Prevod

Pripovedujejo, da je nekoč, v davnih časih in minulih vekih, živel eden izmed grških modrecev, ki mu je bilo ime Daniel. Imel je učence in vojake, grški modreci pa so se podrejali njegovim ukazom in se opirali na njegovo učenost. Vendar mu ni bilo dano imeti sina. Neko noč je premišljeval o svoji usodi in jokal, ker ni imel sina, ki bi po njem podedoval njegovo znanje. Tedaj se je spomnil, da Bog, slavljen in vzvišen, usliši molitev vsakogar, ki se obrne k njemu; da pred vrati njegove milosti ni vratarja; da brez mere obdarja, kogar hoče, in ne zavrne nikogar, ki ga prosi, temveč ga bogato obsuje z dobroto in milostjo. Zato je prosil plemenitega, vzvišenega Boga, naj mu nakloni sina, ki ga bo nasledil, in ga obilno obdari s svojo dobroto. Nato se je vrnil domov in legel k ženi, ki je tisto noč spočela. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo triinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je grški modrec vrnil domov in legel k ženi, ki je tisto noč spočela. Čez nekaj dni je z ladjo odpotoval v neki kraj, vendar se je ladja razbila in njegove knjige so izginile v morju. Sam se je rešil na deski s te ladje, pri sebi pa je imel pet listov, ki so mu ostali od knjig, padlih v morje. Ko se je vrnil domov, je te liste spravil v skrinjo in jo zaklenil. Ženina nosečnost se je že poznala in rekel ji je: »Vedi, da se bliža moja smrt in da bom kmalu zapustil minljivi svet ter odšel v večnega. Ti si noseča in morda boš po moji smrti rodila sina. Če ga rodiš, mu daj ime Hasib Karim ad Din in ga kar najbolje vzgajaj. Ko odraste in te vpraša: ‘Kaj mi je oče zapustil v dediščino?’ mu daj teh pet listov. Če jih prebere in dojame njihov pomen, bo postal najučenejši človek svojega časa.« Nato se je poslovil od nje, še zadnjič globoko zajel sapo in zapustil ta svet in vse, kar je na njem. Naj se ga vzvišeni Bog usmili! Njegovi domači in prijatelji so ga objokovali, nato so ga umili, mu priredili veličasten pogreb, ga pokopali in se vrnili domov. Čez nekaj dni je njegova žena rodila ljubkega dečka in ga po moževi želji poimenovala Hasib Karim ad Din. Ob njegovem rojstvu je poklicala zvezdogledce, ki so izračunali njegov horoskop in položaje zvezd, nato pa ji rekli: »Vedi, žena, da bo ta otrok dolgo živel, vendar ga bo v mladosti doletela huda preizkušnja. Če jo preživi, mu bo pozneje dano spoznati modrost.« Zvezdogledci so nato odšli svojo pot. Mati ga je dve leti dojila, potem pa odstavila. Ko je dopolnil pet let, ga je poslala v šolo, da bi si pridobil nekaj znanja, vendar se ni ničesar naučil. Zato ga je vzela iz šole in ga dala v uk k obrtniku, a se tudi obrti ni naučil in njegove roke niso bile sposobne nobenega dela. Mati je zaradi tega jokala, ljudje pa so ji rekli: »Oženi ga; morda ga bo skrb za ženo spodbudila, da si poišče kakšno delo.« Poiskala mu je torej dekle, zaprosila za njeno roko in ga z njo oženila. Tako je minilo še nekaj časa, on pa se še vedno ni lotil nobene obrti.

