Prevod

S teboj začenjam, Fojbos, in opeval bom slavna dejanja davnih junakov, ki so skozi ustje Ponta in med Kianejskimi skalami po ukazu kralja Peliasa pognali lepo opremljeno Argo po zlato runo.

Pelias je namreč slišal prerokbo, da ga v prihodnosti čaka strašna usoda: pogubili ga bodo naklepi moža, ki ga bo med ljudstvom ugledal obutega v en sam sandal.

In kmalu zatem je po tvoji prerokbi Jazon, ko je peš prečkal zimske vode Anavra, en sandal rešil iz blata, drugega pa pustil tam na dnu, ujetega v rečni tok.

Prišel je k Peliasu, da bi se udeležil gostije, ki jo je ta pripravljal očetu Pozejdonu in drugim bogovom, za pelasgijsko Hero pa se ni menil. Brž ko ga je zagledal, ga je prepoznal in mu naložil preizkušnjo plovbe, polne gorja, da bi na morju ali med tujimi ljudstvi izgubil možnost vrnitve domov.

Ladjo je, kakor opevajo prejšnji pevci, zgradil Argos po Ateninih napotkih. Zdaj pa naj jaz pripovedujem o rodu in imenih junakov, o poteh po širnem morju in o vsem, kar so storili na svojih potovanjih; Muze pa naj bodo navdihovalke moje pesmi.

Najprej se spomnimo Orfeja, ki ga je, kakor pravijo, sama Kaliopa, potem ko je legla s traškim Ojagrom, rodila blizu Pimplejskega vrha. O njem pripovedujejo, da je s svojim petjem očaral trde skale v gorah in tokove rek.

Divji hrasti, ki še zdaj pričajo o tistem petju, bujno rastejo v Zoni na traški obali in stojijo v strnjenih vrstah; nekoč jih je, očarane s svojo formingo, pripeljal iz Pierije.

Takšnega Orfeja je torej Ajzonov sin sprejel za pomočnika pri svojih preizkušnjah, poslušen Hejronovim napotkom; Orfej je vladal v bistonski Pieriji. Takoj za njim je prišel Asterion, ki ga je spočel Kometas ob vrtinčastih vodah Apidana; prebival je v Pejrezijah blizu gore Filej, kjer se veliki Apidan in božanski Enipej stekata, prihajajoč od daleč, v en sam tok.

Za njimi je prišel Polifem, ki je zapustil Lariso, Elatov sin; nekoč se je med silnimi Lapiti, ko so se ti oborožili proti Kentavrom, bojeval še mlad. Zdaj so mu udje že postajali težki, a bojeviti duh je ostal kakor nekdaj.

Tudi Ifiklos ni dolgo ostal v Filaki, stric Ajzonovega sina po materini strani; Ajzon je namreč vzel njegovo sestro Alkimedo, Filakovo hčer. Sorodstvo z njo in skrb zanj sta ga spodbujala, da se pridruži druščini.

Tudi Admet, ki je vladal Feram, bogatim z ovcami, ni ostal pod vrhom Halkodonske gore. Prav tako nista ostala v Alopi Hermesova sinova, bogata s polji, zvijač vešča Erit in Ehion; ko sta odhajala, se jima je kot tretji pridružil njun brat Ajtalid. Njega je ob toku Amfrisa rodila Evpolemeja iz Ftije, Mirmidonova hči, onadva pa sta bila sinova Antianejre, Menetove hčere.

Prišel je tudi Koronos, ki je zapustil bogati Girton, Kajnejev sin, hraber, vendar ne hrabrejši od očeta. O Kajneju namreč pevci še zdaj pripovedujejo, da je živ padel pod Kentavri, ko jih je sam, ločen od drugih junakov, pognal v beg. Ti so se obrnili in planili nanj, vendar ga niso mogli ne upogniti ne raniti; nezlomljiv in neuklonljiv se je pogreznil v zemljo, ko so ga od zgoraj tolkli z mogočnimi jelkami.

Prišel je tudi Mops iz Titaresije, ki ga je bolj kakor vse druge Letin sin izučil v prerokovanju po ptičjih znamenjih; pa tudi Evridamas, Ktimenov sin, ki je blizu jezera Ksinias prebival v dolopijski Ktimeni.

Aktor pa je iz Opunta spodbudil svojega sina Menojtija na pot, da bi plul skupaj z najboljšimi junaki. Sledila sta Evrition in silni Eribot, sinova, eden Teleonta, drugi Ira, Aktorjevega sina; slavni Eribot je bil Teleontov sin, Evrition pa Irov. Z njima je bil kot tretji Ojlej, izjemen po pogumu in vešč, da je od zadaj planil na sovražnike, kadar so njihove bojne vrste popustile.

