Prevod

Pripovedujejo tudi, da je bil vladar pravovernih Rašid neko noč silno nemiren. Vstal je in se sprehajal po palači, ko je naletel na sužnjo, ki se je opotekala od pijanosti. To dekle mu je bilo zelo pri srcu in močno jo je ljubil. Začel se je poigravati z njo in jo pritegnil k sebi, da ji je ogrinjalo zdrsnilo z ramen, oblačilo okoli pasu pa se razvezalo. Zaželel si je ljubezni z njo, ona pa mu je rekla: »Počakaj do jutrišnje noči, o vladar pravovernih. Nisem pripravljena nate, saj nisem vedela, da prideš.« Pustil jo je in odšel. Ko se je zdanilo in je sonce razlilo svojo svetlobo, ji je po služabniku sporočil, da bo vladar pravovernih prišel v njeno sobo. Odgovorila mu je: »Nočne besede dan izbriše.« Rašid je tedaj rekel svojim družabnikom: »Zapojte mi pesem, v kateri bodo besede: ‘Nočne besede dan izbriše.’« Odvrnili so: »Slišimo in ubogamo.« Nato je stopil naprej Rakaši in zapel te verze:

Pri Bogu, ko bi čutila, kar čutim jaz, bi mir obrnil hrbet ti in zbežal. Dekle te je pustilo v koprnenju, vsega prevzetega od ljubezni; ne prihaja na obisk in obiskov ne sprejema. Ko ti kaj obljubi, se odvrne in nato poreče: »Nočne besede dan izbriše.« Zatem je stopil naprej Abu Musab in zapel te verze:

Kdaj se boš streznil, ko srce ti plaho blodi, ko nisi spal in ti je mir odrečen? Mar ni dovolj, da oko je polno solz, v drobovju pa bolečina in ogenj? Nasmehnil se je in v smehu začudeno dejal: »Nočne besede dan izbriše.« Nato je stopil naprej Abu Nuvas in zapel te verze:

Ljubezen se je razplamtela, srečanja pa so se končala. Odkrito smo jo izpovedali, a odkritost ni pomagala. Neko noč je prišla pijana v palačo, vendar je njeno pijanost krasilo dostojanstvo. Od igrivega prijemanja ji je ogrinjalo zdrsnilo z ramen in oblačilo okoli pasu se razvezalo. Veter je zazibal težke boke in vitko vejo, na kateri sta rasli drobni granatni jabolki. Rekel sem: »Daj svojemu ljubimcu iskreno obljubo.« Odvrnila je: »Jutri bo pravi čas za srečanje.« Prišel sem in vprašal: »Kje je zdaj obljuba?« Rekla je: »Nočne besede dan izbriše.« Kalif je ukazal, naj vsakemu pesniku dajo mošnjo denarja, le Abu Nuvasu ne; njemu je velel odsekati glavo in ga vprašal: »Si bil tisto noč z nama v palači?« Abu Nuvas je odgovoril: »Pri Bogu, spal sem samo v svoji hiši. Vsebino pesmi sem razbral zgolj iz tvojih besed. Saj je vzvišeni Bog, čigar beseda je najresničnejša, dejal: ‘Pesnikom sledijo zablodeli. Mar ne vidiš, da tavajo po vseh dolinah in govorijo, česar ne počnejo?’« Kalif mu je odpustil in ukazal, naj mu dajo dve mošnji denarja. Nato so se vsi poslovili od njega.