Prevod

Ko je bilo to opravljeno, je brahmanka rekla: »Brahman, kadar greš brez spremljevalca v drugo vas, tudi jaz nimam nikogar, s komer bi se pogovarjala. Vzemiva tega hromca s seboj.«

Odvrnil je: »Še samega sebe komaj nosim. Kako naj bi nosil še tega hromca?«

Rekla je: »Jaz ga bom nosila v skrinji.«

Njene lažne besede so mu tako zmedle razum, da je privolil. Tako sta tudi storila. Nekega dne je brahman počival ob vodnjaku, žena, zaljubljena v hromca, pa ga je porinila vanj. Nato je vzela hromca in odšla v neko mesto. Tam so kraljevi možje, ki so hodili naokrog in pazili, da se kdo ne bi izognil plačilu carine, zagledali skrinjo na njeni glavi. Na silo so ji jo vzeli in jo odnesli pred kralja. Ko jo je kralj odprl, je v njej zagledal hromca. Brahmanka je medtem z glasnim objokovanjem prišla za kraljevimi možmi. Kralj jo je vprašal: »Kaj se je zgodilo?«

Odgovorila je: »To je moj mož. Bolezen ga je hudo prizadela, sorodniki pa so ga trpinčili. Iz velike ljubezni sem ga vzela na glavo in ga prinesla v tvoje mesto.«

Ko je kralj to slišal, je rekel: »Brahmanka, odslej si moja sestra. Sprejmi dve vasi in z možem mirno uživaj njune dohodke.«

Brahmana pa je po naključju neki dobri človek rešil iz vodnjaka. Med potepanjem je prišel prav v isto mesto. Njegova hudobna žena ga je zagledala in naznanila kralju: »Kralj, prišel je sovražnik mojega moža!«

Kralj je ukazal, naj ga usmrtijo. Brahman pa je rekel: »Veličanstvo, ta ženska mi je nekaj vzela. Če ti je pravica pri srcu, ji ukaži, naj mi to vrne.«

Kralj je rekel: »Žena, kar koli si mu vzela, mu vrni.«

Odgovorila je: »Veličanstvo, ničesar mu nisem vzela.«

Brahman je rekel: »Vrni mi polovico mojega življenja, ki sem ti jo podaril s trikrat izrečeno zaobljubo.«

Iz strahu pred kraljem je na kraju samem trikrat izrekla, da vrača polovico življenja, ki ji jo je podaril, in v hipu izdihnila. Osupli kralj je vprašal: »Kaj to pomeni?« Brahman mu je povedal vse, kar se je zgodilo. ***********************************************************************

Zato pravim: »Zaradi nje sem zapustil svoj rod ...« (44).

Opica je nadaljevala: »Poslušaj še tole poučno zgodbo:

Česa vse moški ne da in ne stori, ko ga ženska prosi!

Še kdor ni konj, zarezgeta, in glava je ob prazniku obrita.

Krokodil je vprašal: »Kako je bilo to?« Opica je pripovedovala: Zgodba 6. Živel je kralj po imenu Nanda, čigar moč in junaštvo sta slovela daleč naokrog. Podnožje njegovega prestola se je bleščalo od žarkov kron številnih kraljev, ki so se mu klanjali; njegov sloves je bil čist kakor žarki jesenske lune in vladal je vsej zemlji do morja. Njegov svetovalec, po imenu Vararuci, je poznal bistvo vseh učenih spisov. Nekoč se je svetovalčeva žena razjezila zaradi ljubezenskega prepira. Ker mu je bila nadvse ljuba, jo je skušal pomiriti na vse mogoče načine, a se ni omehčala. Tedaj ji je mož rekel: »Draga, povej, s čim bi te zadovoljil. Prav gotovo bom to storil.«

Naposled je rekla: »Če si obriješ glavo in mi padeš pred noge, ti bom odpustila.«

Storil je tako in žena se je pomirila. Tudi Nandova žena se je podobno razjezila in je ni bilo mogoče potolažiti. Kralj ji je rekel: »Draga, brez tebe ne morem živeti niti trenutka. Padam ti pred noge in te prosim, da se omehčaš.«

