Prevod

»A nič od tega ni bolj čudno kakor zgodba o ribiču.« Kralj jo je vprašal: »Kakšna pa je zgodba o ribiču?« Rekla je: »Slišala sem, o srečni kralj, da je nekoč živel ribič, že precej v letih, ki je imel ženo in tri otroke. Bil je reven in vsak dan je po svoji navadi vrgel mrežo le štirikrat, nič več. Nekega dne se je opoldne odpravil na morsko obalo, odložil košaro in vrgel mrežo. Počakal je, da se je polegla v vodi, nato pa zbral njene vrvi in začutil, da je težka. Potegnil jo je, a je ni mogel izvleči. Zato je konec vrvi odnesel na breg, zabil kol in jo privezal nanj, potem pa se slekel in potopil v vodo ob mreži. Toliko časa se je trudil z njo, da jo je naposled spravil na suho. Vesel se je oblekel in stopil k mreži, toda v njej je našel mrtvega osla. Ko ga je zagledal, se je razžalostil in rekel: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Mogočnem.‹ Nato je dodal: ›Čudna je ta moja usoda!‹ In zapel:

›O ti, ki bredeš skozi nočno temo in pogubo, opusti trud: preživetja ne prinese zgolj napor.‹ Ko je ribič zagledal mrtvega osla, ga je izvlekel iz mreže in jo ožel. Ko jo je ožel, jo je razgrnil, nato pa stopil v morje in rekel: ›V imenu Boga!‹ Vrgel jo je v vodo in počakal, da se je polegla. Potem jo je potegnil, a bila je še težja in trdneje zasidrana kakor prvič. Pomislil je, da je polna rib, zato je privezal mrežo, se slekel, stopil v vodo in se potopil. Trudil se je, dokler je ni osvobodil in izvlekel na breg. V njej pa je našel velik lončen vrč, poln peska in blata. Ko ga je zagledal, je obžaloval svoj trud in zapel pesnikove besede:

›O bridkost časa, prenehaj! Če ne prenehaš, vsaj prizanesi! Ničesar mi ne prinese sreča, ničesar spretnost mojih rok. Odšel sem iskat svoj vsakdanji kruh, pa našel, da je zame že umrl. Koliko nevednežev se razkazuje, koliko učenjakov ostaja skritih!‹ Nato je vrgel vrč proč, ožel in očistil mrežo ter prosil Boga odpuščanja. Še tretjič se je vrnil k morju, vrgel mrežo in počakal, da se je polegla. Ko jo je izvlekel, je v njej našel črepinje in steklenice. Zapel je pesnikove besede:

›Preživetje je usojeno; ne moreš ga ne razvezati ne zavezati, ne pero ne pisanje ti pri njem ne pomagata.‹ Nato je dvignil glavo proti nebu in rekel: ›O Bog, ti veš, da mrežo vržem le štirikrat, in trikrat sem jo že vrgel.‹ Izgovoril je Božje ime, vrgel mrežo v morje in počakal, da se je polegla. Potegnil jo je, a je ni mogel premakniti, saj se je zataknila ob dno. Rekel je: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu.‹ Slekel se je, se potopil k njej in se toliko časa trudil, da jo je spravil na breg. Ko jo je razprl, je v njej našel polno posodo iz rumene medenine, katere ustje je bilo zapečateno s svincem, v njem pa je bil odtis prstana našega gospoda Sulejmana. Ribič se je je razveselil in rekel: ›To bom prodal na trgu bakrenih izdelkov; vredno je deset zlatih dinarjev.‹ Nato je posodo stresel in ugotovil, da je težka. Rekel je: ›Moram jo odpreti in pogledati, kaj je v njej. Vsebino bom spravil v bisago, posodo pa prodal na trgu bakrenih izdelkov.‹ Izvlekel je nož in drezal v svinec, dokler ga ni odstranil s posode. Položil ga je na tla, posodo pa stresel, da bi iz nje iztresel vsebino. Toda nič ni padlo ven. Iz nje se je začel valiti dim, ki se je dvigal do nebesnih višav in se širil po zemlji. Ribič je strmel od začudenja. Ko je ves dim izšel, se je zbral, stresel in spremenil v ifrita, ki je z glavo segal v oblake, z nogami pa stal v prahu. Njegova glava je bila kakor kupola, roke kakor vile, noge kakor jambori, usta kakor votlina, zobje kakor kamni, nosnice kakor vrč in oči kakor svetilki; bil je ves kuštrav in prašen. Ko je ribič zagledal tega ifrita, so se mu od strahu zatresle mišice, zobje so mu zašklepetali, slina se mu je posušila v ustih in ni več videl poti pred seboj. Ko pa je ifrit zagledal njega, je rekel: ›Ni boga razen Boga; Sulejman je Božji prerok.‹ Nato je dodal: ›O Božji prerok, ne ubij me! Nikdar več ne bom nasprotoval tvojim besedam ali se upiral tvojim ukazom.‹ Ribič mu je rekel: ›O uporni duh, zakaj omenjaš Sulejmana, Božjega preroka? Sulejman je umrl pred tisoč osemsto leti, mi pa živimo ob koncu časov. Kakšna je tvoja zgodba? Kaj se ti je zgodilo in zakaj si bil zaprt v tej posodi?‹

Ko je uporni duh slišal ribičeve besede, je rekel: ›Ni boga razen Boga! Veseli se, ribič!‹ Ribič ga je vprašal: ›Kakšno veselo novico mi prinašaš?‹ Odvrnil je: ›Da te bom to uro ubil na najstrašnejši način!‹ Ribič je rekel: ›Za takšno veselo novico si zaslužiš, poglavar ifritov, da ti Bog odvzame svoje varstvo, ti prekleti! Zakaj bi me ubil? S čim sem si zaslužil smrt, ko pa sem te osvobodil iz posode, rešil z morskega dna in te spravil na kopno?‹ Ifrit je odgovoril: ›Izberi si, kakšne smrti želiš umreti in kako naj te ubijem.‹ Ribič je vprašal: ›Kaj sem zagrešil, da mi tako vračaš?‹ Ifrit je rekel: ›Poslušaj mojo zgodbo, ribič.‹ Ribič mu je odvrnil: ›Govori, a bodi kratek, saj mi je duša že zdrknila v pete.‹

Rekel je: ›Vedi, da sem eden od upornih džinov. Skupaj z džinom Sahrom sem se uprl Sulejmanu ibn Davudu. Poslal je pome svojega vezirja Asafa ibn Barhijo, ki me je na silo privedel predenj. Proti moji volji me je ponižanega pripeljal k njemu in me postavil pred njegov obraz. Ko me je Sulejman zagledal, je prosil Boga, naj ga obvaruje pred menoj, in mi ponudil, naj sprejmem vero in se mu podredim. Odklonil sem, zato je ukazal prinesti to posodo in me zaprl vanjo. Zapečatil me je s svincem, nanj vtisnil največje Božje ime in džinom ukazal, naj me odnesejo ter vržejo sredi morja. Tam sem prebil sto let in si govoril: Kdor me osvobodi, ga bom za vselej obogatil. Minilo je sto let, pa me ni nihče osvobodil. Začelo se je drugo stoletje in rekel sem si: Kdor me osvobodi, mu bom odprl zaklade zemlje. Toda nihče me ni osvobodil. Minilo je še štiristo let in rekel sem si: Kdor me osvobodi, mu bom izpolnil tri želje. Spet me ni nihče osvobodil. Tedaj sem se silno razjezil in si rekel: Kdor me odslej osvobodi, ga bom ubil, le način smrti mu bom pustil izbrati. Zdaj si me osvobodil ti, zato ti dajem na izbiro, kako boš umrl.‹

Ko je ribič slišal ifritove besede, je rekel: ›O Bog, kako čudno! Prav zdaj sem te moral priti rešit!‹ Nato je rekel ifritu: ›Prizanesi mi, pa ti bo Bog prizanesel. Ne pogubi me, sicer bo Bog poslal nadte nekoga, ki bo pogubil tebe.‹ Uporni duh je odgovoril: ›Ubiti te moram. Izberi si, kakšne smrti želiš umreti.‹ Ko je ribič spoznal, da misli resno, ga je znova prosil: ›Prizanesi mi v zahvalo, ker sem te osvobodil.‹ Ifrit je rekel: ›Prav zato te bom ubil, ker si me osvobodil.‹ Ribič mu je odgovoril: ›O poglavar ifritov, jaz ti storim dobro, ti pa mi vračaš z zlom? Resničen je pregovor, ki pravi:

›Dobro smo storili, pa so nam povrnili z nasprotnim; pri mojem življenju, tako ravnajo le nizkotneži. Kdor izkaže dobroto nevrednemu, prejme plačilo kakor tisti, ki je dal zavetje Um Amir.‹ Ko je ifrit slišal njegove besede, mu je rekel: ›Ne upaj več, umreti moraš.‹ Ribič si je dejal: ›On je džin, jaz pa človek. Bog mi je dal bister razum, zato bom z zvijačo in pametjo našel način, da ga pogubim, on pa naj snuje svoje spletke in hudobije.‹ Nato je vprašal ifrita: ›Si se trdno odločil, da me ubiješ?‹ Odgovoril je: ›Da.‹ Ribič mu je rekel: ›Pri največjem Božjem imenu, vrezanem v Sulejmanov prstan, te bom nekaj vprašal, ti pa mi povej po resnici.‹ Odvrnil je: ›Prav.‹ Ko je ifrit slišal omembo največjega Božjega imena, se je vznemiril in zatrepetal ter rekel: ›Vprašaj, a bodi kratek.‹ Ribič ga je vprašal: ›Kako si bil lahko v tej posodi? Vanjo ne gre ne tvoja roka ne noga, kako bi šel vanjo ves?‹ Ifrit mu je odvrnil: ›Mar ne verjameš, da sem bil v njej?‹ Ribič je rekel: ›Nikakor ne bom verjel, dokler te ne bom z lastnimi očmi videl v njej.‹« Šahrazado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila četrta noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je ribič ifritu rekel: ›Nikakor ti ne bom verjel, dokler te ne bom z lastnimi očmi videl v posodi.‹ Ifrit se je stresel, spremenil v dim in se dvignil v zrak. Nato se je dim zbral in začel po malem pronicati v posodo, dokler ni bil ves v njej. Tedaj je ribič hitro pograbil zapečateni svinčeni zamašek in z njim zaprl ustje posode. Zaklical je ifritu: ›Izberi si, kakšne smrti želiš umreti! Vrgel te bom v to morje, tu pa si bom zgradil hišo in vsakomur, ki pride sem, prepovedal loviti ribe. Rekel mu bom: Tukaj je ifrit, ki vsakomur, ki ga potegne na suho, našteje razne vrste smrti in mu pusti izbrati eno izmed njih.‹ Ko je ifrit slišal ribičeve besede, je hotel ven, a ni mogel. Spoznal je, da je ujet, zagledal nad seboj odtis Sulejmanovega prstana in razumel, da ga je ribič zaprl v ječo, namenjeno najpodlejšim, najgnusnejšim in najneznatnejšim ifritom. Ribič je s posodo krenil proti morju, ifrit pa mu je zaklical: ›Ne, ne!‹ Ribič je odgovoril: ›Mora biti tako, mora!‹ Tedaj je uporni duh omehčal svoje besede, se ponižal in vprašal: ›Kaj nameravaš storiti z menoj, ribič?‹ Ta je odgovoril: ›Vrgel te bom v morje. Če si v njem prebil tisoč osemsto let, bom jaz poskrbel, da boš v njem ostal do sodnega dne. Mar ti nisem rekel: Prizanesi mi, pa ti bo Bog prizanesel; ne ubij me, sicer bo Bog ubil tebe? Nisi hotel poslušati mojih besed, temveč si me hotel zahrbtno umoriti. Zato te je Bog izročil v moje roke in jaz sem ukanil tebe.‹ Ifrit je rekel: ›Odpri mi, pa ti bom izkazal dobroto.‹ Ribič mu je odgovoril: ›Lažeš, prekletež! Z menoj in s teboj je kakor z vezirjem kralja Junana in modrecem Rujanom.‹ Ifrit ga je vprašal: ›Kaj je bilo z vezirjem kralja Junana in modrecem Rujanom? Kakšna je njuna zgodba?‹

Ribič je rekel: ›Vedi, o ifrit, da je v davnih časih, v minulih vekih in dobah, v mestu Perzijcev v deželi Ruman živel kralj po imenu Junan. Imel je bogastvo, vojake, moč in pomočnike vseh ljudstev. Njegovo telo pa je prizadela gobavost, pred katero so bili zdravniki in modreci nemočni. Niso mu pomagali ne zdravilni napitki ne praški ne mazila in noben zdravnik ga ni mogel ozdraviti. V mesto kralja Junana je prišel velik modrec, že zelo star, ki so ga imenovali modrec Rujan. Poznal je grške, perzijske, rimske, arabske in sirske knjige, medicino in zvezdoslovje. Poznal je temelje teh ved in njihove zakonitosti, njihove koristi in nevarnosti. Vedel je za lastnosti rastlin in zelišč, škodljivih in zdravilnih, poznal nauke filozofov ter obvladal vse medicinske in druge znanosti. Ko je prišel v mesto in v njem prebil nekaj dni, je slišal za kralja in za gobavost, s katero je Bog prizadel njegovo telo in ki je zdravniki in učenjaki niso znali pozdraviti. Ko je to izvedel, je vso noč premišljeval. Zjutraj, ko je zasijala jutranja svetloba in je sonce pozdravilo najlepšega med lepimi, si je nadel svoja najimenitnejša oblačila in stopil pred kralja Junana. Poljubil je tla, mu zaželel trajno slavo in blaginjo ter ga nagovoril z najlepšimi besedami. Predstavil se mu je in rekel: O kralj, slišal sem za bolezen, ki je prizadela tvoje telo, in da mnogi zdravniki niso našli načina, kako bi jo odpravili. Jaz pa te bom ozdravil, o kralj, ne da bi ti dal piti zdravilo ali te namazal z mazilom.

Ko je kralj Junan slišal njegove besede, se je začudil in ga vprašal: Kako boš to storil? Pri Bogu, če me ozdraviš, bom obogatil tebe in otroke tvojih otrok! Obsul te bom z dobrotami, vse, kar si zaželiš, bo tvoje, in postal boš moj družabnik in ljubi prijatelj. Nato mu je podaril častno oblačilo in ga bogato obdaril ter vprašal: Me boš res ozdravil te bolezni brez zdravila in mazila? Modrec je odgovoril: Da, ozdravil te bom, ne da bi tvojemu telesu povzročil trpljenje. Kralj je bil silno začuden in je rekel: O modrec, kdaj boš storil to, o čemer si mi govoril? Katerega dne in ob kateri uri? Pohiti, moj sin! Modrec mu je odgovoril: Slišim in ubogam. Nato je odšel od kralja, najel hišo in vanjo prinesel svoje knjige, zdravila in zdravilne snovi. Pripravil je zdravila in zelišča, izdelal palico za igro z žogo, jo izdolbel in njen votli ročaj napolnil z njimi. S svojim znanjem je izdelal tudi žogo. Ko je vse pripravil, je naslednjega dne odšel h kralju, stopil predenj, poljubil tla pred njim in mu naročil, naj odjezdi na igrišče ter igra z žogo in palico.

S kraljem so bili emirji, dvorni dostojanstveniki, vezirji in drugi državni veljaki. Komaj se je namestil na igrišču, je pristopil modrec Rujan, mu izročil palico in rekel: Vzemi to palico in jo takole čvrsto primi. Jezdi po igrišču in z vso močjo udarjaj žogo, dokler se ti ne oznojita dlan in telo. Zdravilo bo prodrlo skozi tvojo dlan in se razširilo po vsem telesu. Ko se oznojiš in zdravilo začne učinkovati, se vrni v palačo, nato pojdi v kopališče, se umij in zaspi. Tako boš ozdravel, in mir s teboj. Kralj Junan je vzel palico iz modrečevih rok, jo stisnil v dlani in zajahal konja. Predenj so vrgli žogo, on pa se je pognal za njo, jo dohitel in močno udaril, pri tem pa čvrsto držal ročaj palice. Toliko časa je udarjal žogo, da sta se mu oznojila dlan in vse telo, zdravilo pa je iz ročaja prodrlo vanj. Modrec Rujan je vedel, da se je zdravilo razširilo po njegovem telesu, zato mu je naročil, naj se vrne v palačo in nemudoma odide v kopališče. Kralj Junan se je takoj vrnil in ukazal, naj kopališče izpraznijo zanj. Storili so tako; strežaji so hiteli, mameluki so tekmovali, kdo bo prej pripravil kraljeva oblačila. Kralj je stopil v kopališče, se temeljito umil in se tam tudi oblekel. Nato je odšel ven, odjezdil v palačo in zaspal.

Tako je bilo s kraljem Junanom. Modrec Rujan pa se je vrnil domov in tam prenočil. Ko se je zdanilo, je šel h kralju in prosil, da bi smel predenj. Dovolili so mu vstopiti, zato je stopil pred kralja, poljubil tla pred njim in mu namenil te verze:

Zgovornost se je razcvetela, ko so te imenovali njenega očeta; če bi kdaj tako imenovala drugega, bi se uprla. O ti, čigar obraz s svojim sijajem prežene temo bridkih nesreč! Naj tvoj obraz vselej žari in se smehlja, da ne bomo videli mrkega obličja časa. Naklonil si mi darove svoje milosti, ki so zame kakor oblaki za griče. Veliko bogastva si razdal v želji po vzvišenosti in tako dosegel, kar si od časa želel. Ko je končal pesem, je kralj vstal, ga objel, ga posadil poleg sebe in mu podaril dragocena častna oblačila. Ko je namreč kralj prišel iz kopališča in si ogledal telo, ni na njem našel niti sledu gobavosti; njegova koža je bila čista kakor belo srebro. Zato se je neizmerno razveselil, srce se mu je odprlo in razvedrilo. Zjutraj je odšel v dvorno dvorano in sedel na prestol. Predenj so prišli dvorni dostojanstveniki in največji državni veljaki, nato pa še modrec Rujan. Ko ga je kralj zagledal, mu je hitro vstal naproti in ga posadil poleg sebe. Pogrinjali so že mize in kralj je jedel z njim, nato pa se ves dan z njim družil. Ko se je zvečerilo, je modrecu poleg častnih oblačil in daril podaril še dva tisoč dinarjev, mu dal svojega konja in ga odposlal domov. Kralj Junan se je čudil njegovemu delu in si govoril: Ta me je ozdravil od zunaj, ne da bi me namazal z mazilom! Pri Bogu, to je res izjemna modrost. Tega moža moram obsipati z darovi in častmi ter ga za vse življenje vzeti za družabnika in prijatelja.

