Prevod

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Bulukija silno začudil, ko je videl, kako kače slavijo Boga in razglašajo njegovo edinost. Ko so ga kače zagledale, so se zbrale okoli njega in ena izmed njih ga je vprašala: »Kdo si? Od kod si prišel? Kako ti je ime in kam greš?« Odgovoril ji je: »Ime mi je Bulukija in sem izmed Izraelovih sinov. Odšel sem po svetu, prevzet od ljubezni do Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, in ga iščem. Kdo pa ste ve, plemenita bitja?« Kače so mu odvrnile: »Prebivalke pekla smo. Vzvišeni Bog nas je ustvaril za kazen nevernikom.« Bulukija jih je vprašal: »Kaj pa vas je pripeljalo sem?« Odgovorile so mu: »Vedi, Bulukija, da pekel zaradi silnega vrenja dvakrat na leto zadiha: enkrat pozimi in enkrat poleti. Vedi tudi, da huda vročina prihaja od njegovega žgočega diha. Ko izdihne, nas izvrže iz svoje notranjosti, ko pa vdihne, nas potegne nazaj vase.« Bulukija jih je vprašal: »Ali so v peklu še večje kače od vas?« Odgovorile so: »Z njegovim dihom prihajamo ven samo zato, ker smo majhne. V peklu so namreč kače, ki niti ne bi začutile, če bi jim največja med nami zlezla v nosnico.« Bulukija jim je dejal: »Slavite Boga in kličete blagoslov nad Mohameda. Od kod pa poznate Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir?« Odgovorile so: »O Bulukija, Mohamedovo ime je zapisano na rajskih vratih. Če ne bi bilo njega, Bog ne bi ustvaril nobenega bitja, ne raja ne pekla, ne neba ne zemlje. Vse, kar obstaja, je ustvaril samo zaradi Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, in povsod je njegovo ime združil s svojim. Zato ljubimo Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir.«

Ko je Bulukija slišal te besede kač, se je njegova ljubezen do Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, še razvnela in njegovo hrepenenje po njem je postalo še silnejše. Nato se je poslovil od njih in hodil, dokler ni prišel do morske obale. Ob otoku je zagledal zasidrano ladjo, se vkrcal med njene potnike in odplul z njimi. Pluli so, dokler niso prispeli do drugega otoka. Izkrcal se je nanj in se nekaj časa sprehajal po njem. Tam je videl velike in majhne kače, katerih število je poznal le vzvišeni Bog. Med njimi je bila bela kača, bolj bela od kristala. Sedela je na zlatem pladnju, pladenj pa je počival na hrbtu kače, velike kakor slon. Bela kača je bila kraljica kač — in to sem bila jaz, o Hasib.

Hasib je tedaj vprašal kraljico kač: »Kaj pa si rekla Bulukiju?« Kača mu je odgovorila: »O Hasib, vedi, da sem Bulukija, ko sem ga zagledala, pozdravila in mi je odzdravil. Vprašala sem ga: ‘Kdo si? Kaj te je prineslo sem? Od kod prihajaš in kam greš? Kako ti je ime?’ Odgovoril mi je: ‘Sem izmed Izraelovih sinov in ime mi je Bulukija. Potujem po svetu iz ljubezni do Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, in ga iščem, saj sem v razodetih knjigah bral o njegovih lastnostih.’ Nato me je Bulukija vprašal: ‘Kakšno bitje si? Kakšno je tvoje poslanstvo in kaj so te kače okoli tebe?’ Odgovorila sem mu: ‘O Bulukija, jaz sem kraljica kač. Če srečaš Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, mu prenesi moj pozdrav.’ Potem se je Bulukija poslovil od mene, se vkrcal na ladjo in odplul do Jeruzalema. V Jeruzalemu je živel mož, ki je obvladal vse vede. Bil je izveden v geometriji, astronomiji, računstvu, alkimiji in duhovnih umetnostih. Bral je Toro, Evangelij, Psalme in Abrahamove zvitke. Ime mu je bilo Afan. V neki svoji knjigi je našel zapis, da se vsakomur, ki si nadene prstan našega gospoda Salomona, pokorijo ljudje in džini, ptice in zveri ter vsa druga bitja. V drugi knjigi je prebral, da so našega gospoda Salomona po smrti položili v krsto in jo prenesli čez sedem morij. Prstan je ostal na njegovem prstu in nihče, ne človek ne džin, ga ni mogel vzeti. Prav tako noben ladjar ni mogel pripeljati svoje ladje do tistega kraja.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo oseminosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Afan v neki knjigi našel zapis, da noben človek in noben džin ne more vzeti prstana s prsta našega gospoda Salomona in da noben ladjar ne more s svojo ladjo prepluti sedmih morij, čez katera so prenesli njegovo krsto. V neki knjigi je našel tudi zapis, da med zelišči raste zel, s katere sokom si lahko človek namaže stopala in potem hodi po katerem koli morju, ki ga je ustvaril vzvišeni Bog, ne da bi si zmočil noge. Toda do te zeli ne more priti nihče, če nima s seboj kraljice kač.

Ko je Bulukija prišel v Jeruzalem, je sedel na nekem kraju in častil vzvišenega Boga. Medtem ko je tako sedel in molil, je prišel k njemu Afan in ga pozdravil. Bulukija mu je odzdravil. Afan je opazil, da med čaščenjem vzvišenega Boga bere Toro, zato je stopil bliže in ga vprašal: »Mož, kako ti je ime? Od kod si prišel in kam greš?« Odgovoril mu je: »Ime mi je Bulukija in prihajam iz mesta Misr. Odšel sem po svetu iskat Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir.« Afan mu je dejal: »Pridi z menoj v mojo hišo, da te pogostim.« Bulukija je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Afan ga je prijel za roko, ga odpeljal domov in mu izkazal največje gostoljubje. Nato mu je rekel: »Povej mi, brat moj, svojo zgodbo. Od kod si izvedel za Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, da ga je tvoje srce tako vzljubilo in si ga odšel iskat? Kdo ti je pokazal to pot?« Bulukija mu je povedal svojo zgodbo od začetka do konca. Ko jo je Afan slišal, je bil tako osupel, da je skoraj izgubil razum. Nato je dejal Bulukiju: »Pripelji me h kraljici kač in jaz te bom pripeljal k Mohamedu, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir. Čas, ko bo Mohamed poklican za preroka, je namreč še daleč. Če dobiva kraljico kač, jo bova položila v kletko in jo odnesla k zeliščem, ki rastejo v gorah. Vsako zelišče, mimo katerega bova šla z njo, bo po moči vzvišenega Boga spregovorilo in povedalo, čemu koristi. V svojih knjigah sem namreč našel zapis, da med zelišči raste zel, ki jo človek stlači in si z njenim sokom namaže stopala, nato pa lahko hodi po katerem koli morju, ki ga je ustvaril vzvišeni Bog, ne da bi si zmočil noge. Če torej vzameva kraljico kač s seboj, nama bo pokazala to zel. Ko jo najdeva, jo bova nabrala, stlačila in iztisnila njen sok, potem pa kraljico izpustila. S sokom si bova namazala stopala, prečkala sedem morij in prišla do grobnice našega gospoda Salomona. Vzela bova prstan z njegovega prsta in vladala, kakor je vladal on, ter dosegla svoj namen. Nato bova vstopila v Morje teme in se napila vode življenja. Bog nama bo naklonil življenje do konca časov in srečala bova Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir.«

Ko je Bulukija slišal Afanove besede, mu je dejal: »O Afan, pripeljal te bom h kraljici kač in ti pokazal, kje živi.« Afan je vstal in izdelal železno kletko. S seboj je vzel tudi dve skodeli: eno je napolnil z vinom, drugo z mlekom. Z Bulukijem sta potovala dneve in noči, dokler nista prispela do otoka, na katerem je živela kraljica kač. Stopila sta na otok in se sprehodila po njem. Nato je Afan postavil kletko, v njej nastavil past in vanjo položil skodeli z vinom in mlekom. Zatem sta se odmaknila in se za nekaj časa skrila. Kraljica kač je prišla h kletki in se približala skodelama. Nekaj časa si ju je ogledovala, ko pa je zavohala mleko, je zlezla s hrbta kače, ki jo je nosila, zapustila pladenj in stopila v kletko. Približala se je skodeli z vinom in pila iz nje. Od vina se ji je zavrtelo v glavi in zaspala je. Ko je Afan to videl, je pristopil in jo zaprl v kletko. Nato sta jo z Bulukijem vzela in odšla. Ko se je kraljica prebudila, je videla, da je v železni kletki, ki jo neki mož nosi na glavi, ob njem pa hodi Bulukija. Rekla mu je: »Takšno je torej plačilo tistemu, ki ne škoduje Adamovim sinovom.« Bulukija ji je odgovoril: »Ne boj se naju, kraljica kač, nikakor ti ne bova škodovala. Želiva le, da nama pokažeš zel, ki raste med drugimi zelišči in jo človek stlači, iztisne njen sok ter si z njim namaže stopala, nato pa lahko hodi po katerem koli morju, ki ga je ustvaril vzvišeni Bog, ne da bi si zmočil noge. Ko najdeva to zel, jo bova nabrala, te vrnila na tvoj kraj in te izpustila na prostost.«

