Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Abu Suvajd dejal: »Nekega dne sem s skupino prijateljev stopil v sadovnjak, da bi kupili nekaj sadja. Ob robu sadovnjaka smo zagledali starko ljubkega obraza, ki pa je imela povsem bele lase in si jih je česala s slonokoščenim glavnikom. Ustavili smo se ob njej, vendar se ni zmenila za nas niti si ni pokrila glave. Rekel sem ji: ‘Starka, če bi si lase pobarvala na črno, bi bila lepša od mladenke. Kaj ti brani, da tega ne storiš?’ Dvignila je glavo in me pogledala …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo štiriindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu Suvajd dejal: Ko sem starki izrekel te besede, je dvignila glavo, se zazrla vame s široko odprtimi očmi in zrecitirala ta dva verza: ‘Pobarvala sem, kar je pobarval čas, a moja barva je zbledela, barva dni pa je ostala. V tistih dneh sem se razkošno odeta v mladost pozibavala, in jemali so me od zadaj in od spredaj.’ Rekel sem ji: ‘Bog te blagoslovi, starka! Kako iskrena si, ko govoriš o prepovedanih užitkih, in kako lažniva, ko trdiš, da si se pokesala za svoje grehe!’«