Prevod

Nekoč so živeli štirje mali zajčki, ki jim je bilo ime Flopsy, Mopsy, Cotton-tail in Peter. Z mamo so stanovali v peščenem bregu pod korenino velikanske jelke.

»No, dragi moji,« je nekega jutra rekla stara gospa Zajklja, »lahko greste na polja ali po stezici, nikar pa ne hodite na vrt gospoda McGregorja. Tam se je vašemu očetu pripetila nesreča; gospa McGregor ga je dala v pito.«

»Zdaj pa le pojdite in ne uganjajte vragolij. Jaz grem po opravkih.« Nato je stara gospa Zajklja vzela košaro in dežnik ter se skozi gozd odpravila k peku. Kupila je hlebec črnega kruha in pet žemljic z drobnimi rozinami.

Flopsy, Mopsy in Cottontail, ki so bili pridni zajčki, so šli po stezici nabirat robide. Peter pa, ki je bil zelo poreden, je stekel naravnost na vrt gospoda McGregorja in se splazil pod vrati!

Najprej je pojedel nekaj solate in stročjega fižola, nato pa še nekaj redkvic. Ker mu je potem postalo nekoliko slabo, se je odpravil iskat peteršilj.

Toda koga je srečal, ko je prišel okoli tople grede s kumarami? Nikogar drugega kot gospoda McGregorja! Gospod McGregor je klečal in se opiral na roke, medtem ko je sadil mlado zelje, a je skočil pokonci in stekel za Petrom, mahal z grabljami in vpil: »Ustavite tatu!«

Peter se je strašno prestrašil. Begal je sem in tja po vrtu, saj je pozabil, kje se pride nazaj do vrat. En čevelj je izgubil med zeljem, drugega pa med krompirjem.

Ko je ostal brez čevljev, je stekel po vseh štirih in bil tako hitrejši. Mislim, da bi mu morda celo uspelo pobegniti, če se ne bi na nesrečo zaletel v mrežo nad kosmuljami in se vanjo zapletel z velikimi gumbi na suknjiču. Suknjič je bil moder, z medeninastimi gumbi, in čisto nov.

Peter je mislil, da je z njim konec, in točil debele solze. Njegovo ihtenje pa so zaslišali prijazni vrabci, ki so močno vznemirjeni prileteli k njemu in ga rotili, naj se vendar potrudi rešiti.

Gospod McGregor je prišel s sitom, ki ga je nameraval povezniti čez Petra. Toda Peter se je še zadnji hip izvlekel, suknjič pa pustil za seboj.

Nato je planil v lopo za orodje in skočil v zalivalko. Bila bi imenitno skrivališče, če v njej ne bi bilo toliko vode.

Gospod McGregor je bil povsem prepričan, da je Peter nekje v lopi za orodje, morda skrit pod cvetličnim lončkom. Začel jih je previdno obračati in pogledovati pod vsakega posebej.

Kmalu je Peter kihnil: »Ačih!« Gospod McGregor je bil v hipu za njim. Poskušal ga je pohoditi, toda Peter je skočil skozi okno in pri tem prevrnil tri rastline. Okno je bilo premajhno za gospoda McGregorja, pa tudi tekanja za Petrom se je že naveličal. Vrnil se je k svojemu delu.

Peter je sedel, da bi si odpočil. Bil je ves zasopel in se je tresel od strahu, niti sanjalo pa se mu ni, kam naj gre. Poleg tega je bil od čepenja v zalivalki pošteno moker.

Čez nekaj časa se je začel potikati naokrog, hop-hop, hop-hop, ne prav hitro, in se oziral na vse strani. V zidu je našel vrata, toda bila so zaklenjena, spodaj pa ni bilo dovolj prostora, da bi se skoznje stisnil debelušen zajček.

Čez kamniti prag je sem in tja tekala stara miš ter svoji družini v gozdu nosila grah in fižol. Peter jo je vprašal, kod se pride do vrtnih vrat, a je imela v ustih tako debelo grahovo zrno, da ni mogla odgovoriti. Le zmajala je z glavo. Peter je začel jokati.

Nato je skušal najti pot naravnost čez vrt, a je bil vse bolj zmeden. Kmalu je prišel do ribnika, kjer je gospod McGregor polnil zalivalke. Bela mačka je strmela v zlate ribice. Sedela je čisto, čisto pri miru, le konica repa ji je tu in tam trznila, kakor da bi bila živa. Petru se je zdelo najbolje, da odide, ne da bi jo ogovoril; o mačkah mu je že pripovedoval njegov bratranec, mali zajček Benjamin.

Vrnil se je proti lopi za orodje, ko je nenadoma čisto blizu zaslišal škrtanje motike: škrrr, škrt, škrt, škrt. Peter je švignil pod grmovje. Ker pa se potem ni nič zgodilo, je kmalu spet prilezel ven, splezal na samokolnico in pokukal čez rob. Najprej je zagledal gospoda McGregorja, ki je okopaval čebulo. Proti Petru je bil obrnjen s hrbtom, za njim pa so bila vrtna vrata!

Peter je čisto tiho zlezel s samokolnice in se pognal, kolikor so ga nesle noge, po ravni potki za grmi črnega ribeza.

Gospod McGregor ga je opazil na vogalu, a Petru za to ni bilo mar. Smuknil je pod vrati in bil naposled na varnem v gozdu zunaj vrta.

Gospod McGregor je suknjiček in čevlje obesil za strašilo, da bi odganjal kose. Peter pa se ni ustavil niti ozrl, dokler ni pritekel domov k veliki jelki.

Bil je tako utrujen, da se je zvrnil na prijetno mehak pesek na tleh zajčje luknje in zaprl oči. Mama je zavzeto kuhala in se spraševala, kam je dal oblačila. To sta bila že drugi suknjiček in drugi par čevljev, ki ju je Peter izgubil v dveh tednih!

Žal moram povedati, da se Peter tisti večer ni počutil prav dobro. Mama ga je spravila v posteljo in skuhala kamilični čaj, nato pa mu ga dala odmerek!

»Ena jedilna žlica pred spanjem.« Flopsy, Mopsy in Cotton-tail pa so za večerjo dobili kruh, mleko in robide.