Prevod

V mestu Masr je živel mož, ki so mu pravili Zuder ben Hamur. Po poklicu je bil ribič; imel je mater in dva brata. Brata sta bila postopača in zapravljivca, Zuder ben Hamur pa je edini skrbel za mater. Siromak je lovil ribe.

Vsak dan je hodil na morsko obalo in ves dan metal mrežo. Proti večeru je ujel par rib in jih prodal za tri ali štiri drobižke, včasih za rial. Tako je živel dolgo časa. Nekoč je sam pri sebi pomislil: »S tem delom nikamor ne pridem.« Nekega dne je šel na obalo, vrgel mrežo prvič, drugič, pa ni ujel ničesar. Rekel si je: »Daj, malo počijmo. Kar mi je namenjeno, mi ne uide.

Proti večeru bom z božjo pomočjo že izvlekel kakšni dve ribi.« Medtem ko je sedel na obali in počival, je prijezdil mož na muli. »Mir s teboj,« je rekel. »In s teboj mir,« mu je odvrnil. »Si ti Zuder ben Hamur?« »Da, jaz sem.« Mož je sestopil z mule in mu rekel: »Vzemi sto mahbubov.« Dal mu je sto mahbubov, mu izročil svileno vrvico in dejal: »Zveži me in me odnesi v morje, tja, kjer je globoko.

Ko prideš do globine, me vrzi noter. Potem ostani na tistem mestu. Če vidiš, da se iz morja dviga bela pena, se veseli, kajti vrnil se bom k tebi. Če pa zagledaš rdečo peno, vedi, da sem mrtev.« Zuder ben Hamur ga je pogledal in vprašal: »Zakaj

pa to?« »Nič me ne sprašuj,« mu je odvrnil. »Če se vrnem živ in zdrav, boš obogatel. Če pa, moj sinko, umrem, naj te Bog obvaruje; to ti je pač naklonil.« Zuder je umolknil, ga prijel in trdno zvezal. »Še bolj,« mu je rekel mož, in Zuder ga je zvezal še tesneje.

Naložil si ga je na ramo, zabredel z njim v morje, ga vrgel v globino in obstal ter opazoval. Mož mu je bil naročil: »Počakaj vsaj eno uro.« Tako je čakal, dokler se ni na gladini pojavila rdeča pena. »O Bog, mrtev je,« je rekel. »Ta neumnež si je sam storil, kar bi sovražnik storil sovražniku.« Zajahal je mulo in se vrnil v mesto. Pri mestnih vratih ga je prestregel Jud in mu rekel: »Daj mi mulo.« »Vzemi jo.« Jud se je ozrl k Zudru in dejal: »Pohlep in slepa sla človeka ženeta v pogubo.« Zuder ben Hamur se je vesel denarja vrnil k materi. Šel je k mesarju, kupil meso, zelenjavo in prečiščeno maslo, pripravil bogato zalogo in se vrnil domov. Mati ga je pogledala in vprašala: »Ljubi moj, od kod ti ta denar?« »Bog mi ga je dal. Kaj sprašuješ? Jej in pij in mi želi dobro.« »Sinko moj,« je rekla, »če hočeš, da ti želim dobro, pripelji še brata, naj jesta s teboj. Res sta postopača, toda kaj moremo?« »Mati moja,« ji je odvrnil, »kar nam bo Bog dal, bomo jedli ti, jaz in moja brata.« Šel je ponju v kavarno.

Navečerjali so se do sitega in prenočili v blagostanju. Zjutraj je vzel mrežo in rekel: »Pojdimo iskat božjo milost.« Prišel je na obalo in sedel. Komaj je sedel, da bi si odpočil, je na muli prijezdil drug mož. »Mir s teboj,« je rekel. »In s teboj mir,« mu je odvrnil.

»Si ti Zuder ben Hamur?« ga je vprašal. »Da.« »Je včeraj prišel k tebi nekdo na muli?« »Ničesar nisem videl in o ničemer nič ne vem.« »Mar ni prišel k tebi mož, ki ti je dal svileno vrvico in ti rekel, naj ga z njo zvežeš?« »Ne.« »Povej mi resnico; tudi z menoj boš storil enako.« Tedaj mu je povedal resnico. »Tako mu je bilo usojeno,« je rekel mož. »Sam si je želel smrti!« Sestopil je z mule in segel v svojo torbo.

Izvlekel je sto mahbubov in denar izročil Zudru ben Hamurju. Nato je vzel svileno vrvico. »Zveži me kakor mojega brata,« je rekel, »in me vrzi v morsko globino, prav na tistem mestu, kamor si vrgel njega. Če se pokaže rdeča pena, vedi, da sem mrtev; če pa se pokaže bela, se veseli in se imej za bogataša.« »Naj Bog blagoslovi,« je rekel Zuder, ga prijel, zvezal in vrgel v morje na istem mestu kakor njegovega brata. Obstal je in gledal v morje. Pokazala se je rdeča pena. Zuder ben Hamur se je zazrl vanjo in rekel: »Kaj jim je, da se sami ubijajo? No, vsak dan dobiš sto mahbubov, sam pa nikoli ne veš, ali boš živel ali umrl.« Vzel je mulo in odšel.

