Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Harun al Rašid, še preden se je obrnil proti Barmakidom, poklical enega svojih pomočnikov, ki mu je bilo ime Salih. Ko je ta stopil predenj, mu je dejal: »Salih, pojdi k Mansurju in mu reci: ›Dolguješ nam milijon dirhamov in sklenili smo, da nam ta znesek izročiš nemudoma.‹ Tebi pa, Salih, ukazujem: če denarja ne dobiš od tega trenutka do sončnega zahoda, mu odsekaj glavo in mi jo prinesi.« Salih je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato je odšel k Mansurju in mu sporočil besede vladarja pravovernih. Mansur je dejal: »Pri Bogu, pogubljen sem! Četudi bi vse moje imetje in vse, kar premorem, prodali po najvišji ceni, ne bi iztržili več kot sto tisoč dirhamov. Kje naj torej, Salih, dobim preostalih devetsto tisoč?« Salih mu je odgovoril: »Hitro poišči način, da se rešiš, sicer boš pogubljen. Niti trenutka ti ne morem dati več od roka, ki mi ga je določil kalif, in v ničemer ne smem prekršiti ukaza vladarja pravovernih. Pohiti torej in najdi rešitev, preden se ti izteče čas.« Mansur je dejal: »Salih, prosim te, bodi tako dober in me pospremi domov, da se poslovim od otrok in družine ter sorodnikom izrečem poslednjo voljo.« Salih je pripovedoval: »Šel sem z njim v njegovo hišo. Začel se je poslavljati od domačih in hišo so napolnili jok, kriki in klici na pomoč k vzvišenemu Bogu. Tedaj sem mu dejal: ›Na misel mi je prišlo, da bi ti Bog lahko naklonil rešitev po rokah Barmakidov. Pojdiva v hišo Jahje ibn Halida.‹«

Ko sta prišla k Jahji ibn Halidu, mu je Mansur povedal, kaj ga je doletelo. Jahja se je užalostil in nekaj časa zrl v tla, nato pa dvignil glavo, poklical svojega zakladnika in ga vprašal: »Koliko dirhamov imamo v zakladnici?« Ta je odgovoril: »Približno pet tisoč.« Ukazal je, naj jih prinesejo, nato pa poslal sla k svojemu sinu Fadlu s sporočilom: »Ponudili so mi v nakup dragocenost, ki nikoli ne propade. Pošlji nam nekaj dirhamov.« Sin mu je poslal tisoč dirhamov. Potem je poslal drugega sla k sinu Džaferju s sporočilom: »Opraviti moramo nekaj pomembnega in za to potrebujemo nekaj dirhamov.« Džafer mu je nemudoma poslal milijon dirhamov. Jahja je še naprej pošiljal sle k Barmakidom, dokler ni pri njih zbral veliko denarja za Mansurja, vendar Salih in Mansur o tem nista vedela ničesar. Mansur je rekel Jahji: »Moj gospod, oprijel sem se tvojega zavetja in ta denar pripisujem le tebi, saj je takšna tvoja običajna darežljivost. Poravnaj še preostanek mojega dolga in me osvobodi.« Jahja je povesil glavo in zajokal, nato pa dejal: »Fant, vladar pravovernih je naši sužnji Dananir nekoč podaril dragulj velike vrednosti. Pojdi k njej in ji reci, naj nam ga pošlje.« Služabnik je odšel in mu prinesel dragulj. Jahja je dejal: »Salih, ta dragulj sem za vladarja pravovernih kupil pri trgovcih za dvesto tisoč dinarjev, vladar pa ga je podaril naši sužnji Dananir, igralki na ud. Ko ga bo videl pri tebi, ga bo prepoznal, te počastil in ti zaradi nas prizanesel, da bi nam izkazal čast. Zdaj pa je zbran ves tvoj denar, Mansur.« Salih je pripovedoval: »Vzel sem denar in dragulj ter ju odnesel k al Rašidu, Mansur pa je šel z menoj. Med potjo sem ga slišal, kako je navedel tale verz:

Ni me ljubezen k njim vodila, temveč strah pred udarci puščic. Začudil sem se njegovi nizkotnosti, pokvarjenosti in hudobiji, njegovemu slabemu rodu in poreklu ter mu odvrnil: ›Na vsem svetu ni boljših ljudi od Barmakidov, pa tudi bolj hudobnega in nizkotnega človeka od tebe ni! Odkupili so te iz rok smrti, rešili pogube in ti podarili svobodo, ti pa jim nisi izrekel ne zahvale ne hvale in se nisi vedel kot plemenit človek, temveč si njihovo dobroto poplačal s takšnimi besedami.‹ Nato sem šel k al Rašidu, mu povedal zgodbo in poročal o vsem, kar se je zgodilo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila tristo šesta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Salih pripovedoval: ›Vladarju pravovernih sem povedal zgodbo in mu poročal o vsem, kar se je zgodilo. Al Rašid se je čudil Jahjevi darežljivosti, radodarnosti in plemenitosti ter Mansurjevi nizkotnosti in pokvarjenosti. Ukazal je, naj dragulj vrnejo Jahji ibn Halidu, in dejal: »Ničesar, kar smo podarili, ne smemo vzeti nazaj.« Salih se je vrnil k Jahji ibn Halidu in mu povedal za Mansurjeve besede in njegovo grdo ravnanje. Jahja je dejal: »Salih, kadar je človek v stiski in ga tarejo skrbi, mu ne gre zameriti, kar mu uide, saj to ne prihaja iz njegovega srca.« Še naprej je iskal opravičila za Mansurja. Salih je zajokal in dejal: »Vrteče se nebo ne bo več priklicalo na svet človeka, kakršen si ti. O, kakšna žalost! Kako more pod zemljo izginiti nekdo s takšno nravjo in tolikšno darežljivostjo!« Nato je izrekel ta dva verza:

Pohiti z vsakim dobrim delom, ki si ga sklenil storiti, saj ni vselej mogoče biti radodaren. Koliko ljudi se je odreklo plemenitemu dejanju, ko so ga še mogli storiti, dokler jim ga ni preprečila revščina.«