Prevod

Dejal je: »Otrok moj! Čeprav je tako, obstaja poleg šestih načinov vladarske politike še drug, širši načrt. Oprijel se ga bom in sam odšel, da jih premagam. Sovražnike bom ukanil in jih pokončal. Saj je rečeno:

Prebrisanci, polni domislic in vešči spoznanja, morejo ukaniti tudi mogočne,

kakor so ukanili brāhmana s kozlom.

Meghavarṇa je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Oni pa je povedal: »Tretja zgodba, zgodba o brāhmanu Mitraśarmanu. V nekem mestu je živel brāhman po imenu Mitraśarman, ki je redno opravljal obred darovanja svetemu ognju. Nekoč v mesecu māgha, ko je pihal blag veter, nebo so prekrivali oblaki in je rahlo deževalo, je odšel v drugo vas prosit za žival za žrtvovanje. Nekemu darovalcu je rekel: ‘Spoštovani darovalec! Ob prihajajočem mlaju bom opravil žrtveni obred. Zato mi daj eno žrtveno žival.’

Ta mu je podaril tolstega kozla, primernega za žrtvovanje po svetih predpisih. Ker je brāhman videl, da je kozel krepak in da bi begal sem ter tja, si ga je naložil na ramo in se naglo odpravil proti domačemu mestu.

Med potjo je srečal tri prebrisance, ki jih je pestila lakota. Ko so zagledali tako tolstega kozla na njegovi rami, so si rekli: ‘Oho! Če si danes privoščimo meso te živali, nam mraz ne bo mogel do živega. Ukanimo ga torej, vzemimo kozla in se obvarujmo pred mrazom!’ Eden izmed njih se je preoblekel, stopil na stransko pot pred brāhmana, ki je vzdrževal sveti ogenj, in mu rekel: ‘Hej, hej, nespametni častilec ognja! Zakaj počneš nekaj tako smešnega, kar se upira vsem običajem? Zakaj nosiš na rami tega nečistega psa? Saj je rečeno:

Dotik psa, petelina in čaṇḍāle velja za enako nečistega;

še posebno nečist je dotik osla in kamele, zato naj se jih človek ne dotika. ’

Brāhman se je razjezil in rekel: ‘Kaj, si slep? Zakaj praviš, da je žrtvena žival pes?’

Prebrisanež je odvrnil: ‘Brāhman, nikar se ne jezi! Pojdi, kamor ti je ljubo.’

Ko je brāhman prehodil še nekoliko poti, mu je prišel naproti drugi prebrisanež in rekel: ‘O brāhman, groza, groza! Naj ti bo to mrtvo tele še tako pri srcu, vendar ni prav, da ga nosiš na rami. Saj je rečeno:

Nespametnež, ki se dotakne mrtve živali ali mrtvega človeka,

se mora očistiti s petero kravjih snovi ali s postom cāndrāyaṇa. ’

Brāhman je jezno dejal: ‘Hej, si mar slep? Zakaj praviš, da je ta žrtvena žival mrtvo tele?’

Oni pa je odgovoril: ‘Častiti, nikar se ne jezi! Iz nevednosti sem tako rekel. Ravnaj, kakor se ti zdi prav.’

Ko je brāhman prehodil še košček gozda, mu je prišel naproti tretji prebrisanež, prav tako preoblečen, in mu rekel: ‘Hej! Ni prav, da nosiš osla na rami. Odloži ga! Saj je rečeno:

Človeku, ki se hote ali nehote dotakne osla,

je za očiščenje greha predpisana kopel z obleko vred.

Zato ga odvrzi, preden te kdo drug opazi!’

Brāhman je zdaj pomislil, da je žival res osel. V strahu jo je vrgel na tla in stekel proti domu. Trije prebrisanci pa so se zbrali, vzeli kozla in se ga do sitega najedli.