Prestregel ga je Jud in rekel: »Daj mi mulo.« »Vzemi jo.« »Je prišel k tebi?« »Da.« »Je umrl?« »Umrl je.« »Tako mu je bilo usojeno!« Vesel se je vrnil k materi, kupil obleko njej in svojima golima bratoma. Dobro so se navečerjali. Nato je vzel mrežo in odšel na obalo. Prišel je na svoje mesto in sedel. Še je premišljeval, ko je zagledal moža, ki je prihajal na muli prav kakor prejšnja dva. »Daj, ne bom še vrgel mreže,« je rekel. »Morda mi Bog nakloni še sto mahbubov.« Starec ga je vprašal: »Si ti Zuder ben Hamur?«

»Da,« mu je odvrnil. Mož je sestopil z mule in vprašal: »Sta prišla k tebi dva moža, eden včeraj in drugi predvčerajšnjim?« »Da, prišla sta.« »Sta umrla?« »Umrla sta in odšla v božje usmiljenje.« Mož je segel v torbo in mu dal petsto mahbubov, več kakor prejšnja dva. Slekel je obleko, segel v bisago in izvlekel usnjeno oblačilo. Oblekel ga je in rekel: »Te obleke, ki sem jo slekel, se nikar ne dotikaj. Spravi jo v bisago. Tistemu, ki pride po mulo, izroči vse skupaj. Če pa se vrnem živ, bom svoje stvari vzel sam.« Zuder ben Hamur ga je pogledal in vprašal: »Zakaj se mečete v pogubo?« »Nič me ne sprašuj,« je rekel mož. »Če se vrnem, ti bom vse povedal in razložil. Če se ne vrnem, pa zbogom.

Kar ti je dal Bog, je tvoje.« Zuder ga je prijel, zvezal z rdečo vrvico in si ga naložil na ramo. »Kamorkoli si vrgel moja brata, tja vrzi tudi mene,« mu je rekel. Zabredel je z njim v morje in ga vrgel vanj. Čakal je eno uro. Tedaj se je pojavila bela pena. Razveselil se je. Starec je prišel iz morja; v eni roki je imel rdečo ribo, v drugi še eno, v ustih pa zlato paličico. Ko je prišel na kopno, mu je rekel: »Odveži me.« Zuder ga je odvezal. Mož je segel v bisago, izvlekel škatlico, vanjo položil obe ribi in jo zaprl. Ozrl se je k Zudru in rekel: »Ti si rojen pod srečno zvezdo.

V tej paličici, ki jo držim v roki, je kohl, čarobno črnilo za oči. Mi smo trije bratje, vešči skrivnih ved. Na zahodu je zaklad in v knjigah smo prebrali, da ga je mogoče odpreti le s pomočjo kohla v tej paličici. Kdor si z njim namaže oči, vidi zaklade pod zemljo in njihova skrivališča. Tisti ribi v škatlici sta hčeri kralja džinov; onidve imata oblast nad zakladom. Z menoj moraš, da ga dobiva. Ko smo ju prej poskušali priklicati, sta odnesli paličico s kohlom in z njo zbežali v morje. Prišel je moj prvi brat in umrl, prišel je drugi in tudi umrl. Pojdi torej z menoj na zahod. Eno leto boš ostal tam z menoj.« Zuder ben Hamur mu je rekel: »Kaj pa moja mati? Kdo bo skrbel zanjo, ko me ne bo?« »Pustila ji bova dovolj za življenje.« Segel je v bisago in izvlekel drugo, zloženo. »Glej to bisago. Ko jo odpreš, dobiš vse, kar zahtevaš: jedačo in pijačo. Hrana pride že pripravljena.« Zuder ben Hamur jo je pogledal in rekel: »Odpriva jo zdaj in jo preizkusiva, da bom brez skrbi za mater.« Mož mu jo je odprl in dejal: »Naroči, kar si želiš.« »Rad bi nadevane piščance, gazelino meso, pečeno na prečiščenem maslu, in mlade golobe, celo razkošno pojedino.«

Vse se je pojavilo že pripravljeno. S starcem sta jedla in se okrepčala. Potem sta bisago zložila, kakor je bila prej, in starec mu je rekel: »Nesi jo materi in ji pokaži, kako naj ravna z njo, da bo dobivala hrano. Posvari pa jo, naj je nikar ne pokaže tvojima bratoma.« Zuder ji je vse povedal in dejal: »Odhajam na pot. Eno leto me ne bo. Želim, da me blagosloviš in mi zaželiš srečo.«