Kralj Junan je prebil noč vesel in srečen, ker je bilo njegovo telo zdravo in je bil rešen bolezni. Zjutraj je prišel iz svojih soban in sedel na prestol. Pred njim so stali državni veljaki, emirji in vezirji pa so sedeli na njegovi desni in levi. Poklical je modreca Rujana. Ta je prišel in poljubil tla pred njim, kralj pa je vstal, ga posadil poleg sebe, jedel z njim in mu izkazoval čast. Podaril mu je častno oblačilo in druge darove ter se z njim pogovarjal do večera. Tedaj mu je namenil še pet častnih oblačil in tisoč dinarjev. Modrec se je vrnil domov, hvaležen kralju. Naslednje jutro je kralj odšel v dvorno dvorano, kjer so ga obdajali emirji, vezirji in dvorni dostojanstveniki. Med njegovimi vezirji je bil eden grdega videza in nesrečnega znamenja, nizkoten, skop in zavisten, po naravi poln zavisti in sovraštva. Ko je videl, kako je kralj modreca Rujana povzdignil v svojo bližino in ga tako bogato obdaril, mu je zavidal in začel proti njemu snovati zlo. Kakor pravijo: Ni telesa brez zavisti. In kakor še pravijo: Krivičnost preži v duši; moč jo razkrije, nemoč pa skrije.

Vezir je stopil pred kralja Junana, poljubil tla pred njim in rekel: O kralj tega časa in te dobe, tvoja dobrota zajema vse ljudi. Zate imam pomemben nasvet; če bi ti ga zamolčal, bi bil nezakonski sin. Če mi ukažeš, naj ga razkrijem, ti ga bom povedal. Kralja so vezirjeve besede vznemirile in vprašal je: Kakšen nasvet? Vezir je odgovoril: O veličastni kralj, stari modreci so dejali: Kdor ne premisli posledic, mu čas ni prijatelj. Vidim, da kralj ne ravna prav, saj obsipa z dobrotami svojega sovražnika, človeka, ki hoče uničiti njegovo kraljestvo. Izkazal si mu dobroto, ga počastil z največjimi častmi in ga povzdignil v svojo najtesnejšo bližino. Zaradi tega se bojim za kralja. Kralj se je vznemiril in prebledel ter ga vprašal: Za koga trdiš, da je moj sovražnik, jaz pa mu izkazujem dobroto? Vezir mu je odgovoril: O kralj, če spiš, se prebudi! Govorim o modrecu Rujanu. Kralj mu je rekel: Ta je moj prijatelj in najdražji med vsemi ljudmi, saj me je ozdravil z nečim, kar sem držal v roki, in me rešil bolezni, pred katero so bili zdravniki nemočni. Danes mu na vsem svetu, ne na vzhodu ne na zahodu, ni enakega. Kako lahko tako govoriš o njem? Odslej mu bom določil plačo in oskrbo ter mu vsak mesec namenil tisoč dinarjev. Tudi če bi z njim delil svoje kraljestvo, bi bilo to premalo zanj. Mislim, da tako govoriš le iz zavisti, kakor sem slišal v zgodbi o kralju Sindbadu. Nato je kralj Junan rekel: Pripovedujejo, Bog pa najbolje ve …‹

Šahrazado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena. Sestra ji je rekla: »O sestra, kako lepa, prijetna, slastna in sladka je tvoja pripoved!« Odgovorila ji je: »Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom živela in mi bo kralj prizanesel!« Kralj si je dejal: »Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim nadaljevanja, saj je zgodba čudovita.« Tisto noč sta do jutra prebila v objemu. Nato je kralj odšel tja, kjer je sodil, in dvor se je napolnil. Sodíl je, postavljal in odstavljal uradnike, ukazoval in prepovedoval do konca dneva. Potem se je dvor razšel, kralj se je vrnil v palačo, in ko je padla noč, je potešil svojo slo z vezirjevo hčerjo Šahrazado.

Ko je nastopila peta noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Junan svojemu vezirju rekel: ›O vezir, tega modreca si začel zavidati in zdaj hočeš, da ga ubijem. Potem pa bi mi bilo žal, kakor je bilo kralju Sindbadu žal, da je ubil svojega sokola.‹ Vezir ga je vprašal: ›Kako se je to zgodilo?‹ Kralj je odgovoril: ›Pripovedujejo, da je neki kralj perzijskih kraljev ljubil razvedrilo, izlete in lov. Imel je sokola, ki ga je sam vzredil in od katerega se ni ločil ne podnevi ne ponoči. Vso noč ga je držal na roki, in kadar je šel na lov, ga je vzel s seboj. Dal mu je izdelati zlato skodelico, ki mu je visela okoli vratu in iz katere ga je napajal. Nekega dne je kralj sedel, ko je pristopil skrbnik lovskih ptic in rekel: O kralj tega časa, prišla je ura za lov. Kralj se je pripravil na odhod, vzel sokola na roko in skupaj so krenili na pot. Prišli so v dolino in razpeli lovsko mrežo. Vanjo se je ujela gazela in kralj je rekel: Ubil bom vsakogar, mimo katerega gazela pobegne. Zato so tesneje sklenili lovski obroč. Gazela se je približala kralju, se dvignila na zadnje noge in položila sprednji nogi na prsi, kakor da bi hotela pred njim poljubiti tla. Kralj se ji je priklonil, ona pa je skočila čez njegovo glavo in pobegnila v divjino. Kralj se je obrnil k vojakom in videl, da si pomenljivo mežikajo. Vprašal je: O vezir, kaj govorijo vojaki? Vezir je odgovoril: Pravijo, da si rekel, da bo umrl vsakdo, mimo katerega gazela pobegne. Kralj je rekel: Pri svoji glavi, zasledoval jo bom, dokler je ne pripeljem nazaj! Pognal se je za gazelo in jo vztrajno zasledoval. Sokol jo je s kremplji udarjal po očeh, dokler je ni oslepil in omamil. Kralj je izvlekel kij, jo udaril in podrl na tla, nato pa razjahal, jo zaklal, odrl in obesil na sedelni lok. Bilo je vroče, kraj pa pust in brez vode. Kralja in konja je mučila žeja. Kralj se je ozrl in zagledal drevo, s katerega je kapljala tekočina, podobna prečiščenemu maslu. Na roki je imel usnjeno rokavico. Sokolu je snel skodelico z vratu, jo napolnil s tekočino in jo postavil predse, toda sokol jo je udaril in prevrnil. Kralj jo je drugič napolnil in pomislil, da je sokol žejen, zato jo je postavil predenj. A sokol jo je znova udaril in prevrnil. Kralj se je razjezil nanj, tretjič napolnil skodelico in jo ponudil konju, sokol pa jo je s krilom spet prevrnil. Kralj je rekel: Naj te Bog pogubi, ti najnesrečnejša med pticami! Meni si odrekel pijačo, sebi si jo odrekel in še konju! Nato je zamahnil z mečem in sokolu odsekal krili. Sokol je dvigoval glavo in mu z gibi dopovedoval: Poglej, kaj je zgoraj na drevesu! Kralj je dvignil pogled in na drevesu zagledal kačo; tisto, kar je kapljalo, je bil njen strup. Obžaloval je, da je sokolu odsekal krili. Vstal je, zajahal konja in se z gazelo vrnil na kraj, od koder je odšel. Gazelo je izročil kuharju in mu rekel: Vzemi jo in pripravi. Nato je sedel na stol s sokolom na roki. Sokol je še zadnjič zajel sapo in umrl. Kralj je žalostno vzkliknil: Gorje mi, zakaj sem ubil sokola! Saj ga je ta rešil smrti. Takšna je zgodba o kralju Sindbadu.‹

Ko je vezir slišal besede kralja Junana, mu je rekel: ›O mogočni kralj, kaj sem vendar storil iz nuje, da si v tem videl zlo? Tako ravnam le iz skrbi zate in še spoznal boš, da imam prav. Če me poslušaš, se boš rešil, sicer pa boš pogubljen, kakor je bil pogubljen vezir, ki je z zvijačo zapeljal sina nekega kralja. Ta kralj je imel sina, ki je strastno ljubil lov, in vezirja, ki mu je ukazal spremljati sina, kamor koli gre. Nekega dne se je princ odpravil na lov in z njim je odšel očetov vezir. Skupaj so jezdili, ko sta zagledala veliko divjo žival. Vezir je princu rekel: Tam je zver, poženi se za njo! Princ se je pognal proti njej in kmalu izginil izpred oči. Žival mu je v divjini ušla in princ se je zmedel, saj ni vedel, kam naj gre. Tedaj je ob poti zagledal dekle, ki je jokalo. Vprašal jo je: Kdo si? Odgovorila je: Hči enega od indijskih kraljev. V divjini me je premagal spanec, padla sem z jezdne živali, ne da bi se tega zavedela, in ostala sama in izgubljena.

