Prevod

Moj peti brat pa je imel odrezana ušesa, o vladar pravovernih. Bil je revež, ki je ponoči beračil, podnevi pa porabil, kar si je izprosil. Naš oče je bil že zelo star mož, in ko je umrl, nam je zapustil sedemsto dirhamov, tako da je vsak izmed nas dobil sto dirhamov. Ko je ta moj peti brat prejel svoj delež, ni vedel, kaj naj z njim počne. Medtem ko je tako omahoval, mu je prišlo na misel, da bi za ta denar kupil najrazličnejšo steklenino, z njo trgoval in si ustvaril dobiček. Za sto dirhamov je torej nakupil steklenine, jo zložil na velik pladenj in sedel na kraj, kjer jo je nameraval prodajati. Ob njem je bil zid; naslonil se je nanj in se zatopil v misli. Rekel si je: »V to steklenino sem vložil sto dirhamov. Prodal jo bom za dvesto, nato za dvesto dirhamov kupil novo steklenino in jo prodal za štiristo. Tako bom kupoval in prodajal, dokler si ne naberem veliko denarja. Z njim bom nakupil vsakršnega trgovskega blaga in dišav ter si ustvaril velikanski dobiček. Potem bom kupil lepo hišo, sužnje, konje in pozlačena sedla. Dobro bom jedel in pil in v mestu ne bo pevke, ki je ne bi povabil k sebi, da bi poslušal njene pesmi.«

Vse to je preračunaval sam pri sebi, pred njim pa je stala košara s steklenino. Nato je nadaljeval: »Vse ženitne posrednice bom poslal snubit hčere kraljev in vezirjev. Zasnubil bom vezirjevo hčer, saj sem slišal, da je popolno lepa in čudovitega videza. Za poročni dar ji bom namenil tisoč dinarjev. Če bo njen oče privolil, se mi bo želja izpolnila, če pa ne bo, jo bom vzel na silo, njemu navkljub. Ko bo v moji hiši, bom kupil deset mladih služabnikov, zase pa oblačila, kakršna nosijo kralji in sultani. Dal si bom izdelati zlato sedlo, posuto z dragulji, potem pa bom jezdil, sužnji pa bodo hodili okrog mene, pred menoj in za menoj. Ko me bo vezir zagledal, bo iz spoštovanja vstal, me posadil na svoje mesto, sam pa sedel niže od mene, saj bo moj tast. Z menoj bosta dva služabnika z dvema mošnjama, v vsaki bo tisoč dinarjev. Tisoč dinarjev mu bom dal za poročni dar njegovi hčeri, drugih tisoč pa mu bom milostno podaril, da mu pokažem svojo plemenitost in radodarnost ter kako malo mi pomenijo posvetne dobrine. Potem se bom vrnil domov. Če pride kdo od ženinih ljudi, mu bom podaril dirhame in ga oblekel v častno oblačilo. Če mi bo vezir poslal darilo, mu ga bom vrnil, četudi bo dragoceno. Ne bom ga sprejel, da bodo vedeli, kako ponosen sem, in da se ne zadovoljim z ničimer razen z najvišjim položajem. Nato jim bom naročil, naj pripravijo vse, kar mi pritiče, in mi izkažejo dolžno čast. Ko bodo to opravili, jim bom ukazal, naj pripeljejo nevesto. Svojo hišo bom veličastno uredil. Ko pride čas, da mi nevesto pokažejo v poročnih opravah, bom oblekel najrazkošnejša oblačila in sedel na brokatno blazino. Zaradi svoje vzvišenosti in dostojanstvene razsodnosti ne bom pogledoval ne na desno ne na levo. Moja žena bo prišla, v nakitu in oblačilih podobna polni luni, jaz pa je iz prevzetnosti in ošabnosti ne bom pogledal, dokler vsi navzoči ne porečejo: ‘Gospod, tvoja žena in služabnica stoji pred teboj. Milostno ji nakloni pogled, saj jo dolgo stanje že utruja.’ Nato bodo večkrat poljubili tla pred menoj. Šele tedaj bom dvignil glavo in jo enkrat pogledal, nato pa spet povesil pogled. Odpeljali jo bodo, jaz pa bom vstal, se preoblekel in si nadel še lepša oblačila. Ko bodo nevesto pripeljali drugič, je ne bom pogledal, dokler me ne bodo večkrat prosili. Tedaj jo bom pogledal in nato spet povesil oči. Tako bom ravnal, dokler se ne bo končalo razkazovanje njenih poročnih oprav.