»Sinko moj,« je rekla, »ti boš odšel, kdo pa bo skrbel zame, ubogo revo? Saj veš, da sta tvoja brata ničvredneža.« »Pustil ti bom nekaj, kar bo skrbelo zate.« Izvlekel je bisago in rekel: »Zaželi si, kar hočeš, in takoj bo prišlo.« Ko je odprl bisago, mu je rekla: »Sinko moj, norčuješ se iz mene. Kaj pa je v tej bisagi?« »Kar povej, kaj si želiš!« »Rada bi ječmenove hlebčke in skledo kuhane jedi.« Zasmejal se ji je in rekel: »Bom pa jaz naročil namesto tebe.« Naročil je kraljevsko pojedino. Nato ji je dejal: »Zdaj bom eno leto zdoma.« »Pojdi, sinko moj,« je rekla, »v miru odidi in v miru se vrni.« »Pazi, da bisage ne pokažeš mojima bratoma. Hrano naj jesta s teboj, ne prikrajšuj ju, bisage pa jima ne pokaži.« Dal ji je še petsto mahbubov in rekel: »Da si kupiš obleko, oblečeš moja brata in greš v hamam. Če se vrnem, se bova spet videla; če se ne vrnem, se snideva pred Bogom. Prosim te, odpusti mi.«

Poslovil se je od nje in rekel: »Zbogom, mati moja.« — Zuder ben Hamur je odšel k starcu. Ta mu je dal mulo, oba sta zajahala in se odpravila na pot. Potovala sta od jutra do večera. »Daj, ustaviva se, odpočijva in povečerjajva,« je rekel starec. Nato se je obrnil k njemu in vprašal: »Ali veš, kako daleč sva že od tvoje dežele?« »Ne vem.« »Danes sva prepotovala pot treh mesecev.« Tam sta ostala do jutra.

Spet sta potovala do noči, nato sta se ustavila in povečerjala; prešla sta še pot treh mesecev. Naslednjega dne sta spet potovala do večera in pred njima se je prikazalo naselje. Vstopila sta v mesto, pustila muli in se udobno namestila. To je bilo starčevo mesto in v njem je imel hišo. Zuder je šel z njim na njegov dom; jedla sta, pila in prenočila. Tri dni je ostal pri starcu kot gost. Nato se je obrnil k njemu in rekel: »Daj, pojdiva.« »Potrpi še malo,« mu je odvrnil. »Želim, da ostaneš pri meni en mesec.« Mesec je minil. »Ostani še en mesec.« Ostal je drugi mesec in nato še tretjega. Nekega dne je rekel starcu: »Daj, pojdiva. Pogrešam mater.« Starec ga je pogledal in dejal: »Saj sem te pripeljal za eno leto. Komaj si prišel, pa že hrepeniš po svoji deželi in domačih. Ko opraviva, se lahko v dveh urah vrneš domov.« Nekega dne mu je rekel: »Daj, sinko moj, pojdiva. Danes nama bo Bog olajšal delo.« Odpravila sta se in hodila, dokler nista prišla pod goro. Starec je začel izgovarjati zagovore, nabral je drva, zakuril ogenj in vanj metal kadila. »Stoj tam kakor kamen,« je rekel, »in ne spregovori.« Magrebčan je izgovarjal zagovore, dokler se ni vhod v zakladnico odprl. Zuder je zagledal tujko, ki je prihajala iz zakladnice z zlato tehtnico v roki. Stopila je pred Magrebčana in rekla: »Daj, kar imaš.« Izročil ji je zavojčke kadila. Položila jih je na tehtnico, jih stehtala in ugotovila, da teža do potankosti ustreza. »Vstopi, nič se ti ne bo zgodilo,« je rekla. Magrebčan se je obrnil k Zudru in dejal: »Pojdi noter, jaz bom počakal tukaj.

Šel boš skozi ozek hodnik, dokler ne prideš na široko. Pred teboj bo hiša s štirimi sobami, obrnjenimi druga proti drugi. Vstopi v sobo naravnost pred seboj; v njej boš našel meč in ploščo. Džini te bodo ogovarjali. Pazi, da jim ne odgovoriš. Če spregovoriš, bova oba umrla. Pojdi noter in videl boš obešen meč, pod njim pa obešeno ploščo. Vzemi ju, obesi si meč čez ramo, ploščo primi v roko in se hitro vrni k meni.« Zuder ben Hamur je vstopil v zakladnico in šel po ozkem hodniku.

Zaslišal je glas, ki je klical. Pogledal je sem in tja ter zaslišal: »Pomagaj mi, Zuder ben Hamur!« Ko se je obrnil, je zagledal dekle, vklenjeno za vrat in roke. Zuder ben Hamur si je rekel: »Najprej bom dekle rešil okovov. Meč in plošča sta obešena, vzel ju bom, ko jo osvobodim.« Stopil je k njej in vprašal: »Kako se ti je to zgodilo, dekle moje?« — V hipu se je znašel pred podzemnim vhodom, zakladnica pa se je zaprla. Ni se več zavedal, kaj se je zgodilo. Magrebčan si ga je naložil na hrbet in ga odnesel domov. Zuder je bil omotičen in ni vedel, kam gresta. Položil ga je v hišo in ga škropil z vodo, dokler ni prišel k sebi. Ko se je ovedel, mu je rekel: »Ah, Zuder ben Hamur, zakaj si mi to storil?

