Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Jahja ibn Halid al Barmaki nekoč zapustil kalifovo palačo in se napotil proti svoji hiši. Pred vrati je zagledal moža. Ko se mu je približal, je mož vstal, ga pozdravil in mu dejal: »O Jahja, potrebujem pomoč iz tvojega imetja in pri Bogu te prosim zanjo.« Jahja je ukazal, naj mu v hiši pripravijo posebno sobo, svojemu zakladniku pa naročil, naj mu vsak dan prinese tisoč dirhamov in naj mu strežejo jedi z njegove lastne mize. Tako je mož živel ves mesec. Ko je mesec minil, je prejel že trideset tisoč dirhamov. Zbal se je, da mu bo Jahja denar vzel nazaj, ker ga je bilo toliko, zato je skrivaj odšel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 392. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož vzel dirhame in skrivaj odšel. Ko so to povedali Jahji, je dejal: »Pri Bogu, tudi če bi ostal pri meni vse svoje življenje, mu ne bi odrekel darov niti ga nehal gostoljubno sprejemati.« Vrlin Barmakidov ni mogoče prešteti in njihovih zaslug ne izčrpati, še zlasti vrlin Jahje ibn Halida, ki se je lahko ponašal z neštetimi odlikami, kakor je o njem dejal pesnik:

Radodarnost sem vprašal: »Si svobodna?« Odvrnila je: »Ne, temveč sem sužnja Jahje ibn Halida.« Pa sem vprašal: »Te je kupil?« Rekla je: »Nikakor! Podedoval me je po očetu, kakor on po svojem očetu.«