Prevod
Pred davnimi časi je živel princ Ōtomo, sin cesarja Tenjija. Postal je veliki državni minister in vodil deželne zadeve, v srcu pa si je mislil: »Ko cesar umre, bom jaz njegov naslednik.« Cesar Kiyomihara je bil tedaj še prestolonaslednik. Ker je zaslutil Ōtomove namere, je pomislil: »Princ Ōtomo vodi državo, uživa ugled in ima veliko moč. Čeprav sem prestolonaslednik, se po moči ne morem meriti z njim. Še umoriti me utegne.« Ko je cesar zbolel, se je zato iz strahu umaknil globoko v gorovje Yoshino in tam živel v samoti, češ da je postal menih. Tedaj je nekdo princu Ōtomu dejal: »Pustiti prestolonaslednika v gorah Yoshino je kakor tigru pripeti krila in ga izpustiti na plano. Če bi ga nastanili v isti palači, bi lahko z njim ravnali po svoji volji.« Princu se je zdelo, da ima prav, zato je zbral vojsko in sklenil, da ga bo dal ubiti pod pretvezo, da ga prihajajo slovesno pospremit nazaj. Žena princa Ōtoma pa je bila prestolonaslednikova hči. Žalostila jo je misel, da bodo njenega očeta umorili, in premišljevala je, kako bi ga posvarila, vendar ni našla nobene možnosti. Nazadnje je v svoji stiski napisala drobceno pisemce, ga vtaknila v trebuh v zavitek pečenega koreslja in mu ga poslala. Ko je prestolonaslednik pismo prebral, je, ker se je prav tega že prej bal, dejal: »Torej sem imel prav!« Brž si je nadel lovsko haljo in hlače preprostega človeka, obul slamnate čevlje ter se, ne da bi za to izvedel kdo iz njegovega spremstva, povsem sam odpravil čez gore proti severu. Ker poti ni poznal, je pet ali šest dni taval, preden je dospel v kraj Tawara v deželi Yamashiro. Vaščanom se je zdela njegova pojava nenavadno plemenita, zato so mu na visokem podstavku ponudili nekaj pečenih in nekaj kuhanih kostanjev. Obe vrsti kostanjev je zakopal ob vznožju hriba in rekel: »Če naj se moja želja izpolni, vzkalite in zrastite v drevesa!« Vaščani so to videli, se začudili in kraj zaznamovali. Od tam je odšel ob gorah proti deželi Shima. Tamkajšnji prebivalci so se čudili neznancu in ga spraševali, kdo je. Odgovoril je: »Popotnik sem, ki je zašel s poti. Žejen sem, dajte mi vode.« Nekdo je z velikim vedrom zajel vodo in mu jo ponudil. Razveselil se je in mu dejal: »Postavil te bom za upravitelja te dežele.« Nato je odšel v deželo Mino. Pri prehodu Sunomata je obstal, saj ni bilo nobenega čolna. Neka žena je tam v velikem lesenem koritu prala platno. Vprašal jo je: »Bi me lahko kako spravila na drugo stran?« Žena je odgovorila: »Predvčerajšnjim je prišel nekdo, ki je dejal, da je odposlanec ministra Ōtoma, in dal poskriti vse čolne na prehodih. Četudi bi vas spravila čez tukaj, ne bi mogli mimo vseh drugih prehodov. Ker so vam tako zaprli pot, bo vojska gotovo kmalu prišla nad vas. Kako ji boste ubežali?« »Kaj naj torej storim?« jo je vprašal. Žena je rekla: »Po vaši podobi sodim, da niste navaden človek. Skrila vas bom.« Obrnila je kopalno kad narobe, ga spravila podnjo, nanjo naložila veliko platna in ga začela polivati z vodo ter prati. Kmalu zatem je prišlo štiristo ali petsto vojakov. Vprašali so jo: »Je kdo šel tod čez?« Žena jim je odvrnila: »Da, neki plemeniti gospod je šel mimo s kakimi tisoč vojaki. Zdaj je gotovo že v deželi Shinano. Jezdil je konja, silnega kakor zmaj, in švigal, kakor bi letel. S tako majhno četo bi bili vsi pobiti, tudi če bi ga dohiteli. Raje se vrnite, zberite veliko vojsko in ga šele potem zasledujte.« Verjeli so ji in vsi vojaki princa Ōtoma so se obrnili nazaj. Potem je prestolonaslednik ženo vprašal: »Če bi tod sklical vojsko, bi se zbralo kaj mož?« Žena je pohitela na vse strani, poklicala najuglednejše može v deželi in jih pridobila zanj. Pri priči se je zbralo dva ali tri tisoč vojakov. Povedel jih je za princem Ōtomom, ga dohitel pri kraju Ōtsu v deželi Ōmi in se spopadel z njim. Prinčeva vojska je bila poražena in se je v begu razkropila na vse strani. Princa Ōtoma so nazadnje ubili pri Yamazakiju in mu odsekali glavo. Prestolonaslednik se je nato vrnil v deželo Yamato in zasedel prestol. Pečeni in kuhani kostanji, ki jih je zakopal v Tawari, so vzkalili, ne da bi se jim spremenila oblika. Še dandanes jih kot »cesarske kostanje iz Taware« darujejo cesarju. Človek, ki mu je v deželi Shima dal piti vodo, je bil iz rodu Takashina. Zato so njegovi potomci upravitelji tiste dežele. Vedro, iz katerega je pil, še danes hranijo v templju Yakushiji. Žena iz Sunomate pa je bila, kakor pripovedujejo, mogočno božanstvo iz Fuwe.