Z Evboje je prišel Kantos, ki ga je njegov oče Kanetos, Abantov sin, poslal na pot, kakršne si je vroče želel. Toda ni mu bilo namenjeno, da bi se vrnil v Kerint. Usoda je hotela, da bi on in Mops, izveden v prerokovanju, med potovanjem umrla na skrajnih mejah Libije. Nobeno gorje ni predaleč, da ne bi doseglo človeka, saj so tudi njiju pokopali v Libiji, tako daleč od Kolhide, kolikor sta drug od drugega oddaljena sončni zahod in vzhod.

Za njim sta se zbrala Klitij in Ifit, varuha Ojhalije, sinova neusmiljenega Evrita, tistega Evrita, ki mu je Daljnometni podaril lok. A dar mu ni bil v prid, saj se je po svoji volji spustil v tekmo s samim darovalcem.

Za njima sta prišla Ajákova sinova, vendar ne skupaj in ne iz istega kraja; daleč od Ajgine sta si našla bivališči, potem ko sta ubila brata Foka v svoji nepremišljenosti. Telamon se je naselil na atiškem otoku, Pelej pa se je umaknil v Ftijo in tam prebival.

Za njimi je iz Kekropove dežele prišel bojeviti But, sin plemenitega Teleonta, in kopja vešči Faler. Njegov oče Alkon ga je poslal, čeprav ni imel drugih sinov, ki bi skrbeli zanj in za njegovo preživetje v starosti.

Čeprav je bil njegov edini, ljubljeni sin, ga je poslal, da bi se odlikoval med drznimi junaki. Tezeja pa, ki je prekašal vse Erehtejeve potomce, so pod tenarsko zemljo zadrževale pogubne vezi; tja je odšel skupaj s Pejritojem. Res bi bila oba vsem precej olajšala dokončanje njihovega podviga.

Tifis, Hagnijev sin, je zapustil Sife, naselje Tespijcev; znal je predvideti dvigajoče se valove širnega morja, viharne sunke vetra in določiti smer plovbe po soncu in zvezdah.

Sama Tritonida Atena ga je spodbudila, naj se pridruži junakom, in prišel je mednje na njihovo veselje. Kajti tudi hitro ladjo je izdelala sama; z njo jo je po njenih napotkih gradil Argos, Arestorjev sin.

Zato je bila najboljša med vsemi ladjami, ki so se kdaj z vesli podale na morje. Za njimi je iz Araj tireje prišel Flias; tam je po zaslugi Dioniza, svojega očeta, živel v izobilju in imel dom ob izvirih Azopa.

Iz Argosa sta prišla Talaos in Arej, Biantova sinova, ter mogočni Leodok; rodila jih je Pero, Nelejeva hči. Zaradi nje je težko gorje prestal Melamp, Ajolov potomec, v Ifiklovih hlevih.

Tudi mogočni Herakles, junak neuklonljivega srca, kakor slišimo, ni prezrl želje Ajzonovega sina. Ko je slišal glas o zbiranju junakov, je na poti iz Arkadije proti Lirkejskemu Argosu zavil s smeri, po kateri je nosil živega merjasca, ki se je v globačah Lampeje hranil ob velikem erimantskem močvirju. V verige uklenjeno žival je na vhodu na mikenski trg odložil s svojih širokih pleč; sam pa se je po lastni volji, mimo Evristejevega namena, odpravil na pot. Z njim je šel Hilas, njegov zvesti spremljevalec, mladenič v prvem razcvetu, ki mu je nosil puščice in čuval lok.

Za njim je prišel potomec božanskega Danaja, Navplij. Bil je namreč sin Klitoneja, Navbolovega sina; Navbol je bil Lernov sin, Lern pa je bil, kakor vemo, sin Projta, Navplijevega sina. Pozejdonu pa je nekoč deklica,

Danajeva hči Amimona, potem ko je legla z njim, rodila Navplija, ki je v pomorstvu prekašal vse druge. Idmon je prišel zadnji med tistimi, ki so prebivali v Argosu; čeprav je iz ptičjih znamenj poznal svojo usodo, je odšel, da mu ljudstvo ne bi odreklo dobrega slovesa.

V resnici ni bil Abantov sin; sam Letin sin ga je spočel, da bi se prišteval slavnim Ajolovim potomcem, in sam ga je poučil v prerokovanju, v razbiranju ptičjih znamenj in opazovanju znamenj v žrtvenem ognju.

Etolka Leda je iz Šparte spodbudila na pot tudi silnega Polidevka in Kastorja, veščega ravnanja z urnimi konji. V Tindarejevi hiši ju je v enem porodu rodila kot svoja ljubljena sinova. Ni jima branila odhoda, saj je imela v mislih dejanja, vredna njene zveze z Zevsom.

