Prevod
Tudi to se je zgodilo v davnih časih. O deželi Hu pravijo, da leži daleč severno od dežele Tang; nemara se torej stika z deželo Ōšū. Tako je pripovedoval menih Munetō, ki je živel v Cukušiju. Njegov oče Joritoki je bil eden izmed emišijskih poglavarjev v Mičinokuju. Ker se ni uklonil cesarskemu dvoru, so nadenj poslali vojsko. Tedaj je dejal: »Od nekdaj pa vse do danes še nihče ni premagal cesarskega dvora. Sam sicer menim, da nisem storil nič napačnega, a ker se napadi kar vrstijo, ne vidim poti, po kateri bi se jim izognil. Pravijo, da se iz naših severnih krajev onkraj vode vidi kopno. Odplul bom tja in si ogledal, kako je tam. Če bo dežela primerna za življenje, bom vse, ki mi sledijo, prepeljal tja in se z njimi naselil.« Najprej je torej pripravil eno ladjo. Nanjo so se vkrcali Joritoki, Kurijagava no Džirō, Toriumi no Saburō ter kakih dvajset zvestih spremljevalcev. Natovorili so veliko hrane, sakeja in drugih potrebščin ter odrinili. Pluli niso prav dolgo, saj je bilo kopno videti že od daleč, in kmalu so dosegli drugo obalo. Na obe strani so se v daljavo raztezala trstišča. Našli so ustje velike reke in zapluli vanj. Ozirali so se, ali bodo kje zagledali ljudi, vendar ni bilo nikjer niti sledu o njih. Iskali so kraj, kjer bi lahko stopili na kopno, a povsod je raslo trstje in nikjer ni bilo uhojene poti. V upanju, da bodo vendarle naleteli na ljudi, so sedem dni pluli navzgor po reki. Ker pa je bilo povsod enako, so si govorili, kako nenavadno je vse skupaj, in nadaljevali pot še kakih dvajset dni, ne da bi zaznali najmanjši znak človeške bližine. Ko so pluli navzgor že kakih trideset dni, se je zaslišalo bobnenje, kakor da bi se tresla zemlja. Prestrašili so se, kaj neki bi to bilo, skrili ladjo med trstje in pogledovali proti kraju, od koder je prihajal hrup. Tedaj so se prikazali jezdeci, prav takšni kakor ljudje iz dežele Hu, ki jih upodabljajo na slikah; lase so imeli povezane z nečim rdečim. Medtem ko so se prišleki spraševali, kdo neki so ti ljudje, so jezdeci prihajali drug za drugim, toliko, da jih ni bilo mogoče prešteti. Zbrali so se na rečnem bregu, žlobudrali med seboj v povsem nerazumljivem jeziku, nato pa se v gručah pognali v reko in jo začeli prečkati. Videti je bilo, da jih je kakih tisoč. Torej je bil topot njihovih konj tisto bobnenje, ki se je slišalo tako daleč. Pešci so se tesno držali ob jezdecih, zato so možje na ladji pomislili, da je tam gotovo brod, kjer je mogoče reko prebresti. V vseh tridesetih dneh plovbe niso našli niti ene plitvine, zdaj pa so si rekli, da mora biti prav tam kraj za prehod. Ko so vsi odšli mimo, so ladjo usmerili tja, toda voda je bila tudi tam enako globoka in dnu ni bilo videti konca. Konje so morali torej povezati kakor v splav in z njimi preplavati reko, pešci pa so se jih oprijeli in tako prišli čez. Ker se jim je zdelo, da tudi z nadaljnjo plovbo ne bodo nikamor prišli, jih je obšel strah in vrnili so se. Kmalu zatem je Joritoki umrl. »Potemtakem se dežela Hu in nekdanji skrajni sever Japonske očitno stikata,« je sklenil Munetō.
