Prevod

Damanaka je rekel: »Prijatelj, kaj je tu še treba vedeti? Takole se boš prepričal: če bo ob pogledu nate imel krvave oči, obrvi nagubane v tri gube in si bo oblizoval ustne kotičke, ti želi zlo. Če ne, ti je naklonjen. Zdaj pa mi dovoli oditi. Vračam se v svoje bivališče. Ti pa poskrbi, da najin skrivni pogovor ne pride na dan. Če lahko odideš ob mraku, zapusti ta kraj. Kajti:

Zaradi rodu naj človek žrtvuje posameznika, zaradi vasi naj žrtvuje rod;

zaradi dežele naj žrtvuje vas, zaradi sebe pa naj zapusti ves svet.

Za čas stiske naj hrani premoženje, z njim naj varuje ženo;

sebe pa naj vselej varuje, tudi za ceno žene in premoženja.

Kogar premaga močnejši, naj po pravilih državne modrosti odide v tujino ali se mu podredi. Zato moraš zapustiti to deželo. Lahko pa se zavaruješ s spravljivostjo in drugimi sredstvi. Rečeno je:

Moder človek naj si ohrani življenje, tudi za ceno otrok in žene;

dokler je živ, si namreč lahko spet pridobi vse drugo.

Pa tudi:

S kakršnim koli sredstvom, dobrim ali slabim,

naj se reši iz stiske; ko si opomore, naj ravna pravično.

Neumnež, ki se oklepa bogastva in drugih dobrin, ko je na kocki življenje,

izgubi življenje, z njim pa izgubi tudi vse drugo.

Ko je to povedal, je Damanaka odšel h Karaṭaki. Ta ga je zagledal prihajati in vprašal: »Prijatelj, kaj si opravil?« Damanaka je odgovoril: »Posejal sem seme svoje zvijače. Vse drugo je odvisno od usode. Saj je rečeno:

Tudi kadar mu usoda ni naklonjena, naj modri stori, kar je treba,

da si ne bo mogel ničesar očitati in bo ohranil trdnost duha.

Pa tudi: Sreča se pridruži podjetnemu možu, ki je kakor lev;

le strahopetci govorijo: ‘Dala nam bo usoda.’

Ne meni se za usodo, temveč se zanesi na lastno moč! Če ti kljub trudu ne uspe, kaj ti je mogoče očitati?

Karaṭaka je rekel: »Povej torej, kakšno seme zvijače si posejal.«

Odgovoril je: »Z lažnimi besedami sem ju tako sprl, da ju ne boš nikoli več videl sedeti skupaj in se posvetovati.«

Karaṭaka je rekel: »Gorje, nisi ravnal prav! Njuni srci sta bili polni medsebojne naklonjenosti, živela sta srečno, ti pa si ju pahnil v morje jeze. Rečeno je:

Kdor človeka, ki živi mirno in srečno, pahne na pot trpljenja,

bo brez dvoma trpel iz življenja v življenje.

Pa tudi to, da se veseliš že samega razdora, ni prav. Škodovati zna prav vsak, pomagati pa ne. Rečeno je:

Nizkoten človek zna tuj podvig le uničiti, ne pa mu pomagati do uspeha;

veter ima moč, da podre drevo, ne pa, da bi ga spet postavil pokonci.

Damanaka je rekel: »Tako govoriš, ker ne poznaš nauka o vladanju. Kajti rečeno je:

Kdor sovražnika ali bolezni ne zatre takoj, ko se pojavita,

ga bosta, ko se razrasteta, uničila, četudi je zelo močan.

On je postal najin sovražnik, ker nama je vzel svetovalni položaj. Rečeno je:

Kdor si hoče prilastiti položaj, ki ga je nekdo podedoval po očetu in dedu,

je njegov naravni sovražnik; odstraniti ga je treba, četudi mu je ljub.

Pripeljal sem ga, ker ga nisem imel ne za prijatelja ne za sovražnika, in mu zagotovil varnost; on pa me je izrinil s svetovalnega položaja. Prav je tudi rečeno: Če dober človek dopusti hudobnežu, da zasede njegovo mesto,

mu s tem omogoči, da ga uniči, kakor si je sam želel.