Njihovi sosedje so bili drvarji. Prišli so k njegovi materi in ji rekli: »Kupi sinu osla, vrv in sekiro, pa naj hodi z nami v gore. Skupaj bomo sekali drva, zaslužek od njih bo njegov in naš, s svojim deležem pa bo lahko preživljal vas.« Ko je mati slišala te besede drvarjev, se je silno razveselila. Sinu je kupila osla, vrv in sekiro, ga odpeljala k drvarjem, jim ga izročila in jih prosila, naj pazijo nanj. Rekli so ji: »Nikar ne skrbi za tega fanta. Naš Gospod mu bo dal kruha, saj je sin našega modreca.« Vzeli so ga s seboj in odšli v gore. Nasekali so drva, jih naložili na osle, se vrnili v mesto, jih prodali in z izkupičkom oskrbeli svoje družine. Naslednji dan in dan zatem so spet otovorili osle in šli po drva. Tako so živeli nekaj časa. Nekega dne, ko so odšli sekat drva, pa jih je zajel silovit naliv in zatekli so se v veliko votlino, da bi se skrili pred dežjem. Hasib Karim ad Din se je odmaknil od njih, sedel sam zase v nekem kotu votline in začel s sekiro udarjati po tleh. Zaslišal je, da pod udarci votlo doni. Ko je spoznal, da je pod zemljo votel prostor, je nekaj časa kopal in odkril okroglo kamnito ploščo z obročem. Ob tem se je razveselil in poklical svoje tovariše drvarje. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo štiriinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Hasib Karim ad Din razveselil, ko je zagledal kamnito ploščo z obročem, in poklical svoje tovariše. Prišli so k njemu, zagledali ploščo, se nemudoma lotili dela in jo privzdignili. Pod njo so našli vrata. Odprli so jih in pred njimi je bil vodnjak, poln čebeljega medu. Drvarji so si rekli: »Ta vodnjak je poln medu. Najbolje bo, da odidemo v mesto po posode, jih napolnimo s tem medom, ga prodamo in si razdelimo izkupiček. Eden izmed nas pa naj ostane tukaj in ga varuje pred drugimi.« Hasib je rekel: »Jaz bom ostal in ga čuval, dokler ne odidete po posode in se vrnete.« Tako so Hasiba Karima ad Dina pustili pri vodnjaku, da jim ga je čuval, sami pa odšli v mesto in prinesli posode. Napolnili so jih z medom, jih naložili na osle, se vrnili v mesto in med prodali. Nato so se še drugič vrnili k vodnjaku. Tako je šlo nekaj časa: v mestu so prodajali med, nato pa prihajali k vodnjaku in z njim polnili posode, medtem ko jim je Hasib Karim ad Din čuval vodnjak. Nekega dne so si rekli: »Hasib Karim ad Din je našel vodnjak z medom. Jutri bo prišel v mesto, nas tožil in zahteval denar od prodanega medu, češ: ‘Jaz sem ga našel.’ Temu se lahko izognemo le tako, da ga spustimo v vodnjak, da nam napolni posode z medom, ki je še ostal, potem pa ga pustimo tam. Umrl bo od obupa in nihče ne bo vedel zanj.« Vsi so se strinjali s tem načrtom in odšli. Hodili so, dokler niso prišli do vodnjaka, in mu rekli: »Hasib, spusti se v vodnjak in nam napolni posode z medom, ki je še ostal v njem.« Hasib se je spustil vanj in jim napolnil posode s preostalim medom. Nato jim je rekel: »Potegnite me ven, ničesar več ni ostalo.« Nihče izmed njih mu ni odgovoril. Natovorili so osle in odšli v mesto, njega pa pustili samega v vodnjaku. Začel je klicati na pomoč in jokati ter govoril: »Ni moči ne sile razen pri velikem Bogu! Umrl bom od obupa!«

Tako je bilo s Hasibom Karimom ad Dinom. Drvarji pa so, ko so prišli v mesto, prodali med in nato objokani odšli k Hasibovi materi ter ji rekli: »Naj ti Bog ohrani življenje ob izgubi tvojega sina Hasiba.« Vprašala jih je: »Kako je umrl?« Rekli so ji: »Sedeli smo v gorah, ko se je z neba ulil silovit dež, zato smo se zatekli v votlino, da bi se skrili pred njim. Nenadoma je osel tvojega sina pobegnil v dolino in tvoj sin je stekel za njim, da bi ga pripeljal nazaj. Toda v dolini je bil velik volk, ki je raztrgal tvojega sina in požrl osla.« Ko je mati slišala besede drvarjev, se je začela tolči po obrazu, si posipati glavo s prstjo in žalovati za sinom. Drvarji so ji nato vsak dan prinašali hrano in pijačo.

