Prevod

Strašni boj med Trojanci in Ahajci je ostal prepuščen njim samim; sem in tja po ravnini je divjala bitka, ko so drug proti drugemu usmerjali s sulicami bronastih osti, med tokovoma Simoenta in Ksanta.

Prvi je Ajant, Telamonov sin, branik Ahajcev, prebil trojansko bojno vrsto in tovarišem prinesel luč rešitve, ko je zadel moža, ki je slovel kot najboljši med Tračani, Evzorovega sina Akamanta, vrlega in mogočnega.

Najprej ga je zadel v greben čelade s konjsko grivo; sulica se mu je zarila v čelo in skozi kost prodrla v notranjost z bronasto ostjo; tema mu je zagrnila oči.

Diomed, silni bojni klicar, je ubil Aksila, Tevtrantovega sina, ki je prebival v lepo zgrajeni Arizbi, bogat z imetjem in ljudem ljub. Vse je namreč gostoljubno sprejemal, saj je imel hišo ob cesti.

A tedaj ni nihče od njih stopil predenj, da bi ga obvaroval bridke smrti; Diomed je obema vzel življenje, njemu in njegovemu spremljevalcu Kaleziju, ki mu je takrat vodil konje. Oba sta se pogreznila v zemljo.

Evrial je pokončal Dresa in Ofeltija, nato pa šel nad Ajzepa in Pedaza, ki ju je nekoč nimfa, najada Abarbareja, rodila plemenitemu Bukolionu.

Bukolion je bil sin slavnega Laomedonta, najstarejši po rojstvu, a mati ga je rodila zunaj zakona. Ko je pasel ovce, se je z nimfo združil v ljubezni in na ležišču; spočela je in rodila dvojčka.

Tudi njima je Mekistejev sin odvzel moč in ohromil svetle ude ter jima z ramen slekel bojno opravo. Bojeviti Polipojt je ubil Astiala, Odisej pa je pokončal Pidita iz Perkote z bronasto sulico; Tevker je ubil plemenitega Aretaona.

Antiloh, Nestorjev sin, je s sijočo sulico ubil Ablera, Agamemnon, vladar mož, pa Elata. Ta je ob bregovih lepo tekočega Satnioenta prebival v strmem Pedazu. Junak Lejt je ujel Filaka na begu, Evripil pa je pokončal Melantija.

Nato je Menelaj, silni bojni klicar, Adrasta ujel živega. Njegova konja sta namreč preplašena drvela po ravnini, se zapletla v tamariskovo vejo in ukrivljeni voz zlomila pri koncu ojesa; sama sta zbežala proti mestu, kamor so v strahu bežali tudi drugi, on pa se je z voza prevalil ob kolesu in z obrazom padel v prah. Ob njem je obstal Atrejev sin Menelaj s sulico, ki je metala dolgo senco.

Adrast ga je tedaj objel za kolena in ga rotil: »Pusti me živeti, Atrejev sin, in sprejmi dostojno odkupnino! V hiši mojega bogatega očeta leži mnogo zakladov, bron, zlato in železo, obdelano z velikim trudom. Od tega bi ti oče dal neizmerno odkupnino, če bi izvedel, da sem še živ pri ahajskih ladjah.«

Tako je govoril in mu ganil srce v prsih. Menelaj ga je že hotel izročiti svojemu spremljevalcu, da bi ga odvedel k hitrim ahajskim ladjam, a Agamemnon je pritekel nasproti in mu z grajajočim krikom dejal: »Ljubi Menelaj, zakaj se tako zavzemaš za te može? So ti Trojanci doma res storili toliko dobrega? Naj nobeden od njih ne ubeži strahotni pogubi in našim rokam, niti deček, ki ga mati še nosi v telesu; tudi ta naj ne uide! Vsi skupaj naj izginejo iz Iliona, brez pogreba in brez sledu!«

S temi besedami je junak preobrnil bratovo srce, ko mu je svetoval, kakor se mu je zdelo prav. Menelaj je z roko odrinil junaka Adrasta, mogočni Agamemnon pa ga je zabodel v bok. Adrast se je zvrnil na hrbet, Atrejev sin pa mu je stopil na prsi in izvlekel jesenovo sulico.

