Prevod

Nekoč je v zahodni Indiji živel častiti bodhisatva Nagardžuna, čigar modrost je bila neizmerno globoka. V osrednji Indiji pa je živel častiti bodhisatva Deva. Ko je slišal o globini Nagardžunove modrosti, se je odpravil v zahodno Indijo. Obstal je pred vrati in se ravno nameraval najaviti, ko je od zunaj prišel eden od učencev in ga vprašal: »Kdo ste, častiti?« Bodhisatva Deva mu je odgovoril: »Slišal sem, da je veliki učitelj obdarjen z globoko modrostjo, zato sem kljub mrazu in tegobam pripotoval sem iz daljne osrednje Indije. Prosim, sporočite mu to.« Ko je učenec prenesel njegove besede Nagardžuni, je ta napolnil majhno škatlico z vodo in jo poslal obiskovalcu. Deva je razumel njegov namen, iz ovratnika oblačila vzel iglo, jo položil v vodo in škatlico poslal nazaj. Ko je Nagardžuna to videl, je silno osupnil in naročil: »Brž ga povabite noter!« Dal je pomesti in očistiti svojo sobo ter ga sprejel vanjo. Učencu se je vse to zdelo nenavadno. Mislil si je: »Ko mu je učitelj poslal vodo, sem razumel, da je ta človek utrujen od dolge poti iz daljne dežele in naj si z njo omoči grlo. Toda on je vanjo položil iglo in jo vrnil, učitelj pa je ob tem osupnil in mu izkazal tolikšno spoštovanje. Tega res ne razumem.« Pozneje je o tem povprašal velikega učitelja, ta pa mu je odgovoril: »Ko sem mu poslal vodo, sem mu hotel povedati: ‘Moja modrost je kakor voda v tej škatlici. Ti pa si prepotoval neštete milje, da bi prišel sem; pokaži mi svojo modrost.’ Častiti je moj namen doumel brez besed. S tem, da je položil iglo v vodo in jo poslal nazaj, je povedal: ‘S svojo modrostjo, četudi je je le za iglo, bom segel do samega dna tvojega velikega morja.’ Vi mi sledite že dolga leta, pa ne razumete mojega namena in me o njem sprašujete. Ta častiti pa je prišel prvič in že ve, kaj mislim. Takšna je razlika med tem, ki ima modrost, in tem, ki je nima.« Nato je Deva sprejel in osvojil njegov nauk, kakor se voda prelije iz ene posode v drugo, ter se vrnil v osrednjo Indijo, tako pripovedujejo.