Afan in Bulukija sta kraljico kač odnesla proti goram, kjer so rasla zelišča, in jo nosila med njimi. Vsako zelišče je po dovoljenju vzvišenega Boga spregovorilo in povedalo, čemu koristi. Ko sta tako hodila in so zelišča na levi in desni govorila o svojih koristih, je neka zel spregovorila: »Jaz sem tista zel, ki jo človek vzame, stlači in si z njenim sokom namaže stopala, nato pa lahko prečka katero koli morje, ki ga je ustvaril vzvišeni Bog, ne da bi si zmočil noge.« Ko je Afan slišal njene besede, je snel kletko z glave. Nabrala sta toliko zeli, kolikor sta je potrebovala, jo stlačila in ožela. Sok sta spravila v dve steklenički in ju skrbno shranila, s tistim, kar je ostalo, pa sta si namazala stopala. Nato sta vzela kraljico kač in jo nosila noči in dneve, dokler nista prišla do otoka, na katerem je živela. Afan je odprl vrata kletke in kraljica kač je zlezla iz nje. Vprašala ju je: »Kaj bosta storila s tem sokom?« Odgovorila sta: »Z njim si nameravava namazati stopala, da bova lahko prečkala sedem morij, prišla do grobnice našega gospoda Salomona in vzela prstan z njegovega prsta.« Kraljica kač jima je rekla: »Nikoli vama ne bo uspelo vzeti prstana.« Vprašala sta: »Zakaj ne?« Odgovorila je: »Ker je vzvišeni Bog ta prstan podaril Salomonu kot posebno milost in ga namenil samo njemu. Salomon je namreč dejal: ‘Gospod moj, podari mi kraljestvo, kakršno ne bo pripadalo nikomur za menoj. Ti si resnično Darovalec.’ Kaj imata torej vidva opraviti s tem prstanom?« Nato je dodala: »Če bi nabrala zel, zaradi katere tisti, ki jo zaužije, ne umre do prvega zatrobljenja v rog, bi vama to bolj koristilo. Tudi ta raste med tistimi zelišči. S tem, kar sta nabrala, pa ne bosta dosegla svojega namena.« Ko sta slišala njene besede, sta se silno pokesala in odšla svojo pot. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo devetinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se Bulukija in Afan, ko sta slišala besede kraljice kač, silno pokesala in odšla svojo pot. Tako se je godilo njima. Kraljica kač pa se je vrnila k svojim četam in videla, da so njihove zadeve zanemarjene, močne kače oslabele, šibke pa pomrle. Ko so kače zagledale svojo kraljico med seboj, so se razveselile, se zbrale okoli nje in jo vprašale: »Kaj se ti je zgodilo? Kje si bila?« Povedala jim je vse, kar je doživela z Afanom in Bulukijem. Nato je zbrala svojo vojsko in jo odpeljala proti gori Kaf, kjer je preživljala zimo, poleti pa je bivala na kraju, kjer jo je našel Hasib Karim ad Din. Kača je nato rekla: »O Hasib, to je moja zgodba in to sem doživela.« Hasib se je začudil njenim besedam in ji rekel: »Prosim te, bodi tako dobra in ukaži enemu svojih pomočnikov, naj me odpelje na površje zemlje, da se vrnem k svoji družini.« Kraljica kač mu je odgovorila: »O Hasib, od nas ne moreš oditi, dokler ne pride zima in ne greš z nami na goro Kaf. Tam si boš ogledal griče, peščine in drevesa ter ptice, ki slavijo Edinega, Vsemogočnega. Videl boš tudi mogočne ifrite in džine, katerih število pozna le vzvišeni Bog.«

Ko je Hasib Karim ad Din slišal besede kraljice kač, sta ga prevzeli skrb in žalost. Nato jo je vprašal: »Povej mi, kaj se je zgodilo z Afanom in Bulukijem, potem ko sta se poslovila od tebe in odšla. Ali sta prečkala sedem morij in prišla do grobnice našega gospoda Salomona ali ne? In če sta prišla do njegove grobnice, ali jima je uspelo vzeti prstan?« Odgovorila mu je: »Vedi, da sta si Afan in Bulukija, potem ko sta se poslovila od mene in odšla, s tistim sokom namazala stopala in stopila na morsko gladino. Hodila sta po njej in občudovala čudesa morja. Tako sta potovala od morja do morja, dokler nista prečkala vseh sedmih. Tedaj sta zagledala velikansko goro iz zelenega smaragda, ki se je dvigala visoko v nebo. Na njej je tekel izvir in vsa njena prst je bila iz mošusa. Ko sta prispela tja, sta se razveselila in rekla: ‘Dosegla sva svoj cilj.’ Nato sta šla naprej do visoke gore in se povzpela nanjo. Od daleč sta v njej zagledala votlino, nad katero se je dvigala mogočna kupola, iz nje pa je sijala svetloba. Napotila sta se k votlini in vstopila vanjo. V njej sta zagledala zlato ležišče, okrašeno z vsakovrstnimi dragulji, okoli njega pa toliko sedežev, da je njihovo število poznal le vzvišeni Bog. Na ležišču je počival gospod Salomon. Oblečen je bil v zeleno svileno oblačilo, izvezeno z zlatom in okrašeno z dragocenimi kamni. Desna roka mu je ležala na prsih in na prstu je imel prstan, katerega sij je zasenčil svetlobo vseh draguljev v votlini. Afan je Bulukija naučil zaklinjanj in čarnih izrekov ter mu naročil: ‘Izgovarjaj te zakletve in ne nehaj, dokler ne vzamem prstana.’ Nato je stopil k ležišču. Ko se mu je približal, se je izpod njega prikazala velikanska kača in tako silovito zakričala, da se je zatresla vsa votlina, iz gobca pa so ji letele iskre. Kača je Afanu rekla: ‘Če se ne umakneš, boš pogubljen.’ Afan je nadaljeval zaklinjanje in se ni prestrašil. Kača je proti njemu izpihnila tako silen dih, da bi skoraj zažgala vso votlino, in rekla: ‘Gorje ti! Če se ne umakneš, te sežgem.’ Ko je Bulukija slišal te besede, je zapustil votlino. Afan pa se ni dal motiti, temveč je pristopil h gospodu Salomonu, iztegnil roko, se dotaknil prstana in ga hotel sneti z njegovega prsta. Tedaj je kača dahnila vanj in ga sežgala, da je od njega ostal le kup pepela.«

Tako se je godilo njemu. Bulukija pa je ob tem omedlel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo devetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bulukija omedlel, ko je videl, kako je Afan zgorel in se spremenil v kup pepela. Gospod, veličastna je njegova slava, je ukazal Gabrielu, naj se spusti na zemljo, še preden kača dahne tudi v Bulukija. Gabriel se je naglo spustil na zemljo in našel Bulukija nezavestnega, Afana pa sežganega od kačjega diha. Pristopil je k Bulukiju in ga prebudil iz omedlevice. Ko je ta prišel k sebi, ga je Gabriel pozdravil in vprašal: »Kako sta prišla na ta kraj?« Bulukija mu je povedal vso svojo zgodbo od začetka do konca, nato pa dodal: »Vedi, da sem prišel sem samo zaradi Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir. Afan mi je namreč povedal, da bo poslan ob koncu časov in da ga lahko sreča le tisti, ki bo živel do takrat. Do takrat pa more živeti samo človek, ki se napije vode življenja, do katere ni mogoče priti brez prstana Salomona, mir z njim. Zato sem spremljal Afana do tega kraja in zgodilo se mu je, kar se mu je zgodilo. On je zgorel, jaz pa nisem. Zdaj želim, da mi poveš, kje bo Mohamed.« Gabriel mu je odgovoril: »O Bulukija, pojdi svojo pot, kajti Mohamedov čas je še daleč.« In takoj zatem se je dvignil v nebo.