Nestor je glasno zaklical Argejcem: »Prijatelji, danajski junaki, služabniki Aresa! Naj se nihče zdaj ne zadržuje zadaj, lakomen plena, da bi ga čim več odnesel k ladjam! Pobijajmo može; potem boste lahko v miru po ravnini slačili mrtve, ki bodo obležali.«

S temi besedami je vsakomur razvnel pogum in srce. Trojanci bi tedaj pred Ahajci, ljubimi Aresu, premagani od malodušja spet zbežali v Ilion, če ne bi k Eneju in Hektorju pristopil Priamov sin Helen, daleč najboljši razlagalec ptičjih znamenj, in dejal: »Enej in Hektor, vaju najbolj bremeni skrb za Trojance in Likijce, saj sta v vsakem pogledu najboljša tako v boju kakor v preudarku. Ostanita tu in zadržita vojsko pred vrati; obhodita vse vrste, preden bi bežeči spet padli v naročje svojim ženam in tako postali sovražnikom v veselje.

Ko bosta spodbudila vse bojne vrste, bomo mi ostali tu in se bojevali z Danajci, čeprav smo hudo izčrpani; nuja nas priganja. Ti pa, Hektor, pojdi v mesto in povej svoji in moji materi, naj zbere starešine med ženami in odide v svetišče sivooke Atene na mestnem vrhu; s ključem naj odpre vrata svetega hrama in oblačilo, ki se ji v palači zdi najlepše in največje ter ji je sami najljubše, položi na kolena lepo lasate Atene. Obljubi naj ji, da bo v svetišču žrtvovala dvanajst telic, enoletnih, ki še niso poznale jarma, če se bo usmilila mesta, trojanskih žena in drobnih otrok ter od svetega Iliona odvrnila Tidejevega sina, divjega suličarja, silnega povzročitelja bega, ki je, pravim, postal najmočnejši med Ahajci.

Niti Ahila, voditelja mož, se nismo nikoli tako bali, čeprav pravijo, da je sin boginje. Ta pa neizmerno besni in nihče se ne more kosati z njegovo močjo.«

Tako je dejal in Hektor je ubogal brata. Takoj je v bojni opravi skočil z voza na tla in vihtel ostre sulice, ko je hodil vsepovsod po vojski, spodbujal može k boju in razvnemal strašno bitko.

Ti so se obrnili in se postavili Ahajcem nasproti. Argejci so se umaknili in prenehali pobijati; mislili so, da se je kdo od nesmrtnikov z zvezdnega neba spustil Trojancem na pomoč, tako so se ti obrnili v boj.

Hektor je glasno zaklical Trojancem: »Pogumni Trojanci in daleč sloviti zavezniki! Bodite možje, prijatelji, in pomnite svoj silni pogum, medtem ko grem v Ilion in naročim starešinam v svetu ter našim ženam, naj molijo k bogovom in jim obljubijo hekatombe.«

Tako je dejal in odšel Hektor z lesketajočo se čelado. Ob gležnje in vrat ga je udarjalo črno usnje, rob, ki je obdajal njegov ščit z izbočeno grbo.

Glavk, Hipolohov sin, in Tidejev sin sta se med obema vojskama srečala, željna boja. Ko sta se približala drug drugemu, je prvi spregovoril Diomed, silni bojni klicar: »Kdo si, predrzni mož med smrtniki?

Doslej te še nikoli nisem videl v bitki, ki možem prinaša slavo. Zdaj pa si s svojim pogumom daleč stopil pred vse druge, saj si počakal mojo sulico z dolgo senco. Otroci nesrečnih staršev se zoperstavljajo moji moči!

Če pa si kateri od nesmrtnikov, ki je prišel z neba, se jaz ne bom bojeval z nebeškimi bogovi. Saj niti mogočni Likurg, Driantov sin, ni dolgo živel, ko se je sprl z nebeškimi bogovi. Nekoč je dojilje zamaknjenega Dioniza pregnal po sveti gori Nisi; vse so hkrati odvrgle tirsove palice na tla, ko jih je morilski Likurg udarjal z volovsko ostrogo. Dioniz pa je v strahu planil pod morske valove in Tetida ga je sprejela v naročje, trepetajočega, saj ga je ob moževem vpitju prevzel silen strah.

