Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. V Yokawi na Gori je živel menih po imenu Kanōchiin, ki je brez sramu kršil redovne zapovedi in dan in noč počel le to, da si je prilaščal in zapravljal samostansko imetje. Bil je upravitelj Yokawe. Na poti v upravno poslopje je pogosto hodil mimo pagode. Tam je med odvrženimi rečmi nekoč opazil star kip Jizōja in odtlej je včasih, ko je šel mimo, snel pokrivalo, nagnil glavo in se mu na kratko spoštljivo priklonil. Čez čas je Kanō umrl. Ko je njegov učitelj, višji menih, izvedel za to, ga je obšla neizmerna žalost in bridko se mu je zasmilil, saj si je mislil: »Ta menih je brez sramu kršil zapovedi. Nobenega dvoma ni, da bo v prihodnjem življenju padel v pekel.« Prav tedaj pa so se ljudje v samostanu začeli spraševati: »Jizōja pri pagodi zadnje čase ni več videti. Le kaj se je zgodilo z njim?« Nekateri so menili: »Nemara ga je kdo odnesel, da bi ga dal popraviti.« Nato je višji menih v sanjah vprašal, zakaj Jizōja ni več. Ob njem je stal neki menih in mu dejal: »Tisti dan, ko je Kanōchiin padel v pekel brez predaha, je bodhisatva Jizō takoj odšel z njim, da bi ga rešil.« V sanjah ga je prevzelo veliko začudenje in vprašal je: »Kako je mogoče, da je šel tja s takim grešnikom?« Menih je odgovoril: »Ker je Kanō, kadar je hodil mimo pagode, pogledal proti Jizōju in se mu tu in tam spoštljivo priklonil.« Ko se je prebudil, je sam odšel k pagodi in pogledal: Jizōja res ni bilo nikjer. »Torej je zares odšel s tem menihom,« si je mislil. Pozneje je spet sanjal. Prišel je k pagodi in zagledal Jizōja, ki je stal tam. »Saj je to Jizō, ki je izginil! Kako to, da si se vrnil?« je vprašal. Tedaj je nekdo rekel: »S Kanōjem je šel v pekel, ga rešil in se vrnil. Zato ima opečene noge.« Ko mu je pogledal noge, je videl, da so res črno ožgane. Začudenje, ki ga je občutil v sanjah, ni imelo meja. Prebudil se je in solze mu niso hotele ponehati. Pohitel je k pagodi in tam je Jizō stal tudi v resnici. Pogledal mu je noge in res so bile ožgane. Ob tem prizoru ga je preplavilo neizmerno ganotje in sočutje. V solzah je vzel Jizōjev kip v naročje in ga odnesel od tam. Pravijo, da je še danes ohranjen in da meri približno dva šakuja in pet sunov. Človek, ki je pripovedoval to zgodbo, se je pred njim tudi sam spoštljivo poklonil.