Bulukija je bridko jokal in obžaloval svoje dejanje. Spomnil se je besed kraljice kač: »Nikoli nikomur ne bo uspelo vzeti prstana.« Ves zmeden in izgubljen je jokal, nato pa se spustil z gore in odšel. Hodil je, dokler se ni približal morski obali. Tam je nekaj časa sedel in se čudil goram, morjem in otokom, nato pa na tistem kraju prenočil. Ko se je zdanilo, si je stopala namazal s sokom, ki sta ga dobila iz zeli, in stopil na morje. Dneve in noči je hodil po njem ter se čudil njegovim grozotam, čudesom in nenavadnostim. Tako je potoval po gladini, dokler ni prišel do otoka, podobnega raju. Stopil je nanj ter občudoval njega in njegovo lepoto. Ko ga je raziskoval, je videl, da je velikanski. Njegova prst je bila iz žafrana, prodniki iz rubinov in dragocenih rudnin, obdajala ga je živa meja iz jasmina, na njem pa so rasla najlepša drevesa ter najbolj dehteče in očarljive dišavnice. Po njem so tekli izviri, njegov les je bil iz kamarskega in kakalskega agarovca, njegov trst pa je bil sladkorni trs. Povsod so rasle vrtnice, narcise, beli narcisi, nageljni, marjetice, perunike in vijolice v najrazličnejših oblikah in barvah. V drevju so se oglašale ptice. Otok je bil prelep, prostran in bogat z dobrinami; v sebi je združeval vso lepoto in milino. Petje njegovih ptic je bilo nežnejše od zvena strun. Drevesa so se vzpenjala visoko, ptice so pele, reke so se razlivale, izviri žuboreli in vode bile sladke. Po njem so se igrivo podile gazele in med njimi skakljali njihovi mladiči. Ptice so se klicale z vej in tolažile ljubimca, ki ga je razjedalo hrepenenje. Bulukija se je čudil temu otoku in spoznal, da je zašel s poti, po kateri je prvič prišel z Afanom. Hodil je po otoku in si ga ogledoval vse do večera.

Ko je padla noč, je splezal na visoko drevo, da bi na njem prespal, in razmišljal o lepoti otoka. Medtem ko je tako sedel v drevesu, se je morje nenadoma razburkalo in iz njega je stopila velikanska žival. Tako silovito je zarjovela, da so se vse živali na otoku vznemirile. Bulukija jo je opazoval z drevesa in se čudil njeni velikosti. Kmalu so za njo iz morja prišle zveri najrazličnejših barv. Vsaka je držala dragulj, ki je svetil kakor svetilka, in od njihovega sija je otok postal svetel kakor podnevi. Čez nekaj časa so iz notranjosti otoka prišle še druge zveri, katerih število je poznal le vzvišeni Bog. Bulukija je videl, da so to kopenske živali: levi, tigri, leopardi in druge zveri. Prihajale so, dokler se niso na robu otoka zbrale skupaj z morskimi zvermi, in nato so se pogovarjale vse do jutra. Ko se je zdanilo, so se razšle in vsaka je odšla svojo pot. Bulukija, ki se jih je prestrašil, je zlezel z drevesa in odšel na morsko obalo. Stopala si je namazal s sokom, ki ga je imel pri sebi, in stopil na drugo morje. Noči in dneve je hodil po gladini, dokler ni prišel do mogočne gore. Pod njo je ležala dolina, ki ji ni bilo videti konca. Njeni kamni so bili iz magnetovca, med njenimi živalmi pa so bili levi, zajci in tigri. Bulukija se je povzpel na goro in hodil od kraja do kraja, dokler ga ni zatekel večer. Sedel je ob morju pod enim izmed njenih vrhov in začel jesti posušene ribe, ki jih je morje naplavilo na obalo.

Medtem ko je sedel in jedel ribe, se mu je približal velikanski tiger, ki ga je hotel raztrgati. Bulukija se je obrnil in videl, da tiger plane proti njemu. Stopala si je namazal s sokom, ki ga je imel pri sebi, in pred tigrom pobegnil na tretje morje. V temi je hodil po gladini. Noč je bila črna in pihal je silen veter. Hodil je, dokler ni prišel do otoka, in stopil nanj. Na njem je videl zelena in posušena drevesa. Z dreves je nabral nekaj sadežev, se najedel in se zahvalil vzvišenemu Bogu. Nato je hodil po otoku in si ga ogledoval do večera. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo enaindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bulukija hodil po otoku in si ga ogledoval vse do večera. Tam je prenočil, zjutraj pa začel raziskovati njegove kraje. Deset dni si je ogledoval otok, nato pa odšel na morsko obalo, si namazal stopala in stopil na četrto morje. Dan in noč je hodil po gladini, dokler ni prišel do otoka, katerega tla so bila iz drobnega belega peska. Na njem ni bilo ne dreves ne rastlinja. Nekaj časa je hodil po njem in ugotovil, da tam živijo le sokoli, ki gnezdijo v pesku. Ko je to videl, si je namazal stopala in stopil na peto morje. Dan in noč je hodil po vodi, dokler ni prispel do majhnega otoka, katerega tla in gore so bili kakor kristal. V njem so bile žile snovi, iz katere izdelujejo zlato, na njem pa so rasla nenavadna drevesa, kakršnih na svojih potovanjih še ni videl. Njihovi cvetovi so bili zlate barve. Bulukija je stopil na otok in si ga ogledoval do večera. Ko ga je zagrnila tema, so cvetovi zažareli kakor zvezde. Začudil se je otoku in dejal: »Ti cvetovi se na soncu posušijo in padejo na tla. Veter jih raznaša, da se ti kamenčki zberejo in postanejo eliksir. Ljudje jih nato poberejo in iz njih izdelujejo zlato.«

Bulukija je na otoku spal do jutra. Ob sončnem vzhodu si je stopala namazal s sokom, ki ga je imel pri sebi, in stopil na šesto morje. Noči in dneve je hodil, dokler ni prispel do novega otoka. Stopil je nanj in se nekaj časa sprehajal po njem. Zagledal je dve gori, porasli z mnogimi drevesi. Njihovi sadeži so bili podobni človeškim glavam in so viseli z vej za lase. Videl je tudi druga drevesa, katerih sadeži so bili zelene ptice, obešene za noge, ter drevesa, ki so žarela kakor ogenj in imela sadeže, podobne kaktusovim. Vsakogar, na kogar je padla kaplja s teh sadežev, je sežgalo. Videl je sadeže, ki so jokali, in sadeže, ki so se smejali, ter še mnoga druga čudesa. Nato je odšel na morsko obalo, kjer je zagledal velikansko drevo. Sedel je pod njim do večerne molitve, ko pa se je povsem stemnilo, je splezal nanj in premišljeval o Božjih stvaritvah. Medtem se je morje nenadoma razburkalo in iz njega so prišle morske deklice. Vsaka je v roki držala dragulj, ki je svetil kakor svetilka. Prišle so pod drevo, sedle ter se začele igrati, plesati in veseliti. Bulukija jih je opazoval, ko so se tako zabavale vse do jutra. Ko se je zdanilo, so se vrnile v morje. Bulukija se jim je čudil, nato pa zlezel z drevesa, si namazal stopala s sokom, ki ga je imel pri sebi, in stopil na sedmo morje. Dva meseca je hodil po njem, ne da bi videl goro ali otok, kopno, dolino ali obalo, dokler ga ni prečkal. Med potjo je trpel silno lakoto, tako hudo, da je lovil ribe iz morja in jih jedel surove.

