Prevod

Nekoč je živel bogat trgovec. Ko je umrl, je njegovo mesto prevzel sin, ki pa ni bil tako preudaren kakor oče. Zapravljal je na vse strani, dokler ni obubožal. Tedaj mu je mati rekla: »Odpri trgovino, kupuj in prodajaj, da boš kaj zaslužil in postal trgovec kakor tvoj oče. Nikar ne postopaj brez dela, da se ti ljudje ne bodo posmehovali.« Poslušal je materin nasvet, odprl trgovino in začel kupovati in prodajati. Nekega dne je sedel v trgovini, ko je prišel neki mož in ga pozdravil: »Mir z vami!« »Z vami mir in božje usmiljenje,« mu je odvrnil. Mož je rekel: »Hasan, tvoj oče je bil moj dober prijatelj. Hvala Bogu, da je za seboj pustil potomca. Prišel sem povpraševat po tebi in zdaj sem te našel. Rad bi nekaj časa ostal pri tebi. Poslušaj me in naredil bom iz tebe moža, kakršen je bil tvoj oče.« Tri dni je bil njegov gost. Tretji dan mu je rekel: »Pridi, pokazal ti bom obrt, s katero se boš preživljal.« Iz svoje torbe je vzel škatlico, jo odprl in v njej je bil prah za izdelovanje zlata. Rekel mu je: »Pojdi in mi kupi železne palice.«

Kupil jih je in mu jih prinesel. Mož je razpihal ogenj in položil vanj železne palice. Ko so se razžarele, jih je posul s prahom in spremenile so se v zlato. »Odnesi jih na trg,« mu je rekel. Hasan jih je odnesel in vsako prodal za sto mahbubov. Prinesel mu je denar, mož pa ga je vprašal: »Ti je ta obrt všeč? Prinesi mi še nekaj palic.« Prinesel mu jih je; spet jih je položil na ogenj, jih posul s prahom in tudi te so postale zlate. Hasan je šel k materi in ji vse povedal. Mati je rekla: »Sin moj, srce mi pravi, da mi ta gost ni všeč.« »Še ti govoriš tako!« ji je odvrnil in je ni več poslušal. »V dveh letih bom po njegovi zaslugi bogat.« Mati je umolknila in njemu ter gostu prinesla večerjo. Ko sta povečerjala, sta pila kavo. Gost je Hasanu v kavo stresel uspavalo in Hasan el Basri se je zgrudil. Položil ga je v skrinjo, jo vzel in ponoči odšel z njo. Zjutraj je mati vstala, a sina in gosta ni bilo nikjer. Odšla sta. Šla je ven, po trgovinah, iskala in iskala, pa ju ni našla. Vrnila se je domov in bridko jokala. V sobi, kjer je spal njen sin, je naredila grob, nato pa vsak dan prihajala k njemu in jokala. Mislila je, da je sin mrtev, in ga v mislih pokopala v tisti grob. Mož, ki ga je odnesel v skrinji, pa je z njim potoval tri dni. Nato je odprl skrinjo in mu dal protistrup proti uspavalu. Hasan se je zbudil, kihnil in rekel: »Hvala Bogu!« Potem je vprašal: »Pri kom pa sem zdaj?« »Pri Brahimu el Mzusiju.« »Kako? Prišel si k meni, gostil sem te v svoji hiši, z menoj si jedel kruh in sol, zdaj pa si me izdal?« »Prišel sem pote po leto dolgi poti, da bi te ujel in dobil v svoje roke.« Iz torbe je vzel bakren boben in prikazale so se tri kamele. Vsak je zajahal eno, tretja pa je nosila živež. Odpravila sta se in vsak dan prepotovala toliko, kolikor se sicer prepotuje v enem mesecu. Tako ga je vodil deset dni.

Po desetih dneh je Hasan rekel ognjepokloncu: »Pusti me, da si odpočijem, in daj mi malo vode.« Pokleknili so kamele in si vzeli toliko vode, kolikor so je potrebovali. Ko sta se napila, se je Hasan el Basri ozrl in zagledal goro, ki je segala visoko v nebo. »Kakšna gora je to?« je vprašal. »Imenuje se Gora oblakov,« mu je odgovoril. Hasan se je ozrl na desno in zagledal palačo, ki se je dvigala v nebo. »Brahim, je tista palača naseljena ali prazna?« »Nič me ne sprašuj o njej. Tam prebivajo moji sovražniki.« Zajahala sta in se usmerila proti gori. Bolj ko sta se ji bližala, večja se je zdela pred njima. Prispela sta do njenega vznožja in razjahala. Brahim je zgrabil eno od kamel in jo zaklal. »Hasan, odri jo,« mu je rekel. In Hasan jo je odrl.

Ko ji je snel kožo, sta ji izpraznila trebuh. Brahim mu je rekel: »Zdaj ti bom pokazal, kaj boš storil. Položil te bom vanjo in jo zašil nad teboj. Prišli bodo orli in te odnesli na vrh gore. Ko boš na vrhu in boš začutil, da so te odložili na tla, potegni nož in prereži kamelin trebuh. Ko boš zlezel ven, se bodo orli prestrašili in odleteli. Vstani na vrhu gore in pred seboj boš zagledal hišo. Vstopi vanjo; v njej boš našel omaro, na omari pa ploščico z napisom. Prinesi mi jo in vrnil te bom domov.« Hasan je prinesel ploščico. Brahim mu je rekel: »Daj mi ploščico, ki si jo prinesel.« »Ne dam ti je, dokler me najprej ne vrneš domov.« »Daj mi jo, pa te vrnem.« Podal mu jo je, in brž ko jo je Brahim dobil v roke, mu je rekel: »Kar ostani tam in umri od lakote in žeje.« Odšel je in ga pustil, da je taval lačen in žejen. Hasan je hodil po gori, jedel travo in premišljeval: »Kaj mi pomaga, da ostajam tukaj?« Domislil se je, da bi izpulil espartovo travo in iz nje spletel vrv, po kateri bi se spustil. Pletel je in pletel, jo meril, a do tal je bilo še vedno silno daleč, gora je bila neznansko visoka. Nazadnje si je rekel: »Kar spustil se bom.« Dobro se je privezal z vrvjo iz trave in pomislil: »Če umrem, umrem; če preživim, preživim.« Začel se je spuščati in prišel do konca vrvi.

Ozrl se je navzdol in videl, da je do tal še strašno daleč. Izpovedal je vero, zatisnil oči in se spustil. Padel je v vodo, a ostal živ in zdrav. Začel je plavati in plaval, dokler ni prišel na breg. Nato je deset

dni hodil ob morski obali ter jedel travo in polže. Nekega dne je v daljavi zagledal palačo. Namenil se je proti njej: bila je prav tista palača, o kateri je vprašal Brahima in za katero mu je ta rekel, da v njej prebivajo njegovi sovražniki. Prišel je do nje in tri ali štiri ure čakal pred vrati, a ni bilo nikogar. Vstopil je in našel pripravljena ležišča, hrano in pijačo. Najedel se je, napil in odpočil, nato pa se je skril v stransko sobico. »Počakal bom, da vidim, kdo je gospodar te palače,« si je rekel.