Rekla je: »Če ti smem vtakniti uzdo v usta, ti splezati na hrbet in te pognati v dir, ti bom odpustila — toda med tekom moraš rezgetati kakor konj.«

Kralj je storil natanko tako. Naslednje jutro je sedel v dvorani, ko je k njemu prišel Vararuci. Kralj ga je zagledal in vprašal: »Vararuci, ob katerem prazniku si si obril glavo?«

Odvrnil je: »Česa vse moški ne da ...« (45). »Tudi ti, hudobni krokodil, si kakor Nanda in Vararuci pod ženino oblastjo. Zato si prišel sem in me skušal zvabiti v smrt. Toda izdale so te tvoje lastne besede. Saj lepo pravijo:

Papige in majne ujamejo zaradi njihovega lastnega glasu,

čapelj pa ne lovijo: molk pripomore k vsakemu uspehu.

In še:

Čeprav je bil dobro skrit in je kazal strašno podobo,

je osel, ogrnjen v tigrovo kožo, poginil zaradi svojega glasu.«

Krokodil je vprašal: »Kako je bilo to?« Opica je pripovedovala: Zgodba 8. Zgodba o pralcu po imenu Śuddhapaṭa. V nekem kraju je živel pralec po imenu Śuddhapaṭa. Imel je osla, ki je zaradi pomanjkanja krme silno oslabel. Ko je pralec nekoč hodil po gozdu, je našel mrtvega tigra. Pomislil je: »Kako srečno naključje! S to tigrovo kožo bom prekril osla in ga ponoči spustil na ječmenova polja. Čuvaji okoliških njiv ga bodo imeli za tigra in ga ne bodo preganjali.« Tako je tudi storil in osel se je po mili volji pasel na ječmenu. Ob zori ga je pralec spet odpeljal domov. Sčasoma se je osel tako zredil, da ga je bilo že težko spraviti na mesto, kjer ga je privezoval. Nekega dne pa je, prevzet od poželenja, v daljavi zaslišal oslico. Brž ko je slišal njen glas, je tudi sam začel rigati.

Čuvaji polj so spoznali, da je to osel, preoblečen v tigrovo kožo, in ga pobili s palicami, puščicami in kamenjem.

***********************************************************************

Zato pravim: »Čeprav je bil dobro skrit ...« (47). Kaj boš torej? Boš kakor Śyāmalaka prenašal vse mogoče ponižanje, dokler te ne bodo za vrat vrgli ven?«

Krokodil je vprašal: »Kako je bilo to?« Opica je rekla: Zgodba 9. Zgodba o bogatem trgovcu po imenu Īśvara. Na tem svetu stoji mesto po imenu Vikaṇṭaka. V njem je živel zelo bogat trgovec Īśvara. Iz pokrajine Avantī so ga v Vikaṇṭako prišli obiskat štirje zeti. Sprejel jih je z velikim spoštovanjem ter jih obilno oskrboval s hrano, obleko in vsem drugim. Tako so pri njem prebili že šest mesecev. Tedaj je Īśvara rekel ženi: »Ker sva zete tako spoštljivo sprejela, se jim nič ne mudi domov. Kaj naj še rečem? Brez ponižanja ne bodo odšli. Danes jim torej pred jedjo ne daj vode za umivanje nog. Morda bodo razumeli žalitev in odšli.« Tako sta tudi storila. Garga je odšel zaradi žalitve, ker mu niso umili nog; Soma, ker so mu ponudili nizko sedišče; Datta pa zaradi slabe hrane. Ti trije so torej odšli. Četrti, Śyāmalaka, pa še vedno ni hotel oditi, zato so ga prijeli za vrat in ga vrgli ven. *********************************************************************** Zato pravim:

Garga je odšel, ker mu niso umili nog, Soma zaradi nizkega sedišča,

Datta zaradi slabe hrane, Śyāmalaka pa šele, ko so ga za vrat vrgli ven.