Toliko sem te opozarjal, pa moja svarila niso nič zalegla!« »Vse, kar si mi naročil, sem si zapomnil,« je odvrnil, »samo to, da ne smem spregovoriti, sem pozabil. Zdaj pa mi povej: je tisto dekle človek ali džin?« »Človek je in kraljeva hči. Ifrit jo je prinesel tja in jo muči že tri leta. Sili jo, naj se poroči z njim, pa noče. Usoda ji je namenila, da jo lahko osvobodiš le ti.« Zuder ben Hamur ga je pogledal in vprašal: »Kako pa naj jo rešim?« Starec je rekel: »Če bi stopil k njej in molčal, bi le položil roko na verige, pa bi se same odprle. Zdaj moraš ostati pri meni še eno leto.« »Prav,« je odvrnil, »če je muslimanka, bom zaradi nje ostal tudi deset let.« Ko se je drugo leto izteklo, je Magrebčan rekel: »Daj, vrniva se.« Odšel je in pripravil svoja kadila.

Zakuril je ogenj in opozarjal Zudra: »Nekaj ti naročam, zato dobro pazi. Ne pozabi kakor prvič. Ko stopiš k dekletu in jo hočeš rešiti, položi roko na verige, vendar ne spregovori. Ko jo osvobodiš, boš za njo našel vdolbino v steni. V njej je sulica, od vrha do tal popisana s pismenkami. S to popisano sulico lahko ubiješ varuha zakladnice; njegova duša je vezana nanjo. Ko jo boš držal v roki, bo ifrit spregovoril in rekel: ‘Prizanesi mi, gospod Zuder.’ Če mu odgovoriš, bova umrla.« »Zaupaj v Boga,« je odvrnil Zuder. Zakladnica se je odprla in tujka je prišla ven kakor prvič. »Daj, kar imaš,« je rekla. »Se še nisi spametoval? Te ni strah zase?« Izročil ji je kadilo. Stehtala ga je in ugotovila, da je teža ravno prava. »Vstopi, nič se ti ne bo zgodilo,« mu je rekla. Zuder ben Hamur je vstopil in šel naprej, dokler ni prišel na sredo hiše. Zagledal je obešena ploščo in meč. Vzel je ploščo in jo spravil v torbo, meč pa si je obesil ob levi bok. Stopil je k dekletu, položil roko na njene verige in odprle so se; dekle je bilo prosto. Obrnil se je k vdolbini, jo odprl in vzel sulico.

Ko jo je držal v roki, se je pred njim prikazal ifrit in rekel: »Prizanesi mi, gospod Zuder.« Zuder je molčal in mu ni odgovoril. Zamahnil je s sulico in med džini je vzplamtel ogenj; ifrit je zgorel. Zakladnica je ostala odprta. Zuder ben Hamur je prišel k Magrebčanu z mečem in ploščo. Ta mu je rekel: »Pojdiva domov. Nič zato, če zakladnica ostane odprta; nihče razen tebe je ne more videti.« Vzela sta dekle in se odpravila domov. Ko so prispeli, jo je poslal v ženske prostore, sam pa je z Zudrom sedel v zgornji sobi. Povečerjala sta in prenočila. Zuder ga je vprašal: »Povej mi, kakšno moč imata meč in plošča.«

»Če primeš ta meč in z njim zamahneš, odseka glave vse dotlej, do koder seže tvoje oko. Plošča pa ti prinese vse, kar si zaželiš. V njej sta dva kralja džinov. Če bi se hotel vrniti v svojo deželo, bi bil v dveh urah doma. Če želiš potovati z vojsko, lahko potuješ tudi tako.« Zuder ben Hamur je rekel: »Skrbi me zakladnica, ki sva jo pustila kar odprto.« »Ne boj se, nihče je ne vidi.

Kadarkoli si zaželiš, je ves zaklad tvoj. Na tisto dekle pa nikar ne pomisli s poželenjem. Njenemu očetu bova izkazala dobroto in mu jo vrnila.« Nato mu je rekel: »Daj, sinko moj, bi se rad vrnil k materi? Ta meč ni zate. Dal ti bom ploščo; ta ti bo prišla prav.« — Zdaj pa se pripoved vrača k materi Zudra ben Hamurja. Sinova sta videla, da je vsak dan obilo dobre jedače in pijače. Spogledala sta se in eden je rekel: »Brat moj, vsak dan dobivamo ta denar in to hrano. Od kod vse to?« Starejši brat je pogledal mater in vprašal: »Od kod ta hrana in denar? Še nikoli nismo videli česa takega.« »Sinko moj,« mu je odvrnila, »kaj bi rad? Jejta in pijta, kaj sprašujeta!« »Ne, ne,« sta rekla, »povedati nama moraš.« Zgrabila sta jo za roke in ji grozila, da jo bosta ubila. Ustrašila se je in jima dala bisago.

