Prevod

Tudi to se je zgodilo davno tega. Živel je mož po imenu Fujiwara no Hirotaka. Ko je umrl, so ga poklicali pred sodišče kralja Enme in ga privedli na kraj, za katerega je sodil, da je kraljeva sprejemna dvorana. Kralj mu je rekel: »Ženska, ki je nosila tvojega otroka, je umrla pri porodu. Padla je v pekel in tam trpi muke. Ker se je obrnila name s pritožbo, sem te dal poklicati. Najprej mi povej: ali se je to res zgodilo?« Hirotaka je odgovoril: »Res se je.« Kralj je dejal: »Tvoja žena se pritožuje takole: ‘S svojim možem sem skupaj grešila, potem pa sem umrla, ko nisem mogla roditi njegovega otroka. Padla sem v pekel in prestajam te neznosne muke, on pa ni storil niti najmanjše reči za mojo posmrtno srečo. Zato ni prav, da trpim sama. Pokličite še Hirotako, naj skupaj z menoj prestaja enake muke.’ Zato sem te dal privesti.« Hirotaka je rekel: »Njena pritožba je povsem upravičena. Zaradi javnih in zasebnih opravkov ter skrbi za vsakdanje življenje so meseci in dnevi neopazno minevali, ne da bi kaj storil za njeno posmrtno srečo, čeprav sem to imel v mislih. Toda če me zdaj zadržite tukaj, da bom trpel skupaj z njo, ji to prav nič ne bo olajšalo muk. Zato mi tokrat dovolite, da se vrnem v svet živih. Vse drugo bom opustil, dal izdelati podobe Bude in prepisati sutre ter jih posvetil njej v spomin.« Kralj mu je velel: »Malo počakaj.« Nato je dal privesti njegovo ženo in jo vprašal, kaj meni o besedah svojega moža Hirotake. Odgovorila je: »Če resnično obljublja, da bo dal prepisati sutre in izdelati Budove podobe ter jih posvetil meni, ga, prosim, nemudoma izpustite.« Kralj je znova poklical Hirotako, mu povedal, kaj je rekla žena, in dejal: »Prav, tokrat se vrni. Glej, da boš za svojo ženo res dal izdelati Budove podobe in prepisati sutre ter jih posvetil njej v spomin.« Tako ga je odpustil. Hirotaka pa še vedno ni vedel, kje je in kdo govori z njim. Ko je dobil dovoljenje za odhod, je vstal z dvorišča in se odpravil nazaj. Med potjo je pomislil: »Kdo neki je ta, ki sedi za biserno zaveso, razsoja o takšnih rečeh in me pošilja nazaj?« Negotovost ga je tako mučila, da se je vrnil in znova sedel na dvorišče. Izza zavese se je zaslišalo vprašanje: »Mar nismo tistega Hirotake že poslali nazaj? Zakaj si se spet vrnil?« Hirotaka je odgovoril: »Nepričakovano mi je bila izkazana milost, da se smem vrniti v svojo domovino, kamor se je tako težko vrniti. Toda ne vem, kdo je tisti, po čigar ukazu se vračam. Če bi odšel, ne da bi to izvedel, bi me to silno težilo in žalostilo. Zato sem se kljub strahu vrnil, da bi vas povprašal.« »Kako nespameten si,« je odvrnil glas. »V Jambudvīpi me imenujejo bodhisattva Jizō.« Ko je Hirotaka to slišal, je pomislil: »Torej je tisti, ki mu pravijo kralj Enma, v resnici Jizō! Če bom služil temu bodhisattvi, se bom gotovo lahko rešil peklenskih muk.« Tretji dan je oživel, nato pa je za svojo ženo dal izdelati Budove podobe in prepisati sutre ter jih posvetil njej v spomin. Tako je zapisano v Nihon Hokke genki.