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila dvaintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je brivčev peti brat rekel: ‘Nato bom spet povesil pogled in tako ravnal, dokler se ne bo končalo razkazovanje njenih poročnih oprav. Potem bom enemu izmed služabnikov ukazal, naj nevestinim krasilkam vrže mošnjo s petsto dinarji. Ko jo bodo vzele, jim bom naročil, naj me odpeljejo k njej. Ko me bodo pripeljale v njeno sobo, je ne bom niti pogledal niti ogovoril, temveč ji bom kazal prezir, da bodo govorili, kako ponosen sem. Nazadnje bo prišla njena mati, mi poljubila glavo in roko ter rekla: »Gospod, poglej svojo služabnico, saj si želi tvoje bližine. Potolaži jo vsaj z besedo.« Nič ji ne bom odgovoril. Še naprej me bo milo prosila, nazadnje pa vstala in mi večkrat poljubila roko in nogo. Nato bo rekla: »Gospod, moja hči je lepo mlado dekle, ki še ni poznalo moškega. Če boš do nje tako zadržan, ji boš strl srce. Obrni se k njej in jo ogovori.« Potem bo vstala in mi prinesla čašo pijače. Njena hči bo vzela čašo, da mi jo ponudi. Ko bo prišla k meni, jo bom pustil stati pred seboj, sam pa bom slonel na blazini, izvezeni z zlatom. Zaradi svoje vzvišenosti in visokega dostojanstva je ne bom pogledal, tako da si bo mislila, da sem mogočen sultan. Rekla bo: »Gospod, pri Bogu te prosim, ne zavrni čaše iz rok svoje služabnice, saj sem tvoja služabnica.« Ne bom je ogovoril, ona pa bo vztrajala in rekla: »Moraš jo izpiti.« Čašo mi bo približala ustom, jaz pa ji bom zamahnil z roko pred obrazom in jo brcnil. Takole bom storil!’ Tedaj je moj brat zamahnil z nogo in zadel košaro s steklenino. Stala je na dvignjenem mestu, zato je padla na tla in vse v njej se je razbilo. Nato je krojačev brat rekel: ‘Vse to je zaradi mojega napuha.’ Če bi bilo po moje, o vladar pravovernih, bi mu dal tisoč udarcev z bičem in ga v sramoto razkazal po mestu.«

»Potem se je moj brat začel tolči po obrazu, si raztrgal oblačila ter jokal in se udarjal. Ljudje, ki so odhajali k petkovi molitvi, so ga gledali; nekateri so ga ošvrknili s pogledom, drugi se za njegovo nesrečo sploh niso zmenili. Ostal je brez glavnice in brez dobička. Še vedno je sedel in jokal, ko je mimo prišla žena, namenjena k petkovi molitvi. Bila je čudovito lepa in dišala je po mošusu. Jezdila je mulo z brokatnim sedlom, izvezenim z zlatom, spremljala pa jo je množica služabnikov. Ko je zagledala razbito steklenino, mojega brata v nesreči in njegove solze, se ji je zasmilil in srce se ji je omehčalo. Vprašala je, kaj se mu je zgodilo, in povedali so ji: ‘Imel je pladenj steklenine, s katero se je preživljal, pa se mu je razbila. Zato je takšen, kakršnega vidiš.’ Poklicala je enega izmed služabnikov in mu rekla: ‘Daj temu nesrečniku, kar imaš pri sebi.’ Izročil mu je mošnjo in brat jo je vzel. Ko jo je odprl, je v njej našel petsto dinarjev. Od silnega veselja bi skoraj umrl. Začel je klicati blagoslov na svojo dobrotnico, nato pa se je kot bogataš vrnil domov. Sedel je in premišljeval, ko je nekdo potrkal na vrata. Vstal je in odprl. Pred njim je stala starka, ki je ni poznal. Rekla mu je: ‘Sin moj, čas za molitev se izteka, jaz pa še nisem opravila obrednega umivanja. Prosim te, spusti me v hišo, da se umijem.’ Odvrnil ji je: ‘Z veseljem.’ Vrnil se je v hišo in ji dovolil vstopiti, še vedno ves iz sebe od sreče zaradi dinarjev. Ko se je umila, je prišla tja, kjer je sedel, opravila dva priklona molitve in nato zanj izrekla lepo prošnjo k Bogu. Zahvalil se ji je in ji dal dva dinarja. Ko ju je zagledala, je rekla: ‘Slava Bogu! Res se čudim ženski, ki te je vzljubila, ko pa se vedeš kakor berač. Vzemi svoj denar nazaj. Če ga ne potrebuješ, ga vrni tisti, ki ti ga je dala, ko se ti je razbila steklenina.’ Brat jo je vprašal: ‘Mati, kako naj pridem do nje?’ Rekla je: ‘Sin moj, naklonjena ti je, vendar je žena premožnega moža. Vzemi s seboj ves svoj denar. Ko se srečaš z njo, ji izkaži vso nežnost in ji govori kar najlepše besede. Tako boš deležen njene lepote in njenega bogastva, kolikor si boš želel.’