Palača je pripadala sultanu džinov. Njegove hčere so zasnubili, a jih ni hotel omožiti. Poklical je modrece med džini in jim rekel: »Zgradite mi palačo, kakršne usta in jezik ne znajo opisati.« Zgradili so mu jo tri leta hoda daleč od njihove dežele. Kralj džinov je zajahal in prišel pogledat palačo. Ko jo je videl, je bil zadovoljen. Vanjo je poslal svojih sedem hčera. Tam so živele, dokler ni prišel Hasan el Basri. Hasan se je skril v sobico in si rekel: »Počakal bom,

da vidim, kdo tu prebiva.« Dekleta so vsak dan hodila na lov. Ko so se vrnila, je vsaka odšla v svojo sobo; umile so si obraze in sedle k jedi. Najmlajša sestra je v sobici našla Hasana el Basrija in vprašala: »Kdo si? Človek ali džin?« »Človek, sin človeškega rodu.« »Si ti Hasan el Basri?«

»Da, jaz sem Hasan el Basri.« »Ti si tisti Hasan, ki ga je pripeljal Brahim el Mzusi, z njim opravil, kar je potreboval, potem pa ga pustil na vrhu gore? Koliko takih, kakršen si ti, je že pripeljal in jih pustil umreti od lakote in žeje! Tebi je bilo usojeno še živeti na tem svetu. Tisti človek je slepar in prevarant.« Rekla mu je: »Ostani tukaj pri nas. Počakaj in nikar ne hodi iz sobe.« »Prav,« ji je odvrnil. Šla je k sestram in jih vprašala: »Če bi k nam prišel gost, bi mu storile kaj hudega ali bi ga vesele sprejele?« »Če je dober, ga bomo vesele sprejele; če je hudoben, ga bomo kaznovale.« »Dober je. Samo na te besede sem čakala. Grem ponj.« Pripeljala ga je in sestre so ga pozdravile. »Zdaj si tukaj, pa ostani pri nas,« so mu rekle. Ko so tako prebivali v palači, so nekega dne odprle okno in zagledale vojsko, utaborjeno okrog nje. »Kaj je to?« so vprašale. Pristopil je poveljnik in rekel: »Vaš oče vas kliče. Pri njem je svatba in želi, da pridete za mesec dni, dokler se slavje ne konča.« Najmlajša sestra je rekla: »Hasan, ostani tu. Mesec dni nas ne bo.« Nato ga je prijela za roko, ga popeljala po palači in mu pokazala vse sobe. »Vse te sobe smeš odpreti, samo teh vrat ne odpiraj. Ničesar ti ne bo manjkalo, vsega imaš dovolj v palači.« Minil je prvi dan, minil je drugi in Hasana se je polastil nemir.

Rekle so mu bile: »Tiste sobe ne odpiraj.« On pa si je rekel: »Kako naj vem, kaj je v njej, če je ne odprem?« Odprl je vrata in zagledal lestev, prislonjeno ob zid. Povzpel se je po njej in prišel na strešno teraso. Ozrl se je na desno in na levo in zagledal čudovit vrt, poln cvetja in sadja, tako lep, da ga usta in jezik ne bi mogla opisati. Na njem je bil tudi vodnjak z velikim bazenom. Medtem ko se je razgledoval, je zagledal deset golobic, ki so priletele in sedle na rob bazena. Ena je slekla svoje pernato ogrinjalo in se spremenila v žensko. Tudi vseh preostalih devet je storilo enako. Spustile so se v vodo, gole plavale in se igrale, on pa jih je gledal.

Ena od njih mu je bila posebno všeč; bila je najlepša med vsemi. Začel se jim je previdno bližati, a so ga opazile in pobegnile. Vrnil se je bolan od ljubezni in legel. Ko so se njegove sestre vrnile od očeta, so ga našle bolnega. Najmlajša ga je vprašala: »Kaj ti je, brat moj?« »Bolan sem, ničesar ne zmorem.« »Mar si odprl tista vrata, ki sem ti jih prepovedala odpreti?« »Odprl sem jih in videl nekaj, česar še nikoli v življenju nisem videl.

Priletele so golobice, slekle svoja ogrinjala in zaplavale. Ena od njih mi je segla v srce.« »Preženi hudiča iz misli! To bo težka stvar zate,« mu je rekla. »Moram jo imeti,« je odvrnil. Ko je začel jokati, je rekla: »Bom že našla kakšno rešitev zate. Prihajajo enkrat na mesec. Ko spet pridejo, se povzpni na teraso in jih opazuj. Ko bodo slekle ogrinjala in zaplavale, pojdi dol in ukradi ogrinjalo tiste, ki ti je všeč. Brez njega ne bo mogla odleteti.« Čakal je, dokler ni minil tisti mesec.

Šel je na isto mesto. Golobice so prišle in kakor po navadi tam odložile svoja ogrinjala. Hasan se je tiho in previdno spustil dol ter ukradel ogrinjalo tiste, ki mu je bila všeč. Sestra mu je bila rekla: »Ko ukradeš ogrinjalo, nikar ne spregovori. Klicale bodo: ‘Ti, ki si ukradel ogrinjalo, vrni nam ga! Obdarile te bomo, obdarile!’ Če spregovoriš, ti bodo škodovale.« Poslušal je sestro in molčal. Molčal je vse dotlej, dokler ni prišel čas odhoda. Vsaka je vzela svoje ogrinjalo in odletela. Tista, katere ogrinjalo je ukradel, pa je ostala. Hasan jo je prijel: »Zdaj te imam!« Odpeljal jo je k svoji najmlajši sestri. Ta jo je pozdravila: »Dobrodošla! Blagoslovljen naj bo tvoj obisk.« Dekle pa je jokalo in jokalo. Prišle so še druge sestre in jo pozdravile, ona pa jih je začela zmerjati: »V svoji hiši skrivate človeka, ki krade kraljevske hčere!« Najstarejša sestra jo je vprašala: »Ko te je prijel, ti je storil kaj nespodobnega? Ti je kaj hudega naredil?« »Nič hudega mi ni storil.« »Zakaj potem jokaš? Ženska ima moža in mož ima ženo.« Tri dni je jokala in se ni hotela poročiti. Kaj pa je medtem počel Hasan? Prihajal je k najmlajši sestri in ji poljubljal roke, ona pa je dekletu govorila: »Hasan el Basri teka zate in ti streže kakor služabnik, a nisi nič boljša od njega. Poglej ga: kraljevske krvi je.« Dekle se je nazadnje sprijaznilo s poroko. Sestavili so ženitno pogodbo, Hasan se je poročil z njo in nekaj časa ostal pri sestrah. Potem je zahrepenel po materi. Prišel je k sestram in jim rekel: »Rad bi šel pogledat mater. Ne vem, ali je še živa ali je že umrla.« »Prav, Bog te blagoslovi, pojdi,« so mu rekle. Najmlajša pa ga je pogledala in dodala: »Ostani še tri dni, potem pojdi. Čez tri dni bo Brahim el Mzusi