Nanj so se nato razjezili bogovi, ki brez skrbi živijo, in Kronosov sin ga je oslepil. Tudi dolgo ni več živel, saj so ga zasovražili vsi nesmrtni bogovi. Zato se tudi jaz ne bi hotel bojevati z blaženimi bogovi.

Če pa si kdo izmed smrtnikov, ki uživajo sadove zemlje, stopi bliže, da čim prej dosežeš mejo pogube!« Odvrnil mu je slavni Hipolohov sin: »Velikosrčni Tidejev sin, zakaj sprašuješ po mojem rodu?

Kakršen je rod listja, takšen je tudi rod ljudi. Ene liste veter raztresa po tleh, druge pa gozd, ko ozeleni, požene, in spet nastopi pomladni čas. Tako tudi med človeškimi rodovi eden raste, drugi mineva.

Če pa hočeš izvedeti še to, da boš dobro poznal naš rod — in veliko ljudi ga pozna —, poslušaj: mesto Efira leži v globini Argosa, kjer se pasejo konji. Tam je prebival Sizif, najzvitejši med ljudmi, Sizif, Ajolov sin. Njemu se je rodil sin Glavk, Glavku pa plemeniti Belerofont. Bogovi so mu podarili lepoto in očarljivo možatost. A Projt mu je v srcu zasnoval zlo in ga pregnal iz dežele, saj je bil daleč najmogočnejši med Argejci; Zevs jih je namreč podredil njegovemu žezlu.

Projtova žena, plemenita Anteja, je vneta hrepenela, da bi se z njim združila v skrivni ljubezni, a ni mogla pregovoriti preudarnega Belerofonta, ki je mislil pošteno.

Zato je kralju Projtu lagala in dejala: ›Umri, Projt, ali pa ubij Belerofonta, ki se je hotel združiti z menoj v ljubezni proti moji volji!‹

Tako je dejala in kralja je ob njenih besedah zgrabila jeza. Sam ga ni hotel ubiti, saj ga je v srcu zadrževal strah pred takim dejanjem; poslal ga je v Likijo in mu dal pogubna znamenja, v zložljivo tablico vpisal mnogo smrtonosnih sporočil ter mu naročil, naj jo pokaže njegovemu tastu, da bi poginil.

In odšel je v Likijo pod brezhibnim vodstvom bogov. Ko je prispel v Likijo in k tekočemu Ksantu, ga je vladar širne Likije prijazno sprejel. Devet dni ga je gostil in žrtvoval devet volov.

Ko pa je desetič zasijala rožnatoprsta Zora, ga je začel spraševati in zahteval, naj mu pokaže sporočilo, ki ga je prinesel od njegovega zeta Projta.

Ko je prejel zetovo zlovešče sporočilo, mu je najprej ukazal ubiti neukrotljivo Himero. Ta je bila božanskega, ne človeškega rodu: spredaj lev, zadaj kača, v sredi koza, in strašno je bruhala silovit plamen gorečega ognja. Vendar jo je ubil, poslušen znamenjem bogov.

Drugič se je bojeval s slavnimi Solimci; pravil je, da je bil to najhujši boj z možmi, v katerega je kdaj stopil. Tretjič je pokončal Amazonke, možem enake v boju.

Ko se je vračal, mu je kralj spletel še drugo premeteno past: iz širne Likije je izbral najboljše može in jih postavil v zasedo. A nobeden se ni vrnil domov, saj jih je plemeniti Belerofont vse pobil.

Ko je kralj spoznal, da je vrli potomec boga, ga je zadržal pri sebi in mu dal svojo hčer ter polovico vse kraljevske časti in oblasti. Likijci so mu odmerili tudi posest, boljšo od vseh drugih, lepo zasajeno in zorano zemljo, da bi jo obdeloval.

