prenašati ognja bolečine zaradi prijateljeve nesreče. Zato sem prišel. Dobro je rečeno:

Ločitev od ljubljenih in izguba premoženja bi bili neznosni,

če družba prijateljev ne bi bila kakor mogočno zdravilo.

Raje se odpovem življenju, kakor da bi bil ločen od takšnih, kot ste vi;

življenje lahko dobim znova v drugem rojstvu, prijateljev, kakršni ste vi, pa ne.

Ko je še govoril, se je približal lovec z lokom, napetim vse do ušesa. Mišek ga je zagledal in v hipu pregriznil zanko iz kite. Citrāṅga je nemudoma zbežal in se med tekom oziral nazaj. Laghupatanaka je odletel na drevo, Hiraṇyaka pa se je skril v bližnjo luknjo. Lovec, potrt zaradi pobeglega srnjaka in zaman vloženega truda, je tedaj zagledal Mantharako, ki je počasi stopal po suhem. Pomislil je: »Čeprav mi je usoda vzela srnjaka, mi je vendar priskrbela to želvo za jed. Z njenim mesom bom danes nahranil družino.« Tako je sklenil, želvo ovil z darbho, jo privezal na lok, si ga oprtal na ramo in se odpravil domov. Ko je Hiraṇyaka videl, kako ga odnašajo, je ves obupan zajokal: »Gorje, kakšna nesreča nas je zadela! Komaj še nisem prišel do konca ene bolečine,

kakor bi preplaval morje,

že me je doletela druga. Kjer nastane razpoka, se nesreče množijo.

Dokler je pot ravna, hodiš srečno in brez spotikanja;

ko pa se enkrat spotakneš in pot postane neravna, se spotikaš na vsakem koraku.

Prožnost, poštenost in trdnost v stiski —

redki so lok iz dobrega bambusa ter prijatelj in žena iz čistega rodu, ki imajo te odlike.

Ne materi ne ženi ne bratu ne sinu

človek ne zaupa tako kakor prijatelju, s katerim ga nič ne ločuje.

Če mi je usoda že namenila izgubo premoženja, zakaj mi je vzela še prijatelja, ki mi je bil počivališče po naporni poti? Drugega prijatelja, kakršen je Mantharaka, ne bom našel. Rečeno je:

Največji dobiček v pomanjkanju, možnost zaupati skrivnosti

in rešitev iz nesreče — to so trije sadovi prijateljstva.

Po njem nimam več drugega takšnega prijatelja. Zakaj me usoda brez prestanka zasipa s puščicami nesreč? Najprej izguba premoženja, nato izguba spremstva, potem odhod iz domače dežele in zdaj še ločitev od prijatelja! A nemara je takšna narava življenja vseh bitij. Rečeno je:

Telo je vselej blizu propada, bogastvo je domovanje nesreč;

vsako srečanje nosi v sebi slovo in vse, kar nastane, je minljivo.

In še: Na rano vedno znova padajo udarci,

ob izgubi premoženja se ogenj lakote razplamti;

v nesreči vznikajo sovraštva,

kjer nastane razpoka, se nesreče množijo.

Kako lepo je nekdo povedal:

Zavetje v nevarnosti, posoda ljubezni in zaupanja —

kdo je ustvaril ta dragulj, dva zloga besede mitra, prijatelj?

Medtem sta se tja vrnila tudi Citrāṅga in Laghupatanaka, oba objokana. Hiraṇyaka je rekel: »Kaj nam bo prazno tarnanje? Dokler nam Mantharaka še ni izginil izpred oči, premislimo, kako bi ga rešili. Rečeno je:

Kdor v nesreči izgubi glavo in samo toži,

le množi svoje solze, nesreče pa ne konča.

Poznavalci modrega ravnanja poznajo eno samo zdravilo za nesrečo:

lotiti se njenega odpravljanja in pustiti obup za seboj.

In še: Premislek, kako varovati že pridobljeno,

kako doseči prihodnje koristi

in kako rešiti človeka iz nesreče —

to je zares najboljši posvet.

Vran je na to rekel: »Če je tako, storimo, kar predlagam. Citrāṅga naj gre naprej po lovčevi poti, poišče mlako in ob njenem bregu obleži, kot da je mrtev. Jaz mu bom sedel na glavo in ga rahlo kljuval. Lovec bo po mojih udarcih s kljunom sklepal, da je srnjak mrtev, odložil bo Mantharako na tla in stekel ponj. Medtem moraš ti pregrizniti vezi iz darbhe, da bo Mantharaka lahko brž zlezel v mlako.« Citrāṅga je rekel: »Prijatelj, dober načrt si zasnoval. Mantharako lahko že štejemo za rešenega. Rečeno je:

Srčna vnema že vnaprej naznanja uspeh ali neuspeh vseh bitij;

modri to prepozna, drugi pa ne.

Storimo torej tako!« Izpeljali so načrt in lovec je ob mlaki blizu poti zagledal Citrāṅgo z vranom ob njem. Razveselil se je in pomislil: »Ta ubogi srnjak je gotovo zaradi bolečin v zanki že umiral; z zadnjimi močmi je pretrgal vez in nekako prišel v ta del gozda, kjer je poginil. Želva je trdno privezana in mi ne more uiti. Poberem še srnjaka!« S tem sklepom je odložil želvo na tla in stekel proti srnjaku. Medtem je Hiraṇyaka z zobmi, trdimi kakor diamant, v hipu razgrizel vezi iz darbhe. Mantharaka se je izvlekel iz trave in zlezel v mlako. Še preden je lovec prišel do njega, je Citrāṅga skočil pokonci in skupaj z vranom naglo izginil. Lovec se je osramočen in potrt vrnil, a ko je pogledal, je tudi želva že izginila. Sedel je in izrekel te verze: »Velikega srnjaka, ki je bil že ujet v zanko, si mi vzela,

in tudi želva, ki sem jo dobil, je po tvojem ukazu izginila.

Izčrpan od lakote blodim po gozdu, zapuščen od žene in otrok;

kar koli mi še pripraviš, usoda, bom moral prenesti.

Po dolgem in raznovrstnem tarnanju je odšel domov. Ko je bil že daleč, so se vran, želva, srnjak in mišek v neizmernem veselju zbrali in se objeli. Zdelo se jim je, da so se znova rodili. Vrnili so se k svojemu jezeru in odtlej srečno preživljali čas v prijetnih pogovorih, polnih lepih in modrih misli. Kdor to razume in zna presojati, naj si pridobi prijatelje in z njimi ravna iskreno. Rečeno je:

Kdor si pridobi prijatelje in z njimi ne ravna zvijačno,

v njihovi družbi nikoli ne doživi poraza.

Tako se v Pañcatantri, ki jo je sestavil častiti Viṣṇuśarman, konča druga knjiga z naslovom Pridobivanje prijateljev.

*********************************************************************** Tretja knjiga: Vrani in sove. Uvodna pripoved o Meghavarṇi in Arimardani.