Prevod

Kar pa zadeva kralja Džanšaha: minila sta dva meseca, ne da bi videl očeta, in nobeni od suženj, ki so mu stregle, ni dovolil vstopiti k sebi. To mu je naposled povzročilo veliko tesnobo, zato je vprašal nekaj svojih spremljevalcev: »Kaj je z mojim očetom, da me ni prišel obiskat?« Povedali so mu, kaj se je očetu zgodilo s kraljem Kafidom, in dejal jim je: »Pripeljite mi konja, da pojdem k očetu.« Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo.« Pripeljali so mu konja, ko pa ga je zagledal, je pomislil: »Preveč sem zatopljen v lastno stisko. Najbolje bo, da vzamem konja in odpotujem v mesto Judov. Ko pridem tja, mi bo Bog morda naklonil pomoč trgovca, ki me je najel za delo. Nemara bo z menoj ravnal kakor prvič. Kdo ve, v čem se skriva sreča!« Zajahal je, vzel s seboj tisoč konjenikov in odrinil. Ljudje so govorili: »Džanšah gre k očetu, da bi se bojeval ob njem.« Jezdili so do večera, nato pa se utaborili na prostranem travniku in tam prenočili. Ko so vsi zaspali in se je Džanšah prepričal, da spi vsa njegova vojska, je skrivaj vstal, si prepasal ledja, zajahal konja in krenil po poti proti Bagdadu. Od Judov je namreč slišal, da vsaki dve leti pride k njim karavana iz Bagdada. Rekel si je: »Ko pridem v Bagdad, bom odpotoval s karavano in tako dosegel mesto Judov.« Trdno se je odločil za to in odšel svojo pot. Ko so se vojaki zbudili in niso našli ne Džanšaha ne njegovega konja, so zajahali in ga iskali na vse strani. Ker niso izvedeli ničesar o njem, so se vrnili k njegovemu očetu in mu povedali, kaj je storil sin. Kralja je prevzela silna jeza, da bi mu skoraj švigale iskre iz ust. Vrgel je krono z glave in vzkliknil: »Ni moči ne sile razen pri Bogu! Izgubil sem sina, sovražnik pa mi stoji nasproti!« Kralji in vezirji so mu rekli: »Potrpi, kralj našega časa! Potrpežljivosti sledi le dobro.« Džanšah pa je zaradi očeta in ločitve od ljubljene postal žalosten in potrt; srce ga je bolelo, oči so ga pekle od solza, podnevi in ponoči ni mogel spati. Ko je njegov oče izvedel, da je izgubil vse svoje vojake in vojske, je opustil boj s sovražnikom in se vrnil v svoje mesto. Zaprl je vrata, utrdil obzidje in se tako zatekel pred kraljem Kafidom. Kafid je vsak mesec prihajal pred mesto, izzival k boju in ga oblegal sedem noči in osem dni. Nato je odpeljal vojsko nazaj v šotore, da bi oskrbeli ranjence. Prebivalci mesta kralja Tajgmusa pa so se po sovražnikovem odhodu posvetili popravljanju orožja, utrjevanju obzidja in pripravljanju metalnih naprav. Kralj Tajgmus in kralj Kafid sta tako vztrajala sedem let in vojna med njima ni ponehala. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto enaindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da sta kralj Tajgmus in kralj Kafid tako vztrajala sedem let. Toliko o njiju. Džanšah pa je potoval dalje čez pustinje in puščave. V vsakem kraju, kamor je prišel, je spraševal po trdnjavi Džavhar Takni, toda nihče mu ni znal povedati ničesar o njej. Odgovarjali so mu le: »Za to ime še nikoli nismo slišali.« Nato je povprašal po mestu Judov in neki trgovec mu je povedal, da leži na skrajnem robu vzhodnih dežel. Dejal mu je: »Še ta mesec odpotuj z nami v mesto Mazrakan v Indiji. Od tam pojdemo v Horasan, nato v mesto Šamun in od tam v Horezm. Mesto Judov je blizu Horezma; med njima je leto in trije meseci poti.« Džanšah je počakal, da je karavana odrinila, in z njo potoval do Mazrakana. Ko je vstopil v mesto, je spraševal po trdnjavi Džavhar Takni, toda nihče mu ni znal povedati ničesar o njej. Karavana je odpotovala dalje in z njo je odšel v Indijo. Vstopil je v mesto in povprašal po trdnjavi Džavhar Takni, a tudi tam ni nihče vedel zanjo. Rekli so mu: »Za to ime še nikoli nismo slišali.« Na poti je prestajal hude stiske in strašne nevarnosti, lakoto in žejo.

Nato je odpotoval iz Indije in potoval vse do horasanske dežele, kjer je prispel v mesto Šamun. Vstopil je vanj in povprašal po mestu Judov. Povedali so mu zanj in mu opisali pot. Potoval je dneve in noči, dokler ni prispel do kraja, kjer je nekoč pobegnil opicam. Nato je še dneve in noči hodil, dokler ni dosegel reke ob mestu Judov. Sedel je na njen breg in počakal do sobote, ko je reka po moči vzvišenega Boga presahnila. Prečkal jo je in odšel v hišo Juda, pri katerem je bival že prvič. Pozdravil je njega in njegovo družino; razveselili so se ga ter mu prinesli jedače in pijače. Vprašali so ga: »Kje si bil ves ta čas?« Odgovoril je: »V kraljestvu vzvišenega Boga.« Tisto noč je prespal pri njih, naslednjega dne pa se je sprehajal po mestu in si ga ogledoval. Zagledal je glasnika, ki je klical: »Ljudje! Kdo bi vzel tisoč dinarjev in lepo sužnjo ter pri nas opravil za pol dneva dela?« Džanšah je rekel: »Jaz bom opravil to delo.« Glasnik mu je dejal: »Pojdi z menoj.« Sledil mu je do hiše judovskega trgovca, h kateremu je prišel že prvič. Glasnik je gospodarju rekel: »Ta mladenič bo opravil delo, ki ga želiš.« Trgovec ga je prijazno sprejel in rekel: »Dobrodošel!« Odpeljal ga je v notranje prostore in mu prinesel jedače in pijače. Džanšah je jedel in pil, nato pa mu je trgovec izročil dinarje in lepo sužnjo, s katero je preživel tisto noč. Zjutraj je vzel dinarje in sužnjo ter jih izročil Judu, v čigar hiši je prespal ob svojem prvem prihodu. Potem se je vrnil k trgovcu, ki ga je najel, zajahal z njim in skupaj sta odjezdila do visoke, strme gore.

Trgovec je vzel vrv in nož ter rekel Džanšahu: »Podri to kobilo na tla.« Džanšah jo je podrl, ji z vrvjo zvezal noge, jo zaklal in odrl, ji odsekal noge in glavo ter razparal trebuh, kakor mu je naročil trgovec. Nato mu je trgovec rekel: »Zlezi v trebuh te kobile, da te zašijem vanj. Kar koli boš tam videl, mi povej. To je delo, za katero si prejel plačilo.« Džanšah je zlezel v kobilji trebuh in trgovec ga je zašil vanj. Nato se je umaknil daleč stran in se skril. Čez uro je priletela velikanska ptica, se spustila iz zraka, pograbila kobilo in jo odnesla visoko pod nebo. Potem je pristala na vrhu gore in hotela kobilo pojesti. Ko jo je Džanšah začutil, je razparal kobilji trebuh in zlezel ven. Ptica se ga je prestrašila in odletela. Džanšah se je vzpel in pogledal proti trgovcu, ki je stal pod goro in bil od daleč videti kakor vrabec. Zaklical mu je: »Kaj hočeš, trgovec?« Ta mu je odgovoril: »Vrzi mi nekaj kamnov, ki ležijo okoli tebe, pa ti pokažem pot, po kateri lahko prideš dol.« Džanšah je rekel: »Ti si tisti, ki mi je pred petimi leti storil to in to! Prestajal sem lakoto in žejo, veliko trpljenja in številne nesreče. Zdaj si me spet spravil sem in me hotel pogubiti. Pri Bogu, ničesar ti ne bom vrgel!« Nato je krenil po poti, ki je vodila k šejku Nasru, kralju ptic. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto dvaindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Džanšah krenil po poti, ki je vodila k šejku Nasru, kralju ptic. Hodil je dneve in noči s solznimi očmi in žalostnim srcem. Ko je postal lačen, je jedel rastline, ki so rasle iz zemlje, in ko je postal žejen, je pil iz rek. Tako je prispel do palače gospoda Salomona in pred njenimi vrati zagledal šejka Nasra. Stopil je k njemu in mu poljubil roke. Šejk ga je pozdravil in mu izrekel dobrodošlico, nato pa vprašal: »Sin moj, kaj se ti je zgodilo, da si prišel sem? Saj si od tod odšel z gospo Šamso, ves srečen in veselega srca.« Džanšah je zajokal in mu povedal, kako je gospa Šamsa odletela ter mu rekla: »Če me ljubiš, pridi k meni v trdnjavo Džavhar Takni.« Šejk Nasr se je začudil in dejal: »Pri Bogu, sin moj, in pri gospodu Salomonu, ne poznam je in vse življenje še nisem slišal tega imena.« Džanšah je vprašal: »Kaj naj storim, ko pa umiram od ljubezni in hrepenenja?« Šejk Nasr mu je odgovoril: »Počakaj, da pridejo ptice, pa jih povprašamo po trdnjavi Džavhar Takni. Morda jo katera pozna.« Džanšahovo srce se je pomirilo. Vstopil je v palačo in odšel v paviljon z jezerom, kjer je nekoč zagledal tri dekleta. Nekaj časa je ostal pri šejku Nasru.