Zato razumni ljudje ne smejo dajati prostora nizkotnežem;

saj se, kakor pravi znani rek, še ljubimec lahko spremeni v gospodarja hiše.

Zato pripravljam načrt, kako bi ga spravil v smrt ali vsaj pregnal iz dežele. Za to ne bo vedel nihče razen tebe. Povedal sem ti, ker sem vse to storil v tvojo korist. Rečeno je:

Srce naj bo kakor meč, govor pa sladek kakor sok sladkornega trsa;

brez omahovanja naj človek pokonča tistega, ki mu škoduje.

Ko bo mrtev, nama bo tudi za hrano. To je že samo po sebi velika korist. Poleg tega bova dobila svetovalni položaj in se nasitila. Ko se nama torej obetajo kar tri koristi, zakaj me v svoji nespameti grajaš? Rečeno je:

Moder človek naj škoduje drugemu in hkrati doseže svoj namen;

neumnež pa ostane brez hrane, kakor so drugi ostali ob Caturaki v gozdu.

Karaṭaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Damanaka je odgovoril: »Zgodba 16. Zgodba o levu po imenu Vajra-daṃṣṭra. V nekem gozdu je živel lev po imenu Vajra-daṃṣṭra. V istem gozdu sta živela tudi njegova služabnika, šakal Caturaka in volk Kravyamukha, ki sta ga vedno spremljala. Nekega dne je lev v gozdni goščavi naletel na kamelo, ki se je zaradi porodnih bolečin ločila od svoje črede in legla na tla. Ubilo jo je, in ko ji je razparal trebuh, je iz njega prišel živ, droben kamelji mladič. Lev in njegova spremljevalca so se dodobra nasitili s kameljim mesom. Mladiča pa je iz naklonjenosti pustil pri življenju, ga odpeljal v svoje bivališče in mu rekel: ‘Prijatelj, ni se ti treba bati, da bi te ubil jaz ali kdo drug. Zato se svobodno sprehajaj po tem gozdu. Ker imaš ušesa podobna klinom, ti bo ime Śaṅkukarṇa.’ Odtlej so vsi štirje prebivali skupaj in uživali v najrazličnejših prijetnih pogovorih. Śaṅkukarṇa je odrasel in se niti za trenutek ni ločil od leva. Nekoč pa se je Vajra-daṃṣṭra spopadel z divjim slonom, pobesnelim v času parjenja. Slon ga je v svoji silni razjarjenosti tako ranil z okli, da se ni mogel več premikati. Z grlom, izsušenim od lakote, je rekel svojim spremljevalcem: ‘Hej, poiščite kako žival, da jo bom tudi v tem stanju lahko ubil in potešil svojo in vašo lakoto.’ Ko so to slišali, so vsi trije do večera tavali po gozdu, vendar niso našli nobene živali. Tedaj je Caturaka pomislil: ‘Če bi ubili Śaṅkukarṇo, bi bili vsi siti za nekaj dni. Toda gospodar ga ne bo ubil, ker je njegov prijatelj in se je zatekel pod njegovo varstvo. S svojo bistroumnostjo pa bom gospodarja prepričal, da ga bo vendarle ubil. Rečeno je:

Za razumne na tem svetu ni ničesar, česar ne bi mogli ubiti, doseči ali storiti;

zato bom uporabil svoj razum.

Ko je tako premislil, je rekel Śaṅkukarṇi: ‘Poslušaj, Śaṅkukarṇa! Gospodar hudo trpi zaradi lakote, ker nima primerne hrane. Če ostanemo brez gospodarja, je tudi naš propad neizbežen. Nekaj ti bom predlagal v njegovo korist. Prisluhni.’

Śaṅkukarṇa je odgovoril: ‘Hitro povej, da bom brez omahovanja takoj storil, kar praviš. Če pomagam gospodarju, bo to zame vredno stotih dobrih del.’