Mar sem tak bedak kakor kolar, da bi ti zaupal, čeprav sem na lastne oči videl tvojo hudobijo? Saj pravijo:

Čeprav na lastne oči vidi greh, se bedak pomiri ob sladkih besedah;

kolar je svojo ženo skupaj z ljubimcem nosil na glavi.«

Krokodil je vprašal: »Kako je bilo to?« Opica je pripovedovala: Zgodba 10. Zgodba o kolarju. V nekem kraju je živel kolar. O njegovi ženi so ljudje govorili, da je nezvesta. Da bi jo preizkusil, je razmišljal: »Kako naj jo postavim na preizkušnjo? A tega vendar ni prav početi, kajti:

Izvora rek in rodov, modrecev in velikih duš

ne gre raziskovati, pa tudi ne ženske nezvestobe.

Modrec se je združil z ribičevo hčerjo, rojeno iz Vasujevega semena,

in tako se je rodil Vyāsa, zaklad stoterih vrlin — kaj naj še rečemo?

Sam je razdelil Vede in postal prednik rodu Kurujev, ki je dočakal pogubo;

prav on je bil ta slavni mož. Ah, kako nenavadna so pota usode!

Ko je govor o rodovih, to pomeni, da ne gre raziskovati niti izvora velikodušnih Pāṇḍavov, saj so jih spočeli drugi moški. Raziskovanje ženske nezvestobe razkrije številne pregrehe. In še:

Če bi ogenj postal hladen in luna vroča,

če bi hudobnež postal dobrohoten, tedaj bi bile tudi ženske zveste.

Vendar lahko iz tega, kar govorijo ljudje, izvem, ali je poštena ali ne. Saj pravijo:

Kar ni zapisano v Vedah in učenih spisih, kar ni bilo ne videno ne slišano,

vse to ljudje vedo, če le obstaja kje v vesolju.«

Ko je tako premislil, ji je rekel: »Draga, jutri zjutraj odidem v drugo vas in ostal bom tam nekaj dni. Pripravi mi kaj primernega za na pot.«

Ko je to slišala, je od veselja in nestrpnosti opustila vsa druga opravila ter mu pripravila jedi z obilico prečiščenega masla in sladkorja. Saj lepo pravijo:

V slabem vremenu, v gosti temi, ko je težko hoditi po mestnih ulicah,

je za pohotnico največja sreča, če mož odpotuje v tujino.

Zjutraj je kolar vstal in odšel od doma. Ko se je prepričala, da je res odpotoval, je njegova žena z nasmehom na obrazu začela negovati in krasiti svoje telo ter komaj dočakala konec dneva. Nato je šla k ljubimcu, ki ga je že dolgo poznala, in mu rekla: »Tisti moj zoprni mož je odšel v drugo vas. Nocoj pridi k meni, ko bodo vsi že spali.« Tako sta se dogovorila. Kolar pa je dan prebil v gozdu in se ob mraku skozi zadnja vrata vrnil domov ter se tiho skril pod posteljo. Medtem je prišel Devadatta in sedel na posteljo. Ko ga je kolar zagledal, je besno pomislil: »Naj vstanem in ga ubijem ali naj počakam, da zaspita, in potem zlahka pobijem oba? Toda najprej bom pogledal, kako se bo vedla, in poslušal, kaj se bosta pogovarjala.« Medtem je žena tiho zaprla hišna vrata in zlezla na posteljo. Pri tem se je z nogo dotaknila kolarjevega telesa. Pomislila je: »Ta podli kolar se je gotovo skril sem, da bi me preizkusil. Pokazati mu moram kakšno žensko zvijačo.« Medtem ko je razmišljala, se je Devadatta že hotel dotakniti njenega telesa. Ona pa je sklenila dlani in rekla: »O,

plemeniti gospod! Ne smeš se dotakniti mojega telesa, saj sem možu zvesta in nadvse krepostna žena. Sicer te bom preklela in spremenila v pepel.«

