Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Medtem ko Sibila na vzpenjajoči se poti pripoveduje o tem, se iz stigijskih bivališč v evbojsko mesto vrne trojanski Enej in, ko po običaju opravi svete daritve, pride na obalo, ki še ne nosi imena njegove dojilje. Tu se je ustavil tudi, utrujen od dolgotrajnih muk, Makarej z Nerita, spremljevalec preizkušenega Odiseja; prepozna Ahajmenida, nekoč zapuščenega med skalami Etne, in osupel, da ga je nepričakovano našel živega, reče: »Kakšno naključje ali kateri bog
te je rešil, Ahajmenid? Zakaj tebe, Grka,« vpraša, »nosi tuja ladja? V katero deželo je namenjeno vaše plovilo?« Ahajmenid, nič več v kosmati obleki, spet svoj in brez ogrinjala, spetega s trnjem, mu na ta vprašanja odgovori: »Naj znova vidim Polifema in njegovo žrelo, iz katerega se cedi človeška kri, če mi je kateri dom ljubši od te ladje, tudi ladja Itačana ne, če Eneja častim manj kakor očeta! Nikoli mu ne bom mogel biti dovolj hvaležen, četudi mu dam vse.
Ker govorim in diham ter gledam nebo in sončno luč, mar bi mogel biti nehvaležen in brezbožen? On je zaslužen, da to moje življenje ni končalo v Kiklopovem žrelu; in tudi če bi prav zdaj zapustil luč življenja, bi počival v grobu ali vsaj ne v tistem trebuhu. Kaj sem takrat čutil — razen če mi strah ni vzel vsega čuta in razuma —, ko sem, zapuščen, gledal, kako odhajate na odprto morje? Hotel sem zaklicati, a sem se bal, da se izdam sovražniku: tudi Odisejev krik je skoraj pogubil vašo ladjo. Videl sem, kako je iz gore iztrgal ogromno skalo in jo zalučal sredi valov; videl sem ga, kako je spet, kakor da jih žene moč metalnega stroja,
z orjaško roko lučal velikanske kamne, in silno sem se bal, da bi val ali veter potopil ladjo, saj sem že pozabil, da nisem več na njej. Ko pa vas je beg rešil gotove smrti, je on v stoku blodil po vsej Etni, z roko tipal po gozdovih in, oropan vida, se zaletaval v skale; roke, umazane s krvavo gnilobo, je iztegoval proti morju, preklinjal ahajsko ljudstvo in govoril: ‘O, ko bi mi kakšno naključje vrnilo Odiseja ali katerega njegovih tovarišev, da bi nad njim sprostil svoj bes, da bi mu požrl drobovje, mu z desnico raztrgal žive ude, da bi mi njegova kri zalila
grlo in bi se mu zdrobljeni udje trzali pod mojimi zobmi! Kako neznatna ali lahka bi se mi zdela izguba vida!’ To in še več je govoril divjak; mene pa je navdala bleda groza, ko sem gledal njegov obraz, še vedno moker od pokola, okrutne roke in prazno očesno votlino, ude in brado, zlepljeno s človeško krvjo. Smrt mi je bila pred očmi, a prav ona je bila najmanjša muka: zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj zgrabil, zdaj zdaj moje drobovje potopil v svoje; v mislih pa mi je vztrajala podoba tistega časa, ko sem videl, kako je telesi dveh mojih tovarišev trikrat, štirikrat treščil ob tla, nato pa se vrgel nanju kakor kosmat lev
in njuno drobovje, meso, kosti z belim mozgom in napol žive ude spravljal v svoj nenasitni trebuh. Zgrabila me je drgetavica: stal sem bled in potrt; ko sem ga gledal, kako žveči in iz ust izmetava krvavo jed ter bruha kose, pomešane z vinom, sem si predstavljal, da takšna usoda čaka tudi mene, nesrečnika. Mnogo dni sem se skrival in trepetal ob vsakem šumu, se bal smrti in si hkrati želel umreti; lakoto sem tešil z želodom in travo, pomešano z listjem, sam, brez vsega, brez upanja, prepuščen smrti in trpljenju.
