Prevod

V času Jieja iz dinastije Xia je izginila gora Li; v času Qin Shi Huanga so izginile tri gore; v času kralja Xiana iz dinastije Zhou je v državi Song izginil oltar zemeljskega božanstva v Daqiuju; ob koncu vladavine cesarja Zhaa iz dinastije Han pa je izginil oltar zemeljskega božanstva v Changyiju v okrožju Chenliu. Jing Fang v svojem komentarju h Knjigi premen pravi: »Če se gora sama od sebe neslišno premakne, bodo pod nebom izbruhnile vojne in nemiri, država pa bo propadla.« Tako stoji v kraju Langye v Shanyinu v okrožju Kuaiji nenavadna gora. Izročilo pravi, da je bila prvotno gora v morju pri Dongwuju v okrožju Langye. Neke noči sta veter in dež zagrnila vse v temo; ko se je zdanilo, pa so tam zagledali goro Wu. Ljudstvu se je to zdelo čudno, zato so jo poimenovali Čudna gora. Prav tedaj je tudi gora v okraju Dongwu v eni sami noči izginila. Tisti, ki so prepoznali njeno obliko, so šele tako spoznali, da se je preselila tja. Še danes je ob vznožju Čudne gore zaselek Dongwu; ime je najbrž dobil v spomin na kraj, od koder je gora prišla. Tudi gora Cuizhou v pokrajini Jiaozhou se je preselila v Qingzhou. Vsaka preselitev gore je nenavadno znamenje, da vladar ne dosega prave mere. Za ta dva dogodka ni natančno znano, v katerem obdobju sta se zgodila. V poglavju Zlata skrinjica iz Knjige dokumentov piše: »Kadar se gora preseli, vladar ne ravna v skladu s Potjo, sposobni in krepostni možje ne napredujejo ali pa izgubljajo svoje dohodke; nagrade in kazni na dvoru niso več v vladarjevih rokah, okoli zasebnih veljakov pa se zbirajo pristaši. Če se to ne popravi, bo sledila menjava dinastije in vladarskega imena.« Razlaga pravi: »Kdor zna govoriti o nebu, mora svoje besede preverjati pri človeku; kdor zna govoriti o človeku, jih mora utemeljiti v nebu.« Nebo ima torej štiri letne čase; sonce in luna si sledita, mraz in vročina se izmenjujeta: tako poteka njegovo kroženje. Ko se nebesni dih ublaži, nastane dež; ko se razsrdi, nastane veter; ko se razprši, nastane rosa; ko se zmede, nastane megla; ko se zgosti, nastaneta slana in sneg; ko se razpne, nastaneta glavna in stranska mavrica. To so stalne zakonitosti neba. Človek ima štiri ude in pet notranjih organov; izmenjujeta se mu budnost in spanje, vdihuje in izdihuje, njegov življenjski dih in esenca krožita sem ter tja. Ko tečeta po telesu, ga hranita in varujeta; ko se pokažeta navzven, se razodevata v polti in videzu; ko privreta na dan, postaneta glas. Tudi to so stalne zakonitosti človeka. Če pa štirje letni časi izgubijo svoj red ter mraz in vročina nastopata v nasprotju z njim, pet planetov prehiteva ali zaostaja, zvezde ubirajo napačne poti, sonce in luna doživljata mrke, po nebu pa švigajo kometi in utrinki: to so nevarna bolezenska znamenja neba in zemlje. Mraz in vročina ob nepravem času sta vročičnost in zastoj neba in zemlje. Kamni, ki se postavljajo pokonci, in zemlja, ki se dviga, so njune bule in izrastki. Podiranje gora in pogrezanje tal so njuni ognojki in turi. Sunkovit veter in siloviti nalivi so njun podivjani dih. Kadar dež ne namaka zemlje ter reke in vodotoki usihajo, sta nebo in zemlja ožgana in izsušena.