Prevod

V dobi Yongjia pod dinastijo Jin je neki tujec iz Indije prečkal reko in prišel na jug. Obvladal je več nenavadnih spretnosti: znal si je odrezati jezik in ga spet prirasti ter bruhati ogenj. Kamor je prišel, so se ljudje zbirali, da bi ga gledali. Preden si je odrezal jezik, ga je najprej iztegnil in pokazal zbranim, nato pa ga odsekal z nožem. Kri se je razlila po tleh. Odrezani del je položil v posodo in jo poslal med gledalce. Videli so konico jezika, polovica pa mu je še ostala v ustih. Nato je odrezani del vzel nazaj, si ga položil v usta in ga spet spojil z ostankom. Nekaj časa je mirno sedel, in ko so mu zbrani znova pogledali jezik, je bil tak kakor prej. Niso vedeli, ali si ga je zares odrezal ali ne. Da bi pokazal, kako zna spajati prerezano, je vzel kos svilene tkanine. En konec je držal sam, drugega pa je dal držati nekomu izmed gledalcev, nato pa jo je na sredini prerezal s škarjami. Zatem je oba odrezana kosa staknil in ju pokazal: tkanina je bila spet cela, prav nič drugačna kakor prej. Mnogi so sumili, da gre za slepilo, vendar so na skrivaj preverili in ugotovili, da je bila svila res prerezana. Kadar je bruhal ogenj, je imel v posodi vnaprej pripravljeno neko snov. Vzel je košček žerjavice in ga pomešal s proseno sladno slaščico, nato pa nekajkrat pihnil in izdihnil. Ko je odprl usta, so bila polna ognja. Pri njem so lahko prižgali netivo in z njim zakurili za kuho, torej je bil ogenj pravi. Vzel je tudi popisan papir, vrvice, niti in podobne reči ter jih vrgel v ogenj. Vsi navzoči so na lastne oči videli, da so povsem zgorele. Nato pa je razgrebel pepel in jih potegnil iz njega: bile so prav iste reči kakor prej.