Vzela sta bisago in jo zapustila. Šla sta v krčmo, jo odprla ter jedla in pila in delila hrano svojim prijateljem. Uboga mati pa je umirala od lakote. Začela je prodajati svoje stvari, da bi imela kaj jesti. Ko je vse pošlo, je začela beračiti. — Zuder ben Hamur je sam pri sebi pomislil: »Zdaj imam ploščo. Daj, priklical bom džine.« Kraljema džinov je ukazal, naj mu privedeta vojsko. »Vrnil se bom po kopnem, da si ogledam kraje, obenem pa bom prijahal sredi svojih čet kakor beg.« Privedla sta mu konja. Zajahal ga je, vojaki so šli na njegovi desni in levi, on pa je jezdil med njimi kakor poveljnik vojske. Tako je potoval. Ko je prišel na kraj, kjer je hotel

prenočiti, je kraljema džinov ukazal: »Hočem šotor s štirimi zlatimi stebri in zlatimi oboki, posteljo iz slonovine in svileno posteljnino.« Prespal je v tej postelji, zjutraj pa nadaljeval pot. Tako je potoval en mesec, nato se je pred njim prikazala palača.

Zuder ben Hamur se je obrnil h kralju džinov in vprašal: »Kako je nastala ta palača?« »Zgradilo jo je štirideset čarodejev,« mu je odvrnil. »V svojih knjigah so prebrali, da lahko umrejo le od roke Zudra ben Hamurja. V tej palači imajo ujeto dekle. Dobro delo boš storil, če jo rešiš ujetništva. Ti čarodeji so po rodu magi, častilci ognja.« »Kako naj jih pa ubijem? Saj so vešči čarovnij.« Kralj džinov ga je pogledal in rekel: »Napisal ti bom listek. Priveži si ga na čelo in pojdi v palačo. Vrata boš našel odprta. Ko vstopiš, boš videl, da so tla tlakovana z marmorjem. V palači so bele in črne marmorne plošče. Ne stopaj na črne. Če stopiš nanje, boš umrl, kajti premazane so s smrtonosno snovjo. Stopaj samo po belem marmorju, preskakuj s plošče na ploščo, dokler ne prideš na sredo palače, nato se povzpni v zgornje nadstropje. Pred teboj bo omarica, v njej pa ključ. Odpri jo in našel boš obešen meč.

Izvleci ga iz nožnice. Ko položiš roko nanj, bodo čarodeji to začutili, četudi bodo odsotni, in bodo nemudoma prišli k tebi. Njihove duše so vezane na ta meč in samo z njim jih je mogoče ubiti. Ko jih pobiješ, se obrni k sobi na svoji desni. V vratih je ključ. Položi roko nanj in soba se bo odprla. V njej boš našel dekle, vklenjeno za obe roki in obe nogi.« »Naj Bog blagoslovi,« je rekel Zuder. Odšel je do palače, prišel do vrat, vstopil in skakal po belih ploščah, dokler ni prišel na sredo hiše.

Pred seboj je zagledal omarico. Stopil je k njej, jo odprl, vzel meč in ga izvlekel iz nožnice; tedaj so se pojavili čarodeji. »Gospod Zuder ben Hamur, prizanesi nam,« so rekli. Molčal je, prijel meč in zamahnil proti vsem štiridesetim. Zajel jih je ogenj in pomrli so. Sam je ostal v palači.

Odšel je k sobi. Komaj je položil roko na ključ, že so se vrata odprla. Vstopil je in našel dekle, vklenjeno za obe roki in obe nogi. Osvobodil jo je in rekla mu je: »Kaj te je prineslo k meni, dobri mož?« »Gospod nebes me je pripeljal k tebi, da bi te po mojih rokah doletela rešitev. Kako si se znašla tukaj?« »Muslimanka sem in moj oče je eden izmed kitajskih kraljev. Ti čarodeji so prišli k očetu in prosili za mojo roko, pa me ni hotel dati. Ukradli so me in me pripeljali sem. Že tri leta me mučijo in mi govorijo, naj postanem častilka ognja in sprejmem njihovo vero. Pa nisem hotela.« »Zdaj, ko si rešena, kaj si želiš? Naj te pošljem k očetu in materi?« »Kdor dela dobro, ne sprašuje za dovoljenje. Tri leta sem že v trpljenju.« Izvlekel je ploščo in prikazala sta se kralja džinov. »Ukaži, gospod Zuder, kaj želiš?« »Eden izmed vaju naj odnese to dekle. Njena mati in oče sedita v palači; položita jo naravnost mednju.« »Da, naj Bog blagoslovi,« sta rekla. Kralj džinov jo je dvignil in poletel z njo. V hipu jo je prinesel domov. Mati in oče sta sedela, ko se je spustila mednju. — Zuder ben Hamur je kraljema ukazal: »Hočem, da stoji ta palača z vsem, kar je v njej, z bogastvom in opremo vred, sredi Masra.« »Naj Bog blagoslovi,« sta odvrnila. Ko je padla noč, sta mu rekla: »Zaspi. Ko odpreš oči, se boš znašel sredi Masra.« Zvečer je povečerjal in legel. Zjutraj je odprl oči in se znašel v mestu Masr. Vstal je in sam pri sebi pomislil: »Svoje palače ne bom pustil brez varstva.« Kraljema džinov je ukazal, naj mu privedeta deset vratarjev v človeški podobi. Postavil jih je k vratom, da so stražili. Nato je stopil ven in rekel: »Pojdem pogledat mater.« Med potjo je pred seboj zagledal starko, ki je beračila. Ozrl se je in rekel: »Saj to je moja mati! Naj pogledam.« Stopil je k njej in vprašal: »Kaj počneš, starka?« »Beračim, sinko moj.« »Zakaj? Mar nimaš nikogar?« »Nimam.

