Prevod

Pripovedujejo tudi, da je neki učen mož dejal: »Med ženskami še nisem videl bistrejšega duha, ostrejšega razuma, širšega znanja, plodnejše misli in bolj pretanjenih manir kakor pri neki pridigarki iz Bagdada, ki so ji pravili Sajidat al Mašajih, Gospa šejkov. Leta petsto enainšestdeset je prišla v mesto Hama in s pridigarskega stola nagovarjala ljudi z besedami, ki so blagodejno segale v srce. Na njenem domu so se zbirali poznavalci verskega prava, učenjaki in književniki, da bi z njo razpravljali o pravnih vprašanjih in pretresali razhajanja med učenimi avtoritetami. Obiskal sem jo s prijateljem, ki je bil književnik. Ko sva sedla, je postavila pred naju pladenj sadja, sama pa se je usedla za zastor. Imela je brata lepega obraza, ki nama je stal ob strani in naju stregel. Ko sva pojedla, smo začeli razpravljati o verskem pravu. Zastavil sem ji vprašanje, pri katerem so se imami razhajali. Začela je odgovarjati in jaz sem jo pozorno poslušal, moj prijatelj pa je gledal njenega brata v obraz in občudoval njegovo lepoto, ne da bi prisluhnil njenim besedam. Ona ga je opazovala izza zastora. Ko je končala, se je obrnila k njemu in rekla: ‘Zdi se mi, da spadate med tiste, ki dajejo prednost moškim pred ženskami.’ Odgovoril je: ‘Res je.’ Vprašala je: ‘Zakaj pa?’ Rekel je: ‘Ker je Bog dal moškemu prednost pred žensko.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristodvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da ji je šejk odgovoril: ‘Ker je Bog dal moškemu prednost pred žensko; jaz pa ljubim tisto, kar je boljše, in ne maram tistega, kar je slabše.’ Zasmejala se je in rekla: ‘Ali boste pošteno razpravljali z menoj, če se z vami spustim v razpravo o tej stvari?’ Odgovoril je: ‘Da.’ Rekla je: ‘S čim torej dokazujete, da ima moški prednost pred žensko?’ Odgovoril je: ‘Z izročilom in razumom. Kar zadeva izročilo, se opiram na Knjigo in suno. V Knjigi Najvišji pravi: »Moški so skrbniki žensk, ker je Bog ene odlikoval pred drugimi.« In pravi: »Če ni dveh moških, pa en moški in dve ženski.« O dedovanju pa pravi: »Če so dediči bratje in sestre, pripada moškemu toliko kakor dvema ženskama.« Bog, slavljen in vzvišen bodi, je torej na teh mestih dal moškemu prednost pred žensko in oznanil, da ženski pripada polovica moškega deleža, ker je moški boljši od nje. Kar zadeva suno, se izroča, da je Prerok, mir in blagoslov z njim, določil za žensko polovico krvnine, ki pripada moškemu. Kar pa zadeva razum: moški je dejaven, ženska pa sprejema njegovo dejanje, in tisti, ki deluje, je boljši od tistega, ki dejanje sprejema.’ Rekla mu je: ‘Lepo ste govorili, gospod, toda pri Bogu, z lastnim jezikom ste izrekli moj dokaz proti sebi in navedli razlog, ki govori proti vam, ne v vaš prid. Bog, slavljen in vzvišen bodi, je namreč dal moškemu prednost pred žensko zgolj zaradi njegovega moškega spola; o tem se midva ne prepirava. V tem so si otrok, deček, mladenič, zrel mož in starec enaki in med njimi ni nobene razlike. Če torej njegova prednost izvira zgolj iz tega, da je moškega spola, bi vas moralo srce vleči k starcu in bi se morali ob njem veseliti prav tako kakor ob mladeniču, saj sta po spolu enaka. Midva pa se razhajava glede lastnosti, ki jih človek išče v prijetnem druženju in ljubezenskem uživanju, in vi niste navedli nobenega dokaza, da je mladenič v tem boljši od ženske.’ Odgovoril ji je: ‘Gospa, mar ne poznate odlik mladeniča: skladne postave, rožnatih lic, ljubkega nasmeha in sladkih besed? V tem pogledu so mladeniči boljši od žensk. Dokaz za to je izročilo, po katerem je Prerok, mir in blagoslov z njim, rekel: »Ne glejte predolgo golobradih mladeničev, kajti v njih je odsev lepote rajskih hurij.« Da je mladenič boljši od dekleta, je jasno vsakomur. Kako lepo je rekel Abu Nuvas:

Najmanjša izmed njegovih odlik je ta, da pri njem ni strahu pred mesečno krvjo in nosečnostjo. In neki pesnik pravi: Imam Abu Nuvas je dejal — in v postavah razuzdanosti in veseljaštva mu vsi sledijo: O vi, ki ljubite puh na licih, uživajte slast, ki je v večnem raju ne boste našli! Kadar pa kdo dekle na vso moč hvali in bi rad s hvalo njene lepote povečal njeno privlačnost, jo primerja z mladeničem.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristoenaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je šejk dejal: ‘Kadar kdo dekle na vso moč hvali in bi rad s hvalo njene lepote povečal njeno privlačnost, jo zaradi njegovih odlik primerja z mladeničem, kakor je rekel pesnik:

Z boki kakor mladenič se v mladosti ziblje, kakor se veja ziblje v severnem vetru. Če torej mladenič ne bi bil boljši in lepši, dekleta ne bi primerjali z njim. Vedite, Bog Najvišji naj vas varuje, da je mladenič vodljiv, ustrežljiv, prijeten družabnik in blagega značaja; namesto prepira išče soglasje. Še posebno, kadar se mu na licih zariše droben puh in nad ustnicami poženejo brki, po licih pa se mu razlije mladostna rdečica, da je kakor polna luna. Kako lepo je rekel Abu Tamam:

Opravljivci so rekli: »Na licu mu poganja brada!« Jaz pa sem dejal: »Nehajte, to ni njegova hiba.« Ko je dozorel in so mu boki mamljivo zavalovali, nad bisernimi zobmi pa so mu pognali brki, so vrtnice prisegle s slovesno prisego, da njih čar nikoli ne bo zapustil njegovih lic. Spregovoril sem mu z nemimi vekami in odgovoril mi je z govorico obrvi. Njegova lepota ostaja takšna, kakršno ste poznali; puh jo le varuje pred tistimi, ki bi jo hoteli zase. Najslajši in najlepši je bil njegov čar, ko se je pokazala brada in so mu pognali brki. In tisti, ki so mu prej očitali mojo ljubezen, zdaj, ko slišijo o meni in njem, pravijo: »Njegov prijatelj je.« Drug pesnik pa je lepo povedal:

Grajavci so rekli: »Kaj se tako zaljubljaš vanj? Mar ne vidiš, da so mu po licih pognale dlake?« Rekel sem: »Pri Bogu, če bi ta, ki me graja, uzrl zrelost v njegovih očeh, ne bi vztrajal pri svojih besedah. Kdor je prebival v deželi brez zelenja, kako naj jo zapusti, ko je prišla pomlad?« In še drugi pravi:

Grajavci so rekli, da sem ga pozabil. Lažejo! Kogar se dotakne hrepenenje, ne najde pozabe. Nisem ga mogel pozabiti, ko je vrtnica na licu cvetela sama; kako naj ga pozabim zdaj, ko jo obdaja bazilika? In drugi pravi:

Vitkemu lepotcu se pogled in puh na licih družno podajata v boj z ljudmi. Kri preliva z mečem iz narcis, nožnico tega meča pa nosijo jermeni iz mirte. In še drugi pravi:

Ni me opilo njegovo vino; njegovi zalizci so tisti, ki so opili ves svet. Njegove lepote so zavidale druga drugi, dokler ni vsaka zahrepenela, da bi postala puh na njegovih licih. To je odlika mladeničev, ki ženskam ni bila dana; že sama zadostuje, da so mladeniči nanjo ponosni in imajo v njej prednost pred njimi.’ Rekla mu je: ‘Bog Najvišji naj vas ohrani v zdravju! Sami ste se zavezali pošteni razpravi. Govorili ste izčrpno in za svoje trditve navedli vse te dokaze. Toda zdaj se je resnica razjasnila, zato ne zavijte z njene poti. Če vas splošen dokaz ne zadovolji, vam ga bom razložila podrobno. Za božjo voljo, kako se mladenič sploh more meriti z dekletom? Kdo primerja kozlička z gazelo? Dekletov glas je mehak, njena postava lepa; kakor steblo bazilike je, z zobmi kakor kamilice, z lasmi kakor spletene vrvi, z lici kakor rdeče vetrnice, z obrazom kakor jabolko, z ustnicami kakor vino, z dojkami kakor granatni jabolki in z udi kakor prožne veje. Njena postava je skladna, telo polno, lice kakor bleščeče rezilo meča, čelo svetlo, obrvi sklenjene in oči temno obrobljene. Kadar spregovori, ji iz ust padajo sveži biseri in nežnost njenih misli privlači srca. Kadar se nasmehne, se ti zdi, da med njenimi ustnicami sije polna luna; kadar se ozre, pa se iz njenih oči izderejo meči. V njej se stekajo vse lepote in okoli nje se sučejo popotniki in tisti, ki ostajajo doma. Njeni rdeči ustnici sta mehkejši od masla in slajši od medu.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristodvaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pridigarka, ko je opisovala dekle, dejala: ‘Njeni rdeči ustnici sta mehkejši od masla in slajši od medu.’ Nato je nadaljevala: ‘Njene prsi so kakor široka ravna pot, na njih pa sta dojki kakor dve slonokoščeni posodici. Trebuh je ob bokih nežen kakor svež cvet, po njem pa se mehke gube prekrivajo in ovijajo druga čez drugo. Njeni polni stegni sta kakor dva biserna stebra, zadnjica pa valovi kakor morje iz kristala ali gore iz svetlobe. Njeni stopali sta nežni in dlani kakor zlata odlitka. O nesrečnik, kako se človek sploh more meriti z džinom? Mar ne veste, da so mogočni kralji in plemeniti velikaši vselej podložni ženskam in da se v iskanju naslade zanašajo nanje? One pravijo: »Podjarmile smo vratove in zaplenile razum.« Koliko bogatašev je ženska spravila v revščino, koliko mogočnih ponižala, koliko plemenitih prisilila, da so ji služili! Ženske so omamile književnike, razgalile krepostne, obubožale bogate in spremenile srečneže v nesrečnike. Vendar jih razumni zaradi tega le še bolj ljubijo in spoštujejo ter tega ne štejejo ne za krivico ne za ponižanje. Koliko božjih služabnikov je zaradi njih prekršilo zapoved svojega Gospoda ter razjezilo očeta in mater! Vse to zato, ker ljubezen do njih gospoduje srcem. Mar ne veste, nesrečnik, da zanje gradijo palače, zaradi njih spuščajo zastore, zanje kupujejo sužnje in zaradi njih pretakajo solze? Zanje pripravljajo dišeči mošus, nakit in ambro, zaradi njih zbirajo vojske in gradijo dvorce, kopičijo bogastvo in sekajo glave. Kdor pravi, da so ženske ves svet, govori resnico.

Kar pa zadeva sveti hadis, ki ste ga navedli, govori proti vam, ne v vaš prid. Prerok, mir in blagoslov z njim, je namreč rekel: »Ne glejte predolgo golobradih mladeničev, kajti v njih je odsev lepote rajskih hurij.« Golobrade mladeniče je torej primerjal s hurijami in nedvomno je tisto, s čimer kaj primerjamo, odličnejše od tistega, kar primerjamo. Če ženske ne bi bile boljše in lepše, drugih ne bi primerjali z njimi. Vaša trditev, da dekle primerjajo z mladeničem, pa ne drži. Nasprotno, mladeniča primerjajo z dekletom in pravijo: »Ta mladenič je kakor dekle.« Pesmi, ki ste jih navedli v dokaz, pa ob premisleku izvirajo iz odklona narave. Sodomiti, ki prestopajo meje, in razuzdanci, ki kršijo zapovedi, so tisti, ki jih Bog Najvišji graja v svoji vzvišeni Knjigi in obsoja njihovo gnusno početje z besedami: »Mar se med vsemi bitji približujete moškim in zapuščate žene, ki jih je vaš Gospod ustvaril za vas? Resnično ste ljudstvo, ki prestopa meje.« Ti so tisti, ki dekle primerjajo z mladeničem, ker v svoji razuzdanosti in nepokorščini sledijo poželenju in satanu. Pravijo celo, da je uporabna za oboje, in tako zavestno zapuščajo pot, ki med ljudmi velja za pravo. Njihov vodja Abu Nuvas je rekel:

Vitka v pasu, mladeniška po postavi, primerna tako za sodomita kakor za prešuštnika. Kar pa ste dejali o lepoti puha na licih in poganjajočih brkih, češ da mladeniču povečujejo lepoto in čar — pri Bogu, zašli ste s poti in govorili neresnico! Puh na licih namreč odlike lepote spreminja v hibe.’ Nato je izrekla te verze:

Po obrazu so mu pognale dlake in se maščevale za ljubimca, ki mu je storil krivico. Na njegovem obrazu nisem videla ničesar dimu podobnega, dokler niso zalizci postali kakor oglje. Če je počrnela že prazna stran njegovega papirja, kaj si šele mislite o mestu, kjer piše pero? Če mu dajejo prednost pred drugimi, je za to kriva le nevednost sodnika. Ko je končala pesem, je možu rekla: ‘Slavljen bodi vsemogočni Bog …’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristotriindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je pridigarka, ko je končala pesem, možu rekla: ‘Slavljen bodi vsemogočni Bog! Kako vam more biti skrito, da je popolna naslada v ženskah in da trajna blaženost obstaja le z njimi? Bog, slavljen in vzvišen bodi, je namreč prerokom in svetim možem v raju obljubil hurije in jih določil za plačilo njihovih dobrih del. Če bi Bog Najvišji vedel, da je ljubezenska naslada v kom drugem, bi jim to obljubil in jih s tem nagradil. Prerok, mir in blagoslov z njim, je rekel: »Iz vašega sveta so mi bile priljubljene tri stvari: ženske, dišave in molitev, ki je veselje mojih oči.« Mladeniče je Bog postavil v raju za strežnike prerokom in svetim možem, kajti raj je dom blaženosti in naslade, ki sta popolni šele ob njihovi strežbi. Uporabljati jih za kaj drugega kakor strežbo pa je norost, ki prinaša pogubo. Kako lepo je povedal pesnik:

Kdor išče užitek v zadnjicah, se obrača proč od sreče; kdor se nagiba k plemenitim ženskam, je plemenit. Koliko uglajenih, pretanjenih mož je preživelo noč na mladeničevi zadnjici, zjutraj pa postalo prodajalec dišav! Obleko jim rumeni žafran njegove zadnjične odprtine, da se jasno pokažeta sramota in nečast. Zanikati ne morejo, ko jih omadežuje in na obleki ostanejo sledovi blata. Kako drugače je s tistim, ki mu je ponoči jezdna žival lepotica z velikimi temnimi očmi, ki čara s pogledom! Ko vstane od nje, mu je podarila vonj, da hišo napolni vonjava njegovih žlahtnih dišav. Mladenič ji ni enak, da bi ga primerjali z njo: mar lahko umazanijo primerjamo z dišečim alojinim lesom? Nato je rekla: ‘Gospodje, pripravili ste me, da sem prestopila meje sramežljivosti in zapustila krog krepostnih žensk ter se spustila v prazno in nespodobno govorjenje, ki se ne spodobi za učenjake. Toda prsi plemenitih so grobovi skrivnosti, kar se izreče v družbi, je zaupano v varstvo, dejanja pa se presojajo po namenih. Vsemogočnega Boga prosim odpuščanja zase, za vas in za vse muslimane. Resnično je odpuščajoč in usmiljen.’ Nato je umolknila in nama ni več odgovorila na nobeno vprašanje. Odšla sva od nje, vesela vsega, kar sva se naučila v razpravi z njo, a žalostna, ker sva se morala posloviti.«