Tako je bilo z njegovo materjo. Drvarji pa so si odprli trgovine, postali trgovci in poslej živeli v jedači in pijači, smehu in zabavi. Hasib Karim ad Din je medtem jokal in ihtel. Ko je tako sedel v vodnjaku, je nanj nenadoma padel velik škorpijon. Vstal je in ga ubil, nato pa pomislil: »Vodnjak je bil poln medu. Od kod je torej prišel škorpijon?« Vstal je, da bi poiskal mesto, od koder je škorpijon padel, in se oziral po vodnjaku na desno in levo. Tedaj je opazil, da od tam, od koder je padel škorpijon, proseva svetloba. Izvlekel je nož, ki ga je imel pri sebi, in odprtino razširil, da je postala velika kakor okence. Splezal je skoznjo in nekaj časa hodil po notranjosti, dokler ni zagledal velikega hodnika. Stopil je vanj in prišel do velikih vrat iz črnega železa, na katerih je bila srebrna ključavnica, v njej pa zlat ključ. Približal se je vratom in pogledal skozi režo. Iz notranjosti je sijala močna svetloba. Prijel je ključ, odklenil vrata in stopil skoznje. Nekaj časa je hodil, dokler ni prišel do velikega jezera. V njem je zagledal nekaj, kar se je lesketalo kakor voda. Hodil je naprej, dokler ni prišel do tistega kraja, in zagledal visok grič iz zelenega krizolita. Na njem je stal zlat prestol, okrašen z najrazličnejšimi dragulji. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo petinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Hasib Karim ad Din, ko je prišel do griča, videl, da je iz zelenega krizolita in da na njem stoji zlat prestol, okrašen z najrazličnejšimi dragulji. Okoli prestola so bili razpostavljeni stoli, nekateri iz zlata, drugi iz srebra in tretji iz zelenega smaragda. Ko je prišel do njih, je globoko vzdihnil, nato pa jih preštel in ugotovil, da jih je dvanajst tisoč. Povzpel se je na prestol, ki je stal sredi njih, sedel nanj in se čudil jezeru ter vsem razpostavljenim stolom. Tako se je čudil, dokler ga ni premagal spanec. Nekaj časa je spal, nato pa zaslišal sikanje, žvižganje in silen hrušč. Odprl je oči, se vzravnal in zagledal na stolih velikanske kače, dolge po sto komolcev. Ob tem ga je obšla silna groza, od strahu so se mu osušila usta in izgubil je vsako upanje, da bo ostal živ. Prestrašen je gledal kače na stolih, katerih oči so žarele kakor oglje. Ozrl se je proti jezeru in v njem zagledal majhne kače, ki jim je število vedel le vzvišeni Bog. Čez nekaj časa se mu je približala velika kača, debela kakor mula. Na hrbtu je nosila zlat pladenj, sredi katerega je bila kača, ki se je svetila kakor kristal. Imela je človeški obraz in govorila je v jasnem, lepem jeziku. Ko se je približala Hasibu Karimu ad Dinu, ga je pozdravila in on ji je odzdravil. Nato se je približala ena izmed kač, ki so sedele na stolih. Kristalna kača je zatem v njihovem jeziku glasno nagovorila druge kače in vse so se spustile s svojih stolov, se ji priklonile ter jo blagoslavljale. Pomignila jim je, naj sedejo, in sedle so. Nato je rekla Hasibu Karimu ad Dinu: »Ne boj se nas, mladenič, kajti jaz sem kraljica kač in njihova vladarica.«

Ko je Hasib Karim ad Din slišal te kačine besede, se mu je srce pomirilo. Kača je drugim kačam pomignila, naj prinesejo nekaj hrane, in prinesle so jabolka, grozdje, granatna jabolka, pistacije, lešnike, orehe, mandlje in banane ter jih položile pred Hasiba Karima ad Dina. Nato mu je kraljica kač rekla: »Dobrodošel, mladenič. Kako ti je ime?« Odgovoril ji je: »Ime mi je Hasib Karim ad Din.« Rekla mu je: »Hasib, jej to sadje, kajti druge hrane nimamo. In nikar se nas ne boj.« Ko je Hasib slišal te kačine besede, je jedel, dokler se ni nasitil, in se zahvalil vzvišenemu Bogu. Ko je nehal jesti, so izpred njega odnesle jedi. Nato mu je kraljica kač rekla: »Povej mi, Hasib, od kod si, kako si prišel sem in kaj se ti je zgodilo.« Hasib ji je pripovedoval, kaj se je zgodilo njegovemu očetu, kako ga je mati rodila in ga pri petih letih poslala v šolo, kjer se ni ničesar naučil; kako ga je dala v uk k obrtniku in kako mu je kupila osla, da je postal drvar; kako je našel vodnjak z medom in kako so ga njegovi tovariši drvarji pustili v njem ter odšli; kako je nanj padel škorpijon in ga je ubil; kako je razširil razpoko, iz katere je padel škorpijon, splezal iz vodnjaka, prišel do železnih vrat, jih odprl in nazadnje prišel do kraljice kač, s katero zdaj govori. Nato ji je rekel: »To je moja zgodba od začetka do konca. Bog pa najbolje ve, kaj me čaka po vsem tem.