Žena je preudarnemu Belerofontu rodila tri otroke: Izandra, Hipoloha in Laodamejo. Z Laodamejo je legel modri Zevs in rodila mu je bogovom podobnega Sarpedona v bronasti opravi.

Ko pa so tudi Belerofonta zasovražili vsi bogovi, je sam blodil po Alejski ravnini, si razjedal srce in se ogibal človeških poti. Njegovega sina Izandra je Ares, nenasiten boja, ubil v bitki s slavnimi Solimci, hčer pa je v jezi usmrtila Artemida z zlatimi vajetmi.

Hipoloh je moj oče in od njega, pravim, izhajam. Poslal me je v Trojo in mi močno polagal na srce, naj vedno bom najboljši in naj prekašam druge, naj ne osramotim rodu očetov, ki so bili daleč najboljši v Efiri in v širni Likiji.

Ponosno pravim, da sem tega rodu in te krvi.« Tako je dejal in Diomed, silni bojni klicar, se je razveselil. Sulico je zasadil v zemljo, ki hrani mnoge, pastirju ljudstev pa prijazno odgovoril: »Torej si moj davni gostinski prijatelj po očetih! Plemeniti Ojnej je nekoč gostil vrlega Belerofonta v svoji palači in ga zadržal dvajset dni. Izmenjala sta si tudi lepa gostinska darova: Ojnej mu je dal pas, bleščeč od škrlata, Belerofont pa zlato čašo z dvema ročajema. To sem ob odhodu pustil doma v svoji hiši.

Tideja se ne spominjam, saj me je zapustil še čisto majhnega, ko je pri Tebah poginila ahajska vojska. Zato sem zdaj jaz tebi ljub gostinski prijatelj sredi Argosa, ti pa meni v Likiji, če kdaj pridem v vašo deželo.

Ogibajva se sulic drug drugega tudi v vrvežu bitke. Zame je dovolj Trojancev in slavnih zaveznikov, da ubijem tistega, ki mi ga nakloni bog in ga dosežem z nogami; zate pa je dovolj Ahajcev, da ubiješ, kogar moreš.

Izmenjajva si bojno opravo, da bodo tudi ti ljudje vedeli, da sva gostinska prijatelja po očetih, kakor praviva.« Tako sta govorila, skočila z vozov, si segla v roke in potrdila zvestobo. Tedaj pa je Kronosov sin Zevs Glavku vzel pamet, da je s Tidejevim sinom Diomedom zamenjal bojno opravo: zlato za bronasto, vredno sto volov za takšno, vredno devet.

Ko je Hektor prispel do Skajskih vrat in hrasta, so ga obstopile trojanske žene in hčere, sprašujoč po sinovih, bratih, sorodnikih in možeh. Vsem po vrsti je naročal, naj molijo k bogovom; mnogim pa je bila usojena žalost.

Ko je prišel do prelepe Priamove palače, zgrajene z gladkimi stebrišči, je bilo v njej petdeset sob iz klesanega kamna, postavljenih druga ob drugi; tam so Priamovi sinovi spali ob svojih zakonitih ženah. Nasproti, na drugi strani notranjega dvorišča, je bilo za hčere dvanajst pokritih sob iz klesanega kamna, zgrajenih druga ob drugi; tam so Priamovi zeti spali ob svojih spoštovanih ženah. Tu mu je prišla naproti dobrohotna mati in s seboj vodila Laodiko, po lepoti prvo med hčerami. Prijela ga je za roko, ga nagovorila in dejala: »Otrok moj, zakaj si zapustil srditi boj in prišel sem?

Gotovo vas ti zloglasni ahajski sinovi hudo stiskajo, ko se bojujejo okoli mesta, tebe pa je srce spodbudilo, da si prišel na mestni vrh dvignit roke k Zevsu.

A počakaj, da ti prinesem medeno sladkega vina, da ga najprej izliješ v dar očetu Zevsu in drugim nesmrtnikom, nato pa si še sam opomoreš, če ga popiješ.