Rekel je: »Če je tako, zakaj si me potem povabila?« Odgovorila je: »Poslušaj me pozorno. Danes ob zori sem šla v svetišče Caṇḍike, da bi počastila boginjo. Nenadoma se je iz zraka zaslišal glas: ‘Hči, kaj naj storim? Zvesta si mi, toda po odredbi usode boš v šestih mesecih postala vdova.’ Tedaj sem rekla: ‘Boginja, kakor poznaš nesrečo, ki me čaka, gotovo poznaš tudi sredstvo zoper njo. Ali obstaja način, da bi moj mož živel sto let?’ Odgovorila je: ‘Otrok moj, obstaja, pa vendar kakor da ne obstaja, saj je vse odvisno od tebe.’ Ko sem to slišala, sem rekla: ‘Boginja, tudi če moram žrtvovati življenje, mi povej, kaj naj storim, in storila bom.’ Boginja je odvrnila: ‘Če danes ležeš na isto posteljo z drugim moškim in ga objameš, bo prezgodnja smrt, namenjena tvojemu možu, prešla nanj, tvoj mož pa bo živel še sto let.’ Zato sem te povabila. Zdaj

stori, kar koli si želiš. Prepričana sem, da se besede boginje ne morejo izkazati za neresnične.« Tedaj je s komaj prikritim nasmehom storil, kar je bilo treba.

Ko je neumni kolar slišal njene besede, so ga od ganjenosti oblile mravljince. Prilezel je izpod postelje in ji rekel: »Bravo, zvesta žena! Bravo, ponos svojega rodu! Bravo! Besede hudobnih ljudi so v moje srce zasejale dvom, zato sem se pretvarjal, da odhajam v drugo vas, v resnici pa sem se skril pod posteljo, da bi te preizkusil. Pridi, objemi me! Med vsemi ženami, vdanimi svojim možem, si ti prva, saj si tudi v objemu drugega ohranila svojo sveto zaobljubo. To si storila, da bi mi podaljšala življenje in me obvarovala prezgodnje smrti.« S temi besedami jo je ljubeče objel. Nato si jo je posadil na ramo in rekel še Devadatti: »Plemeniti gospod! Zaradi mojih dobrih del si prišel sem. Po tvoji milosti mi je danes zagotovljenih sto let življenja. Zato tudi ti objemi me in mi zlezi na ramo!« Tako je govoril in Devadatto, čeprav ta ni hotel,

na silo objel ter si ga posadil na ramo. Nato je v ritmu glasbil plesal naokrog in obhodil vrata vseh hiš.

*********************************************************************** Zato pravim: »Čeprav na lastne oči vidi greh ...« (49). Bedak, tvojo hudobijo sem že spoznal. Kako naj bi torej šel k tebi domov? Sicer pa nisi ti kriv, da me skušaš prepričati. Tvoja vrsta je po naravi tako pokvarjena, da je niti družba poštenih ne naredi dobrotljive. Takšna pač je narava hudobnih. Saj pravijo:

Hudobnež, ki dela zlo, ne postane čist, čeprav ga dobri ljudje poučujejo,

kakor oglje ne postane belo, če ga še tako drgneš.

Bedak, zaslepljen od poželenja, suženj svoje žene! Tudi drugi, ki so ti podobni, zaradi žensk zanemarjajo svoje opravke, zapravljajo premoženje in zapuščajo prijatelje. Saj pravijo:

Ona, ki se me vedno ogiba, me danes objema.

Dobrotnik, sreča naj te spremlja! Vzemi vse, kar imam.«

Krokodil je vprašal: »Kako je bilo to?« Opica je rekla: Zgodba 11. Zgodba o Kāmāturi. V nekem kraju je živel star, zelo bogat trgovec po imenu Kāmātura. Ko mu je žena umrla, ga je prevzelo poželenje, zato je za veliko vsoto denarja vzel za ženo hčer nekega revnega trgovca. Toda mlada žena je bila tako nesrečna, da starega trgovca ni mogla niti pogledati. Saj lepo pravijo: Bela lisa las na glavi

je za moškega največji vir ponižanja.