Tisti dobri sin, ki je skrbel zame, je odšel, druga dva pa sta ničvredneža in pohajkujeta po Masru.« Pogledal jo je in vprašal: »Me ne poznaš?« »Ne, ne poznam te.« »Mar nisem tvoj sin Zuder?« Oklenila se ga je, začela jokati in ga poljubljati. »Ah, sinko moj!« je vzklikala. »Mati moja,« ji je rekel, »z bisago, ki sem ti jo pustil, bi lahko živela vse svoje življenje.«

»Vzela sta mi jo,« mu je odvrnila. »Odkar sta mi jo vzela, ju nisem več videla.« Vzel je mater s seboj, jo odpeljal v palačo, ji slekel umazano obleko, jo poslal v hamam in ji dal novo obleko. Nato je poklical kralja džinov in rekel: »Hočem, da sta moja brata ta hip pred menoj.« Kralj je odšel in ju našel v krčmi. Pred njima je bila pogrnjena miza in vsi ljudje so jedli z nje. Kralj džinov ju je zgrabil skupaj z bisago, poletel z njima v nebo in ju postavil pred njunega brata. Zuder ju je pogledal in vprašal: »Zakaj puščata mater, da umira od lakote?

Tudi če ne bi imela bisage, bi morala delati na gradbišču in jo preživljati.« Kralj džinov je pogledal Zudra in vprašal: »Kaj ukazuješ glede njiju?« »Moja brata sta. Kaj naj storim z njima?« Zudrova mati se je oglasila: »Zavoljo mene jima prizanesi.« »Prav, mati moja.« Tako jima je kupil obleko in ju postavil za vezirja v svoji palači, enega na desno in drugega na levo. V veži palače je dal narediti dve klopi in ju prekriti z lepimi blazinami. Poklical je vratarje, pet jih je stalo na desni in pet na levi, sam pa je sedel sredi veže kakor beg. Mimoidoči so strmeli v novo palačo in govorili: »Od kod ta palača in kdo je tisti, ki sedi v veži kakor sam sultan?«

Vest je prišla do sultana Masra. »Gospod,« so mu rekli, »takšnega razkošja še nikoli nismo videli.« Sultan se je ozrl k svojemu vezirju in rekel: »Pojdi k njemu, ravnaj obzirno in mu reci: ‘Naš gospod sultan te kliče.’« »Da,« je odgovoril vezir in odšel. Ko ga je Zuder ben Hamur zagledal, je vstal, ga pozdravil, posadil poleg sebe ter mu postregel s kavo in jedjo. Ko sta pojedla, mu je vezir rekel: »Naš gospod sultan ti naroča, da prideš k njemu.« Zuder ben Hamur ga je pogledal in rekel: »Ne grem. Najprej mora sultan priti k meni.« Sultan je bil vezirju naročil: »Nikar se ne prepiraj z njim. Karkoli ti reče, pridi in mi povej.« Vezir se je vrnil k sultanu in rekel: »Gospod, tisti mož ima veličastvo kraljev. Gotovo ima čarobno ploščo ali prstan.« »Pojdiva torej skupaj k njemu,« je rekel sultan. »Ravnajva diplomatsko in si ga oglejva.« Sultan in vezir sta odšla ter vzela s seboj še štiri ali pet vezirjev.

Prišli so do palače Zudra ben Hamurja. Veselo jih je sprejel, jih pogostil in jim prinesel kavo. Sultan se je obrnil k Zudru ben Hamurju in vprašal: »Kaj pomeni to, da pošljem pote, ti pa ne prideš?« »Odpusti mi, gospod,« mu je odvrnil, »bolan sem bil in utrujen.«

Sultan je pogledal Zudra in rekel: »Ti ne govori preveč in tudi jaz ne bom. Dogovoriva se takole: ti boš moj sin in jaz tvoj oče. Dal ti bom svojo hčer in postal boš vezir na moji desnici. Ko bom zatisnil oči, bo prestol tvoj.« »Naj Bog blagoslovi,« mu je odvrnil.