Utrujenemu možu vino močno okrepi moč, ti pa si se utrudil, ko si branil svoje ljudi.« Odgovoril ji je veliki Hektor z lesketajočo se čelado: »Ne prinašaj mi sladkega vina, častita mati, da mi ne oslabiš udov in ne pozabim poguma. Z neumitimi rokami se bojim Zevsu izlivati bleščeče vino; ne spodobi se moliti h Kronosovemu sinu s temnimi oblaki, ko sem omadeževan s krvjo in krvavim blatom.

Ti pa pojdi v svetišče Atene, ki zbira plen, zberi starešine med ženami in vzemi s seboj dišavne darove. Oblačilo, ki je v tvoji palači najlepše in največje ter tebi sami daleč najljubše, položi na kolena lepo lasate Atene in ji obljubi, da boš v svetišču žrtvovala dvanajst telic, enoletnih, ki še niso poznale jarma, če se bo usmilila mesta, trojanskih žena in drobnih otrok ter od svetega Iliona odvrnila Tidejevega sina, divjega suličarja, silnega povzročitelja bega.

Ti torej pojdi v svetišče Atene, ki zbira plen, jaz pa grem po Parisa, da ga pokličem, če bo le hotel poslušati moje besede. Ko bi se pred njim kar tam odprla zemlja! Olimpijec ga je vzgojil v veliko nesrečo Trojancem, velikosrčnemu Priamu in njegovim otrokom.

Če bi ga videl sestopiti v Hadovo kraljestvo, bi dejal, da je moje srce pozabilo na svojo grenko bedo.« Tako je govoril. Mati je odšla v palačo in poklicala služabnice; te so po mestu zbrale starešine med ženami.

Sama je stopila v dišečo sobo, kjer je hranila oblačila, pisano delo sidonskih žena, ki jih je bogovom podobni Aleksander pripeljal iz Sidona, ko je plul čez širno morje, na poti, na kateri je pripeljal tudi Heleno plemenitega očeta. Hekaba je vzela eno teh oblačil in ga nesla Ateni v dar, tisto, ki je bilo največje in najlepše izvezeno ter se je svetilo kakor zvezda; ležalo je pod vsemi drugimi.

Odpravila se je in za njo so hitele številne starešine med ženami. Ko so prišle v Atenino svetišče na mestnem vrhu, jim je vrata odprla Teano lepih lic, Kisejeva hči, žena Antenorja, krotitelja konj; Trojanci so jo namreč postavili za Atenino svečenico.

Vse so z glasnim obrednim vzklikom dvignile roke k Ateni. Teano lepih lic je vzela oblačilo in ga položila na kolena lepo lasate Atene ter v molitvi prosila hčer velikega Zevsa: »Častita Atena, varuhinja mesta, vzvišena med boginjami, zlomi Diomedovo sulico in daj, da tudi sam pade z obrazom na tla pred Skajskimi vrati! Tako ti bomo takoj v svetišču žrtvovali dvanajst telic, enoletnih, ki še niso poznale jarma, če se boš usmilila mesta, trojanskih žena in drobnih otrok.«

Tako je molila, a Palada Atena je prošnjo zavrnila. Medtem ko so žene molile k hčeri velikega Zevsa, je Hektor odšel k lepi Aleksandrovi hiši, ki si jo je ta zgradil s pomočjo mož, tedaj najboljših stavbenikov v rodovitni Troji. Zgradili so mu spalnico, dvorano in dvorišče blizu Priamove in Hektorjeve hiše na mestnem vrhu.

Tja je vstopil Hektor, ljub Zevsu, in v roki držal enajst komolcev dolgo sulico. Na njenem koncu se je svetila bronasta ost, okrog nje pa je tekel zlat obroč.

Našel ga je v sobi, kjer je oskrboval prelepo bojno opravo, ščit in oklep, ter preizkušal ukrivljeni lok. Argejska Helena je sedela med služabnicami in jim naročala, kako naj izdelajo čudovita ročna dela.

Ko ga je Hektor zagledal, ga je pograjal z ostrimi besedami: »Nesrečnež, ni prav, da v srcu gojiš takšno jezo! Ljudje umirajo v boju okoli mesta in visokega obzidja; zaradi tebe sta bojni krik in vojna objela to mesto. Sam bi se sprl z drugim, če bi ga videl, da se umika osovraženemu boju.