Caturaka je rekel: ‘Dragi prijatelj, posodi gospodarju svoje telo za dvojno povračilo. Tako boš dobil dvakrat tolikšno telo, gospodar pa bo lahko ostal pri življenju.’

Ko je Śaṅkukarṇa to slišal, je rekel: ‘Prijatelj, če je tako, mu povej za mojo ponudbo. Naj bo gospodarju v korist. Toda porok pri tem mora biti Dharma, bog pravičnosti.’

Po tem posvetu so vsi skupaj odšli k levu. Caturaka je rekel: ‘Gospodar, nobene živali nismo našli. Tudi božansko sonce je že zašlo. Če pa gospodar obljubi dvakrat tolikšno telo, mu Śaṅkukarṇa posodi svojega za dvojno povračilo, pri čemer naj bo Dharma porok.’

Lev je odgovoril: ‘Če je tako, je to imenitno. Dharma naj bo porok pri tem dogovoru.’

Brž ko je lev to izrekel, sta volk in šakal Śaṅkukarṇi razparala oba boka in ga usmrtila.

Nato je Vajra-daṃṣṭra rekel Caturaki: ‘Caturaka, dokler se ne vrnem od reke, kjer se bom okopal in opravil čaščenje bogov, skrbno straži tukaj.’ S temi besedami je odšel k reki.

Ko je odšel, je Caturaka pomislil: ‘Kako bi dosegel, da bi to kamelo pojedel sam?’ Po kratkem premisleku je rekel Kravyamukhi: ‘Kravyamukha, lačen si. Dokler se gospodar ne vrne, jej kamelje meso. Jaz bom poskrbel, da te gospodar ne bo imel za krivega.’

Ko je volk to slišal in pokusil nekaj mesa, je Caturaka rekel: ‘Kravyamukha, gospodar prihaja! Pusti kamelo in se postavi proč, da ne bo posumil, da si jo jedel.’

Volk je tako storil. Lev se je vrnil, pogledal kamelo in videl, da ji manjka srce. Namrščil se je in ostro rekel: ‘Kdo je že jedel to kamelo? Tudi njega bom ubil!’ Ob teh besedah je Kravyamukha pogledal Caturako. Ta pa se je zasmejal in rekel: ‘Nisi se zmenil zame in si jedel meso, zdaj pa gledaš mene? Zdaj pokusi sad drevesa svojega nespametnega ravnanja!’ Ko je Kravyamukha to slišal, je v strahu za življenje pobegnil daleč proč. Medtem je po tisti poti prišla karavana otovorjenih kamel. Vodilna kamela je imela okrog vratu privezan velik zvonec. Ko je lev že od daleč zaslišal njegov glas, je rekel šakalu: ‘Prijatelj, poglej, kaj je ta strašni zvok, kakršnega še nikoli nisem slišal.’

Caturaka je odšel nekoliko globlje v gozd, se hitro vrnil in rekel: ‘Gospodar, beži, beži, če le moreš!’

Lev je vprašal: ‘Prijatelj, zakaj me tako vznemirjaš? Povej, kaj se dogaja!’ Caturaka je odgovoril: ‘Gospodar, Dharmarāja, kralj pravičnosti, se je razjezil nate. Sklenil je: »Ker je ta lev predčasno ubil mojo kamelo, bom od njega izterjal tisoč kamel.« Zato je vzel s seboj veliko mero, vodilni kameli privezal zvonec okrog vratu in pripeljal še očete in dede ubite kamele, ki so ji bili vdani. Prihaja, da bi se maščeval.’ Ko je lev to slišal in se od daleč ozrl na vse strani, je pustil mrtvo kamelo in v strahu za življenje pobegnil. Caturaka pa je nato počasi pojedel vse kamelje meso. Zato pravim: ‘Moder človek naj škoduje drugemu …’ (399).« Ko je Damanaka odšel, je Sañjīvaka pomislil: »Gorje, kaj sem storil! Čeprav se hranim s travo, sem postal spremljevalec mesojedca. Res je dobro rečeno:

Kdor zahaja tja, kamor ne bi smel, in služi tistim, ki jim ne bi smel,

sam sprejme smrt, kakor mula, ki spočne mladiča.