Po dolgem času sem v daljavi zagledal to ladjo, s kretnjami prosil, naj me rešijo, in stekel na obalo — in ganil sem jih. Trojanska ladja je sprejela Grka! Zdaj pa še ti, najdražji med tovariši, razkrij, kaj se je zgodilo tebi, vodji in možem, ki so se s teboj zaupali morju.« Ta pripoveduje, da nad tirenskim morjem kraljuje Ajol, Hipotov sin Ajol, ki v ječi zadržuje vetrove; zaprte v volovski meh jih je kot znamenito darilo prejel dulihijski vodja in z ugodnim vetrom plul devet dni ter zagledal želeno deželo; ko pa je po devetem dnevu vzšla naslednja zarja, so tovariši, premagani od zavisti in pohlepa po plenu,
misleč, da je v mehu zlato, vetrovom razvezali vezi; ti so jih ponesli nazaj čez valove, po katerih so pravkar pripluli, in ladja se je vrnila v pristanišče kralja Ajola. »Od tam,« reče, »smo prišli v starodavno mesto Lajstrigonca Lama. V tisti deželi je kraljeval Antifat. K njemu so poslali mene in še dva spremljevalca; komaj sva se s tovarišem rešila z begom: tretji med nami je s svojo krvjo omočil brezbožna usta Lajstrigonca. Antifat preganja bežeče in naščuva množico. Zberejo se, mečejo skale in bruna ter potapljajo može in ladje.
Le ena, ki je nosila nas in samega Odiseja, ubeži. Žalujoč za izgubljenimi tovariši in z mnogimi tožbami priplovemo k deželi, ki jo vidiš v daljavi — verjemi mi, ta otok je treba gledati od daleč; jaz sem ga videl od blizu! In ti, najpravičnejši med Trojanci, sin boginje — saj te po končani vojni ne smem imenovati sovražnik, Enej —, svarim te: izogni se Kirkini obali.
Tudi mi smo, ko smo ladjo privezali ob Kirkini obali, ob spominu na Antifata in neukrotljivega Kiklopa odklanjali pot in vstop v neznano hišo; izbrali so nas z žrebom: ta je mene, zvestega Polita, Evriloha, Elpenorja, preveč vdanega vinu, in dvakrat devet tovarišev poslal h Kirkini palači. Brž ko smo prišli tja in obstali na hišnem pragu, nam je tisoč volkov, med njimi pa medvedi in levinje, prišlo naproti in nas prestrašilo; a nobene zveri se ni bilo treba bati, nobena ni nameravala raniti naših teles.
Nasprotno, prijazno so mahale z repi po zraku in se nam dobrikale ter spremljale naše korake, dokler nas niso sprejele služabnice in nas skozi marmornate dvorane privedle h gospodarici: ta sedi v lepi odmaknjeni sobani na veličastnem prestolu, oblečena v bleščečo obleko, čez katero je ovita še v zlatovezen plašč. Ob njej so Nereide in nimfe, ki z gibkimi prsti ne mikajo volne in ne vlečejo niti za nitjo: razporejajo bilke in cvetje, raztreseno brez reda, ločujejo v košare, pa tudi zelišča različnih barv; sama nadzoruje njihovo delo, sama ve, kakšna moč se skriva v katerem listu, kako se sestavine ujemajo,
in pozorno pregleduje odmerjena zelišča. Ko nas zagleda in si izmenjamo pozdrave, se ji obraz razjasni in nam izreče dobre želje. Brez odlašanja ukaže zmešati praženo ječmenovo zrnje, med, močno vino in mleko, strjeno v sir, ter doda sokove, ki se skrivaj prikrijejo pod to sladkostjo. Sprejmemo čaše, ki nam jih ponuja njena sveta desnica. Brž ko jih žejni izpijemo s suhimi usti in se strašna boginja s palico dotakne vrhov naših glav, se mi — sram me je, a bom povedal! — začnejo ježiti ščetine, ne morem več govoriti, namesto besed oddajam hripavo kruljenje in se z vsem obrazom povešam k tlom;
čutim, kako mi usta otrdevajo v ukrivljen rilec, kako se vrat napenja v debele mišice; in s tistim delom telesa, s katerim sem pravkar prijel čašo, zdaj stopam po tleh. Skupaj z drugimi, ki jih je doletelo isto — tolikšna je moč napojev! —, me zaprejo v svinjak; vidimo, da se je samo Evri loh izognil prašičji podobi: samo on je zavrnil ponujeno čašo. Če se ji ne bi izognil, bi še zdaj ostal eden izmed ščetinaste črede; in Odisej, ki mu je povedal za tolikšno nesrečo, ne bi prišel h Kirki kot maščevalec.
Nosilec miru, Kilenijec, mu je dal bel cvet, bogovi mu pravijo moli, raste pa iz črne korenine; zaščiten z njim in z nebeškimi nasveti vstopi v Kirkino hišo; ko ga povabi k zahrbtni čaši in mu poskuša s palico pobožati lase, jo odbije ter jo z izvlečenim mečem prestraši. Nato si dasta obljubo in podata desnici; sprejet v njeno spalnico zahteva za poročno darilo človeška telesa svojih tovarišev.