« Ko je kraljica kač slišala zgodbo Hasiba Karima ad Dina od začetka do konca, mu je rekla: »Čaka te samo dobro.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo šestinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica kač, ko je slišala zgodbo Hasiba Karima ad Dina od začetka do konca, rekla: »Čaka te samo dobro. Vendar želim, Hasib, da nekaj časa ostaneš pri meni, da ti povem svojo zgodbo in ti pripovedujem o čudežnih stvareh, ki so se mi zgodile.« Odgovoril ji je: »Poslušam in ubogam vse, kar mi ukažeš.« Rekla mu je: »Vedi, Hasib, da je v mestu Misr živel kralj izmed Izraelovih sinov, ki je imel sina po imenu Bulukija. Ta kralj je bil učen in pobožen mož, vnet bralec učenih knjig. Ko je opešal in se mu je približala smrt, so ga prišli pozdravit velikaši njegove države. Sedli so k njemu in ga pozdravili, on pa jim je rekel: ‘Možje, vedite, da se bliža moj odhod s tega sveta na oni svet. Ničesar drugega vam ne polagam na srce kakor svojega sina Bulukijo. Lepo skrbite zanj.’ Nato je rekel: ‘Pričujem, da ni boga razen Boga.’ Še zadnjič je globoko zajel sapo in zapustil ta svet. Naj se ga Bog usmili! Pripravili so ga za pogreb, ga umili, mu priredili veličasten sprevod in ga pokopali, njegovega sina Bulukijo pa postavili za svojega sultana. Sin je pravično vladal podložnikom in ljudje so pod njegovo oblastjo živeli mirno. Nekega dne je odprl očetove zakladnice, da bi si jih ogledal. V eni izmed njih je odkril nekaj podobnega vratom, jih odprl in stopil skoznje. Za njimi je bila majhna sobica, v kateri je stal steber iz belega marmorja, na njem pa skrinjica iz ebenovine. Bulukija jo je vzel in odprl ter v njej našel drugo skrinjico, iz zlata. Odprl jo je in v njej zagledal knjigo. Ko jo je odprl in začel brati, je našel v njej opis Mohameda, naj bo Božji blagoslov in mir z njim, ter izvedel, da bo poslan ob koncu časov in da je prvak vseh, ki so bili pred njim, in vseh, ki pridejo za njim. Ko je Bulukija prebral to knjigo in spoznal lastnosti našega gospoda Mohameda, naj bo Božji blagoslov in mir z njim, se je njegovo srce vnelo od ljubezni do njega. Zbral je velikaše Izraelovih sinov, svečenike, rabine in menihe, jim pokazal knjigo, jim jo prebral in rekel: ‘Možje, očeta bi moral izkopati iz groba in ga sežgati.’ Njegovi ljudje so ga vprašali: ‘Zakaj bi ga sežgal?’ Bulukija jim je odgovoril: ‘Ker je to knjigo skrival pred menoj in mi je ni pokazal. Njeno vsebino je povzel iz Tore in Abrahamovih spisov, nato pa knjigo spravil v svoje zakladnice in je ni pokazal nikomur.’ Rekli so mu: ‘Naš kralj, tvoj oče je umrl in o njegovi usodi odloča njegov Gospod. Zdaj leži v zemlji. Nikar ga ne jemlji iz groba.’ Ko je Bulukija slišal te besede velikašev Izraelovih sinov, je spoznal, da mu ne bodo dovolili storiti ničesar z očetom. Zapustil jih je, odšel k materi in ji rekel: ‘Mati, v očetovih zakladnicah sem našel knjigo, v kateri je opisan Mohamed, naj bo Božji blagoslov in mir z njim, prerok, ki bo poslan ob koncu časov. Moje srce se je vnelo od ljubezni do njega in hočem potovati po deželah, dokler ga ne srečam. Če ga ne srečam, bom umrl od hrepenenja po njem.’ Nato je slekel svoja oblačila, si nadel ogrinjalo in obuval čevlje ter rekel: ‘Mati, ne pozabi me v svojih molitvah.’ Mati je zajokala za njim in rekla: ‘Kaj bo z nami, ko te ne bo več?’ Bulukija je odgovoril: ‘Ne morem več čakati. Svojo in tvojo usodo sem izročil vzvišenemu Bogu.’ Nato se je odpravil na pot proti Siriji, ne da bi kdo izmed njegovih ljudi vedel zanj. Potoval je, dokler ni prišel do morske obale, kjer je zagledal ladjo in se vkrcal skupaj z drugimi potniki. Pluli so, dokler niso prispeli do otoka. Potniki so se izkrcali nanj in z njimi se je izkrcal tudi on. Nato se je na otoku ločil od njih, sedel pod drevo in zaspal. Ko se je prebudil, je vstal in odšel proti ladji, da bi se vkrcal, a je videl, da je že odplula. Na otoku je zagledal kače, velike kakor kamele in kakor palme. Omenjale so mogočnega in vzvišenega Boga, molile za Mohameda, naj bo Božji blagoslov in mir z njim, ter glasno vzklikale, da ni boga razen Boga, in ga slavile. Ko je Bulukija to videl, se je silno začudil.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.