Prevod

Zima se je posmehovala pomladi in ji očitala, da takoj, ko se pojavi, nihče več ne miruje: eden se odpravi na travnike in v gaje, ker rad trga cvetlice in lilije ali kakšno vrtnico, jo občuduje in si jo zatakne v lase; drugi se vkrca na ladjo, prepluje morje in tako pride med druge ljudi. Nikogar več ne skrbijo vetrovi ali obilno deževje. »Jaz pa,« je rekla, »sem kakor vladarica in neomejena gospodarica. Ljudem ukazujem, naj ne gledajo v nebo, temveč navzdol, v tla, naj se bojijo in trepetajo, včasih pa jih prisilim, da so še veseli, če lahko ves dan prebijejo doma.« »Prav zato,« je odvrnila pomlad, »bi se te ljudje z veseljem znebili. Moje ime pa se jim že samo po sebi zdi lepo, pri Zevsu, celo najlepše med vsemi imeni, tako da se me spominjajo tudi takrat, ko me ni, in se razveselijo, ko se pojavim.«