Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. K Fushimiju, predstojniku urada za popravila, je nekoč nenapovedano prihrumelo kakih dvajset dvorjanov in v hiši je nemudoma zavladala naglica. Za prigrizek k vinu so na lakirane mizice brž razpostavili najrazličnejše sezonske dobrote; lahko si mislimo, kakšno obilje je bilo to. Čašice so krožile druga za drugo in gostje so postajali vse bolj razposajeni. V hlevu je stalo dvajset črnih konj z majhno belo liso na čelu, na stojalih pa je viselo dvajset okrašenih sedel. Ko so bili dvorjani že pošteno pijani, je dal Fushimi vsakega od teh konj osedlati z enim izmed teh sedel, posadil goste nanje in jih tako poslal domov. Naslednje jutro so si govorili: »Sinoči nas je pa res imenitno pogostil! Dajmo, pojdimo še enkrat k njemu!« In vseh dvajset se jih je spet zgrnilo v njegovo hišo. Tokrat jih je pričakal, kakor da je na njihov prihod pripravljen; o včerajšnji naglici ni bilo več sledu, jedi pa so bile razpostavljene v razkošnih lakiranih skrinjah. Ko so pogledali v hlev, je tam stalo nič manj kot dvajset temno kostanjevih konj. Tudi ti so imeli bele lise na čelu. Res ni bilo nikogar, ki bi se mogel kosati s tem možem. Bil je sin gospoda iz Ujija. Ker pa je imel ta veliko otrok, ga je dal v posvojitev možu po imenu Tachibana no Toshitō, enemu najbogatejših ljudi tistega časa, in mu tako omogočil tolikšno razkošje, kakor pripovedujejo.