Prevod

Mojemu tretjemu bratu pa je ime Bakbak. Usoda ga je pripeljala do velike hiše. Potrkal je na vrata v upanju, da ga bo gospodar ogovoril in ga bo lahko prosil za miloščino. Gospodar je vprašal: »Kdo je pred vrati?« Nihče mu ni odgovoril. Brat ga je nato zaslišal, kako je glasno zavpil: »Kdo je tam?« A tudi tokrat mu ni odgovoril. Slišal je njegove korake, ko je prišel do vrat in jih odprl. »Kaj hočeš?« ga je vprašal. Brat mu je odvrnil: »Nekaj za voljo vzvišenega Alaha.« »Si slep?« ga je vprašal gospodar. »Da,« je odgovoril brat. »Daj mi roko.« Brat mu je podal roko in gospodar ga je odpeljal v hišo. Vodil ga je po stopnicah, iz nadstropja v nadstropje, vse do najvišje strehe. Brat je ves čas mislil, da mu bo dal kaj jesti ali mu kaj podaril. Ko sta prišla na vrh, ga je gospodar vprašal: »Kaj hočeš, slepec?« »Nekaj za voljo vzvišenega Alaha,« je odgovoril. »Naj ti Alah nakloni obilje,« mu je rekel gospodar. Brat pa je odvrnil: »Človek, mar mi nisi mogel tega povedati že spodaj?« »Ti, najnižji med nizkotneži! Zakaj me nisi prosil za miloščino že takrat, ko si trkal na vrata in prvič zaslišal moj glas?« Brat ga je vprašal: »In kaj nameravaš zdaj storiti z menoj?« »Ničesar nimam, kar bi ti lahko dal.« »Potem me odpelji dol po stopnicah,« ga je prosil brat. »Pot je pred teboj,« mu je odvrnil. Brat se je obrnil proti stopnicam in se začel spuščati. Ko ga je od vrat ločevalo le še dvajset stopnic, mu je spodrsnilo. Padel je in se kotalil navzdol, dokler si ni razbil glave. Prišel je iz hiše, ne da bi vedel, kam naj gre. Dohiteli so ga nekateri njegovi slepi tovariši in ga vprašali: »Kaj se ti je danes zgodilo?« Povedal jim je, kaj je doživel, nato pa dodal: »Bratje moji, rad bi vzel nekaj dirhamov od denarja, ki nam je še ostal, da bi imel za svoje potrebe.«