Brat je pobral vse zlato, vstal in odšel s starko, komaj verujoč svoji sreči. Hodila je naprej, brat pa za njo, dokler nista prišla do velikih vrat. Potrkala je in prišla je rumijska sužnja ter odprla. Starka je vstopila in naročila bratu, naj ji sledi. Vstopil je v veliko hišo, kjer je zagledal prostorno sobano, opremljeno s preprogami in zagrnjeno z zavesami. Sedel je, položil zlato predse in si odložil turban na kolena. Nenadoma je prišla mladenka, kakršne po lepoti še nihče ni videl, oblečena v najrazkošnejše tkanine. Brat je skočil na noge. Ko ga je zagledala, se mu je nasmehnila in pokazala veselje nad njegovim prihodom. Nato je stopila k vratom, jih zaprla, se vrnila k bratu in ga prijela za roko. Skupaj sta šla v odmaknjeno sobo, opremljeno z najrazličnejšim brokatom. Brat je sedel, ona pa poleg njega in se z njim kakšno uro ljubkovala. Nato je vstala in rekla: ‘Nikar ne odhajaj, dokler se ne vrnem.’ Za nekaj časa ga je pustila samega. Ko je tako čakal, je stopil k njemu velikanski črni suženj z golim mečem, katerega lesk je slepil oči. Zavrnil je: ‘Gorje ti! Kdo te je pripeljal sem, ti najpodlejši med ljudmi, sin vlačuge, vzrejen v razvratu?’ Brat mu ni mogel odgovoriti; jezik se mu je povsem zavezal. Suženj ga je zgrabil, slekel in ga začel tepsti s plosko stranjo meča. Udaril ga je več kot osemdesetkrat, dokler se ni zgrudil na tla. Tedaj ga je pustil, misleč, da je mrtev, in tako silovito zavpil, da so se tla stresla in je po hiši zadonelo: ‘Kje je lepotica?’ Prišla je sužnja, ki je v roki nosila lep pladenj z belo soljo. Jemala je sol in jo tlačila v rane na bratovi koži, dokler jih ni napolnila. Brat se ni premaknil, ker se je bal, da bi spoznali, da je živ, in ga ubili. Nato je sužnja odšla, suženj pa je spet zavpil kakor prej. Prišla je starka, brata za nogo odvlekla v dolgo, temno klet in ga vrgla med trupla umorjenih. Tam je obležal cela dva dneva. Bog, slava mu, pa je storil, da mu je sol rešila življenje, saj mu je ustavila krvavenje.

Ko je brat začutil, da ima dovolj moči za premikanje, je vstal v kleti, odprl lino v zidu in se rešil iz prostora z mrliči. Vsemogočni Bog ga je obvaroval, tako da je v temi odšel naprej in se do jutra skril v hodniku. Zjutraj je starka odšla iskat novo žrtev. Brat se je izmuznil za njo, ne da bi ga opazila, in prišel domov. Negoval si je rane, dokler ni ozdravel. Ves čas je oprezal za starko in jo opazoval, kako je drugega za drugim zvabljala ljudi in jih vodila v tisto hišo, vendar ni ničesar izdal. Ko se mu je zdravje povrnilo in je spet zbral vse moči, je iz kosa blaga naredil vrečo, jo napolnil s steklom in si jo privezal okrog pasu. Preoblekel se je, da ga nihče ne bi prepoznal, si nadel perzijska oblačila in podnje skril meč. Ko je zagledal starko, ji je po perzijsko rekel: ‘Starka, imaš tehtnico, na kateri bi lahko stehtal devetsto dinarjev?’ Odgovorila je: ‘Imam mladega sina, menjalca denarja, ki ima vsakršne tehtnice. Pojdi z menoj k njemu, preden odide, da ti stehta zlato.’ Brat je rekel: ‘Pojdi pred menoj.’ Odpravila se je, brat pa ji je sledil. Ko je prišla do vrat, je potrkala. Sužnja je odprla in se mu nasmehnila. Starka je rekla: ‘Pripeljala sem vam tolst kos mesa.’ Sužnja je brata prijela za roko in ga odpeljala v hišo, v kateri je že bil. Nekaj časa je sedela pri njem, nato pa vstala in rekla: ‘Ne odhajaj, dokler se ne vrnem.’ Odšla je in komaj je brat ostal sam, že je prišel suženj z golim mečem. Rekel mu je: ‘Vstani, nesrečnik!’ Brat je vstal; suženj je stopil pred njim, on pa za njim. Segel je po meču pod oblačili, zamahnil in sužnju odsekal glavo. Za nogo ga je odvlekel v klet in poklical: ‘Kje je lepotica?’ Prišla je sužnja s pladnjem soli. Ko je zagledala brata z mečem v roki, se je obrnila in zbežala, on pa jo je dohitel, zamahnil in ji odsekal glavo. Nato je poklical: ‘Kje je starka?’ Prišla je in vprašal jo je: ‘Me prepoznaš, pogubna starka?’ Odvrnila je: ‘Ne, gospod.’ Rekel ji je: ‘Jaz sem tisti z dinarji, h kateremu si prišla, se pri njem umila in molila, potem pa ga prevarala in zvabila sem.’ Rekla je: ‘Boj se Boga in mi prizanesi.’ Obrnil se je k njej, jo udaril z mečem in jo presekal na dvoje.

