Prevod
To je kakor zgodba o slepcu in hromcu, ki ju je neki mož, lastnik sadovnjaka, vzel k sebi, ju odpeljal v svoj sadovnjak in jima naročil, naj v njem ničesar ne uničujeta in ne počneta ničesar, kar bi mu škodovalo. Ko je sadje dozorelo, je hromec rekel slepcu: »Gorje ti! Vidim slastne sadeže in skomine me dajejo po njih, vendar ne morem vstati in priti do njih, da bi jih jedel. Ti imaš zdrave noge, zato vstani in nama jih prinesi, da se najeva.« Slepec je odvrnil: »Gorje ti! Zdaj si me spomnil nanje, prej pa sploh nisem mislil nanje. Toda tega ne morem storiti, ker jih ne vidim. Kako naj prideva do njih?« Medtem ko sta se tako pogovarjala, je k njima prišel oskrbnik sadovnjaka, učen mož. Hromec mu je rekel: »Gorje ti, oskrbnik! Zaželela sva si nekaj tega sadja, a vidiš, kakšna sva: jaz sem hrom, moj tovariš pa je slep in ničesar ne vidi. Kako naj si pomagava?« Oskrbnik jima je rekel: »Gorje vama! Mar ne vesta, kaj sta obljubila lastniku sadovnjaka: da se ne bosta dotikala ničesar, kar bi lahko poškodovala? Odnehajta in ne počnita tega.« Odvrnila sta mu: »Vsekakor morava dobiti nekaj tega sadja, da se najeva. Povej nama, kako bi to lahko storila.« Ker nista hotela opustiti svoje namere, jima je rekel: »To lahko storita tako, da slepec vstane, tebe, hromec, vzame na hrbet in te ponese do drevesa, katerega sadeži so ti všeč. Ko te prinese dovolj blizu, boš sam obral sadeže, ki jih boš dosegel.« Slepec je torej vstal in si naložil hromca na hrbet, hromec pa mu je kazal pot, dokler ga ni prinesel do drevesa. Tedaj je hromec začel trgati z njega, kar mu je bilo všeč. Tako sta počela, dokler nista poškodovala drevja v sadovnjaku. Tedaj je prišel lastnik sadovnjaka in jima rekel: »Gorje vama! Kaj sta počela? Mar mi nista obljubila, da v tem sadovnjaku ne bosta delala škode?« Odvrnila sta mu: »Saj veš, da ne moreva priti do ničesar: eden od naju je hrom in ne more vstati, drugi pa je slep in ne vidi, kaj je pred njim. Česa sva torej kriva?« Lastnik sadovnjaka jima je rekel: »Morda mislita, da ne vem, kaj sta storila in kako sta opustošila moj sadovnjak? Kakor da te vidim, slepec, kako si vstal in si naložil hromca na hrbet, on pa ti je kazal pot, dokler ga nisi prinesel do drevesa.« Nato je oba prijel, ju hudo kaznoval in izgnal iz sadovnjaka. Slepec je prispodoba telesa, saj to vidi le po duši, hromec pa je prispodoba duše, ki se lahko giblje le po telesu. Sadovnjak je prispodoba dejanj, za katera človek prejme povračilo, oskrbnik pa prispodoba razuma, ki veleva dobro in prepoveduje zlo. Telo in duša sta torej skupaj deležna nagrade in kazni.« Šamas mu je rekel: »Resnico govoriš in sprejemam tvoje besede. Povej mi, kateri učenjak je po tvojem najbolj vreden hvale?« Mladenič je odgovoril: »Tisti, ki pozna Boga in mu njegovo znanje koristi.« Šamas je vprašal: »Kdo pa je to?« Mladenič je odgovoril: »Tisti, ki si prizadeva ugajati svojemu Gospodu in se izogiba njegovi jezi.« Vprašal je: »Kateri med njimi je najboljši?« Mladenič je odgovoril: »Tisti, ki najbolje pozna Boga.« Šamas je vprašal: »Kateri pa je najbolj preizkušen?« Odgovoril je: »Tisti, ki najvztrajneje ravna po svojem znanju.« Šamas je rekel: »Povej mi, kateri med njimi ima najnežnejše srce?« Odgovoril je: »Tisti, ki je najbolje pripravljen na smrt, se je najpogosteje spominja in ima najmanj upov na ta svet. Kdor namreč v svojo dušo sprejme misli na prihod smrti, je kakor človek, ki gleda v čisto ogledalo: spozna resnico, ogledalo pa postaja le še čistejše in svetlejše.« Šamas je vprašal: »Kateri zakladi so najlepši?« Odgovoril je: »Nebeški zakladi.« Vprašal je: »Kateri nebeški zakladi pa so najlepši?« Odgovoril je: »Poveličevanje Boga in izrekanje hvale njemu.« Vprašal je: »Kateri zemeljski zakladi so najboljši?« Odgovoril je: »Delati dobra dela.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.