Poškropi nas z blagodejnejšim sokom neznane rastline, z obrnjeno palico nas udari po glavi in izgovori besede, nasprotne prejšnjim besedam. Bolj ko poje uroke, bolj se dvigamo od tal in vzravnavamo; ščetine odpadajo, razpoka izgine iz razklanih stopal, vrnejo se ramena, pod nadlahtmi spet zrastejo roke: jokajoč objamemo jokajočega vodjo, oklepamo se njegovega vratu in prve besede, ki jih izgovorimo, pričajo o naši hvaležnosti.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_093 Citation: Ovid, Metamorphoses 14.154-14.307 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 154: Talia convexum per iter memorante Sibylla 155: sedibus Euboicam Stygiis emergit in urbem 156: Troius Aeneas sacrisque ex more litatis 157: litora adit nondum nutricis habentia nomen.
158: Hic quoque substiterat per taedia longa laborum 159: Neritius Macareus, comes experientis Ulixei; 160: desertum quondam mediis e rupibus Aetnae 161: noscit Achaemeniden improvisoque repertum 162: vivere miratus “qui de casusve deusve 163: servat, Achaemenide? cur” inquit “barbara Graium 164: prora vehit? petitur vestra quae terra carina?” 165: Talia quaerenti iam non hirsutus amictu, 166: iam suus et spinis conserto tegmine nullis, 167: fatur Achaemenides: “Iterum Polyphemon et illos 168: adspiciam fluidos humano sanguine rictus, 169: hac mihi si potior domus est Ithacique carina,
170: si minus Aenean veneror genitore nec umquam 171: esse satis potero, praestem licet omnia, gratus. 172: Quod loquor et spiro caelumque et sidera solis 173: respicio, possimne ingratus et impius esse? 174: Ille dedit, quod non anima haec Cyclopis in ora 175: venit, et ut iam nunc lumen vitale relinquam, 176: aut tumulo aut certe non illa condar in alvo. 177: Quid mihi tunc animi (nisi si timor abstulit omnem 178: sensum animumque) fuit, cum vos petere alta relictus 179: aequora conspexi? Volui inclamare, sed hosti 180: prodere me timui: vestrae quoque clamor Ulixis 181: paene rati nocuit. Vidi, cum monte revulsum
182: inmanem scopulum medias permisit in undas; 183: vidi iterum veluti tormenti viribus acta 184: vasta Giganteo iaculantem saxa lacerto 185: et, ne deprimeret fluctus ventusve carinam, 186: pertimui, iam me non esse oblitus in illa. 187: Ut vero fuga vos a certa morte reduxit, 188: ille quidem totam gemebundus obambulat Aetnam 189: praetemptatque manu silvas et luminis orbus 190: rupibus incursat foedataque bracchia tabo 191: in mare protendens gentem exsecratur Achivam 192: atque ait: “O si quis referat mihi casus Ulixem 193: aut aliquem e sociis, in quem mea saeviat ira,
194: viscera cuius edam, cuius viventia dextra 195: membra mea laniem, cuius mihi sanguis inundet 196: guttur et elisi trepident sub dentibus artus: 197: quam nullum aut leve sit damnum mihi lucis ademptae!” 198: Haec et plura ferox; me luridus occupat horror 199: spectantem vultus etiamnum caede madentes 200: crudelesque manus et inanem luminis orbem 201: membraque et humano concretam sanguine barbam.
202: mors erat ante oculos, minimum tamen ipsa doloris: 203: et iam prensurum, iam nunc mea viscera rebar 204: in sua mersurum, mentique haerebat imago 205: temporis illius, quo vidi bina meorum 206: ter quater adfligi sociorum corpora terrae, 207: cum super ipse iacens hirsuti more leonis 208: visceraque et carnes cumque albis ossa medullis 209: semianimesque artus avidam condebat in alvum.
210: Me tremor invasit: stabam sine sanguine maestus; 211: mandentemque videns eiectantemque cruentas 212: ore dapes et frusta mero glomerata vomentem 213: talia fingebam misero mihi fata parari 214: perque dies multos latitans omnemque tremescens 215: ad strepitum, mortemque timens cupidusque moriri, 216: glande famem pellens et mixta frondibus herba, 217: solus, inops, exspes, leto poenaeque relictus 218: hanc procul adspexi longo post tempore navem 219: oravique fugam gestu ad litusque cucurri — 220: et movi. Graiumque ratis Troiana recepit!