Nekega dne, ko je sedel kakor po navadi, mu je šejk Nasr rekel: »Sin moj, prihod ptic je že blizu.« Džanšah se je te novice razveselil in le nekaj dni zatem so ptice res prišle. Šejk je pristopil k Džanšahu in mu rekel: »Sin moj, nauči se teh imen in stopi pred ptice.« Ptice so prihajale, vrsta za vrsto, in pozdravljale šejka Nasra. Vprašal jih je po trdnjavi Džavhar Takni, a vsaka je odgovorila: »Vse življenje še nisem slišala za to trdnjavo.« Džanšah je zajokal, bridko vzdihnil in omedlel. Šejk Nasr je poklical velikansko ptico in ji rekel: »Odnesi tega mladeniča v deželo Kabul.« Opisal ji je deželo in pot do nje, ptica pa je odgovorila: »Slišim in ubogam.« Džanšah ji je splezal na hrbet in šejk mu je rekel: »Pazi nase in nikar se ne nagibaj, da se v zraku ne raztrgaš. Zamaši si ušesa pred vetrom, da ti ne škodujeta vrtenje nebesnih sfer in hrumenje morij.« Džanšah je ubogal šejka Nasra. Ptica se je dvignila v zrak in ga nosila dan in noč, nato pa se z njim spustila pri kralju divjih zveri, ki mu je bilo ime Šah Badri. Rekla je Džanšahu: »Zgrešila sva pot v deželo, ki nama jo je opisal šejk Nasr.« Hotela ga je spet vzeti s seboj in odleteti, toda Džanšah ji je dejal: »Pojdi svojo pot in me pusti v tej deželi, da tu umrem ali pa najdem pot v svojo domovino.« Ptica ga je pustila pri kralju divjih zveri Šahu Badriju in odletela. Šah Badri ga je vprašal: »Sin moj, kdo si? Od kod si prišel s to velikansko ptico? Kakšna je tvoja zgodba?« Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Kralj divjih zveri se je njegovi pripovedi začudil in rekel: »Pri gospodu Salomonu, te trdnjave ne poznam. Kdor nam bo pokazal pot do nje, ga bomo bogato nagradili, tebe pa poslali tja.« Džanšah je bridko jokal in nekaj časa potrpežljivo čakal. Nato je k njemu prišel kralj divjih zveri Šah Badri in mu rekel: »Vstani, sin moj, vzemi te plošče in se nauči, kar je zapisano na njih. Ko pridejo zveri, jih bomo povprašali po tej trdnjavi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto triindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Šah Badri, kralj divjih zveri, rekel Džanšahu: »Nauči se, kar je zapisano na teh ploščah. Ko pridejo zveri, jih bomo povprašali po tej trdnjavi.« Ni minila niti ura, ko so zveri začele prihajati, vrsta za vrsto, in pozdravljati kralja Šaha Badrija. Vprašal jih je po trdnjavi Džavhar Takni, a vse so mu odgovorile: »Te trdnjave ne poznamo in zanjo še nismo slišale.« Džanšah je zajokal in obžaloval, da ni odšel s ptico, ki ga je prinesla od šejka Nasra. Kralj divjih zveri mu je dejal: »Sin moj, ne skrbi. Imam starejšega brata, ki mu pravijo kralj Šamah. Bil je ujetnik gospoda Salomona, ker se mu je uprl. Med džini ni nikogar starejšega od njega in šejka Nasra. Morda pozna to trdnjavo; on vlada džinom v teh deželah.« Kralj divjih zveri je nato posadil Džanšaha na hrbet ene od zveri in mu dal pismo za brata, v katerem ga je prosil, naj poskrbi zanj. Zver je takoj odrinila in ga nosila dneve in noči, dokler ni prispela h kralju Šamahu. Ustavila se je sama zase, daleč od kralja, Džanšah pa je sestopil z njenega hrbta in peš odšel pred kralja Šamaha. Poljubil mu je roke in mu izročil pismo. Kralj ga je prebral, razumel njegovo vsebino in Džanšahu izrekel dobrodošlico. Rekel mu je: »Pri Bogu, sin moj, vse življenje še nisem slišal za to trdnjavo in nikoli je nisem videl.« Džanšah je zajokal in bridko vzdihoval. Kralj Šamsah mu je dejal: »Povej mi svojo zgodbo. Kdo si, od kod si prišel in kam greš?« Džanšah mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Šamah se je začudil in rekel: »Sin moj, mislim, da niti gospod Salomon v svojem življenju ni slišal za to trdnjavo niti je ni videl. Toda poznam meniha v gorah, ki je silno star. Vse ptice, zveri in džini ga ubogajo zaradi njegovih številnih zaklinjanj. Tako dolgo je izgovarjal zakletve nad kralji džinov, da so ga morali proti svoji volji ubogati, premagani od moči njegovih zaklinjanj in čarovnij. Vse ptice in zveri prihajajo, da bi mu služile. Jaz sem se nekoč uprl gospodu Salomonu in ta me je zadržal v ujetništvu. Nihče me ni mogel premagati razen tega meniha s svojo prekanjenostjo, zaklinjanji in čarovnijami, zato sem ostal v njegovi službi. Vedi, da je prepotoval vse dežele in pokrajine ter pozna poti, smeri, kraje, trdnjave in mesta. Ne verjamem, da mu je kateri kraj neznan. Poslal te bom k njemu; morda ti pokaže pot do te trdnjave. Če ti je ne pokaže on, ti je ne bo nihče, kajti ptice, zveri in džini ga ubogajo in vsi prihajajo k njemu. S svojo mogočno čarovnijo si je izdelal palico iz treh delov. Zapiči jo v zemljo in izreče zakletev nad prvim delom: iz njega prideta meso in kri. Ko izreče zakletev nad drugim delom, priteče mleko, in ko jo izreče nad tretjim, se usujeta pšenica in ječmen. Nato izvleče palico iz zemlje in se vrne v svoj samostan, ki se imenuje Diamantni samostan. Ta menih in vedeževalec zna ustvariti vsakršno nenavadno reč. Je čarovnik in vedeževalec, zvit, sleparski in zloben, ime pa mu je Jagmus. Obvlada vsa zaklinjanja in zarotitve. Poslal te bom k njemu z velikansko ptico, ki ima štiri krila.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto štiriindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Šamah rekel Džanšahu: »Poslal te bom k menihu z velikansko ptico, ki ima štiri krila.« Posadil ga je na hrbet velikanske ptice s štirimi krili; vsako je merilo trideset hašimskih komolcev. Imela je noge kakor slon, vendar je letela le dvakrat na leto. Kralj Šamah je imel služabnika po imenu Tamšun, ki je vsak dan ugrabil v Iraku dve baktrijski kameli, ju razkosal in dal ptici za hrano. Ko je Džanšah sedel na njen hrbet, ji je Šamah ukazal, naj ga odnese k menihu Jagmusu. Ptica ga je vzela na hrbet in ga nosila noči in dneve, dokler ni prispela do gore Kal in Diamantnega samostana. Džanšah je sestopil pri samostanu in zagledal meniha Jagmusa, ki je v cerkvi opravljal svoje pobožnosti. Stopil je k njemu, poljubil tla in obstal pred njim. Ko ga je menih zagledal, mu je rekel: »Dobrodošel, sin moj, tujec v teh krajih, ki si prišel od daleč! Povej mi, kaj te je pripeljalo sem.« Džanšah je zajokal in mu povedal svojo zgodbo od začetka do konca. Menih se je ob njej silno začudil in dejal: »Pri Bogu, sin moj, vse življenje še nisem slišal za to trdnjavo, pa tudi nikogar nisem srečal, ki bi zanjo slišal ali jo videl. Pa vendar sem živel že v času Noeta, božjega preroka, in od Noetovih dni do časa gospoda Salomona, Davidovega sina, vladal zverem, pticam in džinom. Ne verjamem, da je Salomon slišal za to trdnjavo. Toda potrpi, sin moj, dokler ne pridejo ptice, zveri in služabniki med džini. Povprašal jih bom; morda nam kdo od njih kaj pove o njej ali prinese novico. Naj ti vzvišeni Bog olajša stisko.«

Džanšah je nekaj časa bival pri menihu. Nekega dne, ko je sedel pri njem, so prišle vse ptice, zveri in džini. Džanšah in menih sta jih spraševala po trdnjavi Džavhar Takni, toda nihče ni rekel, da jo je videl ali slišal zanjo. Vsak je odgovarjal: »Te trdnjave nisem videl in zanjo nisem slišal.« Džanšah je začel jokati in žalovati ter ponižno prositi vzvišenega Boga. Medtem je kot zadnja med pticami priletela črna ptica velikanske postave. Spustila se je z neba, prišla k menihu in mu poljubila roke. Menih jo je vprašal po trdnjavi Džavhar Takni in ptica mu je rekla: »O menih, nekoč smo prebivali onkraj Kafa, na Kristalni gori sredi prostrane pustinje. Z brati smo bili še majhni mladiči, oče in mati pa sta vsak dan odletela in nam prinašala hrano. Nekega dne sta odletela in se sedem dni nista vrnila. Hudo nas je mučila lakota. Osmi dan sta prišla nazaj in oba sta jokala. Vprašali smo ju: ‘Zakaj vaju tako dolgo ni bilo?’ Odgovorila sta: ‘Nad naju je planil marid, naju ugrabil in odnesel v trdnjavo Džavhar Takni pred kralja Šahlana. Ko naju je kralj Šahlan zagledal, naju je hotel ubiti, toda rekla sva mu: Za seboj sva pustila majhne mladiče. Tedaj nama je prizanesel.’ Če bi bila oče in mati še živa, bi vam lahko povedala o trdnjavi.« Ko je Džanšah to slišal, je bridko zajokal in rekel menihu: »Prosim te, ukaži tej ptici, naj me odnese do kraja, kjer sta imela oče in mati gnezdo, na Kristalno goro onkraj gore Kaf.« Menih je rekel ptici: »Ptica, želim, da tega mladeniča ubogaš v vsem, kar ti ukaže.« Odgovorila je: »Slišim in ubogam tvoje besede.« Posadila je Džanšaha na hrbet in odletela. Nosila ga je dneve in noči, dokler ni prispela do Kristalne gore. Tam se je z njim spustila in nekaj časa počivala. Nato ga je spet vzela na hrbet in letela dva dni, dokler ni dosegla kraja, kjer je bilo gnezdo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto petindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je ptica dva dni nosila Džanšaha, dokler ni dosegla kraja, kjer je bilo gnezdo, in se tam spustila z njim. Rekla mu je: »Džanšah, to je gnezdo, v katerem smo živeli.« Džanšah je bridko zajokal in dejal ptici: »Želim, da me poneseš v smer, kamor sta letela tvoja oče in mati in od koder sta prinašala hrano.« Ptica mu je odgovorila: »Slišim in ubogam, Džanšah.« Vzela ga je na hrbet in odletela. Letela je sedem noči in osem dni, dokler ni prispela do visoke gore. Tam ga je spustila s hrbta in mu rekla: »Dežel onkraj tega kraja ne poznam več.« Džanšaha je premagal spanec in zaspal je na vrhu gore. Ko se je zbudil, je v daljavi zagledal sijaj, ki je s svojo svetlobo napolnjeval ozračje. Čudil se je temu lesku in bleščavi, ne da bi vedel, da se tako sveti trdnjava, ki jo išče. Do nje je bilo še dva meseca poti. Zgrajena je bila iz rdečih rubinov, njene hiše pa iz rumenega zlata. Imela je tisoč stolpov iz dragocenih kovin, ki jih pridobivajo iz Morja teme. Zato so jo imenovali trdnjava Džavhar Takni, saj je bila vsa iz draguljev in kovin. Bila je veličastna trdnjava, njenemu kralju pa je bilo ime Šahlan in bil je oče treh deklet.

Toliko o Džanšahu. Gospa Šamsa pa je po svojem begu od Džanšaha prišla k očetu, materi in domačim ter jim povedala, kaj se ji je zgodilo z njim. Pripovedovala jim je njegovo zgodbo in jim povedala, da je prepotoval svet in videl čudesa. Razkrila jim je, da jo ljubi in da tudi ona ljubi njega, ter jim povedala vse, kar se je zgodilo med njima. Ko sta oče in mati slišala njene besede, sta ji rekla: »Pred Bogom ni prav, da tako ravnaš z njim.« Oče je nato o tem povedal svojim služabnikom, mogočnim maridom med džini, in jim ukazal: »Kdor koli med vami zagleda človeka, naj ga pripelje k meni.« Gospa Šamsa je materi povedala, da je Džanšah zaljubljen vanjo, in dodala: »Zagotovo bo prišel k nam, kajti ko sem odletela nad palačo njegovega očeta, sem mu rekla: Če me ljubiš, pridi v trdnjavo Džavhar Takni.«

Ko je Džanšah zagledal tisti sijaj in bleščavo, je krenil proti njima, da bi ugotovil, kaj je to. Gospa Šamsa pa je medtem poslala enega svojih služabnikov po opravku v bližino gore Karmus. Ko je služabnik potoval, je v daljavi zagledal človeka. Približal se mu je in ga pozdravil. Džanšah se ga je prestrašil, vendar mu je odzdravil. Služabnik ga je vprašal: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »Ime mi je Džanšah. Nekoč sem ujel džinijo po imenu gospa Šamsa, kajti prevzela me je njena lepota in silno sem jo ljubil. Ko je prišla v palačo mojega očeta, pa mi je pobegnila.« Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo z njo, in med pogovorom z maridom jokal. Ob pogledu na njegove solze se je služabniku srce stisnilo od sočutja. Rekel mu je: »Ne jokaj, kajti dosegel si, kar si želel. Vedi, da te silno ljubi. Očetu in materi je povedala o tvoji ljubezni do nje in zaradi nje te imajo radi vsi v trdnjavi. Bodi miren in veseli se.« Marid si ga je nato posadil na ramena in ga odnesel do trdnjave Džavhar Takni. Glasniki so odhiteli h kralju Šahlanu, h gospe Šamsi in njeni materi ter jim sporočili veselo novico o Džanšahovem prihodu. Ko so jo slišali, jih je prevzelo neizmerno veselje. Kralj Šahlan je vsem služabnikom ukazal, naj gredo Džanšahu naproti, nato pa je tudi sam zajahal in se z vsemi služabniki, ifriti in maridi odpravil pozdravit Džanšaha. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto šestindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je kralj Šahlan zajahal in se z vsemi služabniki, ifriti in maridi odpravil pozdravit Džanšaha. Ko se mu je kralj, oče gospe Šamse, približal, ga je objel, Džanšah pa mu je poljubil roke. Kralj je ukazal, naj mu prinesejo veličastno častno oblačilo iz pisane svile, izvezeno z zlatom in posuto z dragulji. Nato mu je nadel krono, kakršne ni videl še noben človeški kralj, in mu dal čudovitega konja izmed konj kraljev džinov. Džanšah ga je zajahal in odjezdil s služabniki na svoji desni in levi. S kraljem sta v veličastnem sprevodu prispela do vrat palače. Kralj je razjahal in tudi Džanšah je sestopil ter vstopil v palačo. Videl je, da je mogočna; njene stene so bile zgrajene iz draguljev, rubinov in dragocenih kovin, tla pa posejana s kristalom, peridotom in smaragdi. Čudil se je in jokal, kralj in mati gospe Šamse pa sta mu brisala solze in govorila: »Nehaj jokati in ne skrbi. Vedi, da si dosegel, kar si želel.« Ko je prišel v osrednji del palače, so ga pričakale lepe sužnje, sužnji in mladi strežaji. Posadili so ga na najlepše mesto in mu stregli, on pa je osupel občudoval lepoto prostora in sten, zgrajenih iz najrazličnejših kovin in dragocenih draguljev.

Kralj Šahlan je odšel v svojo sprejemnico ter sužnjam in strežajem ukazal, naj pripeljejo Džanšaha, da bo sedel ob njem. Odpeljali so ga h kralju, ta pa mu je vstal naproti in ga posadil poleg sebe na prestol. Prinesli so pogrnjeno mizo in jedli so ter pili, nato pa si umili roke. Zatem je prišla mati gospe Šamse, ga pozdravila in mu izrekla dobrodošlico. Rekla je: »Po vsem trpljenju si dosegel cilj in po neprespanih nočeh lahko tvoje oči spet počivajo. Hvala Bogu, da si prišel živ in zdrav.« Takoj je odšla po svojo hčer, gospo Šamso, in jo pripeljala k Džanšahu. Gospa Šamsa ga je pozdravila, mu poljubila roke in od sramu pred njim, materjo in očetom povesila glavo. Prišli so tudi njeni sorojenci, ki so bili z njo v palači, mu poljubili roke in ga pozdravili. Mati gospe Šamse mu je nato rekla: »Dobrodošel, sin moj. Moja hči Šamsa ti je storila krivico, toda zaradi nas ji ne zameri tega, kar je storila.« Ko je Džanšah slišal te besede, je zaklical in omedlel, čemur se je kralj začudil. Obraz so mu poškropili z rožno vodo, pomešano z mošusom in cibetom. Prišel je k sebi, pogledal gospo Šamso in rekel: »Hvala Bogu, ki mi je izpolnil željo in pogasil moj ogenj, da v mojem srcu ni ostalo več niti plamena.« Gospa Šamsa mu je rekla: »Naj te ogenj ne doseže več! Toda, Džanšah, želim, da mi poveš, kaj se ti je zgodilo po najini ločitvi in kako si prišel sem. Večina džinov namreč ne pozna trdnjave Džavhar Takni. Ne podrejamo se nobenemu kralju in nihče ne pozna poti sem niti ni slišal za ta kraj.« Povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo, in kako je prišel. Povedal jim je tudi, kaj je njegov oče doživel s kraljem Kafidom, ter jim opisal trpljenje na poti in vse grozote ter čudesa, ki jih je videl. Rekel ji je: »Vse to sem prestal zaradi tebe, moja gospa Šamsa.« Njena mati mu je dejala: »Dosegel si, kar si želel, in gospo Šamso ti podarjamo za družico.« Ko je Džanšah to slišal, se je silno razveselil. Nadaljevala je: »Prihodnji mesec bomo, če bo vzvišeni Bog dal, priredili slavje in poroko ter te poročili z njo. Nato boš z njo odšel v svojo deželo. Dali ti bomo tisoč maridov za služabnike. Če bi še najšibkejšemu med njimi ukazal, naj ubije kralja Kafida in njegove ljudi, bi to opravil v hipu. Vsako leto ti bomo poslali skupino služabnikov; če boš enemu samemu ukazal, naj pokonča vse tvoje sovražnike, jih bo pokončal.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto sedemindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je mati gospe Šamse dejala Džanšahu: »Vsako leto ti bomo poslali skupino služabnikov; če boš enemu samemu ukazal, naj pokonča vse tvoje sovražnike, jih bo pokončal do zadnjega.« Kralj Šahlan je nato sedel na prestol in dostojanstvenikom ukazal, naj pripravijo veliko slavje in za sedem dni in noči okrasijo mesto. Odgovorili so: »Slišimo in ubogamo.« Takoj so odšli in se lotili priprav na slavje. Pripravljali so se dva meseca, nato pa priredili veličastno poroko gospe Šamse, tako razkošno, da ji ni bilo enake. Džanšaha so odpeljali k njegovi nevesti in dve leti je z njo živel v najslajši sreči in zadovoljstvu, jedel in pil. Nato je gospe Šamsi rekel: »Tvoj oče nama je obljubil, da bova lahko odpotovala in preživela eno leto tam, drugo pa tukaj.« Gospa Šamsa je odgovorila: »Slišim in ubogam.« Zvečer je odšla k očetu in mu povedala, kaj je rekel Džanšah. Odgovoril ji je: »Slišim in ubogam. Toda počakajta do začetka meseca, da vama pripravimo spremstvo.« Džanšahu je povedala očetove besede in počakal je do določenega dne. Nato je kralj Šahlan dovolil služabnikom, da odpotujejo z gospo Šamso in Džanšahom ter ju pospremijo v Džanšahovo deželo. Pripravil jima je velikanski prestol iz rdečega zlata, posut z biseri in dragulji. Nad njim je stal šotor iz zelene svile, okrašen z najrazličnejšimi barvami in dragocenimi kamni, da je njegova lepota vsakogar osupnila. Džanšah in gospa Šamsa sta se povzpela na prestol. Kralj je izbral štiri služabnike, da so ga nosili, vsak na svoji strani, Džanšah in gospa Šamsa pa sta sedela na njem.

Gospa Šamsa se je poslovila od matere, očeta, sorojencev in domačih. Njen oče je zajahal in odšel z Džanšahom, služabniki pa so nosili prestol. Kralj Šahlan jih je spremljal do poldneva. Tedaj so služabniki odložili prestol, potniki so sestopili in se poslovili drug od drugega. Kralj Šahlan je Džanšahu naročal, naj lepo skrbi za gospo Šamso, služabnikom pa, naj skrbijo za oba. Nato jim je ukazal, naj dvignejo prestol. Gospa Šamsa se je poslovila od očeta, prav tako Džanšah, in odpotovala sta, njen oče pa se je vrnil. Dal ji je tristo lepih suženj, Džanšahu pa tristo mladih sužnjev izmed sinov džinov. Vsi so se povzpeli na prestol in odrinili. Štirje služabniki so ga dvignili ter z njim poleteli med nebom in zemljo. Vsak dan so premagali razdaljo tridesetih mesecev poti in tako potovali deset dni. Eden od služabnikov je poznal deželo Kabul. Ko jo je zagledal, jim je ukazal, naj se spustijo v veliko mesto v tej deželi. To je bilo mesto kralja Tajgmusa in tam so pristali. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto osemindvajseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da so služabniki z Džanšahom in gospo Šamso pristali v mestu kralja Tajgmusa. Kralj Tajgmus je bil poražen v boju s sovražniki in se je zatekel v mesto, kjer je trpel hudo obleganje. Kralj Kafid ga je tako stisnil, da ga je prosil za varstvo, vendar mu ga ta ni hotel dati. Ko je Tajgmus spoznal, da nima več nobene možnosti, da bi se rešil Kafida, se je sklenil zadaviti, da bi umrl in se odrešil skrbi ter žalosti. Vstal je, se poslovil od vezirjev in emirjev ter odšel v svoje sobane, da bi se poslovil od žensk. Ljudje v njegovem kraljestvu so jokali, žalovali, tožili in vpili. Medtem so služabniki prispeli do palače znotraj trdnjave. Džanšah jim je ukazal, naj prestol spustijo sredi sprejemne dvorane, in ubogali so ga. Gospa Šamsa je sestopila z Džanšahom, sužnjami in sužnji. Videli so, da vse prebivalce mesta pestijo obleganje, stiska in velika tesnoba. Džanšah je rekel gospe Šamsi: »Ljubezen mojega srca in luč mojih oči, poglej mojega očeta, v kako hudem položaju je!« Ko je gospa Šamsa videla njegovega očeta in ljudi njegovega kraljestva v takšnem stanju, je služabnikom ukazala, naj silovito napadejo vojsko, ki jih oblega, in jo pobijejo. Rekla jim je: »Niti enega ne pustite živega!« Džanšah je pomignil enemu od silno mogočnih služabnikov, ki mu je bilo ime Karataš, in mu ukazal, naj pripelje kralja Kafida zvezanega. Služabniki so odšli proti njemu in vzeli prestol s seboj. Potovali so, dokler ga niso odložili na tla, nad njim postavili šotora in počakali do polnoči. Nato so planili nad kralja Kafida in njegovo vojsko ter jih začeli pobijati. Posamezen služabnik je zgrabil po deset ali osem mož, ki so sedeli na slonu, z njimi poletel v zrak in jih izpustil, da so se raztrgali že med padanjem. Nekateri služabniki so vojake udarjali z železnimi drogovi. Karataš pa je takoj odšel v šotor kralja Kafida, planil nanj, ko je sedel na ležišču, ga zgrabil in z njim poletel v zrak. Kafid je od groze pred služabnikom zakričal. Ta ga je nesel, dokler ga ni položil na prestol pred Džanšaha. Džanšah je služabnikom ukazal, naj prestol dvignejo in ga zadržijo v zraku. Ko se je kralj Kafid zavedel, je videl, da je med nebom in zemljo, zato se je začel tolči po obrazu in se čuditi temu, kar se mu dogaja.

Toliko o kralju Kafidu. Kralj Tajgmus pa je ob pogledu na sina skoraj umrl od veselja. Glasno je zaklical in omedlel. Obraz so mu poškropili z rožno vodo, ko pa je prišel k sebi, sta se s sinom objela in bridko jokala. Tajgmus ni vedel, da se služabniki bojujejo s kraljem Kafidom. Nato je gospa Šamsa vstala, stopila do kralja Tajgmusa, Džanšahovega očeta, mu poljubila roke in rekla: »Moj gospod, povzpni se na vrh palače in si oglej boj služabnikov mojega očeta.« Kralj se je povzpel na vrh palače, sedel z gospo Šamso in opazoval služabnike, ki so udarjali po vojski na vse strani. Nekateri so z železnimi drogovi udarjali slone ter zdrobili tako slona kakor tistega na njegovem hrbtu, da ni bilo več mogoče razločiti slonov od ljudi. Drugi so stopili pred skupino bežečih vojakov in jim zakričali v obraz, da so se zgrudili mrtvi. Spet drugi so zgrabili po dvajset konjenikov, z njimi poleteli v zrak in jih vrgli na tla, da so se razleteli na kose. Džanšah, njegov oče in gospa Šamsa so jih gledali in opazovali boj. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petsto devetindvajseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so se Tajgmus, njegov sin Džanšah in njegova žena, gospa Šamsa, povzpeli na vrh palače in od tam opazovali boj duhov z vojsko kralja Kafida. Kralj Kafid jih je gledal s prestola in jokal. Pobijanje njegove vojske je trajalo dva dni, dokler niso pokončali še zadnjega vojaka. Nato je Džanšah ukazal duhovom, naj prinesejo prestol in ga spustijo na tla sredi trdnjave kralja Tajgmusa. Prinesli so ga in storili, kakor jim je zapovedal njihov gospodar, kralj Džanšah. Kralj Tajgmus je potem enemu izmed duhov, ki mu je bilo ime Šamval, ukazal, naj kralja Kafida vklene v verige in okove ter ga zapre v Črni stolp. Šamval je izpolnil njegov ukaz. Nato je kralj Tajgmus velel udariti po činelih in poslal glasnike z veselo novico k Džanšahovi materi. Odšli so in ji povedali, da se je njen sin vrnil in kaj vse je storil. Razveselila se je, zajahala in prihitela k njim. Ko jo je Džanšah zagledal, jo je stisnil k prsim, ona pa je od neizmernega veselja omedlela. Obraz so ji poškropili z rožno vodo; ko je prišla k sebi, ga je objela in jokala od sreče. Ko je gospa Šamsa izvedela za njen prihod, je vstala, stopila k njej in jo pozdravila. Dolgo sta se objemali, nato pa sedli in se pogovarjali. Kralj Tajgmus je odprl mestna vrata in razposlal glasnike po vseh deželah, da so povsod oznanili veselo novico. Začela so prihajati darila in dragocenosti, knezi, vojaki in kralji iz drugih dežel pa so ga prihajali pozdravljat ter mu čestitat za zmago in srečno vrnitev njegovega sina. Tako je teklo življenje še lep čas in ljudje so jim prinašali darila in velike dragocenosti.

Nato je kralj gospe Šamsi še drugič pripravil veličastno poroko. Ukazal je okrasiti mesto in jo pred Džanšaha privedel v dragocenih oblačilih in nakitu. Džanšah je šel k njej in ji dal sto lepih suženj iz svojega harema, da bi ji stregle. Čez nekaj dni je gospa Šamsa stopila h kralju Tajgmusu in se zavzela za kralja Kafida. Rekla mu je: »Izpusti ga, naj se vrne v svojo deželo. Če bo spet storil kaj hudega, bom enemu izmed duhov ukazala, naj ga ugrabi in ti ga prinese.« Odgovoril ji je: »Slišim in ubogam.« Nato je poslal po Šamvala, naj mu pripelje kralja Kafida. Privedel ga je v verigah in okovih. Ko je Kafid stopil predenj in poljubil tla pred njegovimi nogami, je kralj ukazal, naj mu snamejo okove. Osvobodili so ga, nato pa ga je posadil na šepavo kobilo in mu rekel: »Kraljica Šamsa se je zavzela zate. Pojdi torej v svojo deželo. Če pa se vrneš k nekdanjemu početju, bo poslala pote enega izmed duhov in ta te bo prinesel sem.« Kralj Kafid je odšel v svojo deželo v nadvse bednem stanju. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 530. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Kafid odšel v svojo deželo v nadvse bednem stanju. Džanšah, njegov oče in gospa Šamsa pa so živeli v najprijetnejšem blagostanju, v popolnem veselju in sreči. Vse to je mladenič, ki je sedel med grobovoma, pripovedoval Bulukiji. Nato mu je rekel: »In jaz sem tisti Džanšah, ki je vse to doživel, o moj brat Bulukija.« Bulukija se je čudil njegovi pripovedi. Ta popotnik, ki ga je na pot gnala ljubezen do Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, je nato vprašal Džanšaha: »Moj brat, kaj pa je s tema grobovoma? Zakaj sediš med njima in zakaj jokaš?« Džanšah mu je odgovoril: »Vedi, o Bulukija, da smo živeli v najprijetnejšem blagostanju, v popolnem veselju in sreči. Eno leto smo prebivali v naši deželi, drugo leto pa v trdnjavi Džavhar Takni. Potovali smo samo tako, da smo sedeli na prestolu, duhovi pa so ga nosili in z njim leteli med nebom in zemljo.« Bulukija ga je vprašal: »Moj brat Džanšah, kako daleč je bila ta trdnjava od vaše dežele?« Džanšah mu je odgovoril: »Vsak dan smo prepotovali razdaljo, za katero bi sicer potrebovali trideset mesecev, in v desetih dneh prispeli do trdnjave. Tako smo živeli več let. Nekoč smo se kakor navadno odpravili na pot in prišli do tega kraja. S prestolom smo se spustili na tla, da bi si ogledali ta otok. Sedli smo na rečni breg, jedli in pili, nato pa je gospa Šamsa rekla: ‘Rada bi se okopala v tej reki.’ Slekla se je, prav tako so se slekle njene služabnice, in vse so stopile v reko ter zaplavale. Jaz sem se sprehajal ob bregu, služabnice pa pustil, da so se v vodi igrale z gospo Šamso. Tedaj je velikanski morski pes, ena izmed morskih zveri, med vsemi služabnicami napadel prav njo in jo zgrabil za nogo. Zakričala je in v istem hipu umrla. Služabnice so pred morskim psom pobegnile iz reke v šotor.

Nekatere so jo dvignile in mrtvo prinesle v šotor. Ko sem jo zagledal mrtvo, sem omedlel. Obraz so mi poškropili z vodo; ko sem prišel k sebi, sem jokal za njo in duhovom ukazal, naj vzamejo prestol, odletijo k njeni družini in jim povedo, kaj se je zgodilo. Odšli so k njenim domačim in jim sporočili njeno usodo. Ni minilo dolgo, ko so prišli sem. Umili so jo, zavili v mrtvaški prt in jo na tem mestu pokopali, nato pa opravili žalne obrede. Hoteli so me vzeti s seboj v svojo deželo, toda njenemu očetu sem rekel: ‘Želim, da mi ob njenem grobu izkoplješ jamo in jo nameniš za moj grob, da bom, ko umrem, morda pokopan ob njej.’ Kralj Šahlan je enemu izmed duhov ukazal, naj to stori, in ta je izpolnil mojo željo. Potem so odšli in me pustili tukaj, da žalujem in jočem za njo. To je moja zgodba in zato sedim med tema grobovoma.« Nato je zapel naslednja verza:

»Odkar vas ni, gospodje moji, dom ni več dom, in ljubi sosed tudi ni več sosed. Prijatelj, ki sem ga nekoč poznal v njem, ni več prijatelj, niti luči niso več luči.« Ko je Bulukija slišal te Džanšahove besede, se je začudil. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 531. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Bulukija, ko je slišal Džanšahove besede, začudil in rekel: »Pri Bogu, mislil sem, da sem jaz prepotoval in obšel ves svet! Pri Bogu, ob tvoji pripovedi sem pozabil na vse, kar sem sam videl.« Nato je Džanšahu rekel: »Moj brat, prosim te, bodi tako dober in mi pokaži varno pot.« Džanšah mu jo je pokazal, nato pa sta se poslovila in Bulukija je odšel. Vse to je kraljica kač pripovedovala Hasibu Karimu ad Dinu. Hasib Karim ad Din jo je vprašal: »Kako pa si izvedela za vse te dogodke?« Odgovorila mu je: »Vedi, o Hasib, da sem pred petindvajsetimi leti v Egipt poslala veliko kačo in ji izročila pismo s pozdravi za Bulukijo, da bi mu ga dostavila. Kača je odšla in pismo predala Šamuhovi hčeri, ki je imela svojo hčer v Egiptu. Ta je vzela pismo, se odpravila na pot in prišla v Egipt. Ljudi je povprašala po Bulukiji in pokazali so ji, kje ga najde. Ko je prišla k njemu in ga zagledala, ga je pozdravila ter mu izročila pismo. Prebral ga je, razumel njegovo vsebino in vprašal kačo: ‘Ali prihajaš od kraljice kač?’ Odgovorila je: ‘Da.’ Rekel ji je: ‘Rad bi šel s teboj h kraljici kač, ker jo moram nečesa prositi.’ Odgovorila mu je: ‘Slišim in ubogam.’ Vzela ga je s seboj in šla k svoji hčeri, da jo pozdravi. Nato se je od nje poslovila, odšla in mu rekla: ‘Zapri oči.’ Zaprl jih je, in ko jih je odprl, se je znašel v gori, kjer prebivam. Odpeljala ga je h kači, ki ji je izročila pismo, in jo pozdravila. Ta jo je vprašala: ‘Si dostavila pismo Bulukiji?’ Odgovorila je: ‘Da, dostavila sem mu ga in prišel je z menoj. Tukaj je.’ Bulukija je stopil naprej, pozdravil kačo in jo vprašal po kraljici kač. Rekla mu je: ‘S svojimi četami in vojsko je odšla na goro Kaf. Ko pride poletje, se vrne v te kraje. Kadar odide na goro Kaf, me postavi za svojo namestnico do vrnitve. Če kaj potrebuješ, ti bom jaz ustregla.’ Bulukija ji je rekel: ‘Želim, da mi prineseš rastlino, ki jo človek stolče in popije njen sok, potem pa ne oslabi, se ne postara in ne umre.’ Kača mu je odgovorila: ‘Ne prinesem ti je, dokler mi ne poveš, kaj se ti je zgodilo, ko si se poslovil od kraljice in z Afanom odšel h grobu gospoda Salomona.’ Bulukija ji je povedal svojo zgodbo od začetka do konca, nato pa ji opisal še Džanšahovo usodo in pripovedoval njegovo zgodbo. Nazadnje ji je rekel: ‘Izpolni mi prošnjo, da se lahko vrnem v svojo deželo.’ Kača mu je odgovorila: ‘Pri gospodu Salomonu, ne vem, kje raste ta zel.’ Nato je kači, ki ga je pripeljala, ukazala: ‘Odpelji ga v njegovo deželo.’ Odgovorila je: ‘Slišim in ubogam.’ Njemu pa je rekla: ‘Zapri oči.’ Zaprl jih je, in ko jih je odprl, se je znašel na gori Mukatam. Od tam je šel do svojega doma.

Ko se je kraljica kač vrnila z gore Kaf, je kača, ki jo je postavila za svojo namestnico, stopila k njej, jo pozdravila in rekla: ‘Bulukija te pozdravlja.’ Povedala ji je vse, kar ji je Bulukija pripovedoval o svojih popotovanjih in srečanju z Džanšahom.« Nato je kraljica kač rekla Hasibu Karimu ad Dinu: »Tako sem izvedela za to zgodbo, o Hasib.« Hasib jo je vprašal: »Kraljica kač, povej mi, kaj se je zgodilo Bulukiji, ko se je vrnil v Egipt.« Odgovorila mu je: »Vedi, o Hasib, da je Bulukija, potem ko se je poslovil od Džanšaha, potoval noč in dan, dokler ni prišel do velikega morja. Stopala si je namazal s tekočino, ki jo je imel pri sebi, in hodil po gladini, dokler ni prispel na otok, poln drevja, rek in sadežev, ki je bil kakor raj. Hodil je po otoku in zagledal velikansko drevo z listi, velikimi kakor ladijska jadra. Približal se mu je in pod njim zagledal pogrnjeno gostijsko mizo, na kateri so bile najimenitnejše jedi vseh vrst. Na drevesu je videl veliko ptico iz biserov in zelenih smaragdov. Noge je imela iz srebra, kljun iz rdečega rubina, perje pa iz dragocenih kovin. Slavila je vzvišenega Boga in klicala blagoslov na Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir.« Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 532. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bulukija, ko je stopil na otok in videl, da je kakor raj, hodil po njem ter občudoval njegove čudovitosti. Med njimi je bila tudi ptica iz biserov in zelenih smaragdov s perjem iz dragocenih kovin, ki je slavila vzvišenega Boga in klicala blagoslov na Mohameda, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir. Ko jo je Bulukija zagledal, jo je vprašal: »Kdo si in kaj te je prineslo sem?« Odgovorila mu je: »Sem ena izmed rajskih ptic. Vedi, moj brat, da je vzvišeni Bog izgnal Adama iz raja, z njim pa so prišli štirje listi, s katerimi se je pokrival. Padli so na zemljo. Prvega so pojedli črvi in iz njega je nastala svila. Drugega so pojedle gazele in iz njega je nastal mošus. Tretjega so pojedle čebele in iz njega je nastal med. Četrti je padel v Indijo in iz njega so nastale začimbe. Jaz pa sem prepotovala vso zemljo, dokler mi Bog ni milostno naklonil tega kraja, kjer sem ostala. Vsako noč pred petkom in vsak petek prihajajo sem Božji prijatelji in duhovni prvaki sveta, obiskujejo ta kraj in jedo to hrano. To je gostija, ki jo vzvišeni Bog vsak petkov večer in dan pripravi zanje. Potem se gostijska miza dvigne v raj; hrane na njej nikoli ne zmanjka in se nikoli ne spremeni.« Bulukija je jedel. Ko je končal in se zahvalil vzvišenemu Bogu, je prišel Hidr, mir z njim. Bulukija je vstal, ga pozdravil in se hotel odpraviti. Ptica mu je rekla: »Sedi, o Bulukija, v navzočnosti Hidra, mir z njim.« Sedel je, Hidr pa mu je rekel: »Povej mi, kdo si, in mi zaupaj svojo zgodbo.« Bulukija mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca, vse do prihoda na kraj, kjer je zdaj sedel pred Hidrom. Nato ga je vprašal: »Moj gospod, kako dolga je pot od tod do Egipta?« Odgovoril mu je: »Petindevetdeset let hoda.« Ko je Bulukija slišal te besede, je zajokal, se sklonil k Hidrovi roki, jo poljubil in rekel: »Reši me tega tavanja po tujini in Bog te bo nagradil, kajti na robu pogube sem in ne vidim več izhoda.« Hidr mu je rekel: »Prosi vzvišenega Boga, naj mi dovoli, da te odpeljem v Egipt, preden pogineš.« Bulukija je jokal in ponižno prosil vzvišenega Boga. Bog je uslišal njegovo prošnjo in Hidru, mir z njim, vdihnil misel, naj ga odpelje k domačim. Hidr je Bulukiji rekel: »Dvigni glavo. Bog je uslišal tvojo prošnjo in mi naročil, naj te odpeljem v Egipt. Oprimi se me, trdno me drži z obema rokama in zapri oči.« Bulukija se je oprijel Hidra, mir z njim, ga trdno držal z obema rokama in zaprl oči. Hidr je naredil en korak, nato pa mu rekel: »Odpri oči.« Odprl jih je in videl, da stoji pred vrati svojega doma. Obrnil se je, da bi se poslovil od Hidra, mir z njim, toda za njim ni bilo več niti sledu. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 533. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Bulukija, ko ga je Hidr, mir z njim, pripeljal pred domača vrata, odprl oči, da bi se poslovil od njega, vendar ga ni več našel. Stopil je v hišo. Ko ga je mati zagledala, je glasno kriknila in od neizmernega veselja omedlela. Obraz so ji škropili z vodo, dokler ni prišla k sebi. Potem ga je objela in bridko zajokala. Tudi Bulukija je jokal, zdaj pa zdaj pa se zasmejal. Prišli so njegovi sorodniki, znanci in vsi prijatelji ter mu čestitali za srečno vrnitev. Novica se je razširila po deželi in darila so mu prihajala od vsepovsod. Bobni so bobneli, piščali so pele in vsi so se neznansko veselili. Nato jim je Bulukija povedal svojo zgodbo in opisal vse, kar se mu je zgodilo, pa tudi, kako ga je Hidr pripeljal pred domača vrata. Čudili so se in jokali, dokler se niso utrudili od joka.

Vse to je kraljica kač pripovedovala Hasibu Karimu ad Dinu. Hasib Karim ad Din se je čudil in silno jokal, nato pa je kraljici kač rekel: »Rad bi se vrnil v svojo deželo.« Kraljica kač mu je odgovorila: »Bojim se, o Hasib, da boš, ko se vrneš v svojo deželo, prelomil obljubo in prisego, ki si mi jo dal, ter stopil v kopališče.« Znova je slovesno prisegel, da vse življenje ne bo vstopil v kopališče. Tedaj je kraljica eni izmed kač ukazala: »Odpelji Hasiba Karima ad Dina na zemeljsko površje.« Kača ga je vzela s seboj in ga vodila iz kraja v kraj, dokler ga ni skozi odprtino zapuščenega vodnjaka pripeljala na površje. Od tam je šel do mesta in se napotil domov. Dan se je že iztekal in sonce je rumenelo. Potrkal je na vrata. Mati je prišla in odprla ter pred seboj zagledala sina. Od samega veselja je zakričala, se mu vrgla v objem in zajokala. Ko je njegova žena slišala njen jok, je prišla ven, zagledala moža, ga pozdravila in mu poljubila roke. Vsi so se neizmerno veselili drug drugega in stopili v hišo. Ko so sedli in se je znašel med domačimi, je vprašal po drvarjih, s katerimi je nekoč sekal drva in ki so odšli ter ga pustili v vodnjaku. Mati mu je rekla: »Prišli so k meni in mi povedali: ‘Tvojega sina je v dolini požrl volk.’ Zdaj so trgovci, imajo posestva in prodajalne ter živijo v velikem blagostanju. Vsak dan nam prinašajo hrano in pijačo in tako delajo še zdaj.« Materi je rekel: »Jutri pojdi k njim in jim povej: ‘Hasib Karim ad Din se je vrnil s potovanja. Pridite ga obiskat in pozdravit.’« Ko se je zdanilo, je mati šla k drvarjem domov in jim povedala, kar ji je naročil sin. Ko so slišali njene besede, so prebledeli in rekli: »Slišimo in ubogamo.« Vsak ji je dal svileno obleko, izvezeno z zlatom, in rekli so ji: »Daj to svojemu sinu, da si jo obleče, in mu povej, da jutri pridemo k njemu.« Odgovorila jim je: »Slišim in ubogam.« Nato se je vrnila k sinu, mu povedala vse in mu izročila, kar so ji dali.

Tako je bilo s Hasibom Karimom ad Dinom in njegovo materjo. Drvarji pa so zbrali skupino trgovcev, jim povedali, kaj so storili Hasibu Karimu ad Dinu, in jih vprašali: »Kaj naj zdaj storimo?« Trgovci so jim odgovorili: »Vsak izmed vas naj mu da polovico svojega imetja in svojih sužnjev.« Vsi so se strinjali s tem nasvetom. Vsak je vzel polovico svojega imetja in skupaj so odšli k njemu. Pozdravili so ga, mu poljubili roke in mu vse izročili z besedami: »To je le del tistega, kar smo pridobili po tvoji zaslugi. Zdaj smo ti na voljo.« Sprejel je njihove darove in jim rekel: »Kar je minilo, je minilo. Tako je določil vzvišeni Bog in pred usodo nas ne obvaruje previdnost.« Rekli so mu: »Pojdi z nami, da se sprehodimo po mestu in obiščemo kopališče.« Odgovoril jim je: »Prisegel sem, da vse življenje ne bom vstopil v kopališče.« Rekli so: »Potem pojdi z nami na naše domove, da te pogostimo.« Odgovoril jim je: »Slišim in ubogam.« Vstal je in odšel z njimi na njihove domove. Vsak večer ga je pogostil eden izmed njih in tako je bilo sedem noči. Postal je bogat mož s posestvi in prodajalnami. Mestni trgovci so se družili z njim in pripovedoval jim je vse, kar se mu je zgodilo in kar je videl. Postal je eden najuglednejših trgovcev in tako živel lep čas.

Nekega dne se je sprehajal po mestu in ko je šel mimo vhoda v kopališče, ga je zagledal prijatelj, ki je bil njegov lastnik. Njuna pogleda sta se srečala. Kopališčar ga je pozdravil, objel in mu rekel: »Nakloni mi čast in stopi v kopališče. Daj se zdrgniti, potem pa ti pripravim gostijo.« Hasib mu je odgovoril: »Prisegel sem, da vse življenje ne bom vstopil v kopališče.« Kopališčar pa je prisegel in mu rekel: »Naj bodo vse moje tri žene trikrat ločene od mene, če ne prideš z menoj v kopališče in se okopaš!« Hasib Karim ad Din je ostal ves zbegan. Kopališčar mu je rekel: »Ali hočeš, moj brat, da moji otroci ostanejo brez doma, da se mi razdre družina in da si nakopljem greh?« Vrgel se je Hasibu Karimu ad Dinu k nogam, mu jih poljubil in rekel: »Izročam se tvojemu varstvu! Pojdi z menoj v kopališče in greh naj bo na mojih plečih.« Kopališki delavci in vsi, ki so bili tam, so se zbrali okoli Hasiba Karima ad Dina, ga pregovarjali, mu slekli oblačila in ga odpeljali v kopališče. Komaj je vstopil, sedel ob steno in si na glavo zlil vodo, že je k njemu pristopilo dvajset mož in mu reklo: »Vstani, mož, in pojdi z nami, kajti sultan te išče.« Enega izmed njih so poslali k sultanovemu vezirju. Mož je šel in obvestil vezirja. Ta je zajahal, z njim pa še šestdeset mamelukov, in odpravili so se do kopališča. Tam so stopili k Hasibu Karimu ad Dinu. Vezir ga je pozdravil, mu izrekel dobrodošlico, kopališčarju dal sto dinarjev in ukazal, naj Hasibu pripeljejo konja, da ga zajaha. Nato sta zajahala vezir in Hasib, prav tako tudi vezirjevo spremstvo, in ga odpeljali s seboj do sultanove palače. Vezir, njegovi spremljevalci in Hasib so razjahali ter sedli v palači. Prinesli so gostijsko mizo, jedli so in pili, nato pa si umili roke. Vezir je Hasibu podaril dve častni oblačili, od katerih je bilo vsako vredno pet tisoč dinarjev, in mu rekel: »Vedi, da nam je Bog s teboj izkazal milost in se nas usmilil s tvojim prihodom. Sultan je namreč zaradi gobavosti, ki ga je napadla, že na robu smrti, naše knjige pa pričajo, da je njegovo življenje v tvojih rokah.«

Hasib se je čudil njihovemu ravnanju. Nato so vezir, Hasib in državni veljaki šli skozi sedem palačnih vrat, dokler niso stopili pred kralja. Imenoval se je kralj Karzdan, kralj Perzije, in vladal je sedmim pokrajinam sveta. Služilo mu je sto sultanov, ki so sedeli na stolih iz rdečega zlata, in deset tisoč bojevnikov. Vsakemu izmed teh je bilo podrejenih sto namestnikov in sto rabljev, ki so v rokah držali meče in bojne sekire. Kralja so našli ležečega, z obrazom, ovitim v robec, kako stoka od bolezni. Ko je Hasib videl vso to veličastno ureditev, ga je prizor okoli kralja Karzdana osupnil. Poljubil je tla pred njim in molil zanj. Nato je k njemu pristopil veliki vezir, ki se je imenoval Šamhur, mu izrekel dobrodošlico in ga posadil na mogočen stol na desni strani kralja Karzdana. Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 534. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Šamhur pristopil k Hasibu in ga posadil na stol na desni strani kralja Karzdana. Prinesli so gostijsko mizo, jedli so in pili ter si umili roke. Nato je vezir Šamhur vstal in iz spoštovanja do njega so vstali vsi navzoči. Stopil je k Hasibu Karimu ad Dinu in mu rekel: »Na voljo smo ti in dali ti bomo vse, kar boš zahteval. Če bi zahteval polovico kraljestva, bi ti jo dali, kajti kraljeva ozdravitev je v tvojih rokah.« Prijel ga je za roko in ga odpeljal h kralju. Hasib je odkril kraljev obraz in videl, da je hudo bolan, kar ga je zelo pretreslo. Vezir se je sklonil k Hasibovi roki, jo poljubil in rekel: »Želimo, da ozdraviš tega kralja. Vse, kar boš zahteval, ti bomo dali. To je naša prošnja.« Hasib je odgovoril: »Res sem sin Danijala, Božjega preroka, vendar ne premorem nobenega znanja. Trideset dni so me učili zdravilstva, a se nisem naučil ničesar. Želim si, da bi kaj znal in bi lahko ozdravil tega kralja.« Vezir mu je rekel: »Ne zavlačuj z besedami. Tudi če bi zbrali vse modrece Vzhoda in Zahoda, kralja ne bi mogel ozdraviti nihče drug kakor ti.« Hasib ga je vprašal: »Kako naj ga ozdravim, ko pa ne poznam ne njegove bolezni ne zdravila zanjo?« Vezir mu je odgovoril: »Zdravilo za kralja imaš ti.« Hasib je rekel: »Če bi poznal zdravilo, bi ga ozdravil.« Vezir pa mu je dejal: »Prav dobro ga poznaš. Njegovo zdravilo je kraljica kač in ti veš, kje prebiva, saj si jo videl in bival pri njej.«

Ko je Hasib slišal te besede, je spoznal, da je vsega kriv njegov obisk kopališča. Začel se je kesati, ko mu kesanje ni moglo več pomagati, in jim rekel: »Kakšna kraljica kač? Ne poznam je in vse življenje še nisem slišal tega imena.« Vezir mu je odgovoril: »Ne zanikaj, da jo poznaš. Imam dokaz, da jo poznaš in da si pri njej preživel dve leti.« Hasib je rekel: »Ne poznam je, nikoli je nisem videl in šele zdaj od vas prvič slišim zanjo.« Vezir je prinesel knjigo, jo odprl in začel računati, nato pa rekel: »Kraljica kač se sreča z možem, ki pri njej ostane dve leti. Potem odide od nje in se vrne na zemeljsko površje. Če stopi v kopališče, mu trebuh počrni.« Nato je Hasibu rekel: »Poglej svoj trebuh.« Pogledal ga je in videl, da je črn. Rekel jim je: »Moj trebuh je črn že od dne, ko me je mati rodila.« Vezir mu je odgovoril: »V vsako kopališče sem postavil po tri mameluke, da pregledajo vsakogar, ki vstopi, mu pogledajo trebuh in mi poročajo o njem. Ko si stopil v kopališče, so pogledali tvoj trebuh, videli, da je črn, in mi to sporočili. Komaj smo verjeli, da te bomo danes res srečali. Od tebe želimo samo, da nam pokažeš kraj, kjer si prišel na površje, potem pa lahko greš svojo pot. Kraljico kač znamo ujeti sami in imamo človeka, ki nam jo bo prinesel.«

Ko je Hasib slišal te besede, je silno obžaloval, da je stopil v kopališče, vendar mu obžalovanje ni moglo več pomagati. Knezi in vezirji so ga vztrajno pregovarjali, naj jim pove za kraljico kač, dokler niso omagali, on pa je ponavljal: »Česa takega nisem nikoli videl niti slišal o tem.« Tedaj je vezir poklical rablja. Ko so ga pripeljali, mu je ukazal, naj Hasibu sleče oblačila in ga neusmiljeno pretepe. Rabelj je to storil in od hudih muk je Hasib že gledal smrti v oči. Nato mu je vezir rekel: »Imamo dokaz, da veš, kje prebiva kraljica kač. Zakaj to zanikaš? Pokaži nam kraj, kjer si prišel na površje, potem pa odidi. Imamo nekoga, ki jo bo ujel, in tebi se ne bo zgodilo nič hudega.« Potem ga je začel prijazno tolažiti, ga dvignil in mu ukazal dati častno oblačilo, okrašeno z zlatom in dragocenimi kovinami. Hasib se je uklonil vezirjevemu ukazu in mu rekel: »Pokazal vam bom kraj, kjer sem prišel na površje.« Ko je vezir to slišal, se je silno razveselil. Zajahal je in z njim vsi knezi. Tudi Hasib je zajahal in jezdil pred vojsko. Potovali so, dokler niso prispeli do gore. Hasib jih je odpeljal v votlino ter jokal in vzdihoval. Knezi in vezirji so razjahali in šli za njim do vodnjaka, iz katerega je prišel na površje. Vezir je stopil naprej, sedel, prižgal kadilo, izgovarjal zakletve in zarotitve, pihal ter mrmral, kajti bil je prebrisan čarovnik in vedeževalec, vešč priklicevanja duhov in drugih skrivnih ved. Ko je končal prvo zarotitev, je izrekel drugo in nato še tretjo. Vsakič, ko je kadilo dogorelo, je na ogenj položil novo. Nato je rekel: »Pridi ven, kraljica kač!« Voda v vodnjaku je nenadoma usahnila, v njem so se odprla velika vrata in iz globine je zadonel krik, podoben gromu. Pomislili so, da se je vodnjak sesul. Vsi navzoči so omedleli in popadali po tleh, nekateri pa so umrli. Iz vodnjaka je prilezla velikanska kača, velika kakor slon. Iz oči in gobca so ji letele iskre kakor žareče oglje. Na hrbtu je nosila pladenj iz rdečega zlata, posut z biseri in dragimi kamni. Sredi pladnja je bila kača, ki je razsvetljevala ves kraj. Imela je človeški obraz in govorila v najlepšem jeziku. To je bila kraljica kač. Ozrla se je na desno in levo, zagledala Hasiba Karima ad Dina in mu rekla: »Kje je obljuba, ki si mi jo dal, in prisega, s katero si mi zagotovil, da ne boš stopil v kopališče? Toda nobena zvijača ne pomaga proti usodi; kar je zapisano na čelu, temu ni mogoče ubežati. Bog je določil, da se moje življenje konča po tvoji roki. Tako je razsodil: jaz bom ubita, kralj Karzdan pa bo ozdravel.« Kraljica kač je bridko zajokala in ob njenem joku je zajokal tudi Hasib. Ko je prekleti vezir Šamhur zagledal kraljico kač, je stegnil roko, da bi jo prijel. Rekla mu je: »Umakni roko, prekletnik, sicer dahnem vate in te spremenim v kup črnega pepela!« Nato je poklicala Hasiba in mu rekla: »Pridi sem, vzemi me v roke, položi me na pladenj, ki ste ga prinesli, in ga nesi na glavi. Že od začetka časov je določeno, da umrem po tvoji roki, in tega ne moreš preprečiti.« Hasib jo je vzel, položil na pladenj in si ga dvignil na glavo. Vodnjak je spet postal takšen kakor prej. Odpravili so se in Hasib je na glavi nosil pladenj s kraljico kač.

Med potjo je kraljica kač na skrivaj rekla Hasibu Karimu ad Dinu: »O Hasib, poslušaj nasvet, ki ti ga bom dala, čeprav si prelomil obljubo, poteptal prisego in storil vse to. Tako je bilo namreč določeno že od začetka časov.« Odgovoril ji je: »Slišim in ubogam. Kaj mi zapoveduješ, kraljica kač?« Rekla mu je: »Ko prideš v vezirjevo hišo, ti bo rekel: ‘Zakolji kraljico kač in jo razreži na tri kose.’ Zavrni ga in tega ne stori. Reci mu: ‘Ne znam klati,’ da me bo sam zaklal in storil z menoj, kar hoče. Ko me zakolje in razreže, bo prišel sel kralja Karzdana in ga poklical predenj. Vezir bo moje meso položil v bakren lonec in lonec postavil na ognjišče, preden bo odšel h kralju. Rekel ti bo: ‘Kuri pod tem loncem, dokler se nad mesom ne nabere pena. Ko se pojavi, jo poberi, spravi v stekleničko, počakaj, da se ohladi, in jo popij. Ko jo popiješ, v tvojem telesu ne bo več nobene bolečine. Ko se nabere druga pena, jo spravi v drugo stekleničko in jo hrani, dokler se ne vrnem od kralja. Sam jo bom popil zaradi bolečine v hrbtu.’ Nato ti bo dal obe steklenički in odšel h kralju. Ko odide, kuri pod loncem, dokler se ne nabere pena. Poberi jo, spravi v stekleničko in jo shrani, vendar je nikar ne pij. Če jo popiješ, te ne čaka nič dobrega. Ko se nabere druga pena, jo spravi v drugo stekleničko, počakaj, da se ohladi, in jo shrani zase. Ko se vrne od kralja in zahteva drugo stekleničko, mu daj prvo in glej, kaj se mu bo zgodilo.« Šeherezado je prehitelo jutro in prekinila je svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 535. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica kač Hasibu Karimu ad Dinu naročila, naj ne pije prve pene in naj skrbno shrani drugo. Rekla mu je: »Ko se vezir vrne od kralja in zahteva drugo stekleničko, mu daj prvo in glej, kaj se mu bo zgodilo. Potem sam popij drugo. Ko jo popiješ, bo tvoje srce postalo dom modrosti. Nato vzemi meso iz lonca, ga položi na bakren pladenj in ga daj kralju, da ga poje. Ko ga poje in mu obleži v trebuhu, mu pokrij obraz z robcem in počakaj do poldneva, da se mu trebuh ohladi. Potem mu daj nekaj pijače. Spet bo zdrav kakor nekoč in bo po moči vzvišenega Boga ozdravel. Poslušaj moja navodila in jih skrbno izpolni.«

Potovali so naprej, dokler niso prispeli do vezirjeve hiše. Vezir je Hasibu rekel: »Vstopi z menoj.« Ko sta vezir in Hasib stopila v hišo, so se vojaki razšli in vsak je odšel svojo pot. Hasib je z glave snel pladenj, na katerem je bila kraljica kač. Vezir mu je rekel: »Zakolji kraljico kač.« Hasib mu je odgovoril: »Ne znam klati in še nikoli v življenju nisem ničesar zaklal. Če jo želiš zaklati, jo zakolji sam.« Vezir Šamhur je vstal, vzel kraljico kač s pladnja in jo zaklal. Ko je Hasib to videl, je bridko zajokal. Šamhur se mu je zasmejal in rekel: »Norec, kako moreš jokati, ker sem zaklal kačo?« Ko jo je zaklal, jo je razrezal na tri kose, jih položil v bakren lonec, lonec postavil na ogenj in sedel, da počaka, dokler se meso ne skuha. Medtem ko je sedel, je prišel mameluk od kralja in mu rekel: »Kralj te ta hip kliče k sebi.« Vezir mu je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato je vstal, Hasibu prinesel dve steklenički in mu rekel: »Kuri pod tem loncem, dokler se nad mesom ne nabere prva pena. Ko se pojavi, jo posnemi, spravi v eno izmed teh stekleničk, počakaj, da se ohladi, in jo popij. Ko jo popiješ, bo tvoje telo ozdravelo in v njem ne bo več ne bolečine ne bolezni. Ko se nabere druga pena, jo spravi v drugo stekleničko in jo shrani, dokler se ne vrnem od kralja, da jo popijem. Boli me namreč hrbet in morda bo bolečina minila, če jo popijem.« Še enkrat je Hasibu zabičal, naj ravna po njegovih navodilih, nato pa odšel h kralju. Hasib je kuril pod loncem, dokler se ni nabrala prva pena. Posnel jo je, spravil v eno izmed stekleničk in jo odložil. Kuril je naprej, dokler se ni pojavila druga pena. Posnel jo je, spravil v drugo stekleničko in jo shranil. Ko je bilo meso kuhano, je lonec odstavil z ognja in sedel, da počaka vezirja. Ko se je vezir vrnil od kralja, je vprašal Hasiba: »Kaj si storil?« Hasib mu je odgovoril: »Delo je opravljeno.« Vezir ga je vprašal: »Kaj si storil s prvo stekleničko?« Odgovoril je: »Pravkar sem popil njeno vsebino.« Vezir je rekel: »Vidim, da se na tvojem telesu ni nič spremenilo.« Hasib mu je odgovoril: »Čutim, kakor da moje telo od glave do pet gori v ognju.« Prebrisani vezir Šamhur je Hasibu zamolčal resnico, da bi ga prevaral, in mu rekel: »Daj mi drugo stekleničko, da jo popijem. Morda ozdravim in se rešim bolečine v hrbtu.« Popil je vsebino prve stekleničke, misleč, da je druga. Še preden jo je izpil, mu je padla iz rok in v hipu je ves otekel. Tako se je na njem izpolnil pregovor: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.

Ko je Hasib to videl, se je začudil in se zbal izpiti drugo stekleničko. Nato pa se je spomnil kačinega naročila in si rekel: »Če bi bila vsebina druge stekleničke škodljiva, je vezir ne bi izbral zase.« Potem je dejal: »Zaupam v vsemogočnega Boga,« in izpil vse, kar je bilo v njej. Ko je popil, je Bog v njegovem srcu odprl vrelce modrosti in mu razprl oko spoznanja, tako da sta ga preplavila veselje in radost. Vzel je meso iz lonca, ga položil na bakren pladenj in ga odnesel iz vezirjeve hiše. Dvignil je glavo proti nebu in uzrl vseh sedem nebes in vse, kar je v njih, prav do lotosovega drevesa na skrajni meji. Videl je, kako se vrti nebesni svod, in Bog mu je razodel vse njegove skrivnosti. Uzrl je planete in zvezde stalnice, spoznal naravo nebesnih teles ter videl podobo kopnega in morja. Iz vsega tega je izpeljal znanje geometrije, astrologije, nauka o zgradbi vesolja, astronomije, računstva in vsega, kar je povezano s temi vedami. Spoznal je tudi, kaj napovedujejo sončni in lunini mrki in drugi pojavi. Nato je pogledal na zemljo in spoznal rudnine, rastline in drevesa v njej ter vse njihove lastnosti in koristi. Iz tega je izpeljal znanje zdravilstva, skrivnih ved in alkimije ter spoznal umetnost izdelovanja zlata in srebra. Z mesom je hodil naprej, dokler ni prispel v palačo kralja Karzdana. Stopil je predenj, poljubil tla pred njegovimi nogami in dejal: »Naj tvoja glava ostane zdrava ob izgubi tvojega vezirja Šamhurja.« Kralja je smrt njegovega vezirja silno razburila in bridko je zajokal. Za njim so jokali tudi vezirji, emirji in državni dostojanstveniki.

Nato je kralj Karzdan dejal: »Vezir Šamhur je bil še malo prej pri meni in je bil povsem zdrav. Odšel je, da bi mi prinesel meso, če je že kuhano. Kaj je povzročilo njegovo smrt v tej uri? Kaj ga je doletelo?« Hasib je kralju povedal vse, kar se je zgodilo njegovemu vezirju: kako je izpil stekleničko, kako je otekel, kako se mu je napihnil trebuh in kako je umrl. Kralj je za njim silno žaloval, nato pa vprašal Hasiba: »Kaj bo z menoj zdaj, ko ni več Šamhurja?« Hasib mu je odgovoril: »Ne skrbi, o kralj tega časa. V treh dneh te bom ozdravil in v tvojem telesu ne bom pustil niti sledu bolezni.« Kralju Karzdanu se je srce razvedrilo in Hasibu je dejal: »Želim si le, da bi ozdravel od te nadloge, četudi šele čez mnogo let.« Hasib je vstal, prinesel lonec in ga postavil pred kralja. Vzel je kos mesa kraljice kač in ga dal kralju Karzdanu pojesti, nato ga je pokril, mu čez obraz razgrnil robec, sedel k njemu in mu naročil, naj zaspi. Kralj je spal od poldneva do sončnega zahoda, dokler se kos mesa ni razšel po njegovem trebuhu. Nato ga je Hasib prebudil, mu dal malo pijače in mu naročil, naj spet zaspi. Spal je vso noč do jutra. Ko se je zdanilo, je Hasib ravnal z njim kakor prejšnji dan, dokler mu ni v treh dneh dal pojesti vseh treh kosov. Tedaj se je kraljeva koža napela in se vsa oluščila. Kralj se je začel potiti, tako da mu je znoj tekel od glave do pet, in ozdravel je; v njegovem telesu ni ostalo niti sledu bolezni. Potem mu je Hasib dejal: »Zdaj moraš še v kopališče.« Odpeljal ga je tja, mu umil telo in ga privedel ven. Njegovo telo je bilo kakor srebrna palica in zdravje se mu je povrnilo, še boljše kot prej. Oblekel si je najlepša oblačila, sedel na prestol in dovolil Hasibu Karimu ad Dinu, da sede poleg njega. Ta je sedel ob njegov bok, kralj pa je ukazal pogrniti mizo. Ko so jo pogrnili, sta jedla in si umila roke. Nato je naročil, naj prinesejo pijačo; prinesli so, kar je zahteval, in oba sta pila. Zatem so prišli vsi emirji, vezirji, vojaki, državni dostojanstveniki in najuglednejši podaniki ter mu čestitali za ozdravitev in rešitev. Udarjali so na bobne in okrasili mesto v veselje nad kraljevim okrevanjem. Ko so se zbrali pri njem, da bi mu čestitali, jim je kralj dejal: »O vezirji, emirji in državni dostojanstveniki! Ta Hasib Karim ad Din me je ozdravil bolezni. Vedite, da sem ga postavil za velikega vezirja na mesto vezirja Šamhurja.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 536. noč

Je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj svojim vezirjem in državnim dostojanstvenikom dejal: ›Tisti, ki me je ozdravil bolezni, je Hasib Karim ad Din, in postavil sem ga za velikega vezirja na mesto vezirja Šamhurja. Kdor ljubi njega, ljubi mene; kdor izkazuje čast njemu, jo izkazuje meni; in kdor uboga njega, uboga mene.‹ Vsi so mu odgovorili: ›Slišimo in ubogamo.‹ Nato so vsi vstali, poljubili Hasiba Karima ad Dina, ga pozdravili in mu čestitali za vezirsko čast. Kralj mu je zatem podaril razkošno častno oblačilo, pretkano z rdečim zlatom in posejano z biseri in dragulji, med katerimi je bil še najskromnejši vreden pet tisoč dinarjev. Dal mu je tristo mamelukov, tristo priležnic, ki so sijale kakor lune, tristo abesinskih suženj in petsto mul, otovorjenih z denarjem. Podaril mu je tudi toliko živine, ovac, bivolov in goveda, da tega ni mogoče opisati. Po vsem tem je svojim vezirjem, emirjem, državnim dostojanstvenikom, veljakom kraljestva, mamelukom in vsem podanikom ukazal, naj ga obdarijo. Nato je Hasib Karim ad Din zajahal, za njim pa so zajahali vezirji, emirji, državni dostojanstveniki in vsa vojska ter ga pospremili do hiše, ki mu jo je kralj dal izprazniti. Sedel je na stol, emirji in vezirji pa so stopali predenj, mu poljubljali roko in mu čestitali za vezirsko čast. Vsi so mu stopili v službo. Njegova mati se je tega silno razveselila in mu čestitala za novo čast. Prišli so tudi njegovi sorodniki, mu čestitali za srečno vrnitev in vezirstvo ter se ga neizmerno veselili. Nato so prišli še njegovi tovariši drvarji in mu prav tako čestitali. Zatem je zajahal in odšel do palače vezirja Šamhurja. Zapečatil je njegovo hišo, prevzel vse, kar je bilo v njej, popisal imetje in ga prenesel v svojo hišo. Čeprav prej ni poznal nobene vede in ni znal niti brati, je po moči vsemogočnega Boga postal učenjak, vešč vseh znanosti. Glas o njegovem znanju se je razširil in njegova modrost je zaslovela po vseh deželah. Znan je postal po globokem poznavanju zdravilstva, nauka o zgradbi vesolja, geometrije, astrologije, alkimije, skrivnih in duhovnih ved ter drugih znanosti.

Nekega dne je dejal svoji materi: ›Mati moja, moj oče Danijal je bil velik in učen mož. Povej mi, katere knjige in druge reči je zapustil.‹ Ko je mati slišala njegove besede, mu je prinesla skrinjico, v katero je njegov oče spravil pet listov, ki so ostali od knjig, potopljenih v morju, in mu dejala: ›Tvoj oče ni zapustil nobene knjige, le teh pet listov v tej skrinjici.‹ Odprl je skrinjico, vzel iz nje pet listov, jih prebral in jo vprašal: ›Mati, ti listi so del knjige. Kje pa je ostanek?‹ Odgovorila mu je: ›Tvoj oče je z vsemi svojimi knjigami potoval po morju, toda ladja se je razbila in knjige so potonile. Vsemogočni Bog ga je rešil pred utopitvijo, od njegovih knjig pa je ostalo le teh pet listov. Ko se je vrnil s potovanja, sem te nosila pod srcem. Rekel mi je: »Morda boš rodila sina. Vzemi te liste in jih skrbno shrani. Ko deček odraste in povpraša po moji zapuščini, mu jih izroči in mu reci: ‘Tvoj oče ni zapustil ničesar drugega.’« In to so ti listi.‹ Hasib Karim ad Din je nato osvojil vse vede, potem pa je živel ob jedači in pijači, v najprijetnejšem udobju in obilju, dokler ga ni obiskala tista, ki ruši užitke in ločuje zbrane družbe. To je konec pripovedi o Hasibu, Danijalovem sinu, ki je prišla do nas. Naj se ga vsemogočni Bog usmili. Bog pa najbolje ve.«