Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Galateja je nehala govoriti; družba se je razšla in Nereide so odplavale po mirnih valovih. Skila se vrne, saj se ne upa zaupati odprtemu morju; zdaj brez obleke tava po pesku, ki vpija vodo, zdaj, ko se utrudi, poišče odmaknjen kotiček zaliva in si v njegovi zatišni vodi hladi ude.
Glej, skozi morsko ožino si utira pot novi prebivalec globokega morja, ki se mu je telo nedavno preobrazilo v evbojski Antedoni: Glavk prihaja in ob pogledu na dekle obstane, prevzet od poželenja, ter ji govori vse, s čimer bi po njegovem lahko zadržal bežečo; a ona beži in urna od strahu doseže vrh gore, ki se dviga blizu obale. Nad morsko ožino stoji mogočna gora, zožena v en sam vrh; njeno dolgo, z drevjem poraslo sleme se sklanja nad morje.
Tu obstane in, varna na tem kraju, ne vedoč, ali je tisti spodaj pošast ali bog, začudeno opazuje njegovo barvo, lase, ki mu prekrivajo ramena in hrbet pod njimi, in zavito ribje telo, v katero se mu spodaj stekajo dimlje. On to opazi, se opre na najbližjo skalno gmoto in reče: »Nisem nakaza niti divja zver, dekle, temveč bog vode; ne Protej ne Triton ne Atamantov sin Palajmon nimajo večje oblasti nad morjem.
Prej pa sem bil smrtnik, vendar sem bil ves predan globokemu morju in se ukvarjal le z njim. Zdaj sem vlekel mreže, ki so vlekle ribe, zdaj sem sedel na skalnem pomolu in s trstiko vodil vrvico. Ob zelenem travniku leži obala, ki jo na eni strani obdaja voda, na drugi pa trava, ki je rogate telice niso ranile z ugrizi, niti je niste popasle ve, krotke ovce, ali kosmate koze; od tod čebela ni odnašala nabranega cvetnega prahu, iz teh cvetlic niso spletali prazničnih vencev za glavo in nikoli jih niso požele roke s srpom. Jaz sem prvi sedel na tisto rušo, da bi posušil mokre vrvice,
in da bi po vrsti preštel ujete ribe, sem nanjo razložil vse, ki jih je bodisi naključje zaneslo v mreže bodisi lastna lahkovernost privedla na ukrivljene trnke. Zgodilo se je nekaj, kar se zdi izmišljeno — a kaj bi imel od izmišljanja? Ko se je moj plen dotaknil trave, se je začel premikati, se obračati z boka na bok in se poganjati po zemlji kakor v morju. Medtem ko sem obotavljaje se strmel od čudenja, je vsa jata pobegnila v svoje valove ter zapustila novega gospodarja in obalo.
Osupnil sem, dolgo omahoval in iskal vzrok: je to storil kak bog ali sok te trave? »Katera trava ima vendar takšno moč?« sem rekel in z roko utrgal šop zelenja ter ga ugriznil. Komaj je moje grlo vsrkalo neznani sok, že sem začutil, kako mi nenadoma v prsih vse vztrepeta in kako mi srce prevzema hrepenenje po drugačni naravi. Nisem se mogel dolgo upirati. »Zemlja, kamor se nikdar več ne vrnem, zbogom!« sem rekel in potopil telo v morje.
Morski bogovi so me sprejeli in mi izkazali čast kot sebi enakemu; da bi mi odvzela vse, kar je bilo v meni še smrtnega, so prosili Okeana in Tetido. Očistila sta me in mi, potem ko sta devetkrat izrekla besede, ki očiščujejo greha, ukazala, naj nastavim prsi stotim rekam. Brez odlašanja so reke pritekle z različnih strani in vse morje se mi je zlilo čez glavo. Do tod ti lahko pripovedujem, kar se je zgodilo in je vredno spomina; do tod se spominjam, drugega pa moja zavest ni zaznala.
Ko se mi je povrnila, sem spoznal, da sem po vsem telesu drugačen, kot sem bil malo prej, pa tudi po duhu nisem več isti. Tedaj sem prvič uzrl to svojo temno zeleno brado in lase, s katerimi pometam po širnem morju, mogočna ramena in sinje roke ter noge, ki so se na koncu ukrivile v ribji rep s plavutmi. A kaj mi pomaga ta podoba, kaj to, da sem po volji morskim bogovom, kaj mi pomaga biti bog, če te vse to ne gane?« Ko je tako govoril in nameraval povedati še več, je Skila boga zapustila; on pa besni in, razdražen zaradi zavrnitve, se odpravi v čudes polno palačo Titanove hčere Kirke.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_090 Citation: Ovid, Metamorphoses 13.898-13.968 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 898: Desierat Galatea loqui, coetuque soluto 899: discedunt placidisque natant Nereides undis.
