Prevod

Nekoč je na gori Hiei živel menih, ki je bil silno reven. Za sedem dni se je odpravil molit v svetišče Kurama, v upanju, da bo v sanjah prejel kako znamenje. Toda ničesar ni sanjal, zato je sklenil ostati še sedem dni. Ker tudi tedaj ni bilo znamenja, je bivanje podaljševal po sedem dni, dokler ni minilo sto dni. Stoto noč je v sanjah zaslišal besede: »Jaz ti ne morem pomagati. Pojdi v Kiyomizu.« Že naslednjega dne je odšel tja in tudi tam molil sto dni. Nato je spet v sanjah zaslišal: »Jaz ti res ne morem pomagati. Pojdi v Kamo in tam izreci svojo prošnjo.« Odpravil se je torej še v Kamo. Nameraval je ostati sedem dni, a ker je nenehno upal, da bo vendarle kaj sanjal, je v molitvah vztrajal vse do stote noči. Tedaj je v sanjah zaslišal: »Menih, ganjen sem nad tvojim vztrajnim prihajanjem. Zagotovo ti bom naklonil vsaj papir za svete daritve in riž za obredno trosenje.« Prebudil se je ves potrt in žalosten. »Toliko svetišč sem obhodil, nazadnje pa takšne besede! Kaj naj počnem zgolj s peščico riža za obredno daritev? Če se vrnem na svojo goro, se bom sramoval pred ljudmi. Mar ne bi raje skočil v reko Kamo?« Toda življenja si vendarle ni mogel vzeti. Obenem ga je nekoliko mikalo izvedeti, kako bo božanstvo izpolnilo obljubo, zato se je vrnil v svoje bivališče na gori. Ko je bil že nekaj časa doma, se je oglasil nekdo z besedami: »Prihajam od vaših znancev.« Menih je šel pogledat, kdo je, in videl človeka, ki je prinesel bel podolgovat zaboj, ga odložil na verando in odšel. Vse skupaj se mu je zdelo silno nenavadno, zato je skušal poiskati sla, a o njem ni bilo več ne duha ne sluha. Odprl je zaboj in našel v njem bel riž in kakovosten papir. »Prav to mi je bilo obljubljeno v sanjah! Pa sem vendar upal, da bo kaj več. Torej sem res dobil samo to,« si je ves razočaran mislil. A kaj je hotel? Začel je uporabljati riž za vse mogoče potrebe, vendar ga je bilo vselej enako in nikoli ga ni zmanjkalo. Enako je bilo s papirjem: kolikor ga je porabil, nič ga ni bilo manj. Tako je postal menih, ki sicer ni živel v posebnem blišču, pa vendar v velikem blagostanju. Res je treba pri obiskovanju svetišč potrpežljivo vztrajati.