Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Zdaj jo kot boginjo časti silna množica v lanenih oblačilih, zdaj naposled verjamejo, da je Epaf spočet iz semena velikega Jupitra, in po mestih si z materjo deli svetišča. Enak mu po značaju in letih je bil Faeton, sin Sonca. Ko se je nekoč bahal, mu ni hotel priznati premoči in se ponašal z očetom Febom, Inahov potomec tega ni prenesel in mu je rekel: »Nespametnež, materi verjameš vse in se napihuješ z lažno podobo očeta.« Faeton je zardel in v sramu zadušil jezo,
nato pa materi Klimeni povedal za Epafove žalitve. »Da te bo še bolj zabolelo, mati,« je dejal, »jaz, tako svobodnih ust, jaz, tako drzen, sem molčal. Sram me je, da mi je lahko izrekel takšne sramotitve in da jih nisem mogel ovreči. Ti pa mi, če sem res potomec nebeškega rodu, daj dokaz tako vzvišenega porekla in potrdi, da pripadam nebu.« Tako je rekel in materi ovil roke okoli vratu ter jo pri svoji in Meropovi glavi in pri poročnih plamenicah svojih sester rotil, naj mu da dokaz, kdo je njegov pravi oče.
Klimena — kdo ve, ali so jo bolj ganile Faetonove prošnje ali razjezila obtožba, izrečena proti njej — je obe roki iztegnila proti nebu in z očmi, uprtimi v sončno svetlobo, dejala: »Pri tem siju, ki ga krasijo bleščeči žarki, ti prisegam, sin, pri njem, ki naju sliši in vidi: rodil si se iz tega Sonca, ki ga gledaš, iz tega, ki vlada svetu. Če lažem, naj mi sam odreče pogled nase in naj bo ta svetloba zadnja, ki jo ugledajo moje oči.
Tudi spoznati očetov dom ti ne bo terjalo dolge poti: tam, kjer vzhaja, stoji njegova hiša ob meji naše dežele. Če te le vleče srce, pojdi in vprašaj njega samega.« Po teh materinih besedah je Faeton ves vesel nemudoma planil na pot in v mislih že segel v nebo. Prečkal je deželo svojih Etiopcev in Indijcev, ki živijo pod zvezdnimi ognji, ter neutrudno prispel na vzhod, kjer vstaja njegov oče.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_009 Citation: Ovid, Metamorphoses 1.747-1.779 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 747: Nunc dea linigera colitur celeberrima turba, 748: nunc Epaphus magni genitus de semine tandem 749: creditur esse Iovis, perque urbes iuncta parenti 750: templa tenet. Fuit huic animis aequalis et annis 751: Sole satus Phaethon. Quem quondam magna loquentem 752: nec sibi cedentem Phoeboque parente superbum
753: non tulit Inachides, “matri” que ait “omnia demens 754: credis et es tumidus genitoris imagine falsi.” 755: Erubuit Phaethon iramque pudore repressit 756: et tulit ad Clymenen Epaphi convicia matrem; 757: “quo” que “magis doleas genetrix,” ait “ille ego liber, 758: ille ferox tacui. Pudet haec opprobria nobis 759: et dici potuisse et non potuisse refelli. 760: At tu, si modo sum caelesti stirpe creatus, 761: ede notam tanti generis meque adsere caelo.”
762: Dixit et inplicuit materno bracchia collo 763: perque suum Meropisque caput taedasque sororum 764: traderet oravit veri sibi signa parentis. 765: Ambiguum, Clymene, precibus Phaethontis an ira 766: mota magis dicti sibi criminis utraque caelo 767: bracchia porrexit spectansque ad lumina solis 768: “per iubar hoc” inquit “radiis insigne coruscis, 769: nate, tibi iuro, quod nos auditque videtque, 770: hoc te, quem spectas, hoc te, qui temperat orbem, 771: Sole satum. Si ficta loquor, neget ipse videndum 772: se mihi, sitque oculis lux ista novissima nostris.
773: Nec longus patrios labor est tibi nosse penates: 774: unde oritur, domus est terrae contermina nostrae. 775: Si modo fert animus, gradere et scitabere ab ipso.” 776: Emicat extemplo laetus post talia matris 777: dicta suae Phaethon et concipit aethera mente, 778: Aethiopasque suos positosque sub ignibus Indos 779: sidereis transit patriosque adit inpiger ortus.