pripeljal drugega muslimana in ga poslal na vrh gore. Z njim hoče storiti isto, kar je storil s teboj.« Brahim je res pripeljal nekega moža in se ustavil pod goro. Dekle je reklo: »Pojdi, Hasan, in ga ubij.« »Vešč je čarovnije, ne morem ga ubiti.« »Dala ti bom meč. Na njem so zapisane čarobne besede; ta meč ga bo ubil.« Vzel je meč in vsi so zajahali ter odšli. Našli so Brahima pod goro, kjer je mučil tistega moža. Drugih ni videl, zagledal je le Hasana z mečem v roki. Sestra je Hasanu naročila: »Nikar mu ne odgovarjaj, sicer bo vrgel vate prah in te spremenil v zemljo.« Brahim mu je rekel: »Ali nisem jaz tvoj oče?« Hasan je molčal, zamahnil in mu odsekal glavo. Zvezanega muslimana je osvobodil in ga odpeljal v palačo. Mož si je odpočil in oddahnil, potem pa so mu dali nekaj denarja in je odjezdil v svojo deželo. Bakreni boben, ki ga je imel Brahim el Mzusi, je bil čaroben. Hasan ga je vzel in spravil v svojo torbo.

Rekel jim je: »Sestre moje, že tri leta me ni pri materi.« »Ne bomo te zadrževale, da ne bi šel k materi. Dovolimo ti oditi.« »Sestre moje, dajem vam besedo, da vas bom prišel obiskat.« Izvlekel je boben in udaril nanj. Prikazale so se kamele: eno je zajahal sam, drugo njegova žena, tretja pa je nosila živež. Sestre so mu dale še nekaj denarja in vrnil se je v mesto Basra. Prišel je pred materino hišo in potrkal. Uboga mati je vsa objokana vprašala: »Kdo je?« »Odpri!« Zaslišala je sinov glas, srce ji je poskočilo in odprla je vrata. Sin je vstopil in jo prijel za roke, ona pa ga je začela poljubljati. »Sin moj, tako dolgo te ni bilo! Tri leta te ni bilo!« »Zdaj sem tukaj in te ne bom več zapustil.« V hišo je spravil imetje in mati se ga je silno razveselila, vesela pa je bila tudi žene, s katero se je poročil. Potem mu je rekla: »Tega bogastva ne moreš uživati v tem mestu. Pojdimo v Bagdad in živimo pod sultanovim varstvom, kjer nihče ne bo vedel, od kod si prišel.« »Bog naj blagoslovi to misel,« je rekel.

Vzel je boben in udaril nanj. Prišle so tri kamele. Eno je zajahala mati, drugo žena, tretjo pa on sam. Prispel je v Bagdad, kupil hišo in se vanjo vselil z vsem svojim denarjem in imetjem. Tri leta so živeli tam. V tem času mu je žena rodila dva sinova, enega za drugim. Prvemu je dal ime Nasr, drugemu Mansur. Nato se je obrnil k materi in rekel: »Šel bom obiskat svoje sestre. Obljubil sem jim, da jih pridem pogledat, in sramota bi bila, če ne bi šel.« »Pojdi, sin moj, le predolgo se ne mudi.« »Šest mesecev me ne bo, potem se vrnem.« Pred odhodom je poklical mater in ji rekel: »Pridi pogledat. Ženino ogrinjalo je spravljeno v skrinji. Dobro pazi nanj, da ne bi žena z njim odletela.« Žena je prisluškovala in slišala, kaj sta govorila. Hasan je odšel iz hiše.

Vzel je boben, udaril nanj in prikazale so se tri kamele. Dve je natovoril z rečmi, ki jih je hotel podariti sestram, tretjo pa zajahal, se zaupal Bogu in odšel. Prišel je k sestram, jih pozdravil in zelo so se ga razveselile. Ostal je pri njih v palači. Zdaj pa se pripoved vrača k njegovi ženi. Dva meseca je ostala doma, nato je rekla njegovi materi: »Mati moja, umazana sem že. Rada bi šla v kopališče.« »Tvoj mož mi je naročil, naj te ne pustim iz hiše. Kako naj te potem pustim oditi?« Žena si je zaželela, da bi šla med ženske, in začela jokati. Tašča se je je usmilila in rekla: »No, pa pojdi.« Zbrala je svoje stvari, vzela otroka in tašča je šla z njo. Prišle so v kopališče in vstopile. Ko se je začela slačiti, so ženske odprtih ust strmele vanjo. Nato je stopila v kopel in se umila.

Med ženskami je bila tudi sužnja Zubejde, žene ar Rašida. Tudi ona jo je gledala in si mislila: »Ko se vrnem k svoji gospe, ji bom povedala zanjo. V kopališču sem našla žensko, kakršne lepote ni na vsem svetu.« Ko se je vrnila, jo je Zubejda vprašala: »Kaj je s teboj, da si se tako dolgo mudila?« »Gospa, videla sem žensko, kakršne lepote ni na vsem svetu. Zaradi nje sem se zamudila, nisem mogla odtrgati oči od nje.« »Ne govori takih reči.« »Prisežem, res je! Tam je ženska, ki ji ti niti do gležnjev ne sežeš.« »Veš, kje stanuje?« »Gospa, ko je šla iz kopališča, sem ji sledila in videla, v katero hišo je vstopila.« Zubejda je poklicala svojega hišnega upravitelja, ki mu je bilo ime Baba Srur, in mu rekla: »Pojdi s sužnjo. Pokazala ti bo hišo lepotice, o kateri mi je pripovedovala. Pripelji jo.« Baba Srur je šel z njo in pokazala mu je hišo. Potrkal je in starka se je oglasila: »Kdo je?« »Sultanov hišni upravitelj.« Odprla je vrata in vstopil je. »Je vse v redu?« ga je vprašala. »Nič hudega ni. Moja gospa me pošilja po žensko, ki je pri tebi. Rada bi jo videla.« »Ženska, ki je pri meni, ne hodi iz hiše. Njen mož je odsoten.« »Moram jo pripeljati.« »Ne morem ti dovoliti, da jo odpelješ.« Toda odpeljal jo je na silo. S seboj je vzela otroka. Tudi starka je odšla z njo in zaklenila hišo. Prispele so v ar Rašidovo palačo in se povzpele v zgornje prostore. Ar Rašidova žena jo je zagledala in si jo začela ogledovati. Slekli so ji vrhnja oblačila in jo posedli na stol, ženske pa so strmele vanjo, osuple nad njeno nenavadno lepoto. Zaigrala je glasba in začele so se zabavati ter peti.