Tako je potoval, dokler ni prišel do otoka z mnogimi drevesi in vodnatimi rekami. Stopil je nanj in začel hoditi po njem ter se ozirati na levo in desno. Bilo je dopoldne. Hodil je, dokler ni prišel do jablane. Iztegnil je roko, da bi utrgal sadež, tedaj pa je nekdo z drevesa zavpil nanj: »Če se približaš temu drevesu in poješ kaj z njega, te bo razklalo na dvoje!« Bulukija je pogledal neznanca in videl, da je visok štirideset komolcev po meri ljudi tistega časa. Silno se ga je prestrašil in se umaknil od drevesa. Nato ga je vprašal: »Zakaj mi braniš jesti s tega drevesa?« Neznanec mu je odgovoril: »Ker si Adamov sin, tvoj oče Adam pa je pozabil na zavezo z Bogom, se mu uprl in jedel z drevesa.« Bulukija ga je vprašal: »Kakšno bitje si? Čigav je ta otok in čigava so ta drevesa? Kako ti je ime?« Odgovoril mu je: »Ime mi je Šarahija. Ta drevesa in otok pripadajo kralju Sahru. Sem eden njegovih pomočnikov in zaupal mi je varstvo tega otoka.« Nato je Šarahija vprašal Bulukija: »Kdo si ti in od kod si prišel v te dežele?« Bulukija mu je povedal svojo zgodbo od začetka do konca. Šarahija mu je dejal: »Ne boj se.« Prinesel mu je nekaj hrane in Bulukija se je do sitega najedel. Nato se je poslovil od njega in odšel. Deset dni je hodil, in ko je tako potoval med gorami in peščinami, je v zraku zagledal gost oblak prahu. Napotil se je proti njemu in zaslišal krike, udarce in silen hrup. Šel je naprej, dokler ni prišel do velikanske doline, dolge za dva meseca hoje. Ozrl se je tja, od koder so prihajali kriki, in zagledal jezdece na konjih, ki so se bojevali med seboj. Med njimi je teklo toliko krvi, da je bila kakor reka, njihovi glasovi pa so grmeli kakor grom. V rokah so držali sulice, meče, železne kije, loke in puščice ter se srdito bojevali. Prevzel ga je silen strah. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo dvaindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bulukija, ko je zagledal oborožene jezdece v srditih bojih, prevzel silen strah in ni vedel, kaj naj stori. Tedaj so ga opazili. Ko so ga zagledali, so se nehali napadati in prekinili boj. Skupina izmed njih se mu je približala in se čudila njegovi podobi. Eden od jezdecev je stopil predenj in ga vprašal: »Kakšno bitje si? Od kod si prišel in kam greš? Kdo ti je pokazal to pot, da si prispel v naše dežele?« Odgovoril mu je: »Sem eden Adamovih sinov. Po svetu potujem, prevzet od ljubezni do Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, vendar sem zašel.« Jezdec mu je dejal: »Še nikoli nismo videli Adamovega sina in še nobeden ni prišel v to deželo.« Čudili so se mu in njegovim besedam. Nato jih je Bulukija vprašal: »Kakšna bitja pa ste vi?« Jezdec mu je odgovoril: »Džini smo.« Bulukija ga je vprašal: »O jezdec, zakaj se bojujete med seboj? Kje prebivate in kako se imenujeta ta dolina in ta dežela?« Odgovoril mu je: »Prebivamo v Beli deželi. Vsako leto nam vzvišeni Bog ukaže, naj pridemo sem in se bojujemo proti nevernim džinom.« Bulukija ga je vprašal: »Kje pa je Bela dežela?« Jezdec mu je odgovoril: »Za goro Kaf, petinsedemdeset let poti daleč. Ta dežela se imenuje dežela Šadada, Adovega sina. Prišli smo se bojevat vanjo. Sicer nimamo drugega opravila kakor slaviti Boga in poveličevati njegovo svetost. Imamo kralja, ki mu je ime Sahr. Z nami moraš k njemu, da te vidi in si te ogleda.«

Nato so odšli in Bulukija je šel z njimi, dokler niso prišli do svojega tabora. Tam je zagledal velike šotore iz zelene svile, katerih število je poznal le vzvišeni Bog. Med njimi je stal šotor iz rdeče svile, širok tisoč komolcev. Njegove vrvi so bile iz modre svile, klini pa iz zlata in srebra. Bulukija se je čudil temu šotoru. Popeljali so ga proti njemu in izkazalo se je, da je to šotor kralja Sahra. Vstopili so z njim in ga privedli pred kralja. Bulukija je videl, da kralj sedi na mogočnem prestolu iz rdečega zlata, okrašenem z biseri in dragulji. Na njegovi desnici so sedeli kralji džinov, na levici pa modreci, knezi, državni dostojanstveniki in drugi. Ko ga je kralj Sahr zagledal, je ukazal, naj ga pripeljejo k njemu. Bulukija je stopil naprej, ga pozdravil in poljubil tla pred njim. Kralj Sahr mu je odzdravil in dejal: »Približaj se mi, mož.« Bulukija je pristopil in obstal pred njim. Kralj je ukazal, naj mu ob njegovem prestolu postavijo stol. Ko so ga postavili, je Bulukiju velel, naj sede nanj, in ta je sedel. Nato ga je kralj Sahr vprašal: »Kakšno bitje si?« Odgovoril je: »Sem eden Adamovih sinov, izmed Izraelovih sinov.« Kralj mu je dejal: »Povej mi svojo zgodbo. Pripoveduj mi, kaj si doživel in kako si prišel v to deželo.« Bulukija mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo na potovanju, od začetka do konca, in kralj Sahr se je čudil njegovim besedam. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo triindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj Sahr silno začudil, ko mu je Bulukija povedal vse, kar se mu je zgodilo na potovanju, od začetka do konca. Nato je služabnikom ukazal, naj pripravijo pogrinjek. Prinesli so ga in razgrnili, zatem pa prinesli pladnje iz rdečega zlata, srebra in bakra. Na nekaterih je bilo po petdeset kuhanih živali, na drugih po dvajset kamel, na tretjih po petdeset ovc. Vseh pladnjev je bilo tisoč petsto. Ko je Bulukija to videl, se je silno začudil. Nato so začeli jesti in Bulukija je jedel z njimi, dokler ni bil sit. Zahvalil se je vzvišenemu Bogu. Zatem so odnesli hrano in prinesli sadje, ki so ga pojedli. Nato so slavili vzvišenega Boga in klicali blagoslov nad njegovega preroka Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir. Ko je Bulukija slišal Mohamedovo ime, se je začudil in rekel kralju Sahru: »Rad bi te nekaj vprašal.« Kralj mu je odgovoril: »Vprašaj, kar želiš.« Bulukija je dejal: »O kralj, kakšna bitja ste? Kakšen je vaš izvor? In od kod poznate Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, da ga ljubite in kličete blagoslov nadenj?« Kralj Sahr mu je odgovoril: »O Bulukija, vzvišeni Bog je ustvaril peklenski ogenj v sedmih plasteh, eno nad drugo. Med vsako plastjo in naslednjo je tisoč let poti. Prvo plast je imenoval Džahanam in jo namenil grešnim vernikom, ki umrejo, ne da bi se pokesali. Druga se imenuje Laza in je namenjena nevernikom. Tretja se imenuje Džahim in je namenjena Jajudžu in Majudžu. Četrta se imenuje Sair in je namenjena Iblisovemu ljudstvu. Peta se imenuje Sakar in je namenjena tistim, ki opuščajo molitev. Šesta se imenuje Hutama in je namenjena judom in kristjanom. Sedma se imenuje Havija in je namenjena hinavcem. To je sedem plasti.« Bulukija mu je dejal: »Potemtakem je kazen v Džahanamu najmilejša, saj je to najvišja plast.« Kralj Sahr je odgovoril: »Da, v njej je kazen najmilejša, pa vendar je tam tisoč ognjenih gora. V vsaki gori je sedemdeset tisoč ognjenih dolin, v vsaki dolini sedemdeset tisoč ognjenih mest, v vsakem mestu sedemdeset tisoč ognjenih trdnjav, v vsaki trdnjavi sedemdeset tisoč ognjenih hiš, v vsaki hiši sedemdeset tisoč ognjenih ležišč in na vsakem ležišču sedemdeset tisoč vrst muk. O Bulukija, v nobeni drugi plasti peklenskega ognja ni kazen milejša kakor v tej, saj je to prva plast. Koliko vrst muk je v preostalih, pa ve samo vzvišeni Bog.«