Kaj naj torej storim? Kam naj grem? Kako naj najdem mir? Morda bi moral iti kar k Piṅgalaki. Če se zatečem pod njegovo varstvo, me bo morda zaščitil in mi ne bo vzel življenja. Kajti rečeno je: Če po volji usode nesreča doleti celo tiste, ki se trudijo živeti pravično,

naj razumni še posebno preudarno ravnajo, da bi jo odvrnili.

Saj je po vsem svetu razširjen ta znani rek:

kdor se opeče z ognjem, mu lahko pomaga tudi obkladek, segret na njem.

Pa tudi: Bitja na tem svetu vedno doživljajo sadove svojih dejanj,

četudi delajo le tisto, kar je dobro in koristno.

Dobro ali slabo, kar so si prislužila s preteklimi dejanji,

se bo zgodilo, kakor je določeno; o tem nima smisla razglabljati.

Če odidem drugam, me lahko prav tako ubije kaka hudobna mesojeda zver. Bolje torej, da umrem pod levom. Rečeno je:

Človeku, ki se meri z velikimi, je v čast celo nesreča;

tudi zlomljen slonov okel je hvale vreden, če se je zlomil ob razbijanju gore.

Pa tudi:

Tudi majhno bitje doseže slavo, če ga pokonča kdo velik,

kakor čebela, ki jo slon udari z ušesom, ko išče sok na njegovih sencih.

Ko se je tako odločil, je počasi in z negotovimi koraki odšel proti levjemu bivališču. Ko ga je zagledal, je izrekel: »Res je dobro rečeno: Kakor v hišo, kjer se skriva kača, kakor v gozd, kjer preži strašen lev,

kakor v jezero, polno krokodilov, čeprav ga krasijo sence čudovitih lotosov,

tako je težko in strašljivo prodreti v vladarjevo bolno srce,

ki so ga sčasoma zasedli nizkotni hudobneži, obrekovalci plemenitih ljudi.

Ko je to izgovarjal, je zagledal Piṅgalako prav takega, kakor ga je opisal Damanaka. Prestrašil se je, se sključil in sedel nekoliko proč, ne da bi se mu priklonil. Ko ga je Piṅgalaka videl takšnega, je verjel Damanakovim besedam in se v jezi pognal nanj. Sañjīvaki so ostri kremplji razmesarili hrbet, vendar je levu z rogovi razparal trebuh in se mu nekako iztrgal. Nato se je postavil za boj, odločen, da ga prebode z rogovi. Ko je Karaṭaka videl, da sta oba podobna cvetočima drevesoma palāśa in da si želita drug drugega ubiti, je rekel Damanaki: »Neumnež! Nič dobrega nisi storil, ko si zanetil sovraštvo med njima. Prav nič ne poznaš bistva državne modrosti. Poznavalci vladanja pravijo:

Pravi svetovalci so tisti, ki znajo s prijaznostjo in spravljivostjo urediti zadeve, za katere bi sicer potrebovali skrajno silo, drzne posege in veliko truda.

Tisti pa, ki skušajo s silo in neprimernimi sredstvi doseči prazne, neznatne cilje,

s svojim nespametnim ravnanjem postavljajo na kocko vladarjevo blaginjo.

Če bo gospodar ubit, čemu bo vsa tvoja svetovalna modrost? Pa tudi če Sañjīvaka ne bo ubit, bo izid poguben, saj bo gospodar še vedno v smrtni nevarnosti. Kako si lahko, neumnež, želiš svetovalnega položaja? Ne znaš doseči uspeha s spravljivostjo. Ker imaš tako rad silo, so tvoje želje prazne. Rečeno je:

Samobitni je učil, da se veščina vladanja začne s spravljivostjo in konča s kaznovanjem;

med vsemi sredstvi je sila najslabša, zato naj se uporabi nazadnje.

Pa tudi:

Kjer se da uspeti s spravljivostjo, modri ne sme uporabiti sile;

če žolč umiri sladkor, čemu grenka buča paṭola?