Afarejeva sinova, Linkej in silni Idas, sta prišla iz Arene, oba polna zaupanja v svojo veliko moč. Linkej pa se je odlikoval tudi z izredno ostrim vidom, če je res, kar se govori, da je ta mož zlahka videl celo pod zemljo.

Z njimi se je odpravil tudi Nelejev sin Periklimen, najstarejši med sinovi, ki so se v Pilosu rodili božanskemu Neleju. Pozejdon mu je dal neizmerno moč in zmožnost, da je v boju privzel katerokoli podobo, ki si jo je zaželel sredi bojnega vrveža.

Iz Arkadije sta prišla tudi Amfidamant in Kefej, ki sta prebivala v Tegeji in na Afejdantovi posesti, oba Alejeva sinova. Kot tretji jima je sledil Ankaj, ki ga je poslal oče Likurg, njun starejši brat. Ta je ostal v mestu, da bi skrbel za ostarelega Aleja, svojega sina pa je zaupal bratoma.

Ankaj je šel na pot odet v kožo majnalskega medveda in v desnici vihtel veliko dvorezno sekiro. Njegovo orožje je namreč ded Alej skril v najbolj odmaknjen kot hiše, da bi ga morda še tako odvrnil od odhoda.

Odšel je tudi Avgias, ki je bil po pripovedovanju Helijev sin. Vladal je možem v Elidi in se ponašal z bogastvom; močno si je želel videti kolhidsko deželo in samega Ajeta, vladarja Kolhijcev.

Asterij in Amfion, Hiperazijeva sinova, sta prišla iz ahajske Pelene, ki jo je nekoč Peles, njun ded, ustanovil na vzpetinah Ajgiala. Za njima je prišel Evfem, ki je zapustil Tenar; hitrejšega od vseh drugih ga je Pozejdonu rodila Evropa, hči silnega Titija.

Ta mož je tekel celo po valovih sinjega morja in ni potapljal svojih urnih nog, temveč se je, le s konicami stopal omočen, pomikal po vodni poti.

Prišla sta še dva Pozejdonova sinova: eden, Ergin, je zapustil mesto slavnega Mileta, drugi, silni Ankaj, pa sedež Imbrasijske Here, Partenijo. Oba sta se ponašala z izkušenostjo tako v pomorstvu kakor v boju.

Za njimi je iz Kalidona prišel Oj­nejev sin, hrabri Meleager, z njim pa Laokoon, Ojnejev brat, vendar ne od iste matere: rodila ga je služabnica. Ojne­j ga je, čeprav že ostarelega, poslal za vodnika svojemu sinu; tako se je ta še kot deček pridružil drzni druščini junakov. Menim, da ga med prišlimi ne bi prekašal nihče drug razen Herakla, če bi bil samo še eno leto ostal doma in odraščal med Etolci.

Na isti poti ga je spremljal tudi njegov stric po materini strani, vešč tako metanja kopja kakor bojevanja iz oči v oči, Ifiklos, Testijev sin.

Z njimi je prišel tudi Palajmonij, sin Lerna iz Olena; za Lernovega je veljal, po rodu pa je bil Hefajstov sin. Zato je bil hrom na eno nogo, vendar si nihče ne bi drznil zaničevati njegove postave ali poguma; tudi on se je prišteval vsem tem junakom in večal Jazonovo slavo.

Iz Fokide je prišel Ifit, sin Navbola, Ornitovega sina. Že prej je bil Jazonov gostinski prijatelj, saj ga je, ko je ta šel v Pito vprašat preročišče o plovbi, sprejel v svoji hiši.

Prišla sta tudi Zetes in Kalais, Borejeva sinova, ki ju je nekoč Erehtejeva hči Orejtija rodila Boreju na skrajnem koncu Trakije, dežele ostrih zim. Tja jo je traški Borej ugrabil iz Kekropove dežele, ko se je ob Ilisu vrtela v plesu.

Odnesel jo je daleč, tja, kjer stoji tako imenovana Sarpedonska skala, ob toku reke Ergina, jo zagrnil s temnimi oblaki in se z njo združil. Njuna sinova sta ob vzletu na obeh straneh stopal stresala temna krila, čudovit prizor za oči, bleščeča od zlatih lusk; okoli pleč pa so jima z vrha glave in vratu na obe strani v vetru plapolali temno modri lasje.

Tudi Akast, sin samega mogočnega Peliasa, ni želel ostati v očetovi hiši, prav tako ne Argos, pomočnik boginje Atene; tudi njima je bilo namenjeno, da se pridružita druščini.

Toliko pomočnikov se je torej zbralo ob Ajzonovem sinu. Okoliški prebivalci so prav vse te junake imenovali Minijci, saj so se večinoma, in zlasti najodličnejši med njimi, ponašali s tem, da izvirajo iz krvi Minijevih hčera. Tako je tudi samega Jazona rodila mati Alkimeda, hči Klimene, Minijeve hčere.