Prevod

Neki mladenič se je zaklel, da se ne bo oženil z nobeno drugo kakor s cesarjevo hčerjo, pa se je nekega dne peš odpravil k cesarju in jo zasnubil. Cesar mu ni upal naravnost odreči, zato mu je dejal: »Dobro, sinko, dal ti bom dekle, toda najpozneje v osmih dneh mi moraš priskrbeti tri konje: enega še neskotenega, belega brez lise, drugega še nejahanega, rdečega s črno glavo, in tretjega še nepodkovanega, črnega z belo glavo in belimi nogami. Te moraš podariti meni, moji cesarici pa toliko bogastva, kolikor bi ga ti trije konji mogli pritovoriti. Če tega ne priskrbiš, dekle ne bo tvoje.« Ko je mladenič to slišal, so ga obšle vsakršne misli, nazadnje pa se je cesarju zahvalil za dekle in se z bogom odpravil nazaj, kakor je bil prišel. Po sreči je cesarjeva hči poslušala ves njun pogovor in skrivaj opazovala mladeniča, ki se ji je zdel lepši od vsakega človeka na tem svetu. Še tisti hip mu je napisala pismo in ga poslala za njim po enem svojih najzvestejših služabnikov. Pisala mu je, naj jutri navsezgodaj skrivaj pride k njej in naj nikar ne stori drugače, če jo želi dobiti za ženo. Ko je odposlala pismo, je še isto noč očetu iz skrivališča ukradla čudodelni nož in se z njim naslednje jutro odpravila naproti mladeniču, ki je bil krenil na pot, kakor mu je bila napisala. Brž ko sta se srečala, sta se prijela za roke, se spoznala in drug drugemu izpovedala ljubezen ter se zaklela, da ju ne bo ločilo nič drugega kakor črna zemlja. Tedaj mu je cesarjeva hči rekla: »Vzemi tega konja, ki ga jezdim, zajaši ga in hitro odjezdi proti vzhodu v vilinsko goro. Ko prideš na trovrhi hrib, se oziraj od desne proti levi, dokler ne zagledaš bisernega travnika, po katerem se pasejo vsakršni konji. Izberi si take tri, kakršne ti je naročil moj oče. Če pa bi se preplašili, izvleci ta nož in ga obrni proti soncu, da se travnik zasveti. Tedaj bodo vsi konji sami prišli k tebi in kakor jagnjeta polegli predte, pa jih boš zlahka ujel in odpeljal s seboj. Ko jih ujameš, se ozri naokrog in sredi travnika boš zagledal cipreso, ki ima medeninaste korenine, srebrne veje in zlato listje. Stopi k njej in z nožnico udari po koreninah; odprle se bodo in iz njih se bo usulo neizmerno veliko asper vseh vrst. Vzemi jih, natovori na tiste tri konje in z njimi pohiti sem. Tako boš zadovoljil mojega očeta cesarja in dal ti me bo za ženo.« Ko je mladenič to slišal, se je razveselil, zajahal dekletovega konja, si zataknil čudodelni nož za pas in krenil naravnost proti tisti gori. Ko je prišel na hrib, je zagledal travnik in na njem vsakršne konje. Ko se je spustil na travnik, so se konji začeli plašiti, on pa je izvlekel nož in ga obrnil proti soncu. Nož se je zabliskal, da je ves travnik zažarel, kakor zažari gora, ko jo obsije sonce, in že so od vseh strani prihajali k njemu najrazličnejši konji. Vsak je, kakor hitro je prišel predenj, pokleknil na prednji nogi, mladenič pa je začel izbirati in si izbral prav take tri, kakršne mu je bil naročil cesar. Ko je izbral konje, se je ustavil in se ozrl sem ter tja, dokler ni sredi travnika zagledal ciprese. Stopil je k njej in z nožnico potrkal po koreninah. In kaj je zagledal? Korenine so se odprle in iz njih se je začela usipati silna množica asper. Napolnil je vreče, jih naložil na tiste tri konje in se odpravil k cesarju. Ko je prišel predenj in je cesar zagledal konje in aspre, se je začudil. Zdaj mu ni preostalo drugega, kakor da mu obljubi hčer za ženo. Vprašal ga je, kakšno doto želi in koliko je bo zahteval, mladenič pa mu je odgovoril: »Častiti cesar! Tvojo hčer za glavnico, tvoj čudodelni nož pa za dobiček.« Cesar mu je podaril oboje in mladenič se je z dekletom in nožem prepevaje vrnil domov.