Pa tudi:

Razumen človek naj najprej poskusi s spravljivostjo;

zadeve, ki jih je mogoče tako rešiti, se nikoli ne sprevržejo v zlo.

Ne luna ne zdravilna zelišča ne sonce ne ogenj

ne razženejo teme, porojene iz sovraštva; razžene jo le spravljivost.

Tudi tvoja želja, da bi postal svetovalec, je nespametna, saj ne poznaš svetovalčevih nalog. Posvetovanje ima namreč pet delov: način, kako se lotiti podviga, zagotovitev ljudi in sredstev, izbiro kraja in časa, ukrepe proti nesreči ter uspešno dokončanje dela. Zdaj preti poguba gospodarju ali njegovemu svetovalcu, morda celo obema. Če imaš kaj sposobnosti, premisli, kako bi jo odvrnil. Svetovalčeva pamet se namreč preizkusi, ko mora znova povezati tiste, ki so se sprli. A ti, neumnež, tega ne zmoreš, saj je tvoj razum izkrivljen. Rečeno je:

Modrost svetovalcev se pokaže pri spravi sprtih, modrost zdravnikov pa pri bolezni, ki zajame vse telesne sokove;

ko gre vse dobro, kdo ni moder?

In še:

Nizkoten človek zna tuj podvig le uničiti, ne pa mu pomagati do uspeha;

miš lahko prevrne koš z žitom, ne more pa ga spet postaviti pokonci.

Pravzaprav to ni tvoja krivda. Kriv je gospodar, ki verjame tvojim besedam. Rečeno je: Vladarji, ki se ravnajo po nizkotnih ljudeh

in ne hodijo po poti, ki jim jo kažejo modri,

zaidejo v kletko nesreče, polno vsakršnih stisk,

iz katere je izhod nadvse težaven.

Če boš njegov svetovalec, se mu ne bo približal noben pošten človek. Rečeno je:

Tudi če je vladar zakladnica vrlin, je zaradi hudobnega svetovalca nedostopen,

kakor jezero z bistro, sladko vodo, v katerem preži zloben krokodil.

Brez plemenitih ljudi ob sebi pa bo tudi gospodar propadel. Rečeno je:

Vladarji, ki se zabavajo s služabniki, spretnimi v mikavnih pripovedih, a neveščimi napenjanja loka,

kmalu prepustijo svojo blaginjo v uživanje sovražnikom.

Toda čemu poučevati neumneža? Iz tega nastane le škoda, nobene koristi. Rečeno je:

Lesa, ki se ne da upogniti, ne boš upognil; na kamnu ne moreš opraviti brivskega dela.

Spomni se Sūcīmukhe: ne poučuj tistega, ki ni vreden pouka.

Damanaka je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Karaṭaka je odgovoril: »Zgodba 17. Zgodba o tropu opic. Na nekem pobočju gore je živel trop opic. Nekoč pozimi so se jim telesa tresla od ostrega vetra, tepli so jih leden dež in siloviti nalivi iz gostih oblakov, in nikakor niso mogle najti zavetja. Nekatere opice so nabrale semena rastline guñjā, podobna žarečim iskram, se postavile okrog njih in pihale vanje, ker so si želele zanetiti ogenj. Ptič po imenu Sūcīmukha je videl njihovo jalovo početje in rekel: ‘Hej, vsi ste neumni! To niso žareče iskre, temveč semena guñjā. Zakaj se zaman trudite? S tem se ne boste obvarovali mraza. Poiščite kraj v gozdu, zaščiten pred vetrom, votlino ali zavetje med skalami. Saj se še vedno zbirajo grozeči oblaki.’ Tedaj mu je ena od opic, že stara, rekla: ‘Neumnež, kaj se vtikaš v to? Pojdi proč! Rečeno je:

Kdor zna presojati in si želi uspeha, naj ne ogovarja človeka, ki mu delo kar naprej spodletava,

niti igralca, ki je pravkar izgubil pri kockanju.

Pa tudi:

Lovca, ki se zaman muči, neumneža, ki ga je doletela nesreča,