Ženske so druga za drugo vstajale in plesale, ona pa še ni zaplesala. Zubejda jo je pogledala in rekla: »Zdaj si ti na vrsti.« »Prav,« je odgovorila. Vstala je in zaplesala. S svojim prelepim plesom jih je vse osupnila. »Čudovito!« ji je rekla Zubejda. »Ko bi imela svoje ogrinjalo, bi vam šele pokazala nekaj nenavadnega.« »Kje pa je tvoje ogrinjalo?« »Pri moji tašči.«

Zubejda je rekla: »Prinesi ga, starka.« »Gospa, nimam ga.« »Ima ga, zaklenjenega v skrinji,« je rekla mlada žena. Starka je začela vpiti, Zubejda pa ji je rekla: »Molči! Baba Srur, pojdi v hišo, razbij skrinjo in prinesi ogrinjalo.«

Baba Srur je šel v hišo, razbil skrinjo in prinesel ogrinjalo. Razgrnili so ga in rekli: »Izvoli, gospa, tu je tvoje ogrinjalo.« Vzela ga je, si ga nadela in se spremenila v golobico. Skočila je na okensko polico in začela pred njimi poplesavati. Všeč jim je bilo in govorile so: »To pa je imeniten ples v ogrinjalu!« Nato je vzela otroka: enega je spravila pod desno perut, drugega pod levo.

Poskočila je in pristala na strehi. Obrnila se je k tašči in rekla: »Mati moja, če me tvoj sin ljubi in hrepeni po meni, če ga ponese veter koprnenja, naj pride na otok Vakvak.« Nato je vzletela in odletela. Starka je zajokala: »Gorje, žena mojega sina je odšla!« In vse so jokale.

Vrnila se je domov in si rekla: »Ko pride sin in ne najde žene in otrok, me bo ubil.« Šla je v eno od sob in izkopala tri grobove: dva majhna in enega velikega. »Ko se sin vrne in me vpraša, kje so njegova žena in otroka, mu bom rekla, da so umrli.«

Njen sin je medtem rekel sestram: »Vrnil se bom k materi, ženi in otrokoma.« »Bog te blagoslovi. Ne bomo te zadrževale stran od žene, otrok in matere.« Izvlekel je bakren boben in prikazale so se tri kamele. Ena je nosila darila, druga živež, tretjo pa je zajahal sam in se odpravil domov. Prispel je do hiše, pokleknil kamele in potrkal na vrata. Mati je vprašala: »Kdo je?« »Odpri.«

Prepoznala je sinov glas in odprla vrata. Pripeljal je kamele v hišo in mati se ga je razveselila. Raztovoril je stvari, izpustil kamele in odšle so. Sedel je in jo vprašal: »Kaj je to? Nikjer ni ne žene ne otrok.« Zajokala je in rekla: »Sin moj, umrli so. Če mi ne verjameš, pridi pogledat njihove grobove v sobi.« Odpeljala ga je k grobovom žene in otrok. »Povej mi, kako so umrli,« je rekel. Potem je dodal: »Mati, prinesi mi kramp in lopato. Odkopal jih bom, da vidim ženo in otroka.« Prinesla mu ju je. Odkopal je prvi grob, pa ni našel ničesar. »Povej mi resnico ali pa te ubijem!« »Če laž rešuje, resnica rešuje še bolj,« je rekla. »Sin moj, jokala je in se mi zasmilila, zato sem jo odpeljala v kopališče. Tam jo je videla ar Rašidova sužnja in povedala Zubejdi. Zubejda je poslala ponjo in odpeljali so jo na silo. Ko je pred njimi zaplesala in jim je bil njen ples všeč, jim je rekla: ‘Ko bi imela svoje ogrinjalo, bi vam pokazala nekaj imenitnega.’ Vprašali so jo: ‘Kje pa je tvoje ogrinjalo?’

Rekla jim je: ‘Pri moji tašči.’ Ukazali so mi, naj prinesem ogrinjalo, a nisem hotela. Potem je prišel hišni upravitelj, na silo razbil skrinjo in odnesel ogrinjalo. Dal ji ga je in nadela si ga je. Ko ga je imela na sebi, je vzela otroka in odšla. Rekla mi je še: ‘Če me tvoj sin ljubi in hrepeni po meni, če ga ponese veter koprnenja, naj pride na otok Vakvak.’«

Ubogi Hasan je umolknil in tisto noč prespal pri materi. Naslednji dan je izvlekel boben, udaril nanj in prišle so tri kamele. Zajahal je in se vrnil k sestram. Ko so ga zagledale, so se začudile: »Kaj se je zgodilo, da se je tako hitro vrnil?« Razveselile so se ga. Najmlajša ga je prijela, ga odpeljala v sobo in vprašala: »Povej mi, kaj je?« On pa je omedlel. Ko je prišel k sebi, ga je vprašala: »Kaj ti je, bratec? Se je zgodilo kaj hudega?« »Moja žena in otroka so odšli!« »Je kaj rekla, ko je odšla?« »Materi je rekla: ‘Če me tvoj sin ljubi in hrepeni po meni, če ga ponese veter koprnenja, naj pride v mesto Vakvak.’« »Ah, brat moj, to bo težka stvar!« je rekla. Zajokal je, zakričal in se spet zgrudil. Najmlajša sestra je odšla po druge in jih pripeljala v sobo. »Kaj se je zdaj zgodilo?« so ga vprašale. Povedal jim je in začele so ga tolažiti. On pa je ponavljal: »Hočem svoja otroka ali pa bom umrl.« Najmlajša se je obrnila k njemu: »Hasan, povej nam, kaj je rekla ob odhodu.« Povedal je. Povesile so oči in se spogledale. Najstarejša ga je pogledala in rekla: »Brat moj, opusti to misel. Pretežko je zate in za nas.« Zajokal je in zakričal. Šest sester je vstalo in vsaka je odšla v svojo sobo. Ob njem je ostala le najmlajša, ki ga je imela zelo rada. Škropila ga je z vodo, dokler se ni zavedel. »Hasan, opusti to misel,« mu je rekla.

»Ali dobim ženo in otroka ali pa umrem.« »Potrpi. Ne obupuj, če Bog da, se boš spet združil z ženo in otrokoma. Potrpi.« Nato mu je rekla: »Hasan, imamo strica, zelo starega moža brez otrok. Zelo nas ima rad in vsako leto pride za nekaj časa k nam. Ko pride, mu bomo povedale in morda bo našel rešitev zate. Če ti reče, da te bo pripeljal do njih, lahko šteješ ženo in otroka že za svoje. Če pa reče, da te ne more pripeljati, ti lahko pomaga le Bog.« Hasan el Basri je počakal še nekaj časa in njihov stric je prišel na slonu. Zelo so se ga razveselile. Po treh dneh je najmlajša prišla k njemu in rekla: »Stric moj, jaz sem tvoja hčerkica.« »Povej, kaj si želiš!« »Pri nas živi človek, ki so mu odvzeli ženo in otroka.« »Kdo pa je njegova žena?«

»Hči največjega kralja, ena tistih, ki si nadenejo golobja ogrinjala in letijo.« »Težka stvar!« je rekel. Dekle je začelo jokati. Ko je videl njene solze, ji je rekel: »Pripelji mi ga.« Pripeljala mu ga je; Hasan se je sklonil k njemu in sedel poleg njega. »Povej mi, Hasan,« je rekel starec. Hasan mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo.