Mladenke se ga na daleč ogibajo kakor vodnjaka nedotakljivih,

označenega s kosom kosti.

In še: Telo se sključi, korak opeša, zobje izpadejo,

pogled se motni, lepota usiha, iz ust se cedi slina.

Sorodniki ne poslušajo več njegovih besed, žena mu ne streže.

Gorje! Moža, ki ga je premagala starost, zaničujejo celo lastni sinovi.

Nekoč je ležala z njim v isti postelji in mu kazala hrbet, ko je v hišo vdrl tat. Ko ga je zagledala, se je prestrašila in svojega starega moža tesno objela. Od začudenja so ga po vsem telesu oblile mravljince in pomislil je: »Kaj je to? Danes me objema! Kako nenavadno!« Ko pa je pozorno pogledal naokrog, je zagledal tata, ki je stal v kotu. Spet je pomislil: »Gotovo me objema, ker jo je strah tatu.« Ko je to spoznal, je tatu rekel: »Ona, ki se me vedno ogiba, me danes ...« (55). Ko je tat odhajal, mu je še rekel: »Tat, vsako noč moraš priti sem. Vse moje premoženje je tvoje!« ***********************************************************************

Zato pravim: »Ona, ki se me vedno ogiba ...« Kaj bi še govoril? Ta mož, zaslepljen od poželenja, je tatu prepustil vse, kar je imel. Tudi ti si ravnal enako.«

Ko se je krokodil še pogovarjal z opico, je prišla neka vodna žival in mu rekla: »Krokodil, tvoja žena je nehala jesti. Ker te tako dolgo ni bilo, je od ljubezenske bolečine umrla.« Te besede so ga zadele kakor strela. Srce mu je preplavila huda tesnoba in začel je tožiti: »Gorje, kaj se je zgodilo meni nesrečniku! Saj pravijo:

Hiša sama še ni dom; žena je tista, ki ji pravimo dom.

Hiša brez žene ni nič boljša od pustinje.

In še:

Tudi pod drevesom je dom, če je tam ljubljena žena;

še palača je brez nje podobna gozdu.

Kdor doma nima matere ne žene, ki bi mu prijazno govorila,

naj odide v gozd, saj mu je dom enak gozdu.

Prijatelj, odpusti mi. Storil sem ti krivico. Zdaj pa se bom zaradi izgube žene vrgel v ogenj.« »Bedak! Doletela te je sreča, ti pa žaluješ. Ob smrti takšne žene bi moral prirediti slavje. Saj pravijo:

Ženo, ki je pokvarjena in se nenehno rada prepira,

imajo modri za strašno starost v ženini podobi.

Kdor si želi lastne sreče,

naj se zato na vse pretege ogiba celo omembe žensk.

Kar nosijo v srcu, ni na jeziku; kar je na jeziku, se ne pokaže navzven;

kar kažejo navzven, ni to, kar počnejo — nenavadna so ženska pota.

Kdo vse ne propade, ker se v zmoti približa

lepotici širokih bokov, kakor vešče plamenu svetilke!

Znotraj so polne strupa, navzven pa očarljive.

Kdo je ustvaril ženske, podobne semenom guñje?

Tudi če jih tepejo s palico ali razsekajo z orožjem,

žensk ne morejo ukrotiti, pa tudi ne z darili ali hvaljenjem.

Kaj bi še govorili o drugih hudobijah žensk!

Ubijejo celo lastnega sina, ki so ga nosile v trebuhu.

Bedak si v mladenki domišlja ljubezen, čeprav je hladna,

nežnost, čeprav je trda, in strast, čeprav je brezčutna.«

Krokodil je rekel: »Prijatelj, naj bo tako. Toda kaj naj storim? Doleteli sta me dve nesreči. Ena je razpad mojega doma, druga pa odtujitev od prijatelja, kakršen si ti. Morda je tako hotela usoda. Saj pravijo: