Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je v davnih časih, v minulih vekih in dobah, živel premožen trgovec. Imel je sina, lepega kakor polna luna in spretnega v besedi, ki mu je bilo ime Ganem ibn Ajub, od ljubezni prevzeti in vsega oropani. Ta je imel sestro, ki so jo zaradi njene izjemne lepote in očarljivosti imenovali Fitna. Njuni oče je umrl in jima zapustil veliko premoženje.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 37. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ta trgovec otrokoma zapustil veliko premoženje, med drugim sto tovorov svile, brokata in mošusa, na katerih je pisalo: To je namenjeno v Bagdad. Sam je nameraval odpotovati v Bagdad, toda vsemogočni Bog ga je vzel k sebi. Ko je minilo nekaj časa, je njegov sin vzel te tovore in se z njimi odpravil v Bagdad. To se je zgodilo v času Haruna ar Rašida. Pred odhodom se je poslovil od matere, sorodnikov in ljudi iz svojega mesta ter krenil na pot z zaupanjem v vsemogočnega Boga. Bog mu je naklonil varno pot in tako je v družbi skupine trgovcev prispel v Bagdad. Tam je najel lepo hišo, jo opremil s preprogami in blazinami, razobesil zastore ter vanjo spravil tovore, mule in kamele. Nato je sedel in si odpočil. Bagdadski trgovci in veljaki so ga prišli pozdravit. Potem je vzel culo z desetimi kosi dragocenega blaga, na katerih so bile zapisane njihove cene, in se z njo odpravil na trgovski bazar. Trgovci so mu prišli naproti, ga pozdravili, mu izkazali čast in ga prisrčno sprejeli ter mu ponudili sedež v prodajalni starešine bazarja. Prodal je kose blaga in z vsakim dinarjem zaslužil še dva. Ganem se je razveselil in začel počasi prodajati svoje blago, kos za kosom. Tako je preteklo celo leto. Na začetku drugega leta je prišel na bazar in našel njegova vrata zaklenjena. Ko je vprašal, zakaj je tako, so mu povedali: ›Eden od trgovcev je umrl in vsi trgovci so odšli za njegovim pogrebnim sprevodom. Ali bi se jim pridružil in si s tem prislužil božje plačilo?‹ Odgovoril je: ›Da.‹ Nato je vprašal, kje je pogrebni sprevod, in pokazali so mu pot. Opravil je obredno umivanje in šel s trgovci, dokler niso prišli do molitvenega prostora in zmolili za pokojnika. Zatem so vsi trgovci stopali pred pogrebnim sprevodom proti pokopališču, Ganem pa jim je sledil, dokler niso s pokojnikom prispeli na pokopališče zunaj mesta. Med grobovi so šli do kraja pokopa, kjer je pokojnikova družina nad grobom postavila šotor in prinesla sveče ter svetilke. Pokojnika so pokopali, recitatorji pa so sedli ob grob in začeli brati Koran. Trgovci so sedli, z njimi tudi Ganem ibn Ajub, ki ga je zadrževala plahost. Pri sebi si je rekel: ›Ne morem jih zapustiti, preden ne odidejo tudi oni.‹

Sedeli so in poslušali Koran do časa večerne molitve. Nato so jim postregli z večerjo in slaščicami. Ko so se najedli do sitega, so si umili roke in spet sedli na svoja mesta. Ganema pa je začelo skrbeti za njegovo blago in bal se je tatov. Pri sebi si je rekel: ›Tujec sem in ljudje vedo, da imam denar. Če noč prebijem daleč od doma, bodo tatovi pokradli denar in tovore, ki jih imam v hiši.‹ V strahu za svoje imetje je vstal, se izmaknil iz družbe in jih prosil, naj mu dovolijo oditi, češ da mora opraviti potrebo. Hodil je in iskal sledove poti, dokler ni prišel do mestnih vrat. Bila je že polnoč in vrata je našel zaprta. Nikogar ni videl ne prihajati ne odhajati in slišal ni drugega kot pasji lajež in volčje tuljenje. Rekel je: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu! Bal sem se za svoje premoženje in zaradi njega sem prišel sem, pa sem našel vrata zaprta. Zdaj pa se bojim za svoje življenje.‹

Obrnil se je in začel iskati kraj, kjer bi lahko prespal do jutra. Našel je grobišče, obdano s štirimi zidovi, na katerem je rasla palma, kamnita vrata vanj pa so bila odprta. Vstopil je in hotel zaspati, a spanec ni prišel. Med grobovi sta ga obšla srh in tesnoba, zato je vstal, odprl vrata in pogledal ven. V daljavi, v smeri mestnih vrat, je zagledal svetlobo. Stopil je nekaj korakov naprej in videl, da se luč bliža po poti, ki je vodila h grobišču, kjer se je zatekel. Ganem se je zbal zase, naglo zaprl vrata, se povzpel na palmo in se skril v njeni krošnji. Svetloba se je počasi približevala grobišču. Ko je prišla bliže, je pozorno pogledal in zagledal tri sužnje: dva sta nosila skrinjo, tretji pa je držal kramp in svetilko. Ko so se približali grobišču, je eden od nosilcev skrinje vprašal: ›Kaj praviš, Savab?‹ Drugi mu je odvrnil: ›Kaj pa je, Kafur?‹ Prvi je rekel: ›Mar nismo bili tu ob večerji in pustili vrata odprta?‹ Drugi je odgovoril: ›Da, tako je bilo.‹ Prvi pa je rekel: ›Zdaj so zaprta in zapahnjena.‹ Tretji, ki je nosil kramp in luč in mu je bilo ime Bahit, jima je dejal: ›Kako malo pameti imata! Mar ne vesta, da lastniki polj prihajajo iz Bagdada in hodijo tod okoli? Kadar jih prehiti noč, se zatečejo sem in zaprejo vrata za seboj, ker se bojijo, da bi jih črnci, kakršni smo mi, ujeli in pojedli.‹ Odvrnila sta mu: ›Res govoriš, vendar med nami ni nikogar, ki bi imel manj pameti od tebe.‹ Rekel jima je: ›Ne bosta mi verjela, dokler ne vstopimo na grobišče in koga najdemo v njem. Mislim pa, da je tisti, ki je morda notri, ob pogledu na luč pobegnil na palmo.‹

Ko je Ganem slišal sužnjeve besede, si je rekel: ›Kako prebrisan je ta suženj! Naj Bog osramoti črnce zaradi njihove zlobe in nizkotnosti!‹ Nato je rekel: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu, vzvišenem in velikem! Kaj me bo rešilo iz te zagate?‹ Nosilca skrinje sta tedaj rekla tistemu s krampom: ›Preplezaj zid in nama odpri vrata, Savab! Utrudila sva se od prenašanja skrinje na svojih plečih. Če nama odpreš, ti obljubiva enega od tistih, ki jih ujamemo, in tako dobro ti ga ocvreva, da se ne izgubi niti kaplja njegove maščobe.‹ Savab je odgovoril: ›Nekaj me skrbi, česar sem se s svojo skromno pametjo pravkar domislil: kaj če bi skrinjo vrgli čez vrata, saj je v njej naša zaloga?‹ Odvrnila sta mu: ›Če jo vržemo, se bo razbila.‹ Rekel je: ›Bojim se, da so na grobišču razbojniki, ki ubijajo ljudi in kradejo stvari. Ko se znoči, se zatečejo na take kraje in si razdelijo, kar imajo s seboj.‹ Nosilca skrinje sta mu rekla: ›Ti nespametnež, kako pa bi mogli priti sem?‹ Nato sta dvignila skrinjo, preplezala zid, se spustila na drugo stran in odprla vrata. Tretji suženj, Bahit, ju je čakal z lučjo in košaro, v kateri je bilo nekaj sadre. Potem so sedli in zaklenili vrata. Eden od njih je rekel: ›Brata moja, utrudili smo se od hoje, dvigovanja in odlaganja bremena ter odpiranja in zapiranja vrat. Zdaj je polnoč in nimamo več moči, da bi izkopali grob in zakopali skrinjo. Sedimo torej tukaj tri ure in si odpočijmo, potem pa vstanimo in opravimo svoje delo. Medtem naj vsak pove, zakaj so ga skopili, in vse, kar se mu je zgodilo od začetka do konca, da nam mine ta noč.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 38. noč

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so trije sužnji rekli drug drugemu: ›Vsak naj pove vse, kar se mu je zgodilo.‹ Prvi, tisti, ki je nosil luč, je dejal: ›Povedal vama bom svojo zgodbo.‹ Odvrnila sta mu: ›Govori.‹«