»Hasan, opusti to misel. Pretežko je zate in zame. Vzemi si drugo ženo. Tvoje sestre ti bodo dale denarja in tudi jaz ti ga bom dal.« »Ali dobim ženo in otroka ali pa umrem.« »Potrpi, dokler ne končam obiska pri nečakinjah.« Ko je končal obisk, je zajahal slona, da bi se vrnil domov. Tudi Hasan je sedel nanj. Slon ju je ponesel po zraku in pristala sta na vrhu gore. Razjahala sta pri neki votlini. »Hasan, ostani tukaj in počakaj,« mu je rekel.

»Prišel bo črn konj brez vsakršne oprave. Zajahaj ga.« Izročil mu je pismo in rekel: »Konj te bo odnesel do vhoda v votlino. Tam ostani tri dni. Če pride ven mož v rdečem, se poslovi od življenja. Če pa pride mož v belem, bodi prepričan, da boš prišel do žene.« Konj ga je ponesel po zraku in ga odložil pri vhodu v votlino. Tam je ostal tri dni. Nato je prišel ven sivolas mož v belem in mu rekel: »Dobrodošel, Hasan.« Prijel ga je za roko in ga odpeljal v votlino.

»Kaj želiš, Hasan?« ga je vprašal. Povedal mu je o ženi in otrokoma. »Sin moj, to je težka stvar. Opusti to misel. Žensk je veliko, vzemi si drugo. Še mlad si in rodila ti bo otroke.« »Ne, ne! Hočem ženo in otroka ali pa bom umrl.« »Pojdiva k učencem,« je rekel starec. Učenci, ki jih je poučeval, so ga pogledali in rekli: »Srce mu gori zaradi otrok, ne zaradi žensk. Dobro delo boš storil, če ga pripelješ do njih.« Šejk je poklical ifrita. Ko je prišel, je rekel: »Hasan, zlezi mu na hrbet in zapri oči. Znašel se boš pri mojem bratu, ki je še starejši od mene. Ifrit te bo odložil pred votlino. Tam ostani tri dni. Po treh dneh bo prišel k tebi deček in te vprašal, kaj hočeš. Daj mu pismo, ki sem ga napisal bratu. Nato počakaj še tri dni. Če pride k tebi črn služabnik, se poslovi od življenja. Če pa pride isti deček kakor prvič, bodi prepričan, da boš našel ženo in otroka.« Hasan el Basri je zlezel ifritu na hrbet in spravil pismo v torbo. Ifrit ga je odložil pri vhodu v votlino in tam je ostal tri dni. Prišel je deček v belem in Hasan mu je izročil pismo. Počakal je še tri dni, nato pa je k njemu spet prišel deček v beli obleki. »Vstopi z menoj, Hasan,« mu je rekel. Odpeljal ga je k šejku. Hasan je pristopil, ga poljubil in mu izročil pismo. Šejk ga je prebral in se nasmehnil. »Hasan, to je težka stvar.« »V tvoje roke se izročam.« »Ali veš, koliko let poti te loči od tvoje dežele? Mož s slonom, ki te je odpeljal od deklet, je s teboj prepotoval dve leti dolgo pot. Konj te je do hiše mojega brata nesel dve leti daleč, ifrit pa te je od bratove hiše prinesel še tri leta poti. Veš, kako je ime mojemu bratu? Ime mu je Abd ez Zejad, meni pa Abd el Kuddus. Dal ti bom mogočnega džina, marida, ki te bo nesel eno leto poti. Prišla bosta do gore, polne ptic, ki letajo in pojejo. Nikar ne spregovori in zamaši si ušesa z bombažem. Za goro ptic te bo eno leto nosil skozi ogenj. Tam boš videl goro, polno ognja, iz katere bruhajo plameni. Potem te bo še eno leto nosil naprej. Ko bosta prešla deželo divjih zveri, te bo nosil čez puščave, kjer ne boš videl ne človeka ne džina.

Odložil te bo na morski obali, nasproti neki deželi. Dal ti bom pismo za sultana tiste dežele.« Izročil mu je pismo in marid ga je odnesel. Nesel ga je mimo ognjene gore, iz katere so bruhali plameni, skozi deželo divjih zveri in čez puščave, dokler nista prispela v tisto deželo.

Naletel je na nekega moža, ki ga je vprašal: »Kam greš?« »H kralju.« »Pridi, peljal te bom k njemu.« Odpeljal ga je v kraljevo hišo in Hasan je kralju izročil pismo. Sultan ga je prebral, poljubil gosta in mu izkazal čast. »Hasan, dragi moj, dobrodošel! Človek si, pa si prišel vse do te hiše. Srečna zvezda ti sije. Ostani pri meni in si odpočij; če Bog da, bo tvoja želja izpolnjena. Mesec dni ostani pri meni.« »Prav,« je odgovoril. »Vsak mesec pridejo ladje in od tod odpeljejo v deželo največjega kralja, kjer živi tvoja žena. Zaupal te bom kapitanu in ta te bo izkrcal na obali. Sin moj, ko te bo odložil na bregu, boš zagledal tabor, zgrajen iz lesa.

Nikomur ne dovoli, da te vidi, dokler ne prideš do prve koče pred seboj. Vstopi vanjo in se skrij. Ko pride njena gospodarica, ji padi pred noge in jokaj. Reci ji: ‘Gospa, z neba sem padel.’ Če se te bo usmilila, boš dosegel, kar želiš. Če pa te ne bo rada sprejela, ti lahko pomaga le Bog.« »Bog naj te blagoslovi,« je rekel. Mesec dni je ostal tam, dokler niso prišle ladje. Natovorili so blago in se pripravili na odhod. Kralj je poslal po kapitana in mu rekel: »Tega mladeniča izkrcaj na obali dežele, kamor pluješ. Hočem, da ga nihče ne vidi razen tebe.« Zaupal ga je kapitanu, ta ga je vkrcal in odpluli so.

Ko so prispeli v tisto deželo, je z ladje zagledal lesene koče. V taboru je bilo osemdeset tisoč žensk in niti enega moškega. Ko se je stemnilo, je kapitan rekel: »Pridi, fant, izkrcaj se.« Stopil je na obalo. Ženske so prišle in pokupile vse blago. Hasan je odšel v tabor, vstopil v neko kočo in se skril. Njene gospodarice še ni bilo. Medtem ko je čakal, je prišla. Začela se je slačiti, on pa ji je padel pred kolena in zajokal. »Kaj te je prineslo sem, sin moj Hasan?« ga je vprašala. »Gospa, v tvoje varstvo se izročam. Z neba sem padel.« Bila je oskrbnica tabora, ki mu je poveljevala sestra Hasanove žene, po imenu Manar en Nisa. »Če je tvoja žena v tem taboru, te bom pripeljala do nje,« mu je rekla. Prenočil je pri njej. Zjutraj mu je rekla: »Ko se zdani, gredo vse ženske plavat. Odpeljala te bom tja in te skrila, ti pa jih opazuj in poglej, ali prepoznaš ženo med njimi.« »Bog naj te blagoslovi.« Oblekla ga je v sužnjo, ga odpeljala na tisto mesto in opazoval jih je. Toda ko si je ogledal vse ženske, žene ni našel. »Nisem je našel,« je rekel. »Pridi z menoj.« Šel je z njo v njeno kočo. »Ostani tukaj, dokler se ne vrnem.« Odšla je h kraljici, ki je vladala vsemu taboru, in ji rekla: »Gospa, k nam je prišel neki človek. Išče ženo in otroka.« »Pripelji mi ga,« je rekla kraljica. »Ne bom ga pripeljala, dokler mi ne zagotoviš, da mu ne boš storila nič hudega.« »Zagotavljam mu varnost, ničesar mu ne bom storila.« »Če si mu zagotovila varnost, ga pripeljem.« Oskrbnica se je vrnila k njemu in rekla: »Pridi, Hasan, vstani, h kraljici greva.« »Prav.« »Ali znaš govoriti, kakor je treba, ko boš stal pred njo? Pazi, da ne rečeš česa odvečnega.«

