Prevod
Nekoč je živela ženska brez vsakršne opore, ki je vztrajno romala v tempelj Kiyomizu. Meseci in leta so minevali, a ni zaznala niti najmanjšega znamenja, da bi bile njene molitve uslišane. Njena stiska je postajala vse hujša, nazadnje pa je brez pravega razloga zapustila celo kraj, kjer je dolga leta prebivala, in ni imela več kam. V solzah je očitala Kannon svojo nesrečo in jo goreče rotila: »Naj že trpim zaradi dejanj iz katerega prejšnjih življenj, nakloni mi vendar vsaj malo opore!« Tisto noč, ko je ležala z obrazom proti tlom pred njenim oltarjem, je v sanjah zaslišala sporočilo boginje: »Ker tako vztrajno prosiš, se ji smiliš, vendar jo žalosti, da ti ne more ponuditi niti najmanjše opore. Vzemi to.« Nato je nekdo skrbno zložil zastor izpred svetišča in ga položil prednjo. Ko se je prebudila in pogledala v soju oltarnih luči, je pred seboj res zagledala zloženi zastor, prav kakor v sanjah. Pomislila je: »Torej mi res nima dati ničesar drugega.« Ob tem se je še bridkeje zavedela svoje bede in žalostno dejala: »Tega nikakor ne morem sprejeti. Če bi imela le malo sredstev, bi ti sama dala izvezti brokatni zastor in ti ga darovala. Kako naj zdaj odidem s tvojim edinim zastorom? Vrnila ti ga bom.« Položila ga je za ograjico pred oltarjem. Ko je spet zadremala, se ji je sanjalo, da ji ga znova izročajo in pravijo: »Zakaj si tako svojeglava? Čudno je, da nočeš sprejeti tega, kar ti je dano, in vračaš dar.« Ko se je prebudila, je zastor spet ležal pred njo kakor prej, ona pa ga je v solzah znova vrnila. Tako ga je trikrat vrnila in vsakič ga je dobila nazaj. Poslednjič so jo posvarili, da bo nespoštljiva, če ga še enkrat vrne. Ob misli, da bi jo tempeljski menihi, ki o vsem tem niso nič vedeli, utegnili osumiti kraje zastora, ji je postalo tesno pri srcu. Zato ga je še sredi noči skrila v nedrje in odšla. Spraševala se je, kaj naj z njim, ga razgrnila in si ga ogledovala. Ker ni imela niti oblačila, ki bi ga lahko nosila, ji je nazadnje prišlo na misel: »Pa si bom iz tega naredila obleko.« Ko si jo je sešila in jo začela nositi, jo je vsakdo, ki jo je zagledal, moški ali ženska, vzljubil in začutil do nje nežno naklonjenost. Od ljudi, ki jih je komaj poznala, je dobivala obilo darov. Kadar jo je kdo prosil, naj posreduje v kaki hudi stiski, je oblekla tisto obleko, odšla celo v hiše imenitnih ljudi, ki jih ni poznala, in jim predložila prošnjo; vselej je bila uslišana. Tako je prejemala darove, pridobila si je tudi ljubezen dobrega moža in zaživela v blagostanju. Odtlej je obleko skrbno hranila ter jo vzela iz shrambe in oblekla le tedaj, ko si je želela kaj zagotovo doseči. In vselej se ji je želja izpolnila.
