Prevod

Nekoč je živel cesarjevič, ki se je bil zaobljubil, da se ne bo oženil, dokler v sanjah ne zagleda dekleta, ki mu bo reklo: »Tvoja sem, prinesla ti bom srečo in ti rodila sina s svetlo zvezdo na čelu.« O tem ni nikomur pravil, dokler se mu neke noči ni v sanjah prikazala prelepa žena in mu rekla: »Kaj vendar delaš, junak, da se ne oženiš? V neki pritlični hiši živijo tri uboge deklice brez očeta in matere. Hiša je razdeljena na tri dele in pred vsakim je s pletenim plotom ograjeno preddverje. Vsaka zase opravlja drugačno delo: ena veze, druga plete, tretja pa si med petjem šiva balo. Ko se zbudiš, pojdi na lov in se napoti proti najbližji vasi. Na poti boš srečal črno jagnje brez ene same lise, z zlatima rožičkoma, in to te bo pripeljalo pred hišo deklet.« Ko se je cesarjevič zjutraj zbudil, se je razveselil in storil tako, kakor mu je naročila tista žena. Zgodaj je vstal in se s služabniki odpravil na lov. Ko je na poti srečal črno jagnje, je rekel služabnikom: »Vi kar pojdite naprej ali pa me počakajte tukaj. Šele ko me zagledate, me pričakujte.« Nato je šel za jagnjetom, dokler ni zagledal hišice s tremi ograjenimi preddverji, v vsakem pa je sedelo dekle in delalo, prav kakor mu je povedala žena. Osupel nad njihovo lepoto ni mogel presoditi, katera je lepša, pa jih je pozdravil: »Bog pomagaj!« Najstarejša mu je odvrnila: »Bog daj tudi vam, gospod!« Druga je rekla: »Sreča naj te spremlja, korenjak!« Tretja pa: »Srečno prišel, srečni in presrečni junak!« Cesarjevič se je začudil takšnim odgovorom, najbolj pa odgovoru najmlajše. Pomislil je, da bo srečen in presrečen, če jo vzame, zato je snel prstan z desnice, ji ga nataknil na roko in rekel: »Ti si moja zaročenka.« Potem je odšel svojo pot proti domu. Očetu je povedal vse, kar se je zgodilo; ta se je silno razveselil in priredil veliko slavje. Ko pa sta starejši sestri videli, da se je najmlajša zaročila pred njima, čeprav sta bili še živi in starejši od nje, sta ji začeli streči po življenju in premišljevati, kako bi jo spravili s sveta. Domenili sta se, da pokličeta čarovnico, staro babo iz vasi, ki je znala čarati, in ji obljubili vse, kar imata, če le doseže, da se njuna sestra ne omoži. Baba jima je dala neko zel in rekla: »To zel ji dajta zjutraj na tešče popiti v vodi, ki je še nihče ni načel. Brž ko jo popije, se ji bo omračil um in pobegnila bo v gozd. Ko bo enkrat v gozdu, se ne bo več vrnila domov, temveč si bo v divjini sama vzela življenje ali pa jo bodo raztrgale zveri. Ko pa pride tisti mož, ki je cesarjev sin, mu recita, da je sama pobegnila.« Brezsrčnici sta storili natanko tako, kakor jima je naročila baba. Dali sta ji tisto zel v vodi, in komaj jo je popila, je začela begati sem in tja, potem pa je kakor brez uma zbežala v divjino. Naslednji dan je cesarjevič spet prišel po svojo zaročenko, toda njeni sestri sta mu odgovorili, da je tistega jutra navsezgodaj sama nekam pobegnila in da prav nič ne vesta, kam je izginila. Pred njim sta se začeli pretvarjati, da jokata in jo objokujeta. Cesarjevič je nemudoma kakor blazen planil za njo v gozd in jo začel iskati. Tedaj je nekje zaslišal tarnanje in jok ter stekel za glasom. Našel je svojo zaročenko, ki se je stiskala k skali, napol mrtva od silnega strahu in joka. Planil je k njej, jo v solzah objel in vzkliknil: »O, sreča moja, tukaj je!« Prepoznala ga je in brž ko je zaslišala njegov glas, ga je tudi sama objela, nato pa je od silnega veselja in joka izdihnila v njegovem naročju. Ko je cesarjevič to videl, je potegnil nož izza pasu in se zabodel, tako da sta oba mrtva obležala na tleh. Prav tisti hip pa je — po božji volji! — cesar spal in v sanjah se mu je prikazala ista žena, ki je bila prišla v sanje njegovemu sinu, ter mu rekla: »Vstani na noge, tvoj sin in tvoja snaha sta mrtva! Vzemi zel, ki jo boš našel pod vzglavnikom, in pohiti v ta in ta gozd. Tam ju boš našel mrtva, ležeča drug ob drugem. Sinu namaži rane in zel dobro ožmi, da mu njen sok steče vanje, snahi pa namaži srce in trikrat reci: Vstanita, nesrečnika, in bodita srečna, če Bog da!« Cesar se je zbudil, prestrašen privzdignil vzglavnik in pod njim našel zel, rumeno kakor brnistrin cvet. Zavihtel se je na konja in oddirjal proti gozdu, kamor ga je poslala žena. Ko je prispel tja, je našel sina in snaho iztegnjena drug ob drugem. Začel je stiskati sok tiste zeli sinu v rane, snahi pa je z njim mazal srce. Še tretjič ni do konca izrekel besed: »Vstanita, nesrečnika, in bodita srečna, če Bog da!«, že sta oba vstala na noge, kakor da se jima ni nič zgodilo. Čudila sta se, kako sta od mrtvih vstala, oče pa ju je ves radosten odpeljal na svoj dvor in jima pripravil poroko. Že prvo leto je mlada cesarica rodila sina z zlato zvezdo na čelu.