Prijela ga je za roko in ga odpeljala h kraljici. Ko je stopil prednjo, mu je rekla: »Govori, sin moj.« »Moja žena in otroka so prišli v to deželo.« »Bi prepoznal ženo, če bi jo videl?« »Kaj to pomeni? Kako ne bi poznal svoje žene in otrok? S seboj je pripeljala otroka.« Kraljica je ukazala vsem ženskam, naj pridejo in stopijo predenj z odkritimi obrazi. Prihajale so in vstopale, on pa si jih je ogledoval. Ko so šle vse mimo njega, ga je vprašala: »Hasan, si med njimi prepoznal svojo ženo?« »Ne, nisem je prepoznal.« Kraljica se je obrnila k starki in rekla: »Samo mene še ni videl!« »Tudi tebe mora videti, gospa.« Kraljica je pogledala oskrbnico in rekla: »Pri Bogu, če ne bi spoštovala dojilje, ki me je vzgojila, bi te ta hip ubila.«

Rekla je: »Jaz sem se zmotila, dala sem mu besedo, in tudi ti si mu jo dala. Nikar ne dovoli, da bi odšel strtega srca.« Nato je rekla: »Pridi sem, stopi predme.« Postavil se je prednjo in rekla mu je: »Bog te je pa res osrečil, da si se povzpel tako visoko in zdaj izbiraš med kraljevimi hčerami!« Odgrnila si je obraz in ga vprašala: »No, poglej me dobro. Sem jaz tista?« Ko jo je zagledal, se je zgrudil. »Kaj ti je? Sem torej jaz?« ga je vprašala. »Ne, nisi ti. Ona ti je podobna, toda ti si kakor polovica boba, ki je ostala za njo.« Obrnila se je k oskrbnici in vprašala: »Kaj je vzrok temu?« Ta je odgovorila: »Vse ženske je že videl in niti ene ni prepoznal. Ko pa je zagledal mene, se je zgrudil.« »Morda je katera od tvojih sester. Kdo bi vedel!« je rekla. Manar en Nisa se je ozrla med ženske in rekla: »Ta ne more biti druga kakor moja sestra Nur en Nisa. Že toliko let je ni bilo k nam! Ko je prišla, pa je pripeljala dva otroka. Ko smo jo vprašali, od kod ji, nam je rekla: ‘Našla sem ju zapuščena, ju vzela k sebi in vzgojila.’« Nato je rekla oskrbnici: »Vzemi gospoda Hasana k sebi kot gosta in ga spravi na varno.« Odpeljala ga je v svojo palačo in mu rekla: »Ostani tukaj. Nekaj časa bom skrbela zate. Vse boš dobil, ne da bi se moral za kar koli truditi ali ubadati s skrbmi.« Potem se je vrnila h kraljici in ji izročila pismo. Kraljica ji je naročila: »Reci očetu, da imamo praznovanje in da želim, da sestra nekaj časa ostane pri meni.« Oskrbnica pa ji je rekla: »Ko ti oče dovoli, pojdi k sestri. Dala ti bo otroka; pridi z njima naprej in se hitro vrni.« Kraljica je šla h kralju in mu izročila pismo. Prebral ga je, razumel, kaj piše v njem, in rekel zbranim: »To so tiste sanje, ki sem jih sanjal.« »Povej nam jih,« so ga prosili. Rekel je: »Sanjal sem, da imam v roki sedem cvetlic. Med njimi je bila ena najlepša. Neizmerno sem jo ljubil in želel sem si jo položiti v naročje. Tedaj pa je z neba priletela ptica in mi jo iztrgala.« Zbudil se je in jim povedal sanje. »Zaradi teh sanj se bojim, da se bo moji hčeri kaj pripetilo,« je rekel. Odgovorili so mu: »Ne brani ji, da obišče sestro.« Zato ji je rekel: »Pojdi torej k sestri. Poslavljam se od tebe za slovo;

ne vem, ali se boš vrnila ali ne.« Kraljica se je vrnila domov, nato pa odšla k svoji sestri in ji rekla: »Gospa moja, daj mi otroka, da ju vzamem s seboj. Ti pa pridi za mano čez tri

dni.« Mati se je zdrznila in pomislila: »Zakaj je sestra poslala po otroka, da bi šla pred mano? Je za tem kakšen razlog?« Oskrbnica je razumela njeno skrb in ji rekla: »Gospa moja, nikar si ne beli glave. Njuna teta jima je dala sešiti dve obleki in ju hoče pomeriti na njiju.« »Bog naj jo blagoslovi,« je rekla in ji izročila otroka. Oskrbnica ju je vzela in odšla.

»Če Bog da, te bomo tretji dan pričakali,« ji je rekla. Ženska se je vrnila z otrokoma. Ko je prišla h kraljici, ji ju je ta vzela iz rok in rekla: »Pripelji Hasana.« Šla je ponj in ga privedla. Gospod Hasan je stopil pred kraljico in ta mu je rekla: »Iz dežele v deželo si potoval in iskal ženo in otroka. Če si govoril resnico, boš rešen, če pa si lagal, si zaman prestal vse to.« Posadila ga je poleg sebe in odkrila obraza otrok. Ko sta zagledala Hasana, sta zaklicala: »Očka, očka!« Začela sta poskakovati od veselja, ga objemati in poljubljati. Kraljica se je obrnila k njemu in vprašala: »Sta to tvoja otroka, Hasan?« »Da,« je odgovoril. Nato se je obrnila k oskrbnici: »Če ne bi spoštovala tega, da si me vzgojila, bi dala ubiti tebe in Hasana. Zdaj pojdi domov, njega pa odpeljite iz dežele in ga zavrzite daleč stran!« Oskrbnica se je vrnila domov, gospoda Hasana pa so odpeljali iz dežele in ga pustili v pustinji. Kraljica je zgrabila oba otroka, vsakemu nadela verigo okrog vratu in ju priklenila k zidu. Ko je prišla njuna mati, je ukazala: »Primite jo!« Prijeli so jo in pripeljali prednjo. »Ti pokvarjenka!« je vzkliknila. »Hodiš v človeško deželo nečistovat, rojevaš otroke in jih skrivaš, potem pa sem pripelješ otroke človeškega moškega! Zakaj nisi, če mu jih je Bog že dal, njegovih otrok pustila pri njem? Zdaj bodo ljudje prihajali sem, da bi nečistovali in nam nakopavali sramoto!« Ukazala je, naj jo pretepejo. Naložili so ji petsto udarcev s palico, nato pa jo je dala vreči v ječo in prednjo postaviti otroka. — Zdaj se pripoved vrne h gospodu Hasanu. Odprl je oči in se znašel sredi puste divjine. Ozrl se je naokrog, obupan nad življenjem, in mislil, da je že mrtev. Taval je po pustinji ter se ob morskem bregu hranil s travo, polži in hrošči. Pred seboj je zagledal mesto in si rekel: »Pojdem tja. Bodisi umrem bodisi preživim.« Krenil je naprej, a mesto je bilo še daleč. Tedaj je naletel na dva dečka, ki sta se prepirala. Bila sta brata.