Ko je nastopila devetsto enajsta noč,
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Šamas vprašal kraljevega sina: ›Kateri zemeljski zakladi so najboljši?‹ Ta mu je odgovoril: ›Delati dobra dela.‹ Šamas je rekel: ›Resnico govoriš in sprejemam tvoje besede. Povej mi zdaj o treh različnih rečeh: znanju, presoji in umu, pa tudi o tem, kaj jih povezuje.‹ Mladenič je odgovoril: ›Znanje izhaja iz učenja, presoja iz izkušenj, um pa se razvija s premišljevanjem. Njihova trdnost in povezanost sta v razumu. Kdor združuje te tri lastnosti, je popoln, kdor pa jim pridruži še bogaboječnost, ravna prav.‹ Šamas je rekel: ›Resnico govoriš in sprejemam tvoj odgovor. Povej mi: ali lahko strast in poželenje spremenita učenega moža z obsežnim znanjem, zdravo presojo, bistro dojemljivostjo ter odličnim in jasnim umom, tako da izgubi lastnosti, ki si jih omenil?‹ Mladenič je odgovoril: ›Ko ti dve lastnosti vstopita v človeka, spremenita njegovo znanje, razumevanje, presojo in um. Takrat je podoben roparskemu orlu, ki se varuje lovskih pasti in zaradi svoje velike spretnosti ostaja visoko na nebu. Nekoč je tak orel zagledal lovca, ki je nastavljal past. Ko jo je lovec nastavil, je vanjo položil kos mesa. Orel je zagledal meso in strast ter poželenje sta ga tako premagala, da je pozabil na past, ki jo je videl, in na nesrečno usodo vsake ptice, ki se ujame vanjo. Z neba se je pognal na kos mesa in se zapletel v past. Ko je lovec prišel in v svoji pasti zagledal orla, se je silno začudil in rekel: »Past sem nastavil, da bi vanjo ujel goloba ali kako drugo šibko ptico. Kako se je vanjo ujel ta orel?« Rečeno je bilo: kadar razumnega človeka strast in poželenje ženeta k nekemu dejanju, z razumom premisli o njegovih posledicah ter se vzdrži tega, kar sta mu prikazala kot mikavno, in tako z razumom premaga svoje poželenje in strast. Kadar ga strast in poželenje ženeta k nekemu dejanju, naj bo njegov razum kakor izurjen jezdec, ki obrzda vihravega konja: s čvrsto uzdo ga zadržuje, dokler se ne umiri in ne gre tja, kamor ga jezdec vodi. Kdor pa je nespameten, brez znanja in presoje, ne razločuje stvari ter nad njim gospodujeta strast in poželenje, ravna po svojih poželenjih in strasteh. Tak človek bo med pogubljenimi in nihče med ljudmi ne bo na slabšem od njega.‹
Šamas je rekel: ›Resnico govoriš in sprejemam tvoje besede. Povej mi, kdaj znanje koristi in razum odvrne pogubne posledice strasti in poželenja?‹ Mladenič je odgovoril: ›Kadar ju človek uporablja v prizadevanju za onstranstvo. Razum in znanje sta namreč oba koristna, vendar ju človek ne sme uporabljati za pridobivanje dobrin tega sveta, razen kolikor jih potrebuje za preživetje in da se obvaruje njegovega zla; sicer naj ju uporablja za dela, ki mu bodo koristila v onstranstvu.‹ Šamas je rekel: ›Povej mi, česa se mora človek najbolj oklepati in s čim mora zaposlovati svoje srce?‹ Odgovoril je: ›Z dobrimi deli.‹ Šamas je rekel: ›Toda če človek to počne, ga to odvrača od služenja za preživetje. Kako naj torej poskrbi za življenjske potrebščine, brez katerih ne more?‹ Mladenič je odgovoril: ›Njegov dan ima štiriindvajset ur. En del naj nameni služenju za preživetje, en del oddihu in počitku, preostanek pa pridobivanju znanja. Človek, ki ima razum, a nima znanja, je namreč kakor nerodovitna zemlja, ki ni primerna za obdelovanje, sajenje in rast. Če je ne pripravimo za obdelovanje in je ne zasadimo, ne bo dala koristnih sadov; če pa jo pripravimo in zasadimo, bo obrodila lepe sadove. Tako tudi človek brez znanja ni koristen, dokler vanj ne vsadimo znanja; ko pa je znanje vsajeno vanj, obrodi sadove.‹ Šamas je rekel: ›Povej mi, kakšno je znanje brez razuma?‹ Odgovoril je: ›Kakor znanje živali, ki se je naučila, kdaj je čas za hrano in pijačo ter kdaj za budnost, nima pa razuma.‹ Šamas je rekel: ›Na to si odgovoril jedrnato, vendar sprejemam tvoje besede. Povej mi, kako naj se obvarujem vladarja?‹ Mladenič je odgovoril: ›Ne daj mu povoda, da se obrne proti tebi.‹ Šamas je vprašal: ›Kako naj mu ne dam povoda, ko pa ima oblast nad menoj in drži vajeti moje usode v svojih rokah?‹ Mladenič je odgovoril: ›Njegova oblast nad teboj izhaja le iz dolžnosti, ki jih imaš do njega. Če mu daš, kar mu pripada, nima več oblasti nad teboj.‹ Šamas je vprašal: ›Kaj vezir dolguje kralju?‹ Odgovoril je: ›Iskren nasvet in prizadevnost na skrivnem in v javnosti, zdravo presojo, varovanje njegovih skrivnosti in to, da mu ne prikriva ničesar, kar bi moral vedeti. Skrbno mora opravljati zaupane mu naloge, skrbeti za kraljeve potrebe, si na vse načine prizadevati za njegovo naklonjenost in se varovati njegove jeze.‹ Šamas je rekel: ›Povej mi torej, kako naj vezir ravna s kraljem?‹ Mladenič je odgovoril: ›Če si kraljev vezir in želiš biti varen pred njim, ga poslušaj pozorneje in mu odgovarjaj bolje, kakor pričakuje od tebe. Kadar ga za kaj prosiš, naj bo tvoja prošnja primerna položaju, ki ga imaš pri njem. Varuj se, da bi si prisvojil položaj, za katerega te nima za vrednega, saj bi bilo to, kakor da si drzneš kljubovati mu.‹«