221: Tu quoque pande tuos, comitum gratissime, casus 222: et ducis et turbae, quae tecum est credita ponto.” 223: Aeolon ille refert Tusco regnare profundo, 224: Aeolon Hippotaden, cohibentem carcere ventos; 225: quos bovis inclusos tergo, memorabile munus, 226: Dulichium sumpsisse ducem flatuque secundo 227: lucibus isse novem et terram adspexisse petitam; 228: proxima post nonam cum sese aurora moveret, 229: invidia socios praedaeque cupidine victos, 230: esse ratos aurum, dempsisse ligamina ventis; 231: cum quibus isse retro, per quas modo venerat undas, 232: Aeoliique ratem portus repetisse tyranni.
233: “Inde Lami veterem Laestrygonis” inquit “in urbem 234: venimus. Antiphates terra regnabat in illa. 235: Missus ad hunc ego sum, numero comitante duorum, 236: vixque fuga quaesita salus comitique mihique: 237: tertius e nobis Laestrygonis impia tinxit 238: ora cruore suo. Fugientibus instat et agmen 239: concitat Antiphates. Coeunt et saxa trabesque 240: coniciunt merguntque viros merguntque carinas.
241: Una tamen, quae nos ipsumque vehebat Ulixen, 242: effugit. Amissa sociorum parte dolentes 243: multaque conquesti terris adlabimur illis, 244: quas procul hinc cernis (procul hinc, mihi crede, videnda 245: insula, visa mihi!), tuque o iustissime Troum, 246: nate dea (neque enim finito Marte vocandus 247: hostis es, Aenea), moneo, fuge litora Circes. 248: Nos quoque Circaeo religata in litore pinu, 249: Antiphatae memores inmansuetique Cyclopis, 250: ire negabamus vel tecta ignota subire; 251: sorte sumus lecti, sors me fidumque Politen 252: Eurylochumque simul nimiique Elpenora vini
253: bisque novem socios Circaea ad moenia misit. 254: Quae simul attigimus stetimusque in limine tecti, 255: mille lupi mixtaeque lupis ursique leaeque 256: occursu fecere metum, sed nulla timenda 257: nullaque erat nostro factura in corpore vulnus. 258: Quin etiam blandas movere per aera caudas 259: nostraque adulantes comitant vestigia, donec 260: excipiunt famulae perque atria marmore tecta 261: ad dominam ducunt: pulchro sedet illa recessu, 262: sollemni solio, pallamque induta nitentem 263: insuper aurato circumvelatur amictu.
264: Nereides nymphaeque simul, quae vellera motis 265: nulla trahunt digitis nec fila sequentia ducunt: 266: gramina disponunt sparsosque sine ordine flores 267: secernunt calathis variasque coloribus herbas; 268: ipsa quod hae faciunt opus, exigit, ipsa, quis usus 269: quove sit in folio, quae sit concordia mixtis, 270: novit et advertens pensas examinat herbas.
271: Haec ubi nos vidit, dicta acceptaque salute, 272: diffudit vultus et reddidit omina voce. 273: Nec mora, misceri tosti iubet hordea grani 274: mellaque vimque meri cum lacte coagula passo, 275: quique sub hac lateant furtim dulcedine, sucos 276: adicit. Accipimus sacra data pocula dextra. 277: Quae simul arenti sitientes hausimus ore, 278: et tetigit summos virga dea dira capillos, 279: (et pudet et referam!) saetis horrescere coepi 280: nec iam posse loqui, pro verbis edere raucum 281: murmur et in terram toto procumbere vultu; 282: osque meum sensi pando occallescere rostro,
283: colla tumere toris, et qua modo pocula parte 284: sumpta mihi fuerant, illa vestigia feci, 285: cumque eadem passis (tantum medicamina possunt!) 286: claudor hara, solumque suis caruisse figura 287: vidimus Eurylochum: solus data pocula fugit. 288: Quae nisi vitasset, pecoris pars una manerem 289: nunc quoque saetigeri, nec tantae cladis ab illo 290: certior ad Circen ultor venisset Ulixes.
291: Pacifer huic dederat florem Cyllenius album, 292: moly vocant superi, nigra radice tenetur; 293: tutus eo monitisque simul caelestibus intrat 294: ille domum Circes, et ad insidiosa vocatus 295: pocula, conantem virga mulcere capillos 296: reppulit et stricto pavidam deterruit ense. 297: Inde fides dextraeque datae, thalamoque receptus 298: coniugii dotem sociorum corpora poscit.
299: Spargimur ignotae sucis melioribus herbae 300: percutimurque caput conversae verbere virgae, 301: verbaque dicuntur dictis contraria verbis. 302: Quo magis illa canit, magis hoc tellure levati 303: erigimur, saetaeque cadunt, bifidosque relinquit 304: rima pedes, redeunt umeri et subiecta lacertis 305: bracchia sunt: flentem flentes amplectimur ipsi 306: haeremusque ducis collo nec verba locuti 307: ulla priora sumus quam nos testantia gratos.