»Zakaj se prepirata?« ju je vprašal. »Zaradi očetove zapuščine,« sta odgovorila. »Kaj vama je zapustil oče?« »Čepico in palico. Naš oče je bil modrec, čarovnik med džini.« »In kaj je posebnega pri čepici in palici?« ju je vprašal. »Če primeš palico in z njo zarišeš krog po tleh, se ti prikaže sedem kraljev džinov. Vsak izmed njih vlada štirinajstim plemenom. Če pa si nadeneš čepico, te ne vidi ne človek ne džin.« Hasan je pomislil: »Če ju ne vzameš, ne boš nikoli več videl ne matere ne otrok ne žene. Do tvoje dežele je štirinajst let hoda.« Potem jima je rekel: »Otroka, jaz bom razsodil med vama.«

Odgovorila sta mu: »Ti že ne boš mogel razsoditi. Bila sva pri beju, pri kadiju in pri muftiju, pa nama niso znali pomagati.« »Jaz bom razsodil takoj,« je rekel. »Kako pa misliš razsoditi? On hoče čepico in jaz hočem čepico; on hoče palico in jaz hočem palico.« »Položita čepico in palico semle k meni,« jima je dejal, »jaz pa bom zalučal kamen daleč stran. Kdor ga prvi prinese, dobi oboje.« Zalučal je kamen in stekla sta, da bi ga vsak prvi pobral. Hasan si je medtem nadel čepico in vzel palico v roko. Ko sta pritekla nazaj, ni bilo nikjer ne Hasana ne kogar koli drugega. Iskala sta tu in tam, a ga nista našla. Spogledala sta se in eden je rekel: »Saj sem ti povedal, brat! Oče naju je opozoril: ‘Prišel bo človek iz človeškega rodu in vama ju vzel iz rok. Varujta se ga!’ Midva pa sva pozabila; srce nama je oslepelo.« — Gospod Hasan se je vrnil k oskrbnici, starki v kraljičini palači. Dotaknil se je je z ene strani, se je dotaknil z druge, ona pa ni videla nikogar. Ozrla se je in vprašala: »Si to ti, gospod Hasan iz Basre?« »Da,« ji je odgovoril. »Si dobil čepico in palico?« »Da.« »Potem pa pojdi takoj in se reši. Vzemi ženo in otroka, saj prestajajo najhujše muke.« Šel je k njim in ženo ter otroka osvobodil okovov.

Ona je vzela enega otroka, on drugega in odpravili so se ven. Toda ko je hotel oditi, je ugotovil, da so velika vrata, skozi katera je prišel, zaklenjena. Obrnil se je k ženi in rekel: »Na ta vrata nisem pomislil. Zdaj se bo zdanilo, ujeli nas bodo in vse pobili.«

Ko je tako sedel in premišljeval, je oskrbnica odprla vrata. »No, gospod Hasan, si okusil smrtno stisko?« ga je vprašala. »Vrata ti odprem le, če me vzameš s seboj. Če me pustiš tukaj, me bo kraljica ubila.« »Prav, pridi,« ji je odgovoril. »Pri Bogu ti obljubim, da te vzamem s seboj.« Odšli so. Ko so bili zunaj, je oskrbnica izrekla čarovne besede in prikazal se je džin. Zajahala ga je in krenila pred njimi. »Zdaj boš videl,« je rekla Hasanu. »Ko bomo vsi prišli na varno, ne bom več prizanašala nikomur od njih. Nad to deželo bi spustila morje in vse spremenila v ribe, a se bojim božje kazni.« Rekli so si: »Najprej pojdimo iz dežele.« Ko so zapustili mesto, se je gospod Hasan obrnil, izvlekel palico in z njo zarisal krog po tleh. Prikazalo se je sedem kraljev džinov. »Pokažite mi, kaj znate storiti zame,« jim je rekel. »Zdaj sem v stiski. Pripeljite vse čete, ki so pod vašo oblastjo, da jih vidim.« Odgovorili so mu: »Ne bi prenesel pogleda nanje. Nekateri so veliki kakor palma, drugi so brezglavi trupi, spet drugi polovice ljudi.« »Naj me eden izmed vas vzame na hrbet, drugi pa mojo ženo,« je rekel. »Mi smo kralji,« so mu odgovorili. »Ne spodobi se nam nositi jezdecev. Poleg tega, gospod, je kralj, čigar hčer si odpeljal, višji od nas in nam vlada. Zaradi tebe pa se bomo zdaj bojevali z njim in mu kljubovali.« »Potem pa poiščite kako rešitev,« je rekel.

»Gospod, pripeljali ti bomo konja iz rodu džinov, pa tudi tvoji ženi in starki vsak svojega,« so odgovorili. Pripeljali so jim konje in vsak je imel ob strani bisago s hrano, da so lahko, kadar so postali lačni, segli vanjo in jedli. Zajahala sta in odrinili so. Preleteli so pot, dolgo tri leta. — Zdaj se pripoved vrača k njeni sestri, kraljici. Zjutraj je vstala in rekla: »Pripeljite jo, da ji naložim udarce in jo mučim.« Šli so ponjo, pa niso našli ne nje ne otrok. Vrnili so se in rekli: »Ni jih.« Kraljica se je zamislila in rekla: »Hasan jo je odpeljal.« Ukazala je vojakom, naj se pripravijo na boj, ju dohitijo in jo pripeljejo nazaj. Očetu pa je napisala pismo in mu sporočila: »Moja sestra je bila ugrabljena.« Takoj ji je poslal dva kralja, vsakega z njegovo vojsko, in ukazal: »Pripeljati jo moraš nazaj, četudi bi odšla na drugi konec sveta.« Kraljica je vzela vojsko in se pognala za sestro. Starkica se je ozrla in zagledala čete, ki so prihajale za njimi.

»Gospod Hasan, pripravi se na boj!« mu je rekla. Hasan se je spustil na tla in med gorami našel skrit kotiček, kamor je spravil ženo in otroka. S palico je zarisal krog in rekel: »Danes je veliki dan!« Džini so mu odgovorili: »Sedi in glej. Mar nimaš mož, ki se bodo bojevali zate?« Hasan je sedel in opazoval, kako so se vojske pognale druga proti drugi. Po nebu so se vneli boji: z ene strani je lilo, z druge je grmelo, od drugod je padalo kamenje, nato toča in sneg. Ko se je znočilo, so se umaknili k počitku. Hasan se je obrnil k svoji vojski in vprašal: »Kaj ste opravili?« Odgovorili so mu: »Zajeli smo trideset tisoč ujetnikov in pobili dvesto tisoč njihovih mož. Jutri ob zori pa bomo, če Bog da, z njimi dokončno opravili.« Ko se je zdanilo, se je boj znova začel. Premagali so jih ter zajeli kraljico in kralja, ki ju je poslal njen oče. Vsi so padli Hasanu v roke, z njimi pa še trideset tisoč vojakov.