Gospodar hiše je šel za njim, da bi izvedel kaj več o njem, in je slišal njegove besede. Brat ni vedel, da mu mož sledi, in ko je prišel v svoje bivališče, je ta neopazno vstopil za njim. Brat je sedel in čakal tovariše. Ko so prišli, jim je rekel: »Zaprite vrata in preiščite hišo, da nam ni sledil kak tujec.« Ko je mož slišal te besede, je vstal in se obesil na vrv, ki je visela s stropa. Slepi so preiskali vso hišo, a niso našli nikogar. Vrnili so se in sedli k bratu, nato pa vzeli denar, ki so ga imeli spravljenega, in ga prešteli. Bilo je deset tisoč dirhamov. Položili so jih v kot hiše, od zneska, ki je ostal čez to vsoto, pa si je vsak vzel, kolikor je potreboval. Deset tisoč dirhamov so zakopali v zemljo. Nato so si postavili hrano predse in začeli jesti. Brat je ob sebi zaslišal nenavaden zvok in vprašal tovariše: »Je med nami kak tujec?« Iztegnil je roko in zgrabil roko hišnega gospodarja. Zavpil je tovarišem: »Tukaj je tujec!« Planili so po njem in ga začeli pretepati. Ko so ga že dolgo tepli, so zavpili: »Muslimani! K nam je vdrl tat, ki nam hoče ukrasti denar!« Zbrala se je velika množica. Tujec, gospodar hiše, ki so ga obtožili tatvine, pa se je naredil slepega. Zaprl je oči in se pretvarjal, da je slep kakor oni, tako prepričljivo, da nihče ni podvomil vanj. Zavpil je: »Muslimani! K Alahu in sultanu se zatekam! K Alahu in valiju! K Alahu in emirju! Emirju imam povedati nekaj pomembnega!« Še preden so se zavedeli, kaj se dogaja, so jih obkolili valijevi možje. Prijeli so jih skupaj z mojim bratom in jih privedli predenj. Vali jih je vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Tisti mož pa je dejal: »Prisluhni mi, vali. Resnice o nas ne boš izvedel drugače kakor s kaznovanjem. Če želiš, najprej kaznuj mene, šele nato moje tovariše.« Vali je ukazal: »Položite tega človeka na tla in ga prebičajte!« Položili so ga na tla in ga začeli bičati. Ko so ga udarci zaboleli, je odprl eno oko, ko pa so ga še huje pretepli, je odprl še drugo. Vali ga je vprašal: »Kaj je to za ena prevara, malopridnež?« Mož je odgovoril: »Obljubi mi varnost, pa ti povem.« Vali mu jo je obljubil in mož je dejal: »Štirje smo in se pretvarjamo, da smo slepi. Hodimo med ljudmi, vstopamo v hiše in si ogledujemo ženske. Z zvijačami jih zapeljujemo v razvrat in iz njih izvabljamo denar. Tako smo si pridobili veliko premoženje, deset tisoč dirhamov. Tovarišem sem rekel: ‘Dajte mi moj delež, dva tisoč petsto dirhamov.’ Oni pa so planili po meni, me pretepli in mi vzeli denar. Zato iščem zavetje pri Alahu in pri tebi. Ti si bolj upravičen do mojega deleža kakor moji tovariši. Če hočeš preveriti, ali govorim resnico, ukaži vsakega od njih pretepsti še huje kakor mene, pa bo odprl oči.«

Vali je tedaj ukazal, naj jih kaznujejo, in najprej so se lotili mojega brata. Tako dolgo so ga tepli, da je skoraj umrl. Nato jim je vali rekel: »Malopridneži! Mar tajite Alahov dar in trdite, da ste slepi?« Brat je vzkliknil: »Pri Alahu, pri Alahu, pri Alahu! Nihče med nami ne vidi!« Spet so ga vrgli na tla in ga tepli, dokler ni izgubil zavesti. Vali je rekel: »Pustite ga, da pride k sebi, potem pa ga pretepite še tretjič.« Nato je ukazal pretepsti tudi njegove tovariše, vsakega z več kot tristo udarci s palico. Tisti, ki je videl, jim je govoril: »Odprite oči, sicer vas bodo znova pretepli!« Potem je rekel valiju: »Pošlji z menoj nekoga, ki ti bo prinesel denar. Ti namreč ne bodo odprli oči, saj se bojijo, da bi bili osramočeni pred ljudmi.« Vali je poslal z njim moža, ki mu je prinesel denar. Vzel ga je in hišnemu gospodarju proti volji drugih izplačal dva tisoč petsto dirhamov, kolikor naj bi znašal njegov delež. Mojega brata in preostale tri pa je izgnal iz mesta. Tedaj sem, o vladar pravovernih, odšel za bratom, ga dohitel in ga vprašal, kaj se mu je zgodilo. Povedal mi je vse, kar sem zdaj povedal tebi. Skrivaj sem ga pripeljal nazaj v mesto in poskrbel, da bo imel hrano in pijačo do konca življenja.

Kalif se je moji pripovedi nasmejal in rekel: »Dajte mu nagrado in naj gre.« Jaz pa sem mu odvrnil: »Pri Alahu, ničesar ne vzamem, dokler vladarju pravovernih ne povem, kaj se je zgodilo še drugim mojim bratom, in mu ne dokažem, da sem redkobeseden.« Kalif je rekel: »Pa nam paraj ušesa s svojimi izmišljenimi zgodbami in nam natrosi še več svojih neumnosti!«