Vstani, da mesta ne zajame pogubni ogenj!« Bogovom podobni Aleksander mu je odgovoril: »Hektor, ker si me pravično pograjal in ne čez mero, ti bom povedal; premisli in me poslušaj. Nisem sedel v sobi toliko iz jeze ali zamere do Trojancev, temveč sem se hotel prepustiti žalosti.

Zdaj pa me je žena z nežnimi besedami pregovorila in spodbudila k boju. Tudi sam menim, da bo tako bolje; zmaga se seli od moža do moža.

Daj, počakaj zdaj, da si nadenem bojno opravo, ali pa pojdi in pridem za teboj; mislim, da te bom dohitel.« Tako je dejal, a Hektor z lesketajočo se čelado mu ni odgovoril. Helena pa ga je nagovorila s prijaznimi besedami: »Dever mene, psice, ki snuje zlo in vzbuja grozo! Ko bi me na dan, ko me je mati prvič rodila, odnesel hud vihar na goro ali v valove bučečega morja, kjer bi me val pogoltnil, preden se je vse to zgodilo!

A ker so bogovi sklenili takšno zlo, bi morala vsaj postati žena boljšega moža, ki bi poznal ogorčenje in številne očitke ljudi.

Ta pa nima trdnega razuma ne zdaj ne v prihodnje; zato mislim, da bo še požel sadove tega. A stopi noter, dever, in sedi na ta stol, saj prav tebi najbolj bremeni srce težava zaradi mene, psice, in Aleksandrove zaslepljenosti. Zevs nama je naložil hudobno usodo, da bova še pozneje ljudem, ki pridejo za nama, snov za pesmi.«

Odgovoril ji je veliki Hektor z lesketajočo se čelado: »Ne vabi me sedet, Helena, čeprav si prijazna; ne boš me pregovorila. Srce me že priganja, da priskočim na pomoč Trojancem, ki me v moji odsotnosti močno pogrešajo.

Ti pa spodbudi tega moža, in tudi sam naj pohiti, da me dohiti, dokler sem še znotraj mesta. Jaz grem namreč domov, da vidim domače, ljubo ženo in drobnega sina.

Ne vem, ali se bom še kdaj vrnil k njim ali pa me bodo bogovi že zdaj pokončali po rokah Ahajcev.« Tako je dejal in odšel Hektor z lesketajočo se čelado. Kmalu je prispel do svoje lepo urejene hiše, a beloroke Andromahe ni našel v njej. Z otrokom in lepo oblečeno služabnico je stala na stolpu, jokala in žalovala.

Ko Hektor doma ni našel svoje plemenite žene, je stopil na prag in nagovoril služabnice: »Povejte mi, služabnice, po resnici: kam je iz hiše odšla beloroka Andromaha?

Je šla k kateri od moževih sester ali lepo oblečenih svakinj ali pa v Atenino svetišče, kjer druge lepo spletene Trojanke pomirjajo strašno boginjo?« Marljiva oskrbnica mu je odgovorila: »Hektor, ker nam tako naročaš povedati resnico: ni šla ne k moževi sestri ne k lepo oblečeni svakinji in tudi ne v Atenino svetišče, kjer druge lepo spletene Trojanke pomirjajo strašno boginjo. Odšla je na veliki stolp Iliona, ker je slišala, da Trojance stiskajo in da imajo Ahajci veliko premoč.

Naglo je odhitela k obzidju, kakor bi bila blazna; z njo gre dojilja in nosi otroka.« Tako je dejala oskrbnica, Hektor pa je planil iz hiše in se po isti poti vrnil po lepo zgrajenih ulicah.

Ko je prehodil veliko mesto in prišel do vrat, Skajskih, skozi katera je nameraval stopiti na ravnino, mu je nasproti pritekla žena z bogato doto, Andromaha, hči velikosrčnega Eetiona. Eetion je prebival pod gozdnato Plako, v Tebah pod Plako, in vladal kilikijskim možem. Njegova hči je bila žena Hektorja v bronasti opravi.