Ko so jih pripeljali pred gospoda Hasana in privedli tudi kraljico, ki se je bojevala proti njemu, je starka planila pokonci in vzkliknila: »Ta vlačugina hči! Kaj si zasluži? Dajte mi meč, da pokvarjenki odsekam glavo!« Njena sestra, Hasanova žena, je vstala in zajokala. Oprijela se je starke, padla predenjo in jo prosila: »Teta moja, pri vsem trudu, s katerim si naju vzgojila, usliši mojo prošnjo in ji prizanesi.« »Mar nisi videla, kaj ti je storila?« je rekla starka. »Mučila te je, dala te je pretepsti in te z otrokoma vred vklenila v železo!« »Njena je bila krivica, moje pa naj bo odpuščanje,« je odgovorila. Starka je rekla kraljici: »Vidiš, tvoja sestra je mlajša od tebe, pa se te je usmilila, čeprav si jo mučila. Njeno srce je nežno, tvoje pa trdo.« »Kesam se, gospa,« ji je rekla kraljica. Starka jo je izpustila in osvobodila tudi kralje, ki so bili z njo. Spravili so se, nato pa se je Hasanova žena obrnila k starki in rekla: »Pospremi jo nazaj domov in ji ne stori nič žalega.« Starka ji je pri Bogu obljubila, da ji ne bo škodovala.

Starka in kraljica sta se vrnili v svojo deželo. Kraljica je očetu napisala pismo: »Sestre nisem našla.« Gospod Hasan in njegova žena pa sta spet zajahala in kralji džinov so ju odpeljali naprej. Hasan je razmišljal: »Moram obiskati kralja, ki me je poslal čez morje, in ga pozdraviti. Če ne grem k njemu, bom nehvaležnež brez časti.«

Šel je h kralju. Ta je sedel v divanu in razsojal, ko je gospod Hasan vstopil. Kralj se je obrnil in vprašal: »Si dosegel, kar si želel, sin moj?« »Da, dosegel sem,« je odgovoril. »Srečo imaš,« mu je rekel kralj. »Še nihče ni prišel v tisto deželo in se od tam vrnil živ in zdrav.« Tri dni je gostoval pri njem in kralj se ga je silno veselil. Po treh dneh mu je izročil pisemce in rekel: »To je za šejka Abd el Kudusa. Reci mu, naj za nas zmoli fatiho.« Nato ga je vprašal: »Naj ti priskrbim kaj, na čemer boš odpotoval?« »Bog ti povrni dobroto,« je odgovoril Hasan. »Saj imam svoje prevozno sredstvo.« Zajahal je in potoval, dokler ni prišel do šejka Abd el Kudusa. Šejk je sedel, ko je vstopil. »Dobrodošel, gospod Hasan, srečno si se vrnil!« ga je pozdravil. Hasan je pristopil in mu začel poljubljati roke. Šejk ga je vprašal: »Si opravil, po kar si šel?« »Da,« je odgovoril in mu izročil kraljevo pisemce. Šejk ga je prebral in rekel: »Povej mi, gospod, kaj se ti je zgodilo.«

Povedal mu je vse, kar je prestal. Ko je prišel do čepice in palice, mu je šejk rekel: »Zdaj odhajaš v človeško deželo in tam ti ne bosta več koristili. Jaz bom vzel čepico in palico.« »Kaj pa njen oče?« je vprašal Hasan. »Ali se mi ne bo kaj zgodilo?« »Ne, nič se ne boj,« je odgovoril šejk. »Džini, ki bi prišli od njenega očeta, morajo mimo mene in nikomur ne bom dovolil do tebe. Napisal ti bom tudi pisemce. Če se znajdeš v stiski, izbriši eno vrstico. Še vedno si moj sin in pazil bom nate.« »Gospod moj,« je rekel Hasan, »svet je prostran in pot je še dolga. S čim naj pridem v svojo deželo?« »S čim hitrejšim, kakor imaš zdaj,« je odgovoril šejk. Poklical je dve ptici iz rodu džinov in ga vprašal: »Bi šel k materi v Bagdad?« »Najprej bi rad obiskal svoje sestre v palači, ki so bile tako dobre do mene.« »Sedi na ptici,« mu je rekel. »Pot, dolgo tri leta, bosta opravili v dveh urah.« Zajahal je in prispel k sestram. Razveselile so se ga in mu priredile novo svatbo. Mesec dni je ostal pri njih. Nato se je obrnil k najmlajši sestri in rekel: »Pogrešam mater. Božje zadovoljstvo je v zadovoljstvu staršev!« Odgovorila mu je: »Ne bomo ti branile k materi. Ostani z nami še tri dni, potem pa pojdi domov.« Obrnila se je k sestram in rekla: »Katera me ima rada, naj Hasanu da darilo.« Obdarile so ga z biseri, denarjem in diamanti. Gospod Hasan je obogatel in postal trgovec. Udaril je na boben in prišle so služabnice. Vkrcal se je, vzel bogastvo, ženo in otroka ter se z zaupanjem v Boga vrnil v Bagdad k materi. Sedela je doma, ko je nekdo potrkal. Prišla je k vratom in vprašala: »Kdo je?« »Odpri, jaz sem, Hasan, tvoj sin.« Razveselila se ga je, mu planila okrog vratu in rekla: »Kako sem te pogrešala, sinko moj!« Vesel je ostal pri njej. Ko se je naveličal brezdelja, je odprl trgovino na velikem bazarju ter začel kupovati in prodajati. Nekega dne je Rašidu zmanjkalo denarja in rekel je: »Trgovcem bom naložil milijon ali dva dajatve.« Trgovci so se vznemirili in rekli: »Mi smo ljudje, ki delamo za preživetje. Nimamo toliko denarja!«

Gospod Hasan iz Basre jih je slišal govoriti. Prisedel je k njim, da bi dobro slišal, o čem teče beseda. Rekel jim je: »Nikar ne skrbite. Jaz bom šel k Rašidu in mu dal denar.« Trgovci so se razveselili. »Pojdite in mirno prespite noč,« jim je dejal. Naslednje jutro je Rašid sedel in razsojal, ko je glavni vratar zaklical: »Gospod, prišli so mestni trgovci!« Vstopili so, stopili pred vladarja, se mu priklonili in se umaknili. Nato je pristopil gospod Hasan in rekel Rašidu: »Gospod moj, meščanom ni treba plačati. Jaz bom poskrbel za vse.« »Naj te Bog nagradi z dobroto!« mu je odvrnil Rašid. Gospod Hasan je prinesel denar, Rašid pa se je obrnil in razglasil: »Gospod Hasan je moj zaupni vezir in bo namesto mene upravljal deželo!«