Ko je princ slišal njene besede, se mu je zasmilila. Dvignil jo je na svojo jezdno žival in jo posadil zase. Jezdila sta naprej in prišla mimo otoka. Dekle mu je reklo: Gospod, rada bi opravila potrebo. Spustil jo je na otok, toda ker se je dolgo mudila, jo je začel pogrešati. Šel je za njo, ne da bi ga opazila, in odkril, da je ljudožerska gula. Svojim otrokom je govorila: Otroci moji, danes sem vam pripeljala debelega mladeniča! Odgovorili so ji: Pripelji ga, mati, da si z njim napolnimo trebuhe! Ko je princ slišal njihove besede, je spoznal, da mu grozi poguba. Od strahu se je zatresel, zbal se je za življenje in se vrnil. Gula je prišla ven in ga zagledala, kako trepeta ves prestrašen. Vprašala ga je: Zakaj te je strah? Odgovoril je: Imam sovražnika in bojim se ga. Gula je rekla: Praviš, da si kraljev sin. Odgovoril ji je: Da. Vprašala ga je: Zakaj sovražniku ne daš nekaj denarja, da ga s tem zadovoljiš? Odgovoril ji je: Denar ga ne zadovolji, hoče le moje življenje. Bojim se ga in godi se mi krivica. Rekla mu je: Če se ti res godi krivica, kakor trdiš, prosi Boga za pomoč proti njemu. Obvaroval te bo njegovega zla in zla vsega, česar se bojiš. Princ je dvignil glavo proti nebu in rekel: O ti, ki uslišiš stiskanega, ko te kliče, in odpravljaš nesrečo, pomagaj mi proti sovražniku in ga odvrni od mene! Ti imaš moč storiti vse, kar hočeš.

Ko je gula slišala njegovo molitev, ga je zapustila. Princ se je vrnil k očetu in mu povedal, kaj mu je storil vezir. In ti, o kralj, če zaupaš temu modrecu, te bo ubil na najstrašnejši način. Čeprav si mu izkazoval dobroto in ga sprejel v svojo bližino, snuje tvojo pogubo. Mar ne vidiš, da te je ozdravil od zunaj z nečim, kar si držal v roki? Ne bodi prepričan, da te ne more pogubiti z nečim drugim, kar boš prav tako prijel.‹ Kralj Junan je rekel: ›Prav imaš. Morda je res tako, kakor praviš, o vezir, ki mi dobro svetuješ. Morda je ta modrec prišel kot vohun, da bi me pogubil. Če me je ozdravil z nečim, kar sem držal v roki, me lahko ubije z nečim, kar bom poduhal.‹ Nato je vezirja vprašal: ›O vezir, kaj naj storimo z njim?‹ Vezir mu je odgovoril: ›Nemudoma pošlji ponj in ga pokliči. Ko pride, mu daj odsekati glavo. Tako boš obvarovan njegovega zla in boš imel mir pred njim. Pogubi ga, preden on pogubi tebe.‹ Kralj Junan je rekel: ›Prav imaš, o vezir.‹ Poslal je po modreca in ta je prišel vesel, ne da bi vedel, kaj mu je določil Usmiljeni, kakor je nekdo rekel:

›O ti, ki se bojiš svojega časa, bodi miren in prepusti vse tistemu, ki je razgrnil zemljo. Kar je usojeno, se bo zgodilo in ne bo izbrisano; pred tem, česar ni usodil, pa si varen.‹ Modrec je kralja nagovoril s pesnikovimi besedami:

›Če ti nekega dne ne izkažem dolžne hvale, mi povej, za koga sem potem pripravil svoje verze in prozo? Še preden sem prosil, si me obdaril z milostmi, ki so mi prišle brez odlašanja in izgovorov. Kako ne bi tvoji hvali dal, kar ji pripada, in opeval tvoje vzvišenosti na skrivnem in pred vsemi? Zahvaljeval se bom za dobroto, ki si mi jo naklonil: mojim ustom je lahka, četudi s svojo težo obremenjuje moj hrbet.‹ In še:

›Odvrni se od svojih skrbi in prepusti vse usodi. Veseli se dobrega, ki bo kmalu prišlo in ti dalo pozabiti, kar je minilo. Marsikaj, kar te zdaj jezi, ti naposled prinese zadovoljstvo. Bog stori, kar hoče, zato se mu ne upiraj.‹ In še:

›Izroči svoje zadeve Modremu, Vsevednemu, in razbremeni srce vsega sveta. Vedi, da se stvari ne zgodijo tako, kakor hočeš ti, temveč kakor hoče Bog, najmodrejši sodnik.‹ In še:

›Ne obupuj in pozabi vse skrbi, saj skrbi zameglijo razum še tako preudarnemu. Načrtovanje ne koristi nemočnemu služabniku; opusti ga in varno boš živel v trajni blaženosti.‹ Ko je modrec Rujan prišel, ga je kralj vprašal: ›Veš, zakaj sem te poklical?‹ Modrec je odgovoril: ›Skrito pozna le vzvišeni Bog.‹ Kralj mu je rekel: ›Poklical sem te, da te ubijem in ti vzamem življenje.‹ Modrec Rujan je bil nad temi besedami silno začuden in je vprašal: ›O kralj, zakaj me hočeš ubiti? Kakšno krivdo sem zagrešil?‹ Kralj mu je odgovoril: ›Povedali so mi, da si vohun in si prišel, da bi me ubil. Zato bom jaz ubil tebe, preden ti ubiješ mene.‹ Nato je zaklical krvniku: ›Odsekaj glavo temu izdajalcu in nas odreši njegovega zla!‹ Modrec je rekel: ›Prizanesi mi, pa ti bo Bog prizanesel. Ne ubij me, sicer bo Bog ubil tebe.‹ Te besede mu je ponavljal, prav kakor sem jih jaz govoril tebi, o ifrit, pa mi nočeš prizanesti, temveč me hočeš ubiti. Kralj Junan je modrecu Rujanu rekel: ›Varen bom le, če te ubijem. Ozdravil si me z nečim, kar sem držal v roki, zato ne morem biti prepričan, da me ne boš ubil z nečim, kar bom poduhal, ali kako drugače.‹ Modrec je vprašal: ›O kralj, je to tvoje plačilo meni? Na dobroto odgovarjaš z zlom?‹ Kralj je rekel: ›Brez odlašanja te moram ubiti.‹ Ko je modrec spoznal, da ga bo kralj neizogibno ubil, je zajokal in obžaloval dobroto, ki jo je izkazal nevrednemu, kakor je bilo rečeno:

›Majmuna je brez znamenj razuma, njen oče pa je bil ustvarjen iz same bistrosti. Nikdar ni stopil ne po suhem ne po blatu, ne da bi ga vodila luč, ki ga je obvarovala zdrsa.‹ Nato je pristopil krvnik, modrecu zavezal oči, izvlekel meč in rekel: ›Daj dovoljenje.‹ Modrec je jokal in govoril kralju: ›Prizanesi mi, pa ti bo Bog prizanesel. Ne ubij me, sicer bo Bog ubil tebe.‹ In zapel je pesnikove besede:

›Pošteno sem svetoval, pa nisem uspel; oni so varali in uspeli. Moj pošteni nasvet me je vrgel v hišo ponižanja. Če preživim, ne bom več svetoval; če umrem, pa po meni v vseh jezikih objokuj iskrene svetovalce.‹ Nato je modrec rekel kralju: ›Mar je to tvoje plačilo meni? Mi boš povrnil tako, kakor povrne krokodil?‹ Kralj je vprašal: ›Kakšna pa je zgodba o krokodilu?‹ Modrec je odgovoril: ›V tem položaju je ne morem pripovedovati. Pri Bogu te prosim, prizanesi mi, pa ti bo Bog prizanesel.‹ Silovito je zajokal. Eden kraljevih zaupnikov je vstal in rekel: ›O kralj, podari mi življenje tega modreca. Nismo videli, da bi ti storil kaj žalega, videli smo le, da te je ozdravil bolezni, pred katero so bili zdravniki in modreci nemočni.‹ Kralj jim je odgovoril: ›Ne veste, zakaj hočem ubiti tega modreca. Če ga pustim pri življenju, bom zagotovo pogubljen. Kdor me je ozdravil bolezni z nečim, kar sem držal v roki, me lahko ubije z nečim, kar bom poduhal. Bojim se, da me bo ubil in za to prejel nagrado, kajti morda je vohun in je prišel samo zato, da me ubije. Zato ga moram ubiti; šele potem bom varen.‹ Modrec je rekel: ›Prizanesi mi, pa ti bo Bog prizanesel. Ne ubij me, sicer bo Bog ubil tebe.‹ Ko je modrec, o ifrit, spoznal, da ga bo kralj neizogibno ubil, mu je rekel: ›O kralj, če že moram umreti, mi daj toliko časa, da grem domov, uredim svoje zadeve ter naročim domačim in sosedom, naj me pokopljejo, in razdelim svoje medicinske knjige. Imam tudi posebno knjigo, najdragocenejšo med vsemi, ki ti jo bom podaril, da jo shraniš v svoji zakladnici.‹ Kralj ga je vprašal: ›Kakšna je ta knjiga?‹ Odgovoril je: ›V njej je nešteto stvari. Še najmanjša njenih skrivnosti je tale: ko mi odsekaš glavo in knjigo odpreš, preštej tri liste, nato pa preberi tri vrstice na levi strani. Glava bo spregovorila in ti odgovorila na vse, kar jo boš vprašal.‹ Kralj je bil silno začuden in vzdrhtel je od navdušenja. Rekel je: ›O modrec, boš res govoril, ko ti odsekam glavo?‹ Odgovoril je: ›Da, o kralj, in to je čudovita stvar.‹ Kralj ga je pod stražo poslal domov. Modrec je tisti dan uredil svoje zadeve, naslednjega dne pa prišel v dvorno dvorano. Zbrali so se vsi emirji, vezirji, dvorni dostojanstveniki, namestniki in državni veljaki, tako da je dvorana spominjala na cvetoč vrt. Modrec je vstopil in se postavil pred kralja. S seboj je imel staro knjigo in posodico za očesno ličilo, v kateri je bil prašek. Sedel je in rekel: ›Prinesite mi pladenj.‹ Prinesli so mu ga, on pa je nanj stresel prašek in ga razgrnil. Rekel je: ›O kralj, vzemi to knjigo, a je ne uporabljaj, dokler mi ne odsekaš glave. Ko jo odsekaš, jo položi na ta pladenj in ukazi, naj jo pritisnejo na prašek. Če storiš tako, se bo krvavitev ustavila. Nato odpri knjigo.‹ Kralj jo je odprl in ugotovil, da so listi zlepljeni. Zato je vtaknil prst v usta, ga navlažil s slino in odprl prvi list, nato drugega in tretjega. Listi so se le stežka ločevali. Obrnil jih je šest in pogledal vanje, a ni našel nobenega zapisa. Rekel je: ›O modrec, tu ni nič napisano.‹ Modrec je odgovoril: ›Obrni še nekaj listov.‹ Kralj jih je obrnil še več in ni minilo dolgo, ko se je po njegovem telesu razširil strup, kajti knjiga je bila zastrupljena. Tedaj se je kralj zamajal in zaklical: ›Strup se je razširil po meni!‹ Modrec Rujan pa je zapel:

›Vladali so in se v svoji oblasti prevzeli; kmalu pa je bilo, kakor da te oblasti nikdar ni bilo. Če bi bili pravični, bi tudi z njimi ravnali pravično. A ravnali so nasilno, zato jih je čas napadel z nesrečami in preizkušnjami. Njihova usoda jim je zapela: To je za tisto; času ni kaj očitati.‹ Ko je modrec Rujan končal svoje besede, je kralj takoj padel mrtev. Vedi torej, o ifrit: če bi kralj Junan prizanesel modrecu Rujanu, bi Bog prizanesel njemu. Toda tega ni hotel in je zahteval modrečevo smrt, zato ga je Bog ubil. In tudi ti, o ifrit, če bi prizanesel meni, bi Bog prizanesel tebi.«

Šahrazado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena. Njena sestra Dunjazada ji je rekla: »Kako lepa je tvoja pripoved!« Odgovorila je: »Kaj pa je to v primerjavi s tem, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom živela in mi bo kralj prizanesel!« Tisto noč so do jutra prebili v blaženosti in veselju. Nato je kralj odšel v dvorno dvorano, in ko se je dvor razšel, se je vrnil v palačo ter se pridružil svojim domačim.

Ko je nastopila šesta noč,

Rekla je: »Slišala sem, o srečni kralj, da je ribič rekel ifritu: ‘Če bi mi prizanesel, bi tudi jaz prizanesel tebi. Toda ti si me hotel le ubiti, zato bom jaz ubil tebe: zaprtega v tej steklenici te bom vrgel v morje.’ Tedaj je demon zavpil: ‘Pri Bogu te rotim, ribič, ne stori tega! Bodi plemenit in mi prizanesi, ne kaznuj me za moje dejanje. Če sem jaz ravnal hudobno, ti ravnaj dobro. Saj pravi znani pregovor: Dobrotnik, ki vračaš dobro za zlo, hudobnežu zadostuje že njegovo lastno dejanje. Ne ravnaj tako, kakor je Umama ravnal z Atiko.’«

Ribič je vprašal: »Kaj pa se je zgodilo njima?« Ifrit je odvrnil: »Dokler sem v ječi, ni čas za pripovedovanje. Najprej me izpusti, pa ti povem njuno zgodbo.« Ribič je rekel: »V morje te moram vreči; ni govora o tem, da bi te izpustil. Prosil sem te usmiljenja in te rotil, ti pa si me hotel le ubiti, čeprav se nisem z ničimer pregrešil proti tebi in ti nikoli storil nič žalega. Nasprotno, storil sem ti dobro, ko sem te rešil iz ječe. Ko si mi to tako povrnil, sem spoznal, da si nizkega rodu. Vedi, da te bom vrgel v morje zato, da bom vsakomur, ki te izvleče, povedal tvojo zgodbo in ga posvaril pred teboj. Tako te bo spet vrgel vanj in boš ostal v tem morju do konca časov ter okusil vse vrste muk.« Ifrit je rekel: »Izpusti me, zdaj je čas za plemenitost. Obljubim ti, da ti nikoli ne bom storil nič žalega, temveč ti bom naklonil nekaj, kar ti bo trajno koristilo.« Ribič je od njega terjal obljubo, da mu, če ga izpusti, nikoli ne bo škodoval, ampak mu bo izkazoval dobroto. Ko se je zavaroval s prisegami in zavezami ter ga zaprisegel pri največjem Božjem imenu, je odprl steklenico. Iz nje se je začel dvigati dim, dokler ni ves izšel in se zgostil v ifrita strašansko iznakažene podobe. Ta je brcnil steklenico in jo zalučal v morje. Ko je ribič videl, da je steklenica pristala v morju, je bil prepričan, da je po njem; od strahu se je pomočil v obleko in rekel: »To ni dobro znamenje.« Nato se je opogumil in dejal: »O ifrit, vzvišeni Bog pravi: Izpolnjujte zavezo, kajti za zavezo boste odgovarjali. Ti pa si se mi zavezal in prisegel, da me ne boš izdal. Če me izdaš, te bo Bog kaznoval, saj je strog varuh svojih zapovedi: kazen odloži, a je ne opusti. Rekel sem ti isto, kar je modrec Rujan rekel kralju Junanu: Prizanesi mi, pa bo Bog prizanesel tebi.« Ifrit se je zasmejal, stopil pred njim in rekel: »Ribič, pojdi za menoj.« Ribič mu je sledil, še vedno ne verujoč, da se je rešil. Zapustila sta mestno obrobje, se povzpela na goro in se spustila na prostrano planjavo. Sredi nje je ležal ribnik. Ifrit se je ustavil ob njem in ribiču velel, naj vrže mrežo in lovi. Ribič je pogledal v ribnik in v njem zagledal ribe različnih barv: bele, rdeče, modre in rumene. Začudil se je, nato pa vrgel mrežo in jo potegnil iz vode. V njej so bile štiri ribe, vsaka druge barve. Ko jih je videl, se je razveselil. Ifrit mu je rekel: »Odnesi jih k sultanu in mu jih podari. Dal ti bo toliko, da boš preskrbljen. Pri Bogu, sprejmi moje opravičilo: zdaj ne poznam nobene poti, saj sem bil v tem morju tisoč osemsto let in sem šele ta trenutek spet uzrl svet. V tem ribniku pa lovi le enkrat na dan. Bogu te izročam v varstvo.«

Nato je z nogama udaril ob tla; zemlja se je razprla in ga pogoltnila. Ribič se je odpravil v mesto in se čudil vsemu, kar se mu je pripetilo z ifritom. Ribe je odnesel domov, prinesel veliko lončeno skledo, jo napolnil z vodo in položil ribe vanjo. Te so zaplavale in zaplahutale po vodi. Skledo si je naložil na glavo in se odpravil h kraljevi palači, kakor mu je naročil ifrit. Ko je stopil pred kralja in mu izročil ribe, se je kralj silno začudil, saj v vsem svojem življenju še ni videl rib takšnih barv in oblik. Rekel je: »Odnesite te ribe sužnji kuharici.« To sužnjo mu je pred tremi dnevi podaril kralj Rumov, njenega kuhanja pa še ni preizkusil. Vezir ji je naročil, naj jih ocvre, in rekel: »Dekle, kralj ti sporoča: Svojih solza nisem hranil za nič drugega kakor za uro stiske. Pokaži nam danes svojo kuharsko spretnost in kako dobro znaš pripravljati jedi, kajti nekdo je sultanu prinesel darilo.« Ko ji je dal navodila, se je vezir vrnil in kralj mu je ukazal, naj ribiču izroči štiristo dinarjev. Vezir mu jih je dal, ribič pa jih je spravil v naročje svoje obleke in se ves vesel in srečen vrnil domov k ženi. Nato je družini nakupil vse, kar so potrebovali.