Nato je šel iskat mladenko. Ko ga je zagledala, je skoraj izgubila pamet od strahu in ga prosila, naj ji prizanese. Zagotovil ji je varnost, potem pa vprašal: ‘Kako si prišla v roke temu črncu?’ Odgovorila je: ‘Bila sem sužnja pri nekem trgovcu in ta starka me je pogosto obiskovala. Nekega dne mi je rekla: »Pri nas bo slavje, kakršnega še nihče ni videl. Rada bi, da si ga ogledaš.« Odgovorila sem: »Z veseljem.« Vstala sem, oblekla svoja najlepša oblačila, vzela mošnjo s sto dinarji in odšla z njo. Pripeljala me je v to hišo. Komaj sem vstopila, me je ta črnec že zgrabil. Zaradi prevare te stare čarovnice sem pri njem v takšnem položaju preživela tri leta.’ Brat jo je vprašal: ‘Ali ima v hiši kaj premoženja?’ Odvrnila je: ‘Veliko ga ima. Če ga moreš odnesti, ga odnesi.’ Brat je vstal in šel z njo. Odprla mu je skrinje, polne mošenj, in obstal je od začudenja. Mladenka mu je rekla: ‘Zdaj pojdi, mene pa pusti tukaj. Pripelji ljudi, ki bodo odnesli bogastvo.’ Odšel je, najel deset mož in se vrnil z njimi. Ko je prišel do vrat, jih je našel odprta. Mladenke in mošenj ni bilo nikjer; ostalo je le nekaj malega denarja in blago. Tedaj je spoznal, da ga je prevarala. Pobral je preostali denar, odprl omare in vzel vse tkanine, ki jih je našel v njih. V hiši ni pustil ničesar. Tisto noč je legel zadovoljen, zjutraj pa je pred vrati našel dvajset vojakov. Ko je stopil k njim, so ga zgrabili in mu rekli: ‘Upravitelj te kliče.’ Odpeljali so ga k upravitelju. Ko je ta zagledal mojega brata, ga je vprašal: ‘Od kod ti vse to blago?’ Brat je rekel: ‘Najprej mi zagotovi varnost.’ Izročil mu je robec kot znamenje zagotovljene varnosti, brat pa mu je od začetka do konca povedal vse, kar se mu je zgodilo s starko, in tudi to, kako je mladenka pobegnila. Nato je upravitelju rekel: ‘Od tistega, kar sem odnesel, vzemi, kolikor želiš, meni pa pusti toliko, da se bom lahko preživljal.’ Upravitelj je zahteval ves denar in blago. Ker pa se je bal, da bi za stvar izvedel sultan, je vzel le del, drugega pa pustil bratu in mu rekel: ‘Odidi iz tega mesta, sicer te dam obesiti.’ Brat je odvrnil: ‘Slišim in ubogam.’ Odpotoval je v drug kraj, a so ga napadli razbojniki, ga slekli, pretepli in mu odrezali obe ušesi. Ko sem izvedel, kaj se mu je zgodilo, sem šel ponj, mu prinesel oblačila in ga z veseljem pripeljal nazaj v mesto. Poskrbel sem tudi, da je imel kaj jesti in piti.«