*********************************************************************** Zato pravim: ‘Prebrisanci, polni domislic’ (116). Prav tako je dobro rečeno:

Novi služabniki s svojo ponižnostjo, gostje s svojimi besedami, zapeljivke s svojim govorjenjem

in prebrisanci s svojimi besednimi spletkami — ni ga človeka, ki ga ne bi kateri od njih ukanil.

Pa še nekaj: ni se dobro spopadati z mnogimi, četudi so šibki. Saj je rečeno:

Ne zapletaj se v spor z množico, kajti številne je težko premagati;

mravlje požro celo mogočnega kačjega kralja, čeprav se še zvija in otepa. «

Meghavarṇa je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Sthirajīvī je povedal: »Četrta zgodba, zgodba o kači po imenu Atidarpa. V nekem mravljišču je živela velika črna kača po imenu Atidarpa. Nekoč ni ubrala običajnega rova iz svoje luknje, temveč se je skušala splaziti skozi drugo, ozko odprtino. Ker je bila tako velika, odprtina pa majhna, se je po nesrečnem naključju pri tem ranila. Mravlje, ki jih je privabil vonj krvi iz rane, so jo obdale z vseh strani in jo začele mučiti. Koliko naj jih pobije, koliko naj jih odžene? Bilo jih je preveč. Rane so se množile in širile, dokler ni imela vsega telesa razjedenega in je Atidarpa poginila. ***********************************************************************

Zato pravim: ‘Ne zapletaj se v spor z množico’ (121). Zdaj pa ti moram še nekaj povedati. Dobro poslušaj in stori, kakor ti bom svetoval.«

Meghavarṇa je rekel: »Povej, kaj naj storim. Tvojega naročila ne bom prekršil.«

Sthirajīvī je dejal: »Otrok moj, poslušaj! Domislil sem se petega sredstva, ki presega spravo in druge običajne načine. Razglasi me za nasprotnika in me ozmerjaj z ostrimi besedami. Da bodo sovražnikovi vohuni temu verjeli, me namaži s krvjo, ki jo boste prinesli, vrzi me pod ta banjanovec in odidi proti gori Ṛṣyamūka. Tam ostani s svojim spremstvom. Jaz pa si bom s premišljenim ravnanjem pridobil zaupanje vseh sovražnikov in njihovo naklonjenost. Ko bom dosegel svoj namen in spoznal notranjost njihove utrdbe, te bom podnevi, ko so slepi, pripeljal tja in jih pokončal. Dobro sem premislil: drugače nam ne bo uspelo. Ta njihova utrdba nima poti za umik in bo postala kraj njihovega pokola. Saj je rečeno:

Poznavalci za utrdbo štejejo le tisto, ki ima pot za umik;

utrdba brez poti za umik je ječa, ki se le pretvarja, da je utrdba.

In nikar ne imej usmiljenja z menoj. Saj je rečeno:

Ko izbruhne vojna, naj vladar gleda na služabnike kakor na suho kurjavo,

četudi so mu dragi kakor lastno življenje, četudi jih je varoval in negoval.

Prav tako:

Služabnike naj varuje kakor lastno življenje in jih hrani kakor lastno telo,

vse to zaradi tistega dne, ko bo prišlo do spopada s sovražnikom.

Zato mi tega ne smeš preprečiti.« S temi besedami je z njim začel navidezen prepir. Ko so drugi služabniki videli, da Sthirajīvī govori predrzno, so ga hoteli ubiti, a Meghavarṇa jim je rekel: »Nehajte! Sam bom kaznoval tega hudobneža, ki se je postavil na sovražnikovo stran!« Nato se je vrgel nanj, ga z lahkimi udarci kljuna potolkel in ga oblil s prineseno krvjo. Potem je s svojim spremstvom odšel na goro Ṛṣyamūka, kakor mu je svetoval Sthirajīvī.

Medtem je Kṛkālikā, ki je bila sovražnikova vohunka, sporočila vse, kar se je zgodilo: kakšna nesreča je zadela ministra in da je kralj s svojim spremstvom nekam odšel.