Tako je bilo z ribičem. Sužnja pa je vzela ribe, jih očistila in zložila v ponev. Pustila jih je, da so se ocvrle na eni strani, nato jih je obrnila na drugo. Tedaj se je kuhinjska stena razprla in iz nje je stopilo dekle vitke postave, nežnih lic in popolne lepote, s temno obrobljenimi očmi, ljubkim obrazom in skladnim telesom. Oblečeno je bilo v modro svileno oblačilo, v ušesih je imelo uhane, na zapestjih zapestnice in na prstih prstane z dragocenimi kamni, v roki pa bambusovo šibo. Šibo je zasadilo v ponev in reklo: »Ribe, ali še vztrajate pri stari zavezi?« Ko je sužnja to videla, je omedlela. Dekle je vprašanje ponovilo še drugič in tretjič. Ribe so dvignile glave iz ponve in rekle: »Da, da.« Nato so vse skupaj izrekle ta verz:

»Če se vrneš, se vrnemo tudi mi; če boš zvest, bomo zvesti tudi mi; če nas zapustiš, smo si bot.« Tedaj je dekle prevrnilo ponev in izginilo tam, kjer je prišlo, kuhinjska stena pa se je spet zaprla. Sužnja se je ovedela in zagledala vse štiri ribe zoglenele kakor črno oglje. Rekla je: »Že v prvem boju se mu je zlomila palica.« Medtem ko si je očitala svojo nesrečo, je pred njo že stal vezir in dejal: »Prinesi ribe sultanu.« Sužnja je zajokala ter mu povedala, kaj se je zgodilo in kaj je doživela. Vezir se je začudil in rekel: »To je zares nenavadna reč.« Nato je poslal po ribiča. Ko so ga pripeljali, mu je rekel: »Ribič, prinesti nam moraš še štiri ribe, prav takšne, kakršne si prinesel prvič.« Ribič je šel k ribniku, vrgel mrežo in jo potegnil iz vode: v njej so bile štiri ribe. Vzel jih je in jih odnesel vezirju. Vezir jih je prinesel sužnji in ji rekel: »Vstani in jih ocvri pred menoj, da bom sam videl, kaj se dogaja.« Sužnja je vstala, očistila ribe in jih položila v ponev na ognju. Komaj so bile malo časa v njej, že se je stena razprla in prikazalo se je dekle, oblečeno kakor prej, s šibo v roki. Zasadilo jo je v ponev in reklo: »Ribe, ribe, ali še vztrajate pri stari zavezi?« Ribe so dvignile glave in zapele ta verz:

»Če se vrneš, se vrnemo tudi mi; če boš zvest, bomo zvesti tudi mi; če nas zapustiš, smo si bot.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedma noč

Rekla je: »Slišala sem, o srečni kralj, da je dekle, ko so ribe spregovorile, s šibo prevrnilo ponev in izginilo tam, od koder je prišlo; stena se je spet zaprla. Tedaj je vezir vstal in rekel: ‘Tega ni mogoče prikriti kralju.’ Šel je pred kralja in mu povedal vse, kar se je zgodilo pred njegovimi očmi. Kralj je rekel: ‘To moram videti na lastne oči.’ Poslal je po ribiča in mu ukazal, naj prinese štiri ribe, enake prvim, ter mu dal tri dni časa. Ribič je šel k ribniku in mu ribe prinesel takoj. Kralj je ukazal, naj mu dajo štiristo dinarjev, nato pa se obrnil k vezirju in dejal: ‘Ti pripravi ribe tukaj pred menoj.’ Vezir je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Prinesel je ponev, očistil ribe in jih položil vanjo. Ko jih je obrnil, se je stena razprla in iz nje je stopil črn suženj, mogočen kakor bik ali kakor mož iz ljudstva Ad. V roki je držal zeleno drevesno vejo in z razločnim, srhljivim glasom rekel: ‘Ribe, ribe, ali še vztrajate pri stari zavezi?’ Ribe so dvignile glave iz ponve in odvrnile: ‘Da, da.’ Nato so zapele ta verz:

»Če se vrneš, se vrnemo tudi mi; če boš zvest, bomo zvesti tudi mi; če nas zapustiš, smo si bot.« Suženj je stopil k ponvi in jo z vejo prevrnil, ribe pa so se spremenile v črno oglje. Nato je odšel, od koder je prišel. Ko je izginil izpred njihovih oči, je kralj rekel: »O tem ne moremo molčati. S temi ribami mora biti povezana nenavadna zgodba.« Ukazal je pripeljati ribiča in ga, ko je prišel, vprašal: »Od kod so te ribe?« Ribič je odgovoril: »Iz ribnika med štirimi gorami, za goro, ki stoji zunaj tvojega mesta.« Kralj se je obrnil k njemu in vprašal: »Koliko dni hoda je do tja?« Odgovoril je: »Gospod sultan, pol ure hoda.« Sultan se je začudil in ukazal, naj se vojska nemudoma odpravi z ribičem. Ribič je začel preklinjati ifrita. Šli so naprej, se povzpeli na goro in se z nje spustili na prostrano planjavo, kakršne še nikoli v življenju niso videli. Sultan in vsa vojska so se čudili tej planjavi med štirimi gorami in ribam štirih barv v ribniku: rdečim, belim, rumenim in modrim. Kralj je obstal ves začuden in vprašal vojake ter vse navzoče: »Je kdo od vas že videl ta ribnik na tem kraju?« Vsi so odgovorili: »Ne.« Kralj je dejal: »Pri Bogu, ne bom se vrnil v svoje mesto in ne bom sedel na prestol, dokler ne odkrijem resnice o tem ribniku in njegovih ribah.« Nato je ukazal ljudem, naj se utaborijo okoli gora, in tako so storili. Poklical je vezirja, ki je bil izkušen, razumen, preudaren mož in se je dobro spoznal na stvari. Ko je stopil predenj, mu je rekel: »Nekaj nameravam storiti in ti bom povedal, kaj. Sklenil sem, da se bom to noč sam odpravil raziskovat skrivnost tega ribnika in njegovih rib. Sedi pred vhodom v moj šotor in emirjem, vezirjem ter komornikom povej, da se sultan slabo počuti in ti je ukazal, naj nikogar ne spustiš k njemu. Nikomur ne razkrij mojega namena.« Vezir mu ni mogel nasprotovati. Kralj se je preoblekel, si opasal meč, se izmuznil iz tabora in hodil vso preostalo noč do jutra. Hodil je naprej, dokler ni postala vročina prehuda; tedaj si je odpočil, nato pa nadaljeval pot ves preostanek dneva in še drugo noč do jutra. V daljavi je zagledal temno gmoto. Razveselil se je in rekel: »Morda bom tam našel koga, ki mi bo pojasnil skrivnost ribnika in rib.« Ko se je približal, je videl palačo, zgrajeno iz črnega kamna, z vrati, okovanimi z železom. Eno krilo vrat je bilo odprto, drugo zaprto. Kralj se je razveselil, obstal pred vrati in narahlo potrkal. Ker ni slišal odgovora, je potrkal drugič in tretjič, a še vedno ni bilo odgovora. Četrtič je potrkal glasno in silovito, vendar se ni oglasil nihče. Rekel je: »Nedvomno je prazna.« Zbral je pogum in skozi vrata palače stopil v vežo. Nato je zaklical: »Ljudje v palači, tujec sem in popotnik! Imate kaj hrane?« Klic je ponovil drugič in tretjič, a ni slišal odgovora. Opogumil se je, se zbral in iz veže stopil v notranjost palače. Nikogar ni našel, čeprav je bila palača opremljena. Sredi nje je bil vodnjak s štirimi levi iz rdečega zlata, ki so iz gobcev brizgali vodo kakor bisere in dragulje. Okoli njega so bile ptice, nad palačo pa je bila razpeta mreža, da niso mogle odleteti. Kralj se je čudil vsemu temu in žal mu je bilo, da ni našel nikogar, ki bi ga lahko povprašal o ribniku, ribah, gorah in palači. Sedel je med vrati in razmišljal, ko je nenadoma zaslišal stok iz žalostnega srca in glas, ki je pel te verze:

»Ko sem od hiranja skoraj izginil, se je razkrila moja bolest; spanec je zapustil moje oči, njegovo mesto je zavzela bedenost. Zaklical sem bridkosti, ki jo misli le še množijo: O bridkost, ničesar mi ne prizanesi, ničesar ne pusti!« Ko je sultan zaslišal to stokanje, je vstal in šel za glasom. Našel je zaveso, spuščeno čez vhod v dvorano. Odgrnil jo je in za njo zagledal mladeniča na ležišču, ki je bilo za laket dvignjeno od tal. Mladenič je bil lep, skladne postave, zgovoren, s svetlim čelom in rožnatimi lici; na licu je imel lepotno znamenje kakor ščitek iz ambre. Kakor je rekel pesnik:

»Ob vitkem mladeniču so ljudje hodili v temi njegovih las in v svetlobi njegovega čela. Tvoje oči med vsem, kar je mogoče videti, niso uzrle lepšega prizora kakor temno znamenje na rdečem licu pod črnim očesom.« Kralj se ga je razveselil in ga pozdravil. Mladenič je ostal sede; nosil je svileno haljo z zlato vezenino, na njem pa so bili vidni sledovi žalosti. Odzdravil je kralju in rekel: »Gospod, oprosti mi, ker ne vstanem.« Kralj je dejal: »Mladenič, povej mi o tem ribniku in njegovih pisanih ribah, o tej palači in zakaj si sam v njej. Kaj je vzrok tvojega joka?« Ko je mladenič slišal te besede, so mu po licih stekle solze in je silno zajokal. Kralj se je začudil in vprašal: »Zakaj jočeš, mladenič?« Odvrnil je: »Kako naj ne jočem, ko pa sem v takšnem stanju?« Z roko je prijel rob svoje obleke in jo privzdignil. Spodnja polovica njegovega telesa, vse do stopal, je bila kamnita, od popka do las na glavi pa je bil človek. Nato je mladenič rekel: »Vedi, kralj, da je s temi ribami povezana čudovita zgodba. Če bi jo z iglami zapisali v očesne kotičke, bi bila v poduk vsem, ki se znajo učiti iz zgodb. Moj gospod, moj oče je bil kralj tega mesta. Imenoval se je Mahmud, gospodar Črnih otokov in teh štirih gora. Vladal je sedemdeset let, nato je umrl in jaz sem za njim postal sultan. Poročil sem se s hčerjo svojega strica. Ljubila me je tako zelo, da ob moji odsotnosti ni ne jedla ne pila, dokler me ni spet zagledala. Pet let sva bila poročena. Nekega dne sem šel v kopališče in kuharju naročil, naj nama pripravi večerjo. Nato sem se vrnil v to palačo in legel na svoje običajno ležišče. Dvema sužnjama sem ukazal, naj mi z pahljačama hladita obraz. Ena je sedla k moji glavi, druga k nogam. Ker žene ni bilo, sem bil nemiren in nisem mogel zaspati. Oči sem imel zaprte, vendar sem bil buden. Tedaj sem slišal, kako je tista pri moji glavi rekla tisti pri nogah: ‘Masuda, ubogi naš gospodar, kako škoda njegove mladosti ob naši hudobni, grešni gospodarici!’ Druga je odgovorila: ‘Naj Bog prekolne prešuštnice! Mož, kakršen je naš gospodar, s takšnim značajem, si ne zasluži te prešuštnice, ki vsako noč preživi zunaj njegove postelje.’ Tista pri moji glavi je rekla: ‘Naš gospodar je bedak, ker je nikoli ne povpraša, kje je bila.’ Druga pa je odvrnila: ‘Gorje ti! Ali naš gospodar sploh ve, kaj počne? Mar ga pušča spati po njegovi lastni volji? V čašo pijače, ki jo vsak večer popije pred spanjem, mu vmeša buniko. Tako zaspi in ne ve, kaj se dogaja, kam gre in kaj počne. Ko mu da piti, se obleče in odide ter je ni do zore. Potem se vrne in mu pod nosom zažge neko kadilo, da se prebudi.’