Prišla mu je naproti, z njo pa je stopala služabnica, ki je v naročju nosila nežnega otročiča, še čisto majhnega, ljubljenega Hektorjevega sina, podobnega lepi zvezdi. Hektor ga je imenoval Skamandrij, drugi pa Astianaks, saj je Hektor sam branil Ilion.

Ko je pogledal otroka, se je molče nasmehnil. Andromaha pa je stopila tesno k njemu, točila solze, ga prijela za roko in ga nagovorila: »Nesrečnež, tvoj pogum te bo pogubil! Nimaš usmiljenja ne z drobnim otrokom ne z menoj, nesrečnico, ki bom kmalu tvoja vdova. Kmalu te bodo ubili Ahajci, ko bodo vsi planili nate. Meni bi bilo bolje, ko te izgubim, pogrezniti se v zemljo. Nobene druge tolažbe ne bom več imela, ko te doleti usoda, le žalost; nimam namreč ne očeta ne častite matere.

Mojega očeta je ubil plemeniti Ahil, razdejal je lepo naseljeno mesto Kilikijcev, Tebe z visokimi vrati, in pokončal Eetiona. Ni mu slekel oprave, saj ga je v srcu zadržalo spoštovanje, temveč ga je sežgal skupaj z umetelno izdelanim orožjem in mu nasul gomilo. Okoli nje so breste zasadile gorske nimfe, hčere Zevsa, ki nosi egido.

Tudi sedem bratov sem imela doma in vsi so istega dne odšli v Hadovo kraljestvo. Vse je namreč pobil hitronogi plemeniti Ahil ob govedu z zavitimi nogami in belih ovcah.

Mater, ki je kraljevala pod gozdnato Plako, je pripeljal sem skupaj z drugim plenom, nato pa jo izpustil, ko je prejel neizmerno odkupnino. V očetovi palači jo je zadela Artemida, strelka s puščicami.

Hektor, ti si mi oče in častita mati in brat, ti si tudi moj ljubljeni mož! Usmili se me zdaj in ostani tu na stolpu; ne naredi otroka za siroto in žene za vdovo! Vojsko postavi ob divji smokvi, kjer je mesto najlaže zavzeti in je obzidje najbolj dostopno za napad.

Tam so že trikrat prišli in poskusili najboljši možje z obema Ajantoma in slavnim Idomenejem, z Atrejevima sinovoma in pogumnim Tidejevim sinom. Morda jim je to povedal kdo, ki dobro pozna božja znamenja, ali pa jih njihovo lastno srce spodbuja in priganja.«

Odgovoril ji je veliki Hektor z lesketajočo se čelado: »Tudi mene vse to skrbi, žena; a strašno bi me bilo sram pred Trojanci in Trojankami v dolgih oblačilih, če bi se kakor strahopetec umikal iz boja. Tudi srce mi tega ne dopušča, saj sem se naučil biti pogumen in se vedno bojevati med prvimi Trojanci, da očetu in sebi priborim veliko slavo.

Kajti dobro vem v mislih in v srcu: prišel bo dan, ko bo propadel sveti Ilion, Priam in ljudstvo Priama, spretnega s sulico.

A prihodnje trpljenje Trojancev me ne skrbi toliko, ne Hekabe same ne kralja Priama ne mojih bratov, ki bodo številni in pogumni padli v prah pod rokami sovražnih mož, kakor me skrbi zate, ko te bo kdo od Ahajcev v bronastih oklepih odvedel v solzah in ti vzel svobodo. V Argosu boš morda za drugo žensko tkala ob statvah in nosila vodo iz Meseide ali Hipereje, hudo proti svoji volji, a pritiskala bo nate trda nuja. In nekoč bo kdo rekel, ko te bo videl točiti solze: ›To je Hektorjeva žena, moža, ki je bil najboljši v boju med Trojanci, krotitelji konj, ko so se bojevali okoli Iliona.‹

Tako bo kdo dejal, tebi pa bo vzbudil novo bolečino, ker ne boš imela takega moža, da bi te obvaroval suženjstva. A naj mene mrtvega pokrije nasuta zemlja, preden zaslišim tvoj krik in izvem, da te vlečejo v ujetništvo!«

S temi besedami je slavni Hektor iztegnil roke k sinu. Otrok pa se je kriče stisnil nazaj v naročje lepo opasane dojilje, prestrašen ob pogledu na ljubega očeta; ustrašil se je brona in grebena iz konjske grive, ko ga je videl, kako se grozeče ziblje na vrhu čelade.