Ko je sovji vladar to slišal, se je ob sončnem zahodu z ministri in spremstvom odpravil pobijat vrane. Dejal je: »Pohitite, pohitite! Le po zaslugi dobrih del nam pride v roke prestrašen sovražnik, ki misli samo na beg. Saj je rečeno:

Ko sovražnik zapušča svoje bivališče in si išče drugo zatočišče, se ponudi priložnost za napad;

tedaj ga je mogoče podjarmiti, saj so njegovi služabniki zaposleni z drugimi skrbmi. «

Medtem ko je tako govoril, je z vseh strani obkolil banjanovec in se ustavil pod njim. Ker ni bilo videti nobene vrane, se je Arimardana povzpel na vrh veje. Ves srečen in ob hvalnicah svojih opevalcev je rekel spremstvu: »Ugotovite, kod so šle! Po kateri poti so vrane pobegnile? Pohiteti moramo za njimi in jih pokončati, še preden se zatečejo v utrdbo. Saj je rečeno:

Kdor si želi zmage, težko pokonča sovražnika že tedaj, ko ta najde varno oporo;

koliko teže šele, če se zateče v utrdbo, opremljeno z vsem potrebnim! «

Sthirajīvī je ob tem pomislil: »Če se naši sovražniki vrnejo, ne da bi izvedeli, kaj se je pri nas zgodilo, ne bom ničesar dosegel. Saj je rečeno:

Prvo znamenje modrosti je, da se človek ne loti dela nepremišljeno;

drugo znamenje modrosti pa je, da začeto delo pripelje do konca.

Bolje je torej ne začeti, kakor pa začeto delo opustiti. Zdaj jih bom opozoril nase z glasom.« Tako je sklenil in se tiho oglasil. Ko so ga sove zaslišale, so vse planile proti njemu, da bi ga ubile. On pa je dejal: »Počakajte! Jaz sem Sthirajīvī, Meghavarṇov minister. Prav Meghavarṇa me je spravil v to stanje. Povejte to svojemu gospodarju. Veliko mu moram povedati.«

Ko so sovjemu kralju prenesle te besede, je ves osupel nemudoma prišel k njemu in rekel: »Hej, povej, kako si se znašel v takem stanju!«

Sthirajīvī je odgovoril: »Veličanstvo, poslušaj, kaj me je pripeljalo do tega. Včeraj je hudobni Meghavarṇa, prizadet zaradi številnih vran, ki ste jih pobili, ves iz sebe od jeze in žalosti sklenil, da se odpravi v vojno proti vam. Jaz pa sem mu rekel: ‘Gospodar, ni prav, da jih napadeš. Oni so močni, mi pa šibki. Saj je rečeno: Kdor je šibkejši in si želi blaginje,

naj niti v mislih ne hrepeni po sporu z močnejšim.

Kdor se upogiba kakor trs, ne bo pokončan;

kdor ravna kakor vešča, pa zagotovo pogine.

Zato je prav, da mu ponudiš darove in skleneš mir. Saj je rečeno:

Ko moder človek vidi močnejšega sovražnika, naj mu da celo vse svoje premoženje

in si tako reši življenje; dokler je živ, si bogastvo lahko znova pridobi. ’

Ko je to slišal, so ga hudobni svetovalci razvneli proti meni. Posumil je, da sem na tvoji strani, in me spravil v takšno stanje. Zdaj so tvoje noge moje edino zatočišče. Čemu bi še govoril? Ko bom spet mogel hoditi, te bom peljal v njegovo bivališče in poskrbel, da bodo vse vrane pokončane.« Ko je Arimardana to slišal, se je posvetoval z ministri, ki so služili že njegovemu očetu in dedu. Imel je pet ministrov: Raktākṣa, Krūrākṣa, Dīptākṣa, Vakranāsa in Prākārakarṇa. Najprej je vprašal Raktākṣa: »Plemeniti, minister mojega sovražnika mi je padel v roke. Kaj naj storim z njim?« Raktākṣa je odgovoril: »Veličanstvo, kaj je tu premišljevati? Brez odlašanja ga je treba ubiti, kajti:

Šibkega sovražnika je treba pokončati, preden postane močan;

ko si povrne moč in pogum, ga je težko premagati.