Iztegnili so roke in zmolili fatiho. Zuder je rekel: »Hočem, da je poroka že nocoj. Kralji teh poslednjih časov znajo biti nezvesti.« »Pred Bogom ti obljubljam, da te ne bom izdal,« je rekel sultan. Zuder se je poročil z njegovo hčerjo in tisto noč postal ženin. Stopil je k nevesti; ona se ga je razveselila in on nje. Sedem dni je ostal z njo. Nato je vzel ploščo in rekel: »Dekle moje, shrani jo na varno.« Priporočil ji je še svojo mater: »Stara žena je, bodi obzirna do nje.« — Njegova brata sta se spogledala in rekla: »Najin brat se je povzpel visoko in njegova beseda velja več kot najina. Daj, ubijva ga.« Drugi je rekel: »Ne, ne bova ga ubila. Pošljiva ga v drugo deželo.« Prišla sta k njemu in mu rekla: »Daj, brat naš, danes bomo vsi skupaj jedli.« Prišel je in prinesla sta jed.

Omamila sta ga, ga položila v zaboj in šla k nekemu ladijskemu kapitanu. »Bi kupil od naju sužnja?« sta ga vprašala. »Pokažita.« Kupil ga je od njiju. Naročila sta mu: »Ne prebujaj ga tukaj. Prebudi ga šele, ko prispeš v drugo deželo.« Ko je prispel, je odprl zaboj.

Zuder je kihnil in se prebudil. Pogledal je kapitana in vprašal: »V čigavih rokah sem zdaj?« »V mojih. Jaz sem kapitan.« »Kaj me je prineslo k tebi?« »Dva moža sta te pripeljala in mi te prodala. Jaz sem te kupil.« »Naj Bog blagoslovi,« je odvrnil Zuder. »Daj, sinko moj, delaj z mornarji.«

Dal mu je mornarsko obleko, usnjen suknjič in usnjene hlače. Tri leta je delal z njimi. Po treh letih je Zuder rekel: »Prosim te za dobroto: izpusti me, da grem na hadž.« »Ne bom ti branil romanja. Kar pojdi na hadž.« Dal mu je delež zaslužka in listino ter rekel: »Pojdi, sinko, prost si in osvobojen.« Zuder se je vkrcal proti Džidi in odšel v Meko. Ko je tako hodil po Meki, je zagledal Magrebčana, prav tistega, s katerim je bil prišel do zaklada. Magrebčan ga je pogledal in vprašal: »Me ne poznaš?«

»Kdo si?« ga je vprašal. »Jaz sem Magrebčan, ki ti je storil dobro, kakor si ti storil dobro meni. Kaj se ti je zgodilo?« »Ne vem, kaj me je zadelo. Odprl sem oči in se znašel na morju. Brata sta me izdala in prodala.« »Kaj pa plošča?« »Pustil sem jo pri ženi. Če bi jo imel pri sebi, bi mi jo brata vzela.« Magrebčan je vzel prstan in rekel: »Ta prstan je boljši od plošče. V njem je ime velikega kralja džinov; boljši je od plošče in od vsega drugega.« Dal mu ga je. Zuder ga je vzel in zavrtel na prstu. Prikazal se mu je kralj džinov in rekel: »Ukaži, gospod, kaj želiš?« »Hočem biti ta hip sredi svoje palače v Masru.« Dvignil ga je. Zuder je odprl oči in se znašel sredi svoje palače v Masru, poleg žene. Žena je vstala in ga pozdravila, služabnice pa so planile pokonci in ji rekle:

»Daj nam nagrado za dobro novico, naš gospod se je vrnil!« Uboga mati je jokala in govorila: »Sinko moj, tako dolgo te ni bilo!« »Nikar ne sprašuj, kaj se mi je zgodilo,« ji je rekel. Tisto noč je prespal ob ženi, zjutraj pa odšel k sultanu. Ta ga je posadil na njegovo mesto na svoji desnici. Brata je bil sultan spraševal po njem, pa sta mu rekla: »Ne veva, kam je odšel.« Nekaj časa je vladal skupaj s sultanom. Nato je sultan zbolel, sklical vezirje, kadije in muftije ter jim rekel: »To je moj naslednik. Ko umrem, bo zasedel moje mesto.« Sultan je umrl, gospod Zuder je prevzel oblast in svoja brata spet postavil za vezirja, enega na desno in drugega na levo. — Spogledala sta se in rekla: »Prej je bil vezir, zdaj je postal sultan. Daj, ubijva ga, da bova midva sultana.« Eden je rekel: »Si videl, po čem je postal sultan? Čarovnija je v prstanu na njegovem prstu. Povabiva ga na jed in mu v hrano dajva strup.« »Prav,« je odvrnil drugi. Rekla sta Zudru ben Hamurju: »Pridi jest z nama, izkaži nama to dobroto.« »Ne, ne morem,« je odvrnil. Zaradi prvega dogodka, ko sta ga omamila, je bil sklenil, da ne bo več jedel pri njiju. »Brat naš,« sta rekla, »pri Bogu ti obljubiva, da ti ne bova škodovala.« »Ne, ne morem.« »Pri mleku, ki smo ga sesali iz materinih prsi, ne bova ti škodovala in ničesar ti ne bova storila.« Šel je z njima in rekel: »Naj Bog blagoslovi.« Postavila sta predenj jed in mu podala krožnik s strupom. Komaj je vzel prvi grižljaj, se je zgrudil in brez glasu obležal. Ko je umrl, je starejši brat naglo vstal, mu snel prstan s prsta, si ga nataknil in zavrtel. Prikazal se mu je kralj džinov in rekel: »Izvoli, gospod, ukaži, kar želiš.« »Gospod, takoj ubij tega mojega brata.« Nemudoma ga je ubil. Starejši brat je ukazal, naj Zudra ben Hamurja odnesejo in pokopljejo. Dvignili so ga in odnesli k ženi. Uboga žena in njegova mati sta začeli jokati in vpiti. Nato so ga pokopali.

