Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Hadžadž ibn Jusuf as Sakafi dal iskati nekega uglednega moža. Ko so ga privedli predenj, je rekel: »Sovražnik Božji, Bog te je izročil v moje roke!« Nato je ukazal: »Odpeljite ga v ječo, vklenite ga v tesne, težke okove in okoli njega sezidajte celico, iz katere ne bo mogel oditi in v katero nihče ne bo mogel vstopiti.« Moža so torej odpeljali v ječo ter poklicali kovača in prinesli okove. Vsakič, ko je kovač udaril s kladivom, je mož dvignil glavo, pogledal proti nebu in rekel: »Njemu pripadata stvarstvo in oblast.« Ko je kovač končal, je ječar okoli moža sezidal celico in ga pustil v njej povsem samega. Prevzela sta ga bridkost in obup in njegovo srce je pelo:

O ti, po katerem hrepeni vsak iskalec, po tebi hrepenim tudi jaz; na tvojo brezmejno milost se zanašam. Ni ti skrito, v kakšni stiski sem; le en tvoj pogled je vse, kar si želim in za kar prosim. Zaprli so me in me neusmiljeno preizkušajo; gorje moji duši v izgnanstvu in samoti! Čeprav sem sam, me spomin nate tolaži in mi dela družbo, kadar mi odrekajo spanec. Če si zadovoljen z menoj, mi za drugo ni mar; ti veš, kaj vidiš v mojem srcu. Ko je nastopila noč, je ječar pustil pri njem stražarje in odšel domov. Zjutraj se je vrnil in šel pogledat jetnika, a okovi so ležali na tleh, o možu pa ni bilo ne duha ne sluha. Ječar se je prestrašil in bil prepričan, da ga čaka smrt. Odšel je domov, se poslovil od domačih, v rokav spravil mrtvaški prt in dišave za mrtve ter stopil pred Hadžadža. Ko je stal pred njim, je Hadžadž zavohal dišave in vprašal: »Kaj je to?« Odvrnil je: »Gospod moj, prinesel sem jih s seboj.« »In kaj te je napeljalo k temu?« ga je vprašal. Ječar mu je povedal, kaj se je zgodilo z možem. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 471. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hadžadž, ko mu je ječar povedal, kaj se je zgodilo z možem, vprašal: ‘Gorje ti! Ali si ga slišal kaj govoriti?’ Ječar je odvrnil: ‘Da. Vsakič, ko je kovač udaril s kladivom, je pogledal proti nebu in rekel: »Njemu pripadata stvarstvo in oblast.«’ Hadžadž pa je dejal: ‘Mar nisi vedel, da ga je tisti, ki ga je omenjal v tvoji navzočnosti, osvobodil v tvoji odsotnosti?’ In srce je o tem zapelo:

O Gospod, koliko nadlog si odvrnil od mene! Brez tebe ne bi mogel ne sesti ne vstati. Koliko, koliko je reči, ki jih ne morem prešteti, iz katerih si me rešil nesreče — koliko, koliko, koliko!«