Poleg tega ljudski pregovor pravi, da sreča prekolne tistega, ki jo zavrne, ko pride sama od sebe. Saj je rečeno:

Ugodna priložnost pride človeku, ki jo pričakuje, le enkrat;

če bi pozneje hotel izkoristiti pravi trenutek, ga bo le stežka spet dočakal.

Pripoveduje se tudi:

Neki kruti lovec na ptice, nizkotnega vedenja,

je hodil po velikem gozdu, za živa bitja kakor sama smrt. «

Arimardana je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Raktākṣa je povedal: »Peta zgodba, zgodba o brāhmanu in kači. V nekem kraju je živel brāhman po imenu Haridatta. Ukvarjal se je s poljedelstvom, vendar njegovo delo nikoli ni obrodilo sadov. Nekega dne ob koncu vročega obdobja je, izmučen od pripeke, ležal v senci drevesa sredi svojega polja. Nedaleč stran je na mravljišču zagledal strašno kačo z razprtim velikim vratnim ščitom in pomislil: ‘To je gotovo božanstvo, ki varuje moje polje, jaz pa ga nisem še nikoli počastil. Zato moje delo ne obrodi sadov. Danes mu bom izkazal čast.’ Tako je sklenil, nekje izprosil mleko, ga nalil v skodelo, stopil k mravljišču in rekel: ‘Varuh polja! Ves ta čas nisem vedel, da prebivaš tukaj, zato te nisem častil. Odpusti mi zdaj!’ S temi besedami mu je daroval mleko in odšel domov. Ko je naslednje jutro prišel pogledat, je v skodeli našel zlatnik. Odtlej je vsak dan prihajal sam, kači prinašal mleko in jemal po en zlatnik. Nekega dne pa je brāhman odšel v drugo vas in naročil sinu, naj odnese mleko. Sin ga je odnesel, položil skodelo na običajno mesto in se vrnil domov. Naslednji dan je šel tja, zagledal zlatnik, ga vzel in pomislil: ‘Mravljišče je gotovo polno zlatnikov. Ubil bom kačo in jih vse naenkrat pobral.’ Tako se je odločil in naslednji dan, ko je prinesel mleko, s palico udaril kačo. Ta je po srečnem naključju ostala živa in ga v besu s svojimi silno strupenimi zobmi ugriznila tako, da je

pri priči umrl. Sorodniki so ga sežgali na grmadi nedaleč od polja.

Naslednji dan se je oče vrnil. Ko je od sorodnikov izvedel, zakaj je njegov sin umrl, je priznal, da je bil sam kriv. Rekel je:

Kdor ne sprejme naklonjeno bitij, ki se zatečejo k njemu,

izgubi svoje bogastvo, kakor so izginile gosi iz lotosovega jezera.

Ljudje so vprašali: ‘Kako se je to zgodilo?’ Brāhman je povedal: ‘Šesta zgodba, zgodba o zlatih goseh. V nekem mestu je vladal kralj po imenu Citraratha. Imel je jezero Padmasaras, ki so ga skrbno varovali njegovi vojaki. V njem je živelo veliko gosi iz čistega zlata. Vsakih šest mesecev je vsaka od njih odvrgla po eno pero. Nekoč je k jezeru priletel velik zlat ptič. Gosi so mu rekle: »Ne smeš prebivati med nami. To jezero smo dobile v uporabo zato, ker vsakih šest mesecev vsaka daruje po eno pero.« Skratka, med njimi je nastal spor. Ptič se je zatekel h kralju in rekel: »Veličanstvo, te ptice govorijo: ‘Kaj nam more kralj? Nikomur ne bomo dovolile prebivati tukaj.’

Jaz pa sem jim rekel: ‘Ni prav, da tako govorite. Šel bom in povedal kralju.’ Zdaj naj razsodi veličanstvo.«

Kralj je nato ukazal služabnikom: »Pojdite! Pobijte vse ptice in mi jih nemudoma prinesite!« Takoj po kraljevem ukazu so se odpravili.