Žena Zudra ben Hamurja je pogledala njegovo mater in rekla: »Nič se ne boj in ne delaj si skrbi. Ti si moja mati in jaz tvoja hči. Ne boš postala uboga zapuščena reva; za vedno boš z menoj.« — Zdaj pa se pripoved vrača k Zudrovemu bratu, ki ga je ubil in dal ubiti še drugega brata. Sedel je na sultanov prestol, zavrtel prstan in prikazal se je eden izmed kraljev džinov. Rekel mu je: »Hočem deset mož na svoji desni in deset na levi, z golimi meči v rokah.« Dvajset mož se je prikazalo pred njim. Rekel jim je: »Kdor ne uboga moje besede, mu odsekajte glavo.« Poslal je po mestne veljake in vezirje. Prišli so in vprašal jih je: »Ali me sprejmete za sultana?« »Da,« so odvrnili. Prestrašili so se, ko so zagledali dvajset mož z golimi meči.

En teden je vladal deželi in vsa dežela je zastokala zaradi njegovega razvrata. Nasilje je zganjal nad dekleti in ženami. Poslal je po kadija, ga poklical k sebi in mu rekel: »Hočem, da zame zasnubiš bratovo ženo. Poročil se bom z njo.« Kadija je rekel: »Da, naj Bog blagoslovi.« Šel je k njej in potrkal. Vratar ga je vprašal: »Kdo je?«

»Pojdi povedat svoji gospe, da je prišel gospod kadija.« Rekla mu je: »Reci mu, naj pride gor.« Povzpel se je k njej, ona pa je spustila zastor, da je ne bi videl. »Hči moja,« ji je rekel, »kaj praviš? Novi sultan, ki se ne boji ne Boga ne ljudi, me je poslal, da te zaprosim za njegovo ženo.« Nekaj časa je premišljevala, nato ga je vprašala: »Kako pa vlada?« Kadija je rekel: »Kaj naj ti povem o njegovem vladanju? Ne Bog ne ljudje ne morejo biti zadovoljni z njim. S svojo izprijenostjo je pogubil deželo.« »Potem ni druge poti,« je rekla. »Vzela ga bom in se poročila z njim. Ti pa pojdi in mu reci: ‘Kakor da tvoj brat ne bi umrl; zdaj boš ti na njegovem mestu.’« Nato se je obrnila h kadiju in dejala: »Te besede naj ostanejo med nama.« »Ga boš spravila s poti?« jo je vprašal. »Spravila ga bom. Še nocoj mu ne bom pustila dočakati jutra ob meni.« Kadija se je vrnil k njemu. »Kakšne novice?« ga je vprašal.

»Tvoja želja je izpolnjena,« mu je odvrnil. Sultan je poslal sporočilo: »Nocoj hočem poroko.« »Naj Bog blagoslovi,« je odgovorila. Vse je pripravila, si pobarvala roke s kano, šla v hamam in oblekla razkošno obleko, da bi se je razveselil. Poslala mu je sporočilo: »Pridi gor, pripravljena sem.«

Sprejela ga je in rekla: »Blagoslovljen tvoj obisk. Sedi.« Ponudila mu je kavo, prinesla jed in rekla: »Daj, podpriva se.« Komaj je vzel prvi grižljaj, se je brez glasu zgrudil. Planila je k prstanu, ukazala vezirjem in jim rekla: »Odnesite ga in ga zavrzite.« Nato je poslala po mestne veljake. Prišli so in rekla jim je: »Glejte, tisti, ki vam je krivično vladal, je mrtev.« »Ti postani kraljica,« so ji rekli. »Vladaj nam namesto svojega očeta in moža.« »Vera ne dopušča, da bi ženska vladala moškim,« jim je odvrnila. »Vi poglejte, kdo je primeren za vas, in ga postavite za sultana.« Izbrali so si dobrega moža in ga postavili za vladarja.

Postavili so ga za sultana, ona pa jim je naložila pogoj, naj ji odmerijo dosmrtno preživnino in skrbijo zanjo do smrti. Začeli so se ji zahvaljevati in govorili: »Naj te Bog blagoslovi, vsa dežela je tvoja!«