Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Medtem ko Sibila na vzpenjajoči se poti pripoveduje o tem, se iz stigijskih bivališč v evbojsko mesto vrne trojanski Enej in, ko po običaju opravi svete daritve, pride na obalo, ki še ne nosi imena njegove dojilje. Tu se je ustavil tudi, utrujen od dolgotrajnih muk, Makarej z Nerita, spremljevalec preizkušenega Odiseja; prepozna Ahajmenida, nekoč zapuščenega med skalami Etne, in osupel, da ga je nepričakovano našel živega, reče: »Kakšno naključje ali kateri bog

te je rešil, Ahajmenid? Zakaj tebe, Grka,« vpraša, »nosi tuja ladja? V katero deželo je namenjeno vaše plovilo?« Ahajmenid, nič več v kosmati obleki, spet svoj in brez ogrinjala, spetega s trnjem, mu na ta vprašanja odgovori: »Naj znova vidim Polifema in njegovo žrelo, iz katerega se cedi človeška kri, če mi je kateri dom ljubši od te ladje, tudi ladja Itačana ne, če Eneja častim manj kakor očeta! Nikoli mu ne bom mogel biti dovolj hvaležen, četudi mu dam vse.

Ker govorim in diham ter gledam nebo in sončno luč, mar bi mogel biti nehvaležen in brezbožen? On je zaslužen, da to moje življenje ni končalo v Kiklopovem žrelu; in tudi če bi prav zdaj zapustil luč življenja, bi počival v grobu ali vsaj ne v tistem trebuhu. Kaj sem takrat čutil — razen če mi strah ni vzel vsega čuta in razuma —, ko sem, zapuščen, gledal, kako odhajate na odprto morje? Hotel sem zaklicati, a sem se bal, da se izdam sovražniku: tudi Odisejev krik je skoraj pogubil vašo ladjo. Videl sem, kako je iz gore iztrgal ogromno skalo in jo zalučal sredi valov; videl sem ga, kako je spet, kakor da jih žene moč metalnega stroja,

z orjaško roko lučal velikanske kamne, in silno sem se bal, da bi val ali veter potopil ladjo, saj sem že pozabil, da nisem več na njej. Ko pa vas je beg rešil gotove smrti, je on v stoku blodil po vsej Etni, z roko tipal po gozdovih in, oropan vida, se zaletaval v skale; roke, umazane s krvavo gnilobo, je iztegoval proti morju, preklinjal ahajsko ljudstvo in govoril: ‘O, ko bi mi kakšno naključje vrnilo Odiseja ali katerega njegovih tovarišev, da bi nad njim sprostil svoj bes, da bi mu požrl drobovje, mu z desnico raztrgal žive ude, da bi mi njegova kri zalila

grlo in bi se mu zdrobljeni udje trzali pod mojimi zobmi! Kako neznatna ali lahka bi se mi zdela izguba vida!’ To in še več je govoril divjak; mene pa je navdala bleda groza, ko sem gledal njegov obraz, še vedno moker od pokola, okrutne roke in prazno očesno votlino, ude in brado, zlepljeno s človeško krvjo. Smrt mi je bila pred očmi, a prav ona je bila najmanjša muka: zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj zgrabil, zdaj zdaj moje drobovje potopil v svoje; v mislih pa mi je vztrajala podoba tistega časa, ko sem videl, kako je telesi dveh mojih tovarišev trikrat, štirikrat treščil ob tla, nato pa se vrgel nanju kakor kosmat lev

in njuno drobovje, meso, kosti z belim mozgom in napol žive ude spravljal v svoj nenasitni trebuh. Zgrabila me je drgetavica: stal sem bled in potrt; ko sem ga gledal, kako žveči in iz ust izmetava krvavo jed ter bruha kose, pomešane z vinom, sem si predstavljal, da takšna usoda čaka tudi mene, nesrečnika. Mnogo dni sem se skrival in trepetal ob vsakem šumu, se bal smrti in si hkrati želel umreti; lakoto sem tešil z želodom in travo, pomešano z listjem, sam, brez vsega, brez upanja, prepuščen smrti in trpljenju.

Po dolgem času sem v daljavi zagledal to ladjo, s kretnjami prosil, naj me rešijo, in stekel na obalo — in ganil sem jih. Trojanska ladja je sprejela Grka! Zdaj pa še ti, najdražji med tovariši, razkrij, kaj se je zgodilo tebi, vodji in možem, ki so se s teboj zaupali morju.« Ta pripoveduje, da nad tirenskim morjem kraljuje Ajol, Hipotov sin Ajol, ki v ječi zadržuje vetrove; zaprte v volovski meh jih je kot znamenito darilo prejel dulihijski vodja in z ugodnim vetrom plul devet dni ter zagledal želeno deželo; ko pa je po devetem dnevu vzšla naslednja zarja, so tovariši, premagani od zavisti in pohlepa po plenu,

misleč, da je v mehu zlato, vetrovom razvezali vezi; ti so jih ponesli nazaj čez valove, po katerih so pravkar pripluli, in ladja se je vrnila v pristanišče kralja Ajola. »Od tam,« reče, »smo prišli v starodavno mesto Lajstrigonca Lama. V tisti deželi je kraljeval Antifat. K njemu so poslali mene in še dva spremljevalca; komaj sva se s tovarišem rešila z begom: tretji med nami je s svojo krvjo omočil brezbožna usta Lajstrigonca. Antifat preganja bežeče in naščuva množico. Zberejo se, mečejo skale in bruna ter potapljajo može in ladje.