Ko je neki stari ptič zagledal kraljeve može s palicami v rokah, je rekel: »Prijatelji! Nesreča se nam bliža. Vsi moramo složno odleteti!« In tako so tudi storili.

***********************************************************************

Zato pravim: »Kdor ne sprejme naklonjeno bitij« (133).’

Po teh besedah je brāhman naslednje jutro spet vzel mleko, šel h kači in jo glasno hvalil. Kača je dolgo ostala skrita v vhodu mravljišča, nato pa mu je odgovorila: ‘Iz pohlepa si prišel sem in premagal celo žalost za sinom. Toda odslej med nama ne more biti več prijateljstva. Tvoj sin me je v mladostni objestnosti udaril, jaz pa sem ga ugriznila. Kako naj pozabim udarec s palico? In kako naj ti pozabiš bolečino ob izgubi sina?’ To je rekla in se umaknila v svojo luknjo. Brāhman pa je vzel dragulj, grajal sinovo nespamet in se vrnil domov. Zato pravim: ‘Poglej razplamtelo grmado.’ Če torej tega ubiješ, bo tvoje kraljestvo brez vsakega napora rešeno nevarnosti.« Ko je kralj slišal njegove besede, je vprašal Krūrākṣa: »Plemeniti, kaj pa meniš ti?«

Ta je odgovoril: »Veličanstvo, njegov nasvet je neusmiljen. Tistega, ki se zateče k nam, ne smemo ubiti. Lepo govori o tem tale pripoved:

Pripoveduje se, da je golob sovražnika, ki se je zatekel k njemu,

počastil, kakor se spodobi, in mu ponudil v jed lastno meso. «

Arimardana je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Krūrākṣa je povedal: »Sedma zgodba, zgodba o golobu in lovcu.

Neki kruti lovec na ptice, nizkotnega vedenja,

je hodil po velikem gozdu, za živa bitja kakor sama smrt.

Nobenega prijatelja ni imel, ne sorodnika ne svojca;

vsi so ga zapustili zaradi njegovega krutega početja.

Ali kakor je še rečeno:

Brezsrčni hudobneži, ki živim bitjem jemljejo življenje,

v vseh zbujajo strah kakor zveri.

S kletko, zanko in palico v rokah

je vsak dan odhajal v gozd in preganjal vsa živa bitja.

Nekega dne, ko je blodil po gozdu, mu je prišla v roke golobica;

ujel jo je in zaprl v kletko.

Ko je bil še v gozdu, so oblaki z vseh strani stemnili nebo;

razbesnela sta se veter in dež, kakor da prihaja konec sveta.

Prestrašen in ves tresoč

je iskal zavetje ter prišel do velikega drevesa.

Čez čas je zagledal nebo, na katerem so se spet jasno svetile zvezde;

pod drevesom je spregovoril: ‘Kdorkoli prebiva tukaj,

k njemu sem se zatekel; naj me obvaruje,

saj me mraz trga in od lakote izgubljam zavest.’

Na veji tega drevesa je že dolgo prebival golob;

zdaj je bil brez svoje žene in je bridko žaloval.

‘Silna burja in dež sta divjala, moje drage pa še ni domov.

Brez nje je danes moj dom tako prazen!

Zvesta je možu, zanj živi, veseli jo vse, kar mu je ljubo in v korist;

blagor človeku na zemlji, ki ima takšno ženo!

Hiša sama še ni dom, pravijo; žena je tista, ki jo naredi za dom.

Hiša brez žene je kakor divjina.’

Ko je golobica v kletki zaslišala moževe žalostne besede,

se je silno razveselila in rekla:

‘Žena, s katero mož ni zadovoljen, se ne more ponašati s svojim ženstvom;

če pa je mož zadovoljen, so z njo zadovoljna vsa božanstva.

Kakor ovijalka, polna cvetnih grozdov, ki jo je ožgal gozdni požar ...’