Prevod

Ko je Zevs ustvaril človeka, mu je odmeril le kratko življenje. Človek pa si je s svojo bistroumnostjo ob prihodu zime zgradil hišo in bival v njej. Nekoč, ko je hudo pritisnil mraz in je Zevs pošiljal dež, je konj, ki tega ni več mogel prenašati, pritekel k človeku in ga prosil, naj mu da zavetje. Človek je odvrnil, da bo to storil le, če mu konj odstopi del svojih let. Konj je z veseljem privolil. Kmalu zatem je prišel še vol, ki prav tako ni mogel več prenašati zime. Človek je tudi njemu dejal, da ga ne bo sprejel, če mu ne odstopi nekaj svojih let. Tudi vol mu je dal del svojih let in dobil zavetje. Nazadnje je prišel pes, ki je že skoraj poginil od mraza, in tudi on si je pridobil zavetje, ko je človeku odstopil del svojega življenja. Tako se je zgodilo, da so ljudje v letih, ki jim jih je odmeril Zevs, nedolžni in dobri; ko pridejo v konjeva leta, postanejo bahaški in ošabni; ko dosežejo volova leta, postanejo gospodovalni; v pasjih letih pa so jezni in lajavi.

To basen bi lahko povedali jezljivemu in čemernemu starcu.