Le ena, ki je nosila nas in samega Odiseja, ubeži. Žalujoč za izgubljenimi tovariši in z mnogimi tožbami priplovemo k deželi, ki jo vidiš v daljavi — verjemi mi, ta otok je treba gledati od daleč; jaz sem ga videl od blizu! In ti, najpravičnejši med Trojanci, sin boginje — saj te po končani vojni ne smem imenovati sovražnik, Enej —, svarim te: izogni se Kirkini obali.

Tudi mi smo, ko smo ladjo privezali ob Kirkini obali, ob spominu na Antifata in neukrotljivega Kiklopa odklanjali pot in vstop v neznano hišo; izbrali so nas z žrebom: ta je mene, zvestega Polita, Evriloha, Elpenorja, preveč vdanega vinu, in dvakrat devet tovarišev poslal h Kirkini palači. Brž ko smo prišli tja in obstali na hišnem pragu, nam je tisoč volkov, med njimi pa medvedi in levinje, prišlo naproti in nas prestrašilo; a nobene zveri se ni bilo treba bati, nobena ni nameravala raniti naših teles.

Nasprotno, prijazno so mahale z repi po zraku in se nam dobrikale ter spremljale naše korake, dokler nas niso sprejele služabnice in nas skozi marmornate dvorane privedle h gospodarici: ta sedi v lepi odmaknjeni sobani na veličastnem prestolu, oblečena v bleščečo obleko, čez katero je ovita še v zlatovezen plašč. Ob njej so Nereide in nimfe, ki z gibkimi prsti ne mikajo volne in ne vlečejo niti za nitjo: razporejajo bilke in cvetje, raztreseno brez reda, ločujejo v košare, pa tudi zelišča različnih barv; sama nadzoruje njihovo delo, sama ve, kakšna moč se skriva v katerem listu, kako se sestavine ujemajo,

in pozorno pregleduje odmerjena zelišča. Ko nas zagleda in si izmenjamo pozdrave, se ji obraz razjasni in nam izreče dobre želje. Brez odlašanja ukaže zmešati praženo ječmenovo zrnje, med, močno vino in mleko, strjeno v sir, ter doda sokove, ki se skrivaj prikrijejo pod to sladkostjo. Sprejmemo čaše, ki nam jih ponuja njena sveta desnica. Brž ko jih žejni izpijemo s suhimi usti in se strašna boginja s palico dotakne vrhov naših glav, se mi — sram me je, a bom povedal! — začnejo ježiti ščetine, ne morem več govoriti, namesto besed oddajam hripavo kruljenje in se z vsem obrazom povešam k tlom;

čutim, kako mi usta otrdevajo v ukrivljen rilec, kako se vrat napenja v debele mišice; in s tistim delom telesa, s katerim sem pravkar prijel čašo, zdaj stopam po tleh. Skupaj z drugimi, ki jih je doletelo isto — tolikšna je moč napojev! —, me zaprejo v svinjak; vidimo, da se je samo Evri loh izognil prašičji podobi: samo on je zavrnil ponujeno čašo. Če se ji ne bi izognil, bi še zdaj ostal eden izmed ščetinaste črede; in Odisej, ki mu je povedal za tolikšno nesrečo, ne bi prišel h Kirki kot maščevalec.

Nosilec miru, Kilenijec, mu je dal bel cvet, bogovi mu pravijo moli, raste pa iz črne korenine; zaščiten z njim in z nebeškimi nasveti vstopi v Kirkino hišo; ko ga povabi k zahrbtni čaši in mu poskuša s palico pobožati lase, jo odbije ter jo z izvlečenim mečem prestraši. Nato si dasta obljubo in podata desnici; sprejet v njeno spalnico zahteva za poročno darilo človeška telesa svojih tovarišev.

Poškropi nas z blagodejnejšim sokom neznane rastline, z obrnjeno palico nas udari po glavi in izgovori besede, nasprotne prejšnjim besedam. Bolj ko poje uroke, bolj se dvigamo od tal in vzravnavamo; ščetine odpadajo, razpoka izgine iz razklanih stopal, vrnejo se ramena, pod nadlahtmi spet zrastejo roke: jokajoč objamemo jokajočega vodjo, oklepamo se njegovega vratu in prve besede, ki jih izgovorimo, pričajo o naši hvaležnosti.