Zasmejala sta se ljubi oče in častita mati. Sijajni Hektor je nemudoma snel čelado z glave in jo vso bleščečo položil na tla. Nato je poljubil ljubega sina in ga zazibal v rokah ter v molitvi k Zevsu in drugim bogovom dejal: »Zevs in drugi bogovi, dajte, da tudi ta moj sin kakor jaz zaslovi med Trojanci, da bo prav tako silen in bo z močjo vladal Ilionu. Naj nekoč kdo reče: ‚Ta je veliko boljši od očeta,‘ ko se bo vračal iz boja; naj prinese krvav plen, ko ubije sovražnika, in naj se materi srce veseli.«

Tako je rekel in ljubi ženi položil v naročje svojega otroka; sprejela ga je na dišeče prsi in se nasmehnila skozi solze. Možu se je zasmilila, ko jo je pogledal; pobožal jo je z roko ter jo ogovoril: »Ljuba moja, nikar si zaradi mene preveč ne žalosti srca. Nihče me ne bo poslal v Had pred usojenim časom; svoji usodi pa, pravim ti, ni ušel še noben človek, ne strahopeten ne pogumen, ko se je enkrat rodil.

Pojdi torej domov in skrbi za svoja opravila, za statve in preslico, služabnicam pa naroči, naj se lotijo dela. Za vojno bodo skrbeli možje, vsi, ki so se rodili v Ilionu, predvsem pa jaz.«

Ko je tako spregovoril, je sijajni Hektor vzel čelado s konjsko žimo, ljuba žena pa je odšla proti domu, se med potjo ozirala in točila obilne solze.

Kmalu je prispela v lepo urejeni dom Hektorja, ubijalca mož, in v njem našla številne služabnice; v vseh je vzbudila žalovanje.

Tako so v njegovi hiši objokovale Hektorja, čeprav je bil še živ; menile so namreč, da se ne bo več vrnil iz vojne, da ne bo ubežal silovitosti in rokam Ahajcev.

Tudi Paris se ni dolgo mudil v visokih dvoranah, temveč si je nadel znamenito orožje, okrašeno z bronom, nato pa planil skozi mesto, zaupajoč svojim hitrim nogam.

Kakor konj, ki se je v hlevu nasitil pri jaslih, pretrga vezi in s topotanjem oddirja čez ravnino, vajen kopanja v lepo tekoči reki, ves ponosen; visoko drži glavo, griva pa mu vihra okoli pleč; zaupa svoji lepoti in noge ga lahkotno nesejo na znane pašnike med konje: tako je Priamov sin Paris stopal z vrha Pergama, v orožju bleščeč kakor sonce, ves radosten, in hitre noge so ga nosile. Kmalu zatem je srečal božanskega Hektorja, svojega brata, prav ko je ta nameraval zapustiti kraj, kjer se je pogovarjal z ženo.

Prvi ga je ogovoril bogovom podobni Aleksander: »Ljubi brat, s svojim obotavljanjem sem te gotovo zadržal, čeprav se ti mudi, in nisem prišel pravočasno, kakor si mi naročil?«

Hektor z bleščečo čelado mu je odgovoril: »Čudni mož, noben pravičen človek ne bi omalovaževal tvojih dejanj v boju, saj si pogumen. Toda nalašč popuščaš in se nočeš bojevati; mene pa v srcu boli, ko poslušam sramotilne besede o tebi iz ust Trojancev, ki zaradi tebe prestajajo toliko gorja.

A pojdiva; vse to bova poravnala pozneje, če nama bo Zevs kdaj naklonil, da nebeškim, večno živim bogovom v dvoranah postaviva mešalno posodo v zahvalo za osvoboditev, ko iz Troje preženeva Ahajce z lepimi golenicami.«