Prevod
Pripovedujejo, da je neki kralj nakopičil neizmerno bogastvo in si za svoje udobje priskrbel najrazličnejše stvari, kar jih je vzvišeni Bog ustvaril na svetu. Ko se je hotel povsem posvetiti uživanju vseh teh obilnih dobrin, si je zgradil visoko, mogočno palačo, vredno kraljev in primerno njihovemu veličastvu. Dal ji je vdelati dvoje trdnih vrat ter po svoji volji razporedil služabnike, vojake in vratarje. Nekega dne je kuharju ukazal, naj mu pripravi najokusnejše jedi, in zbral svojo družino, spremstvo, prijatelje in služinčad, da bi jedli pri njem in bili deležni njegove radodarnosti. Sedel je na svoj kraljevski prestol, se naslonil na blazino in nagovoril svojo dušo: »O duša, zate sem zbral vse dobrine tega sveta. Zdaj se prepusti uživanju in jej od teh dobrot; naj ti bodo v veselje ob dolgem življenju in obilni sreči.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.
Ko je nastopila štiristo triinšestdeseta noč,
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj nagovoril svojo dušo in ji dejal: ‘Jej od teh dobrot; naj ti bodo v veselje ob dolgem življenju in obilni sreči.’ Še preden je končal ta pogovor s seboj, je pred palačo prišel mož v razcapanih oblačilih, z beraško torbo, obešeno okoli vratu, kakor siromak, ki prosi hrane. Zagrabil je trkalo na vratih palače in z njim tako silovito udaril, da bi se skoraj stresla vsa palača in zamajal prestol. Služabniki so se prestrašili, planili k vratom in zavpili na prišleka: ‘Gorje ti! Kakšno početje in kakšna nevljudnost! Počakaj, da kralj poje, pa ti bomo dali, kar bo ostalo.’ Mož jim je odvrnil: ‘Povejte svojemu gospodarju, naj pride ven in govori z menoj. Nekaj potrebujem od njega; imam pomemben opravek in nujno zadevo.’ Rekli so mu: ‘Umakni se, siromak! Kdo pa si, da našemu gospodarju ukazuješ, naj pride k tebi?’ Odgovoril jim je: ‘Sporočite mu to.’ Odšli so h kralju in mu povedali, kaj se je zgodilo, on pa jim je dejal: ‘Zakaj ga niste ošteli, potegnili orožja proti njemu in ga spodili?’ Tedaj je mož udaril po vratih še siloviteje kakor prvič. Služabniki so pograbili palice in orožje ter planili proti njemu, da bi se spopadli z njim, on pa je zavpil: ‘Ostanite, kjer ste! Jaz sem angel smrti!’ Srca jim je napolnila groza, razum jih je zapustil, pamet se jim je zmedla, vse telo jim je zatrepetalo in udje so jim ohromeli. Kralj jim je rekel: ‘Povejte mu, naj namesto mene vzame koga drugega, naj me zamenja z drugim.’ Angel smrti pa je odgovoril: ‘Ne sprejemam zamenjave. Prišel sem le pote, da te ločim od dobrin, ki si jih zbral, in od bogastva, ki si ga nakopičil in shranil.’ Kralj je tedaj globoko zavzdihnil, zajokal in rekel: ‘Naj Bog prekolne bogastvo, ki me je zapeljalo, mi škodovalo in mi preprečilo, da bi častil svojega Gospoda! Mislil sem, da mi bo koristilo, danes pa mi prinaša le bridkost in pogubo. Zdaj odhajam praznih rok, ono pa ostaja mojim sovražnikom.’ Bog je tedaj dal bogastvu dar govora in to je spregovorilo: ‘Zakaj me preklinjaš? Prekolni sebe! Vzvišeni Bog je mene in tebe ustvaril iz prahu in me položil v tvoje roke, da bi si z menoj pripravil popotnico za onstranstvo, da bi me delil v miloščino revnim, ubogim in nemočnim ter z menoj gradil verska zavetišča, mošeje, mostove in viadukte, da bi ti bilo v pomoč v prihodnjem življenju. Ti pa si me kopičil in skrival, me zapravljal za svoje muhe ter nisi bil hvaležen za moj dar, temveč si ga zatajil. Zdaj si me prepustil svojim sovražnikom, tebi pa ostajata bridkost in kesanje. Kaj sem ti storilo, da me zmerjaš?’ Nato mu je angel smrti vzel dušo, ko je še sedel na prestolu in še ni okusil jedi. Mrtev se je zgrudil s prestola. Vzvišeni Bog je rekel: ‘Ko pa so se veselili tega, kar jim je bilo dano, smo jih nenadoma zgrabili in glej, obupali so.’ (Al An‘am: 44).