Ko je Bulukija slišal besede kralja Sahra, je omedlel. Ko je prišel k sebi, je zajokal in dejal: »O kralj, kaj bo potem z nami?« Kralj Sahr mu je odgovoril: »O Bulukija, ne boj se. Vedi, da ogenj ne bo sežgal nikogar, ki ljubi Mohameda. Zaradi Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, bo rešen, pred vsakomer, ki sledi njegovi veri, pa bo ogenj zbežal. Nas je vzvišeni Bog ustvaril iz ognja. Ko je v peklu prvič ustvarjal bitja, je ustvaril dva izmed svojih vojščakov. Prvemu je bilo ime Halit, drugemu Malit. Halitu je dal podobo leva, Malitu pa podobo volka. Malitov rep je imel žensko podobo in bil pisan, Halitov rep pa je imel moško podobo in obliko kače. Malitov rep je bil v obliki želve, Halitov pa je bil dolg za dvajset let poti. Nato je vzvišeni Bog ukazal njunima repoma, naj se združita in parita. Iz njiju so se rodile kače in škorpijoni, ki prebivajo v ognju, da Bog z njimi muči tiste, ki pridejo vanj. Te kače in škorpijoni so se nato množili. Zatem je vzvišeni Bog Halitovemu in Malitovemu repu ukazal, naj se še enkrat združita in parita. Tako sta storila in Malitov rep je zanosil s Halitovim. Ko je prišel čas poroda, je rodil sedem samcev in sedem samic. Odraščali so, dokler niso dozoreli, nato pa so se samice poročile s samci. Vsi so ubogali svojega očeta, razen enega, ki se mu je uprl in postal črv. Ta črv je Iblis, naj ga vzvišeni Bog prekolne. Nekoč je bil med tistimi, ki so Bogu najbližje. Tako dolgo je častil vzvišenega Boga, da se je povzpel v nebo, se približal Usmiljenemu in postal poglavar tistih, ki so mu najbližje.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristo štiriindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Iblis častil vzvišenega Boga in postal poglavar tistih, ki so mu najbližje. Ko pa je vzvišeni Bog ustvaril Adama, mir z njim, je Iblisu ukazal, naj se mu prikloni do tal. Iblis je to zavrnil, zato ga je vzvišeni Bog izgnal in preklel. Ko se je začel razmnoževati, so iz njega nastali zli duhovi. Preostalih šest samcev pa so verni džini. Mi smo njihovi potomci in to je naš izvor, o Bulukija. Bulukija se je čudil besedam kralja Sahra, nato pa mu je dejal: »O kralj, rad bi, da enemu svojih pomočnikov ukažeš, naj me odpelje v mojo deželo.« Kralj Sahr mu je odgovoril: »Ničesar takega ne moremo storiti, razen če nam to ukaže vzvišeni Bog. Toda če želiš oditi od nas, o Bulukija, ti bom dal pripeljati eno svojih kobil, te posadil na njen hrbet in ji ukazal, naj te ponese do meje mojega kraljestva. Ko prideš tja, boš srečal ljudi kralja po imenu Barahija. Zagledali bodo kobilo in jo prepoznali, te pomagali spraviti z njenega hrbta ter jo poslali nazaj k nam. To je vse, kar lahko storimo.«

Ko je Bulukija slišal te besede, je zajokal in rekel kralju: »Stori, kar želiš.« Kralj je ukazal, naj mu pripeljejo kobilo. Pripeljali so jo in ga posadili nanjo ter mu rekli: »Pazi, da ne sestopiš z njenega hrbta ali je udariš po obrazu, kajti če to storiš, te bo pogubila. Mirno sedi na njej, dokler se ne ustavi; tedaj sestopi in pojdi svojo pot.« Bulukija jim je odvrnil: »Slišim in ubogam.« Nato je odjezdil in dolgo potoval med šotori. Na poti je šel mimo kuhinje kralja Sahra in zagledal viseče kotle; v vsakem je bilo petdeset kamel, pod njimi pa je plapolal ogenj. Ko je Bulukija videl te velikanske kotle, jih je začuden opazoval in se kar ni mogel nehati čuditi. Kralj ga je pogledal in videl, kako strmi v kuhinjo, zato je pomislil, da je lačen. Ukazal je, naj mu prinesejo dve pečeni kameli. Prinesli so ju in mu ju privezali na kobilin hrbet za njegovim sedežem. Nato se je poslovil od njih in potoval, dokler ni prišel do meje kraljestva kralja Sahra. Tam se je kobila ustavila in Bulukija je sestopil ter si otresel popotni prah z oblačil. Tedaj so prišli k njemu možje, zagledali kobilo in jo prepoznali. Vzeli so jo in odšli, Bulukija pa je šel z njimi, dokler niso prispeli h kralju Brahiji. Ko je Bulukija stopil predenj, ga je pozdravil in kralj mu je vrnil pozdrav. Bulukija je videl, da kralj sedi v velikanskem paviljonu, obkrožen z vojaki in junaki, na njegovi desni in levi pa sedijo kralji džinov. Kralj je ukazal Bulukiji, naj se mu približa. Ko je stopil k njemu, ga je posadil ob sebi in ukazal pripraviti pojedino. Bulukija je opazoval kralja Brahijo in videl, da je na njegovem dvoru vse tako kakor pri kralju Sahru. Ko so prinesli jedi, so začeli jesti, in tudi Bulukija se je najedel ter se zahvalil vzvišenemu Bogu. Nato so odnesli jedi in prinesli sadje, ki so ga prav tako jedli. Kralj Brahija je vprašal Bulukijo: »Kdaj si zapustil kralja Sahra?« Odgovoril je: »Pred dvema dnevoma.« Kralj Brahija ga je vprašal: »Ali veš, koliko dni hoda si prepotoval v teh dveh dneh?« »Ne,« je odgovoril. Kralj je rekel: »Sedemdeset mesecev hoda.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 495. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Brahija rekel Bulukiji: ‘V teh dveh dneh si prepotoval sedemdeset mesecev hoda. Toda ko si zajahal kobilo, se te je prestrašila in spoznala, da si Adamov potomec. Hotela te je vreči s hrbta, zato so jo obtežili s tistima kamelama.’ Ko je Bulukija slišal te besede kralja Brahije, se je začudil in se zahvalil vzvišenemu Bogu, da ga je obvaroval. Nato mu je kralj Brahija rekel: ‘Povej mi, kaj se ti je pripetilo in kako si prišel v te dežele.’ Bulukija mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, kako je popotoval in prišel v te kraje. Kralj se je čudil njegovi pripovedi, Bulukija pa je ostal pri njem dva meseca.

Ko je Hasib slišal te besede kraljice kač, se je silno začudil in ji rekel: ‘Prosim te, bodi milostna in dobrotljiva ter ukaži enemu svojih pomočnikov, naj me spravi na zemeljsko površje, da se bom lahko vrnil k svoji družini.’ Kraljica kač mu je odgovorila: ‘Hasib Karim ad Din, vedi, da boš, ko prideš na zemeljsko površje, odšel k svoji družini, nato pa stopil v kopališče in se okopal. Brž ko se boš nehal umivati, bom umrla, kajti to bo vzrok moje smrti.’ Hasib je rekel: ‘Prisežem ti, da vse življenje ne bom stopil v kopališče. Kadar bom moral opraviti obredno umivanje, se bom umil doma.’ Kraljica kač mu je odgovorila: ‘Tudi če bi mi stokrat prisegel, ti ne bi nikoli verjela, kajti to ni mogoče. Vedi, da si Adamov potomec in da ne držiš besede. Tvoj oče Adam je namreč sklenil zavezo z Bogom, pa jo je prelomil. Vzvišeni Bog je štirideset juter pripravljal glino, iz katere ga je ustvaril, in ukazal svojim angelom, naj se mu priklonijo, potem pa je Adam prelomil zavezo, jo pozabil in se uprl zapovedi svojega Gospoda.’

Ko je Hasib slišal te besede, je obmolknil in zajokal. Deset dni je jokal, nato pa ji je rekel: ‘Povej mi, kaj se je zgodilo z Bulukijo, potem ko je dva meseca prebival pri kralju Brahiji.’ Odgovorila mu je: ‘Vedi, Hasib, da se je Bulukija po dveh mesecih bivanja pri kralju Brahiji poslovil od njega in hodil skozi pustinje noč in dan, dokler ni prišel do visoke gore. Povzpel se je nanjo in na vrhu zagledal mogočnega angela, ki je sedel na gori, poveličeval vzvišenega Boga in klical blagoslov na Mohameda. Pred angelom je bila plošča, na kateri je bilo nekaj zapisanega v belem in nekaj v črnem, in angel je gledal vanjo. Imel je dve krili: eno je bilo razprostrto proti vzhodu, drugo proti zahodu. Bulukija je stopil k njemu in ga pozdravil, angel pa mu je vrnil pozdrav. Nato ga je vprašal: ‘Kdo si? Od kod si prišel? Kam greš? Kako ti je ime?’ Bulukija je odgovoril: ‘Sem Adamov potomec iz ljudstva Izraelovih sinov. Iz ljubezni do Mohameda, mir in blagoslov z njim, hodim po svetu, ime pa mi je Bulukija.’ Angel je vprašal: ‘Kaj se ti je pripetilo na poti v to deželo?’ Bulukija mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo in kar je videl na svojih potovanjih. Angel se je čudil njegovi pripovedi. Nato ga je Bulukija vprašal: ‘Zdaj pa mi še ti povej o tej plošči. Kaj je zapisano na njej? Kakšno delo opravljaš in kako ti je ime?’ Angel mu je odgovoril: ‘Ime mi je Mihael in zaupano mi je menjavanje noči in dneva. To bo moje delo do sodnega dne.’ Ko je Bulukija slišal te besede, se je začudil, kakor se je čudil angelovi podobi, njegovi veličastnosti in velikanskemu telesu.

Nato se je Bulukija poslovil od angela in potoval noč in dan, dokler ni prišel na prostran travnik. Hodil je po njem in zagledal sedem rek ter mnogo dreves. Čudil se je temu velikemu travniku in hodil po njegovih obronkih, dokler ni zagledal mogočnega drevesa, pod njim pa štiri angele. Stopil je k njim in si jih ogledal. Eden je imel človeško podobo, drugi podobo divje zveri, tretji podobo ptice in četrti podobo bika. Zatopljeni so bili v poveličevanje vzvišenega Boga in vsak je govoril: ‘Moj Bog, moj Gospod in moj Gospodar, pri tvoji resnici in pri časti tvojega preroka Mohameda, mir in blagoslov z njim, odpusti vsakemu bitju, ki si ga ustvaril po moji podobi, in mu bodi prizanesljiv. Resnično, ti zmoreš vse.’ Ko je Bulukija slišal njihove besede, se je začudil. Odšel je od njih in hodil noč in dan, dokler ni prišel do gore Kaf. Povzpel se je nanjo in tam zagledal mogočnega angela, ki je sedel, slavil vzvišenega Boga in njegovo svetost ter klical blagoslov na Mohameda, mir in blagoslov z njim. Videl je, kako angel stiska in razpira dlani, zvija in razvija. Medtem ko je to počel, je Bulukija stopil k njemu in ga pozdravil. Angel mu je vrnil pozdrav in ga vprašal: ‘Kakšno bitje si? Od kod si prišel? Kam greš? Kako ti je ime?’ Bulukija je odgovoril: ‘Sem iz ljudstva Izraelovih sinov, Adamov potomec, in ime mi je Bulukija. Iz ljubezni do Mohameda, mir in blagoslov z njim, hodim po svetu, vendar sem zašel.’ Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo. Ko je končal pripoved, je vprašal angela: ‘Kdo si ti? Kakšna je ta gora in kakšno delo opravljaš?’ Angel mu je odgovoril: ‘Vedi, Bulukija, da je to gora Kaf, ki obdaja svet. Vsako deželo, ki jo je Bog ustvaril na svetu, držim v svoji roki. Kadar vzvišeni Bog za neko deželo hoče potres, sušo, rodovitnost, vojno ali mir, mi ukaže, naj to storim, in jaz izvršim njegov ukaz, ne da bi zapustil svoje mesto. Vedi, da v roki držim zemeljske žile.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 496. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je angel rekel Bulukiji: ‘Vedi, da v roki držim zemeljske žile.’ Bulukija ga je vprašal: ‘Ali je Bog na gori Kaf ustvaril še kakšno drugo deželo poleg te, v kateri si ti?’ Angel je odgovoril: ‘Da, ustvaril je deželo, belo kakor srebro, katere prostranost pozna le vzvišeni Bog. Naselil jo je z angeli, katerih hrana in pijača sta slavljenje Boga in njegove svetosti ter nenehno klicanje blagoslova na Mohameda, mir in blagoslov z njim. Vsako noč pred petkom pridejo na to goro, se zberejo in molijo k vzvišenemu Bogu vso noč do jutra. Plačilo za svoje slavljenje, poveličevanje njegove svetosti in bogoslužje poklanjajo grešnikom iz Mohamedovega ljudstva, mir in blagoslov z njim, in vsem, ki opravijo petkovo obredno umivanje. Tako bo do sodnega dne.’

Nato je Bulukija vprašal angela: ‘Ali je Bog ustvaril gore tudi onkraj gore Kaf?’ Angel je odgovoril: ‘Da, onkraj gore Kaf je gora, velika petsto let hoda. Iz snega in ledu je in varuje svet pred peklensko vročino. Če ne bi bilo te gore, bi svet zgorel od vročine peklenskega ognja. Onkraj gore Kaf je tudi štirideset dežel in vsaka je štiridesetkrat večja od sveta. Nekatere so iz zlata, druge iz srebra, tretje iz rubinov, in vsaka od teh dežel ima svojo barvo. Bog je v njih naselil angele, ki ne počnejo nič drugega, kakor slavijo Boga in njegovo svetost, razglašajo njegovo edinost in veličino ter molijo k vzvišenemu Bogu za Mohamedovo ljudstvo, mir in blagoslov z njim. Ne poznajo ne Eve ne Adama, ne noči ne dneva. Vedi, Bulukija, da je sedem zemelj, razporejenih v plasteh druga nad drugo. Bog je ustvaril angela, čigar lastnosti in veličino pozna le On, mogočni in veličastni, in ta angel nosi vseh sedem zemelj na svojih plečih. Pod tem angelom je vzvišeni Bog ustvaril skalo, pod skalo svetlobo, pod svetlobo velikansko ribo in pod ribo ogromno morje. Vzvišeni Bog je Jezusu, mir z njim, povedal za to ribo, Jezus pa mu je rekel: ‘Gospod, pokaži mi to ribo, da jo bom videl.’ Vzvišeni Bog je ukazal enemu svojih angelov, naj vzame Jezusa in ga odpelje k ribi, da si jo ogleda. Angel je prišel k Jezusu, mir z njim, ga vzel s seboj in ga pripeljal do morja, v katerem je bila riba. Rekel mu je: ‘Jezus, poglej ribo.’ Jezus je pogledal, a je ni videl. Riba je švignila mimo njega kakor blisk. Ko je Jezus to zagledal, je omedlel. Ko se je ovedel, mu je Bog razodel: ‘Jezus, ali si videl ribo? Ali si spoznal njeno dolžino in širino?’ Jezus je odgovoril: ‘Pri tvoji mogočnosti in veličastvu, Gospod, nisem je videl. Le velikanska svetloba, dolga tri dni hoda, je švignila mimo mene, in nisem vedel, kaj ta svetloba pomeni.’ Bog je rekel: ‘Jezus, tisto, kar je švignilo mimo tebe in je dolgo tri dni hoda, je bilo zgolj začetek svetlobe. Vedi, Jezus, da vsak dan ustvarim štirideset rib, kakršna je ta.’ Ko je slišal te besede, se je začudil moči vzvišenega Boga.

Nato je Bulukija vprašal angela: ‘Kaj je Bog ustvaril pod morjem, v katerem je riba?’ Angel mu je odgovoril: ‘Pod morjem je Bog ustvaril neizmerno prostranstvo zraka, pod zrakom ogenj in pod ognjem velikansko kačo, ki ji je ime Falak. Če se ta kača ne bi bala vzvišenega Boga, bi pogoltnila vse, kar je nad njo: zrak, ogenj, angela in vse, kar nosi, pa angela niti občutila ne bi.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 497. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je angel, ko je Bulukiji opisoval kačo, rekel: ‘Če se ne bi bala vzvišenega Boga, bi pogoltnila vse, kar je nad njo: zrak, ogenj, angela in vse, kar nosi, pa tega niti občutila ne bi. Ko je vzvišeni Bog ustvaril to kačo, ji je razodel: ‘Pri tebi želim shraniti nekaj, kar ti bom zaupal v varstvo, zato to skrbno čuvaj.’ Kača je odgovorila: ‘Stori, kar želiš.’ Bog ji je rekel: ‘Odpri usta.’ Odprla jih je in Bog ji je v trebuh položil pekel ter ji rekel: ‘Čuvaj pekel do sodnega dne.’ Ko bo napočil sodni dan, bo Bog ukazal svojim angelom, naj pridejo z verigami in z njimi odvedejo pekel na kraj poslednjega zbora. Vzvišeni Bog bo peklu ukazal, naj odpre svoja vrata; odprl jih bo in iz njega bodo poletele velikanske iskre, večje od gora.’

Ko je Bulukija slišal angelove besede, je bridko zajokal. Nato se je poslovil od njega in se odpravil proti zahodu, dokler ni prišel do dveh bitij, ki sta sedeli ob velikanskih zaklenjenih vratih. Ko se jima je približal, je videl, da ima eno podobo leva, drugo pa podobo bika. Pozdravil ju je in vrnila sta mu pozdrav, nato pa ga vprašala: ‘Kakšno bitje si? Od kod si prišel in kam greš?’ Bulukija jima je odgovoril: ‘Sem Adamov potomec in iz ljubezni do Mohameda, mir in blagoslov z njim, hodim po svetu, vendar sem zašel.’ Nato ju je vprašal: ‘Kakšni bitji sta vidva in kakšna so ta vrata ob vaju?’ Odgovorila sta mu: ‘Midva sva čuvaja teh vrat, ki jih vidiš. Najino edino opravilo je slavljenje Boga in njegove svetosti ter klicanje blagoslova na Mohameda, mir in blagoslov z njim.’ Ko je Bulukija slišal te besede, se je začudil in ju vprašal: ‘Kaj je za temi vrati?’ Odgovorila sta: ‘Ne veva.’ Rekel jima je: ‘Pri vajinem veličastnem Gospodu vaju prosim, odprite mi ta vrata, da bom videl, kaj je za njimi.’ Odgovorila sta: ‘Teh vrat ne moreva odpreti. Nihče od ustvarjenih bitij jih ne more odpreti, razen zvestega Gabriela, mir z njim.’

Ko je Bulukija to slišal, je ponižno prosil vzvišenega Boga: ‘Gospod, pošlji mi zvestega Gabriela, da mi odpre ta vrata in bom videl, kaj je za njimi.’ Bog je uslišal njegovo molitev in ukazal zvestemu Gabrielu, naj se spusti na zemljo in odpre vrata na sotočju dveh morij, da si ga bo Bulukija lahko ogledal. Gabriel se je spustil k Bulukiji, ga pozdravil, stopil k vratom in jih odprl. Nato mu je rekel: ‘Stopi skozi vrata, kajti Bog mi je ukazal, naj ti jih odprem.’ Bulukija je vstopil in šel naprej, Gabriel pa je zaklenil vrata in se dvignil v nebo. Za vrati je Bulukija zagledal velikansko morje, katerega polovica je bila slana, druga polovica pa sladka. Obdajali sta ga dve gori iz rdečih rubinov. Bulukija je hodil, dokler ni prišel do njiju. Na njima je zagledal angele, zatopljene v slavljenje Boga in njegove svetosti. Pozdravil jih je in vrnili so mu pozdrav. Vprašal jih je o morju in obeh gorah, angeli pa so mu odgovorili: ‘Ta kraj leži pod Božjim prestolom. To morje napaja vsa morja na svetu. Mi delimo njegovo vodo in jo usmerjamo v dežele: slano v slane in sladko v sladke. Ti dve gori je Bog ustvaril, da zadržujeta vodo. To bo naše delo do sodnega dne.’

Nato so ga vprašali: ‘Od kod si prišel in kam greš?’ Bulukija jim je povedal svojo zgodbo od začetka do konca, potem pa jih je vprašal za pot. Rekli so mu: ‘Od tod pojdi po gladini tega morja.’ Bulukija je vzel nekaj vode, ki jo je imel s seboj, si z njo namazal stopala, se poslovil od njih in hodil po morju noč in dan. Med hojo je zagledal lepega mladeniča, ki je prav tako hodil po gladini. Stopil je k njemu in ga pozdravil, mladenič pa mu je vrnil pozdrav. Ko se je Bulukija ločil od njega, je zagledal štiri angele, ki so se pomikali po morju hitro kakor blisk. Stopil je naprej in se postavil na njihovo pot. Ko so prišli do njega, jih je pozdravil in rekel: ‘Pri Mogočnem in Veličastnem vas prosim, povejte mi, kako vam je ime, od kod prihajate in kam greste.’ Eden od njih je odgovoril: ‘Meni je ime Gabriel, drugemu Izrafel, tretjemu Mihael in četrtemu Azrael. Na vzhodu se je pojavila velikanska kača, ki je razdejala tisoč mest in požrla njihove prebivalce. Vzvišeni Bog nam je ukazal, naj gremo k njej, jo zgrabimo in vržemo v pekel.’ Bulukija se je čudil angelom in njihovi mogočnosti, nato pa je kakor prej hodil noč in dan, dokler ni prišel do otoka. Stopil je nanj in nekaj časa hodil po njem. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 498. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bulukija stopil na otok in nekaj časa hodil po njem. Tedaj je zagledal lepega mladeniča, ki mu je z obraza sijala svetloba. Ko se mu je približal, je videl, da sedi med dvema zidanima grobovoma, toži in joka. Bulukija je stopil k njemu in ga pozdravil, mladenič pa mu je vrnil pozdrav. Nato ga je Bulukija vprašal: ‘Kaj se ti je zgodilo? Kako ti je ime? Kakšna sta ta zidana grobova, med katerima sediš? In zakaj tako jokaš?’ Mladenič se je obrnil k Bulukiji in tako bridko zajokal, da so mu solze premočile oblačila. Rekel mu je: ‘Vedi, brat moj, da je moja zgodba čudovita in moja usoda nenavadna. Rad bi, da sedeš k meni in mi poveš, kaj si videl v svojem življenju, kaj te je pripeljalo sem, kako ti je ime in kam greš. Potem ti bom tudi jaz povedal svojo zgodbo.’ Bulukija je sedel k mladeniču in mu od začetka do konca povedal vse, kar se mu je pripetilo na potovanjih. Povedal mu je, kako je umrl njegov oče in ga zapustil za seboj, kako je odprl skrivno sobo in v njej našel skrinjo, kako je našel knjigo z opisom Mohameda, mir in blagoslov z njim, kako se je njegovo srce navezalo nanj in kako se je iz ljubezni do njega odpravil po svetu. Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo, dokler ni prišel do njega, nato pa dodal: ‘To je moja zgodba v celoti. Bog najbolje ve, kaj me čaka; jaz ne vem, kaj se mi bo še zgodilo.’ Ko je mladenič slišal njegove besede, je zavzdihnil in mu rekel: ‘Ubogi človek, kaj pa si sploh videl v svojem življenju? Vedi, Bulukija, da sem videl gospoda Salomona v njegovem času in toliko reči, da jih ni mogoče ne prešteti ne popisati. Moja zgodba je čudovita in moja usoda nenavadna. Želim, da ostaneš pri meni, da ti povem svojo zgodbo in razložim, zakaj sedim tukaj.’

Ko je Hasib slišal te kačine besede, se je začudil in rekel: ‘O kraljica kač, pri Bogu te prosim, osvobodi me in ukaži enemu svojih služabnikov, naj me spravi na zemeljsko površje. Prisežem ti, da vse življenje ne bom stopil v kopališče.’ Odgovorila je: ‘To ni mogoče in tvoji prisegi ne verjamem.’ Ko je to slišal, je zajokal in vse kače so jokale z njim. Začele so se zavzemati zanj pri kraljici in ji govorile: ‘Prosimo te, ukaži eni izmed nas, naj ga spravi na zemeljsko površje. Naj ti priseže, da vse življenje ne bo stopil v kopališče.’ Kraljici kač je bilo ime Jamliha. Ko je slišala njihove besede, se je obrnila k Hasibu in zahtevala, naj priseže. Prisegel ji je, nato pa je ukazala neki kači, naj ga spravi na zemeljsko površje. Kača je prišla k njemu, da bi ga odpeljala, toda ko je hotela oditi z njim, je Hasib rekel kraljici kač: ‘Želim, da mi poveš zgodbo mladeniča, h kateremu je sedel Bulukija in ki ga je videl med dvema grobovoma.’ Odgovorila je: ‘Vedi, Hasib, da je Bulukija sedel k mladeniču in mu od začetka do konca povedal svojo zgodbo, da bi mu ta v zameno povedal svojo, mu razkril, kaj se mu je zgodilo v življenju, in mu pojasnil, zakaj sedi med dvema grobovoma.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 499. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič, potem ko mu je Bulukija povedal svojo zgodbo, rekel: ‘Kakšne čudeže pa si sploh videl, ubogi človek? Jaz sem videl gospoda Salomona v njegovem času in čudesa, ki jih ni mogoče ne prešteti ne popisati. Vedi, brat moj, da je bil moj oče kralj po imenu Tajgmus. Vladal je deželi Kabul in ljudstvu Banu Šahlan, med katerim je bilo deset tisoč junakov, in vsak od njih je vladal stotim mestom in stotim obzidanim trdnjavam. Pod oblastjo mojega očeta je bilo sedem sultanov in bogastvo so mu prinašali od vzhoda do zahoda. Vladal je pravično. Vzvišeni Bog mu je podaril vse to in ga obdaril z mogočnim kraljestvom, vendar ni imel otroka. Vse življenje si je želel, da bi mu Bog naklonil sina, ki bi ga po smrti nasledil na prestolu. Nekega dne je sklical učenjake, zvezdoslovce in poznavalce modrosti ter nebesnih izračunov in jim rekel: ‘Poglejte mojo usodo v zvezdah in mi povejte, ali mi bo Bog za življenja naklonil sina, ki me bo nasledil v kraljestvu.’ Zvezdoslovci so odprli knjige, izračunali njegov horoskop in preučili položaje zvezd, nato pa mu rekli: ‘Vedi, o kralj, da ti bo naklonjen sin, toda rodi ti ga lahko le hči kralja Horasana.’ Ko je Tajgmus slišal te besede, se je silno razveselil. Zvezdoslovcem in modrecem je podaril neizmerno bogastvo in odšli so svojo pot. Kralj Tajgmus je imel velikega vezirja, mogočnega junaka, ki je veljal za tisoč konjenikov. Ime mu je bilo Ajn Zar. Kralj mu je rekel: ‘Vezir, želim, da se pripraviš na pot v Horasan in zame zasnubiš hčer Bahruana, kralja Horasana.’ Nato mu je povedal, kaj so mu napovedali zvezdoslovci. Ko je vezir slišal kraljeve besede, je nemudoma odšel in se pripravil na pot, nato pa z vojaki, junaki in četami krenil iz mesta.

Tako je bilo z vezirjem. Kralj Tajgmus pa je pripravil tisoč petsto tovorov svile, draguljev, biserov, rubinov, zlata, srebra in žlahtnih kovin. Pripravil je tudi obilo poročne opreme, vse naložil na kamele in mule ter izročil svojemu vezirju Ajnu Zaru. Napisal mu je pismo s to vsebino: ‘Pozdrav kralju Bahruanu! Vedi, da smo zbrali zvezdoslovce, modrece in poznavalce nebesnih izračunov, in povedali so nam, da nam bo naklonjen sin, ki pa se lahko rodi le tvoji hčeri. Zato ti pošiljam vezirja Ajna Zara z obiljem poročne opreme. V tej zadevi sem svojega vezirja postavil za svojega namestnika in ga pooblastil, da v mojem imenu sklene poročno pogodbo. Prosim te, bodi dobrotljiv in izpolni vezirjevo prošnjo, kajti njegova prošnja je moja. Ne pokaži malomarnosti in ne odlašaj. Vsako dobroto, ki jo boš storil, bom hvaležno sprejel, toda varuj se, da bi mi v tem nasprotoval. Vedi, kralj Bahruan, da mi je Bog naklonil kraljestvo Kabul, me postavil za vladarja ljudstvu Banu Šahlan in mi podaril mogočno oblast. Če se poročim s tvojo hčerjo, bova ti in jaz v vladanju kakor eno. Vsako leto ti bom poslal toliko bogastva, kolikor ga boš potreboval. To je tisto, kar želim od tebe.’

Nato je kralj Tajgmus zapečatil pismo, ga izročil vezirju Ajnu Zaru in mu ukazal, naj odpotuje v Horasan. Vezir je potoval, dokler ni prišel v bližino mesta kralja Bahruana. Kralju so sporočili, da prihaja vezir kralja Tajgmusa. Ko je Bahruan slišal novico, je poslal velikaše svojega kraljestva, da ga sprejmejo. Z njimi je poslal hrano, pijačo in druge potrebščine, dal jim je tudi krmo za konje ter jim ukazal, naj gredo naproti vezirju Ajnu Zaru. Naložili so tovor in odpotovali, dokler niso prišli do vezirja. Tam so razložili tovor, vojaki in čete so se utaborili in drug drugega so pozdravili. Deset dni so ostali na tistem kraju, jedli in pili. Nato so zajahali in se odpravili v mesto. Kralj Bahruan je prišel naproti vezirju kralja Tajgmusa, ga objel in pozdravil ter ga odpeljal v trdnjavo. Vezir je kralju Bahruanu izročil tovor, darove in vse bogastvo ter mu dal pismo. Kralj ga je vzel, prebral, doumel njegovo vsebino in se silno razveselil. Prisrčno je sprejel vezirja in mu rekel: ‘Veseli se, kajti dobil boš, kar želiš. Tudi če bi kralj Tajgmus zahteval moje življenje, bi mu ga dal.’ Kralj Bahruan je nemudoma odšel k svoji hčeri, njeni materi in svojim sorodnikom, jim povedal za zadevo in se posvetoval z njimi. Rekli so mu: ‘Stori, kar želiš.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 500. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj posvetoval s hčerjo, njeno materjo in njenimi sorodniki, oni pa so mu rekli: ‘Stori, kar želiš.’ Nato se je kralj Bahruan vrnil k vezirju Ajnu Zaru in mu povedal, da je njegovi prošnji ugodeno. Vezir je ostal pri kralju Bahruanu dva meseca, nato pa mu je rekel: ‘Želimo, da nam zdaj milostno nakloniš tisto, zaradi česar smo prišli, da se lahko vrnemo v svojo deželo.’ Kralj mu je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Ukazal je pripraviti poroko in nevestino opremo, in storili so, kakor je zapovedal. Nato je dal sklicati svoje vezirje in vse najvišje velikaše kraljestva. Ko so se zbrali, je ukazal poklicati še menihe in duhovnike. Prišli so in sklenili poročno pogodbo med kraljevo hčerjo in kraljem Tajgmusom. Kralj Bahruan je pripravil vse potrebno za pot in hčeri podaril toliko darov, dragocenosti in žlahtnih kovin, da jih ni mogoče opisati. Ukazal je prekriti mestne ulice s preprogami in mesto kar najlepše okrasiti. Vezir Ajn Zar je nato s hčerjo kralja Bahruana odpotoval v svojo deželo. Ko je kralj Tajgmus izvedel, da prihajajo, je ukazal pripraviti slavje in okrasiti mesto. Nato je legel s hčerjo kralja Bahruana in ji vzel devištvo. Že po nekaj dneh je zanosila in ob izteku nosečnosti rodila sina, lepega kakor polna luna. Ko je kralj Tajgmus izvedel, da mu je žena rodila lepega sina, se je silno razveselil. Poklical je modrece, zvezdoslovce in poznavalce nebesnih izračunov ter jim rekel: ‘Želim, da preučite horoskop tega novorojenca in položaje njegovih zvezd ter mi poveste, kaj ga čaka v življenju.’ Modreci in zvezdoslovci so opravili izračune ter spoznali, da bo deček srečen, vendar ga v mladosti čaka stiska, in sicer pri petnajstih letih. Če jo preživi, bo deležen mnogega dobrega in postal mogočen kralj, še večji od svojega očeta. Njegova sreča bo velika, njegov nasprotnik bo pogubljen, on pa bo živel prijetno življenje. Če umre, pa izgubljenega ne bo mogoče povrniti. Bog najbolje ve.

Ko je kralj slišal to napoved, se je silno razveselil. Sina je poimenoval Džanšah, ga izročil dojiljam in pestunjam ter poskrbel za dobro vzgojo. Ko je dopolnil pet let, ga je oče naučil brati in začel je prebirati evangelij. V manj kakor sedmih letih ga je izučil v vojskovanju, boju s sulico in mečem. Deček je začel jezditi na lov ter postal mogočen junak, spreten v vseh veščinah konjeništva. Kadar koli je oče slišal o njegovi spretnosti z bojnim orožjem, se je silno razveselil. Nekega dne je kralj Tajgmus ukazal svoji vojski, naj se odpravi na lov. Vojaki in čete so krenili iz mesta, kralj Tajgmus in njegov sin Džanšah pa sta zajahala ter se z njimi odpravila v stepe in pustinje. Lovili so vse do popoldneva tretjega dne. Tedaj se je pred Džanšahom pojavila gazela nenavadne barve in zbežala pred njim. Ko jo je zagledal, se je pognal za njo in jo urno zasledoval. Sedem mamelukov kralja Tajgmusa se je ločilo od drugih in odšlo za Džanšahom. Ko so videli svojega gospodarja, kako drvi za gazelo, so na svojih hitrih konjih pohiteli za njim. Jahali so, dokler niso prišli do morja. Vsi so planili proti gazeli, da bi jo ujeli, toda ušla jim je in se vrgla v morje. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.