900: Scylla redit (neque enim medio se credere ponto 901: audet) et aut bibula sine vestibus errat harena, 902: aut, ubi lassata est, seductos nacta recessus 903: gurgitis, inclusa sua membra refrigerat unda. 904: Ecce fretum scindens alti novus incola ponti, 905: nuper in Euboica versis Anthedone membris, 906: Glaucus adest visaeque cupidine virginis haeret 907: et quaecumque putat fugientem posse morari 908: verba refert; fugit illa tamen veloxque timore 909: pervenit in summum positi prope litora montis.
910: Ante fretum est ingens, apicem conlectus in unum, 911: longa sub arboribus convexus in aequora vertex: 912: constitit hic, et tuta loco, monstrumne deusne 913: ille sit, ignorans, admiraturque colorem 914: caesariemque umeros subiectaque terga tegentem, 915: ultimaque excipiat quod tortilis inguina piscis. 916: Sensit et innitens, quae stabat proxima, moli, 917: “non ego prodigium nec sum fera belua, virgo, 918: sed deus” inquit “aquae: nec maius in aequore Proteus 919: ius habet et Triton Athamantiadesque Palaemon.
920: Ante tamen mortalis eram, sed, scilicet altis 921: deditus aequoribus, tantum exercebar in illis. 922: Nam modo ducebam ducentia retia pisces, 923: nunc in mole sedens moderabar harundine linum. 924: Sunt viridi prato confinia litora, quorum 925: altera pars undis, pars altera cingitur herbis, 926: quas neque cornigerae morsu laesere iuvencae, 927: nec placidae carpsistis oves hirtaeve capellae; 928: non apis inde tulit conlectos semine flores, 929: non data sunt capiti genialia serta, neque umquam 930: falciferae secuere manus; ego primus in illo 931: caespite consedi, dum lina madentia sicco,
932: utque recenserem captivos ordine pisces, 933: insuper exposui, quos aut in retia casus 934: aut sua credulitas in aduncos egerat hamos. 935: Res similis fictae (sed quid mihi fingere prodest?): 936: gramine contacto coepit mea praeda moveri 937: et mutare latus terraque, ut in aequore, niti. 938: Dumque moror mirorque simul, fugit omnis in undas 939: turba suas dominumque novum litusque relinquunt.
940: Obstipui dubitoque diu causamque requiro, 941: num deus hoc aliquis, num sucus fecerit herbae. 942: “Quae” tamen “has” inquam “vires habet herba?”,manuque 943: pabula decerpsi decerptaque dente momordi. 944: Vix bene combiberant ignotos guttura sucos, 945: cum subito trepidare intus praecordia sensi 946: alteriusque rapi naturae pectus amore, 947: nec potui restare diu “repetenda” que “numquam 948: terra, vale!” dixi corpusque sub aequora mersi.
949: Di maris exceptum socio dignantur honore, 950: utque mihi quaecumque feram mortalia, demant, 951: Oceanum Tethynque rogant: ego lustror ab illis, 952: et purgante nefas noviens mihi carmine dicto 953: pectora fluminibus iubeor supponere centum; 954: nec mora, diversis lapsi de partibus amnes 955: totaque vertuntur supra caput aequora nostrum. 956: Hactenus acta tibi possum memoranda referre, 957: hactenus haec memini, nec mens mea cetera sensit.
958: Quae postquam rediit, alium me corpore toto 959: ac fueram nuper, neque eundem mente recepi. 960: Hanc ego tum primum viridem ferrugine barbam 961: caesariemque meam, quam longa per aequora verro, 962: ingentesque umeros et caerula bracchia vidi 963: cruraque pinnigero curvata novissima pisce. 964: Quid tamen haec species, quid dis placuisse marinis, 965: quid iuvat esse deum, si tu non tangeris istis?”
966: Talia dicentem, dicturum plura, reliquit 967: Scylla deum; furit ille inritatusque repulsa 968: prodigiosa petit Titanidos atria Circes.