Ko sem slišal besede suženj, se mi je svetloba pred očmi spremenila v temo. Komaj sem dočakal večer. Moja sestrična se je vrnila iz kopališča, razgrnila sva prt in jedla, nato pa kakšno uro sedela in se kakor navadno prijetno pogovarjala. Zatem sem zahteval pijačo, ki sem jo pil pred spanjem. Podala mi je čašo, jaz pa sem jo prelisičil: pretvarjal sem se, da pijem kakor po navadi, v resnici pa sem pijačo zlil v nedrje svoje obleke. Takoj sem legel in se delal, da spim. Tedaj je rekla: ‘Spi, ko se le ne bi nikoli več zbudil! Pri Bogu, sovražim te in sovražim tvoj obraz; tvoje družbe sem se naveličala do dna duše.’ Nato je vstala, oblekla svoja najrazkošnejša oblačila, se odišavila s kadilom, si opasala meč, odprla vrata palače in odšla. Vstal sem in ji sledil iz palače. Šla je skozi mestne trge, dokler ni prispela do mestnih vrat. Izgovorila je besede, ki jih nisem razumel; ključavnice so odpadle in vrata so se odprla. Stopila je skoznje, jaz pa za njo, ne da bi me opazila. Prišla je med kupe ruševin do utrdbe, v kateri je stala iz ilovice zgrajena kupolasta stavba z vrati. Vstopila je, jaz pa sem se povzpel na streho kupole in pogledal vanjo. Videl sem, da je prišla k črnemu sužnju, čigar ena ustnica je bila kakor pokrivalo, druga kakor podloga; tako velike ustnice je imel, da bi lahko z njimi pobiral pesek med kamenčki. Ves moker je ležal na malo trsne slame. Poljubila je tla pred njim. Suženj je dvignil glavo in ji rekel: ‘Gorje ti! Zakaj si se zadržala do te ure? Pri meni so bili črnci, pili so in vsak je odšel s svojo ljubico, jaz pa zaradi tebe nisem hotel piti.’ Rekla mu je: ‘Gospod moj in ljubljenec mojega srca, mar ne veš, da sem poročena s svojim bratrancem? Ob njegovem obrazu sovražim vse ljudi in v njegovi družbi sovražim samo sebe. Ko se ne bi bala prizadeti tebe, bi mesto spremenila v razvaline, v katerih bi skovikale sove in krakali krokarji, njegove kamne pa prenesla za goro Kaf.’ Suženj je odvrnil: ‘Lažeš, vlačuga! Prisegam pri moški časti črncev — sicer naj bo naša čast kakor čast belcev — da se, če boš od tega dne še prihajala tako pozno, ne bom več družil s teboj in ne bom več polagal svojega telesa na tvoje, izdajalka! Se zaradi svojega poželenja obračaš proti meni, smrdljivka, najpodlejša med belkami?’« Mladi kralj je nadaljeval: »Ko sem slišal njene besede in na lastne oči gledal, kaj se dogaja med njima, se mi je svet pred očmi stemnil in nisem več vedel, kje sem. Moja sestrična je stala pred njim, jokala in se poniževala ter mu govorila: ‘Ljubi moj, sad mojega srca, nikogar razen tebe nimam več. Če me odženeš, gorje meni, ljubi moj, luč mojih oči!’ Jokala je in ga rotila, dokler se ni omehčal. Tedaj se je razveselila, vstala, slekla obleko in rekla: ‘Gospod, imaš kaj hrane za svojo sužnjo?’ Odvrnil je: ‘Dvigni pokrov sklede. Pod njim so kuhane mišje kosti; pojej jih in jih poglodaj. Potem stopi k tistemu loncu: v njem boš našla buzo, pa jo popij.’ Vstala je, jedla in pila, si umila roke, nato pa legla k sužnju na trsno slamo, se povsem razgalila in zlezla z njim pod cunje in raztrgana oblačila. Ko sem videl, kaj počne moja sestrična, se mi je omračil um. Spustil sem se z vrha kupole, vstopil, vzel njen meč in sklenil oba ubiti. Najprej sem sužnja udaril po vratu in mislil, da sem ga pokončal.«

Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena. Ko se je zdanilo, je kralj odšel v sodno dvorano in dvorni svet je zasedal do konca dneva. Nato se je kralj vrnil v svojo palačo. Šeherezadina sestra Dunjazad ji je rekla: »Dokončaj nam svojo pripoved.« Odgovorila je: »Z veseljem in v čast mi bo.«

Ko je nastopila osma noč

Rekla je: »Slišala sem, o srečni kralj, da je začarani mladenič kralju povedal: ‘Ko sem zamahnil, da bi sužnju odsekal glavo, sem mu presekal sapnik, kožo in meso ter mislil, da sem ga ubil. Glasno je zahrčal in moja sestrična se je zganila. Ko sem odšel, je vstala, vzela meč in ga vrnila na svoje mesto. Nato je šla v mesto, vstopila v palačo in legla v mojo posteljo do jutra. Tistega dne sem jo videl z ostriženimi lasmi in v žalnih oblačilih. Rekla je: »Bratranec, ne grajaj me za to, kar počnem. Izvedela sem, da mi je umrla mati, da je bil oče ubit v sveti vojni in da je eden mojih bratov umrl zaradi strupenega pika, drugi pa pod ruševinami. Zato imam pravico jokati in žalovati.« Ko sem slišal njene besede, je nisem spraševal naprej, ampak sem ji rekel: »Stori, kakor se ti zdi prav; ne bom ti nasprotoval.« Tako je preživela celo leto, od enega leta do drugega, v žalosti, joku in žalostinkah. Po letu dni mi je rekla: »V tvoji palači si želim zgraditi grobnico s kupolo, da se bom v njej lahko sama predajala žalosti. Imenovala jo bom Hiša žalosti.« Rekel sem ji: »Stori, kakor se ti zdi prav.« Zgradila si je hišo za žalovanje, sredi nje pa kupolo in grobnico, podobno mavzoleju. Nato je tja prenesla sužnja in ga položila vanjo. Bil je tako slaboten, da ji ni mogel biti v nikakršno korist, vendar je še pil. Od dneva, ko sem ga ranil, ni več spregovoril, a je bil živ, saj njegova zadnja ura še ni prišla. Vsako jutro in vsak večer je prihajala k njemu pod kupolo, jokala ob njem, pela žalostinke ter mu dajala pijačo in juho. Tako je nadaljevala jutro za jutrom in večer za večerom še v drugem letu, jaz pa sem jo potrpežljivo prenašal. Nekega dne sem nenadoma vstopil k njej in jo našel, kako joka, se udarja po obrazu in govori te verze:

»Odkar vas ni ob meni, kakor da me ni več med ljudmi, saj moje srce ne ljubi nikogar razen vas. Iz milosti vzemite moje telo tja, kamor greste; kjerkoli se ustavite, me pokopljite ob sebi. Če ob mojem grobu izgovorite moje ime, vam bo ob zvoku vašega klica odgovorilo ječanje mojih kosti.« Ko je končala pesem, sem ji z izdrtim mečem v roki rekel: »To so besede izdajalk, ki zanikajo skupno življenje in ne spoštujejo zakonske zvestobe.« Hotel sem jo udariti in dvignil sem roko. Tedaj je vstala in spoznala, da sem jaz ranil sužnja. Postavila se je na noge, izgovorila besede, ki jih nisem razumel, in rekla: »Naj Bog po mojem čaranju spremeni polovico tvojega telesa v kamen, drugo polovico pa pusti človeško.« Postal sem takšen, kakršnega me vidiš. Ne morem ne vstati ne sesti; nisem ne mrtev ne živ. Ko me je tako spremenila, je začarala še mesto z njegovimi trgi in polji. V našem mestu so živeli štirje rodovi ljudi: muslimani, kristjani, judje in častilci ognja. Spremenila jih je v ribe: bele so muslimani, rdeče častilci ognja, modre kristjani in rumene judje. Štiri otoke je začarala v štiri gore in jih postavila okoli ribnika. Vsak dan me muči in mi z usnjenim bičem zada sto udarcev, dokler mi ne poteče kri. Nato mi na zgornjo polovico telesa pod ta oblačila nadene raševinasto srajco.« Mladenič je zajokal in zapel te verze:

»Potrpežljivo sprejemam tvojo sodbo in usodo, moj Bog; potrpežljiv bom, če je to tebi po volji. Stiska, ki me je zadela, me duši; za priprošnjo se obračam k rodbini izbranega Preroka.« Tedaj se je kralj obrnil k mladeniču in mu rekel: »Mladenič, moji skrbi si dodal še novo skrb.« Nato ga je vprašal: »Kje pa je ta ženska?« Odgovoril je: »V grobnici, kjer pod kupolo leži suženj. Vsak dan pride enkrat k njemu. Ko pride, najprej stopi k meni, me sleče in mi z bičem zada sto udarcev. Jokam in kričim, vendar se ne morem premakniti, da bi se branil. Ko me kaznuje, gre zgodaj zjutraj k sužnju s pijačo in juho.« Kralj je rekel: »Pri Bogu, mladenič, storil ti bom dobroto, po kateri se me bodo spominjali, in dejanje, ki ga bodo za menoj zapisovali v kronike.« Nato je sedel in se z njim pogovarjal, dokler ni prišla noč. Kralj je vstal in počakal do ure pred svitom, nato se je slekel, si opasal meč in se odpravil tja, kjer je ležal suženj. Videl je sveče in svetilke, kadila in dišeča olja. Stopil je k sužnju, ga udaril in ubil. Potem si ga je naložil na hrbet in ga vrgel v vodnjak v palači. Vrnil se je pod kupolo, oblekel sužnjeva oblačila in legel na njegovo mesto, ob sebi pa vzdolž telesa položil izdrti meč. Čez nekaj časa je prišla prešuštna čarovnica. Ob vstopu je slekla svojega bratranca, vzela bič in ga začela tepsti. Rekel je: »Ah, dovolj mi je že stiska, v kateri sem! Usmili se me!« Odvrnila je: »Si se ti usmilil mene in mi prizanesel z mojim ljubimcem?« Nato mu je nadela raševinasto srajco in čeznjo vrhnja oblačila ter odšla k sužnju s čašo pijače in skledo juhe. Vstopila je pod kupolo, jokala in tarnala ter govorila: »Gospod moj, spregovori z menoj! Gospod moj, povej mi kaj!« Nato je zapela:

»Do kdaj še to izmikanje in hladnost? Dovolj je že gorja, ki ga je povzročila ljubezen. Kako dolgo me boš še nalašč zapuščal? Če hočeš razveseliti mojega zavistneža, se je že naslajal nad menoj.« Potem je zajokala in rekla: »Gospod moj, spregovori in se pogovarjaj z menoj!« Kralj je znižal glas, spremenil izgovarjavo in v govoru črncev dejal: »Ah, ah, ni moči ne sile razen pri Bogu.« Ko je slišala njegove besede, je od veselja zakričala in omedlela. Nato se je ovedela in rekla: »Morda je moj gospod ozdravel!« Kralj je s slabotnim, tihim glasom odvrnil: »Vlačuga, ne zaslužiš si, da bi govoril s teboj.« Vprašala je: »Zakaj ne?« Rekel je: »Ker ves dan kaznuješ svojega moža, on pa kriči in kliče na pomoč, tako da zaradi tebe ne morem spati od večera do jutra. Tvoj mož kar naprej prosi in te preklinja; njegov glas me vznemirja. Ko ne bi bilo tega, bi že ozdravel. Zato ti nisem mogel odgovoriti.«

Rekla je: »Z tvojim dovoljenjem ga bom rešila tega stanja.« Kralj ji je odvrnil: »Reši ga in nama nakloni mir.« Rekla je: »Slišim in ubogam.« Vstala je, odšla izpod kupole v palačo, vzela skledo in jo napolnila z vodo. Nad njo je izgovorila urok in voda je začela vreti kakor v loncu. Nato je z njo poškropila mladeniča in rekla: »Po moči besed, ki sem jih izrekla, zapusti to podobo in se vrni v svojo prvotno obliko.« Mladenič se je stresel in vstal na noge. Vesel svoje rešitve je rekel: »Pričujem, da ni boga razen Boga in da je Mohamed Božji poslanec, naj bosta z njim mir in blagoslov.« Nato mu je rekla: »Pojdi in se ne vračaj sem, sicer te ubijem.« Zakričala je nanj, on pa je odšel izpred nje. Vrnila se je pod kupolo in rekla: »Gospod moj, pridi k meni, da te pogledam.« S slabotnim glasom ji je odvrnil: »S tem, kar si storila, si me rešila veje, ne pa korenine.« Vprašala je: »Ljubi moj, kaj pa je korenina?« Odgovoril je: »Prebivalci tega mesta in štirih otokov. Vsako noč opolnoči ribe dvignejo glave in preklinjajo mene in tebe. Zato moje telo ne more ozdraveti. Reši jih, nato pridi, primi me za roko in mi pomagaj vstati, kajti zdravje se mi že vrača.« Ko je slišala kraljeve besede, misleč, da govori suženj, mu je veselo rekla: »Gospod moj, na mojo glavo in na moje oči! V Božjem imenu!« Skočila je na noge in vsa radostna stekla k ribniku. Zajela je malo njegove vode … Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila deveta noč

Rekla je: »Slišala sem, o srečni kralj, da je mlada čarovnica zajela malo vode iz ribnika in nad njo izgovorila nerazumljive besede. Ribe so se zganile, dvignile glave in se v hipu spremenile v ljudi. Urok je popustil nad prebivalci mesta; mesto je bilo spet polno življenja, trgi so se odprli in vsakdo se je vrnil k svoji obrti. Gore so se spremenile v otoke, kakršni so bili prej. Čarovnica se je nemudoma vrnila h kralju, še vedno misleč, da je suženj, in rekla: ‘Ljubi moj, podaj mi svojo plemenito roko, da jo poljubim.’ Kralj je potiho dejal: ‘Približaj se mi.’ Stopila je bliže, on pa je zgrabil svoj ostri meč in jo zabodel v prsi, tako da ji je rezilo pogledalo skozi hrbet. Nato jo je z udarcem presekal na dvoje in odšel ven. Tam je našel začaranega mladeniča, ki ga je čakal. Čestital mu je za rešitev, mladenič pa mu je poljubil roko in se mu zahvalil. Kralj ga je vprašal: ‘Boš ostal v svojem mestu ali boš šel z menoj v moje?’ Mladenič je rekel: ‘Kralj našega časa, ali veš, kako daleč je tvoje mesto?’ Kralj je odgovoril: ‘Dva dni in pol.’ Tedaj mu je mladenič rekel: ‘O kralj, če spiš, se prebudi! Med teboj in tvojim mestom je leto dni poti za tistega, ki vztrajno potuje. Sem si prišel v dveh dneh in pol le zato, ker je bilo mesto začarano. Jaz pa se, o kralj, niti za trenutek ne bom ločil od tebe.’ Kralj se je razveselil njegovih besed in rekel: ‘Hvala Bogu, ki mi je v svoji milosti podaril tebe. Moj sin si, saj mi vse življenje ni bilo dano imeti otroka.’ Objela sta se in se silno razveselila. Nato sta šla do palače. Kralj, ki je bil prej začaran, je svojim državnim veljakom sporočil, da odhaja na sveto romanje, in pripravili so mu vse potrebno. Odpravil se je s sultanom, čigar srce je hrepenelo po njegovem mestu, saj ga je od njega ločilo leto dni poti. Z njima je odpotovalo petdeset mamelukov in nosili so darila.

Potovala sta podnevi in ponoči celo leto, dokler nista prispela do sultanovega mesta. Vezir in vojska so jima šli naproti, čeprav so že izgubili vsako upanje na njegovo vrnitev. Vojaki so pristopili, poljubili tla pred njim in mu čestitali za srečno vrnitev. Vstopil je v mesto in sedel na prestol, nato pa se obrnil k vezirju in mu povedal vse, kar se je zgodilo mladeniču. Ko je vezir slišal njegovo zgodbo, mu je čestital za rešitev. Ko so se razmere uredile, je sultan mnoge bogato obdaril, nato pa vezirju rekel: »Pripelji mi ribiča, ki je prinesel ribe.« Poslal je po ribiča, ki je bil povod za rešitev prebivalcev mesta. Ko je prišel, mu je sultan podaril častno oblačilo in ga povprašal, kako živi in ali ima otroke. Ribič mu je povedal, da ima sina in dve hčeri. Kralj se je poročil z eno hčerjo, mladenič pa z drugo. Ribičevega sina je kralj vzel k sebi in ga imenoval za zakladnika. Nato je vezirja poslal v mladeničevo mesto, na Črne otoke, in mu zaupal vladanje nad njimi. Z njim je poslal petdeset mamelukov, ki so se vrnili v njegovem spremstvu, in veliko častnih oblačil za vse emirje. Vezir mu je poljubil roki in se odpravil na pot. Sultan in mladenič sta ostala v mestu, ribič pa je postal najbogatejši človek svojega časa in njegovi hčeri sta bili kraljevi ženi, dokler ni vseh obiskala smrt.