Zgodba o romarici in njenem sinu

Besedilo

Zgodba o romarici in njenem sinu

Pripovedujejo tudi, da je neki plemeniti mož dejal: »Ko sem v temni noči krožil okoli Kabe, sem zaslišal hrepeneč glas, ki je prihajal iz žalostnega srca in govoril: ‘O Velikodušni, nakloni mi svojo večno milost, kajti moje srce ostaja zvesto zaobljubi.’ Ob tem glasu mi je srce tako vztrepetalo, da sem bil skoraj na robu smrti. Napotil sem se proti njemu in ugotovil, da pripada ženski. Rekel sem ji: ‘Mir s teboj, o Božja služabnica.’ Odvrnila je: ‘Tudi s teboj naj bodo mir, Božje usmiljenje in blagoslov.’ Vprašal sem jo: ‘Pri velikem Bogu te rotim, kakšna je zaobljuba, ki ji tvoje srce ostaja zvesto?’ Odgovorila je: ‘Če me ne bi rotil pri Vsemogočnem, ti ne bi razkrila svojih skrivnosti. Poglej, kaj je pred menoj.’ Pogledal sem in pred njo zagledal dečka, ki je trdno spal in smrčal. Rekla je: ‘Ko sem se odpravila na romanje k tej Hiši, sem nosila tega dečka pod srcem. Vkrcala sem se na ladjo, toda nad nas so se zgrnili valovi, vetrovi so nas premetavali z vseh strani in ladja se je razbila. Rešila sem se na eni njenih desk in na njej rodila tega dečka. Ko sem ga držala v naročju in so valovi udarjali obme …’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 467. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mlada žena pripovedovala: ‘Ko se je ladja razbila, sem se rešila na eni njenih desk in na njej rodila tega dečka. Medtem ko sem ga držala v naročju in so valovi udarjali obme, je do mene priplaval eden od ladijskih mornarjev in se povzpel k meni. Rekel mi je: »Pri Bogu, poželel sem si te že na ladji, zdaj pa sem tu s teboj. Prepusti se mi, sicer te vržem v morje.« Odvrnila sem: »Gorje ti! Mar ti to, kar si videl, ni bilo v opomin in poduk?« Rekel je: »Kaj takega sem videl že velikokrat in se vselej rešil. Ni mi mar.« Dejala sem: »Človek, v nesreči sva in iz nje se lahko nadejava rešitve s poslušnostjo Bogu, ne z grehom.« Toda še naprej je silil vame. Prestrašila sem se ga in ga hotela prelisičiti, zato sem rekla: »Počakaj, da otrok zaspi.« Iztrgal mi ga je iz naročja in ga vrgel v morje. Ko sem videla njegovo predrznost in kaj je storil z dečkom, mi je srce skoraj zastalo in stiska se je še povečala. Dvignila sem glavo proti nebu in rekla: »O Ti, ki stojiš med človekom in njegovim srcem, postavi se medme in tega leva! Resnično imaš moč nad vsem.« Pri Bogu, komaj sem izgovorila te besede, se je iz morja prikazala zver in ga zgrabila z deske. Ostala sem sama, moja stiska in žalost pa sta bili še hujši, ker sem trepetala za svojega otroka. Tedaj sem zapela:

O luč mojih oči, ljubljeni sin, izgubil si se, bridkost mi je vzela moč. Svoje telo že vidim utopljeno, bolečina hrepenenja mi žge drobovje. Iz moje stiske ni druge rešitve kakor Tvoja milost, o Ti, v katerega zaupam. Ti, moj Gospod, vidiš, kaj me je zadelo, kako trpim, ker sem ločena od otroka. Spet naju združi in usmili se me, saj je upanje Vate moja najmočnejša opora. Tako sem prebila dan in noč. Ko se je zdanilo, sem v daljavi zagledala ladijska jadra. Valovi so me premetavali in vetrovi gnali, dokler nisem prispela do ladje, katere jadra sem videla. Ljudje na njej so me potegnili iz vode in me vzeli na krov. Ozrla sem se in med njimi zagledala svojega otroka. Vrgla sem se k njemu in vzkliknila: »Ljudje, to je moj sin! Kje ste ga našli?« Odgovorili so: »Ko smo pluli po morju, se je ladja nenadoma ustavila. Pred nami se je pojavila zver, velika kakor mogočno mesto, in na njenem hrbtu je bil ta deček, ki je sesal palec. Vzeli smo ga k sebi.« Ko sem to slišala, sem jim povedala svojo zgodbo in vse, kar se mi je pripetilo. Zahvalila sem se svojemu Gospodu za milost, ki mi jo je izkazal, in se mu zaobljubila, da ne bom zapustila njegove Hiše in se nikoli ne bom odvrnila od služenja njemu. Odtlej ga nisem prosila ničesar, česar mi ne bi dal.’ Segel sem po mošnji s popotnim denarjem in ji hotel nekaj podariti, toda rekla je: ‘Poberi se od mene, lahkomiselnež! Naj ti pripovedujem o njegovih dobrotah in velikodušnih dejanjih, potem pa sprejemam darove iz tujih rok?’ Nikakor je nisem mogel pripraviti do tega, da bi kaj sprejela od mene. Pustil sem jo in odšel ter prepeval te verze:

Koliko skrite milosti je pri Bogu, tako pretanjeno skrite, da je niti bister um ne doume! Kolikokrat mi je po stiski naklonil radost in olajšal bolečino žalostnega srca! Koliko skrbi te muči zjutraj, pa jih že zvečer zamenja veselje! Če ti nekega dne zmanjka vseh poti, zaupaj v Edinega, Večnega, Vzvišenega. Prosi Preroka, naj posreduje zate, kajti vsak služabnik prejme svoj delež, če prosi Preroka za priprošnjo.« Žena pa je še naprej častila svojega Gospoda in ostala v njegovi Hiši, dokler je ni dohitela smrt.