Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Abu al Hasan ad Daradž dejal: »Pogosto sem hodil v Meko, naj ji Bog pomnoži čast, in ljudje so se mi pridruževali, ker sem poznal pot in vedel za vsa napajališča. Neko leto sem se namenil obiskati sveto Božjo hišo in grob njegovega preroka, mir in blagoslov z njim, pa sem si rekel: ‘Pot poznam, zato bom šel sam.’ Hodil sem, dokler nisem prispel v Kadisijo. Vstopil sem v mesto in šel v mošejo, kjer sem v mihrabu zagledal moža, zamaknjenega v Boga. Ko me je uzrl, je rekel: ‘Abu al Hasan, prosim te, vzemi me s seboj v Meko.’ Pri sebi sem pomislil: ‘Sopotnikom sem se izognil, zdaj pa naj potujem z zamaknjenimi?’ Nato sem mu dejal: ‘Z nikomer ne potujem.’ Obmolknil je. Ko se je zdanilo, sem se sam odpravil na pot in ves čas hodil sam, dokler nisem prispel v Akabo in stopil v mošejo. Ko sem vstopil, sem našel istega zamaknjenega moža v mihrabu. Pri sebi sem rekel: ‘Slava Bogu! Kako me je prehitel in prišel sem pred menoj?’ Dvignil je glavo, se mi nasmehnil in dejal: ‘Abu al Hasan, za slabotnega se storijo reči, ki osupnejo močnega.’ Tisto noč sem prebil zbegan nad tem, kar sem videl. Zjutraj sem se spet sam odpravil na pot. Ko sem prispel na Arafat in se namenil v mošejo, sem moža znova našel sedečega v mihrabu. Vrgel sem se predenj in mu rekel: ‘Gospod moj, prosim te, dovoli mi, da te spremljam.’ Začel sem mu poljubljati stopala, on pa je dejal: ‘To ni mogoče.’ Zajokal sem in zaihtel, ker mi je bilo odrečeno njegovo spremstvo. Rekel mi je: ‘Pomiri se, jok ti ne bo pomagal.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo dvainosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abu al Hasan dejal: ‘Ko sem zagledal zamaknjenega moža, kako sedi v mihrabu, sem se vrgel predenj in rekel: »Gospod moj, prosim te, dovoli mi, da te spremljam.« Začel sem mu poljubljati stopala, on pa mi je dejal: »To ni mogoče.« Zajokal sem in zaihtel, ker mi je bilo odrečeno njegovo spremstvo. Rekel mi je: »Pomiri se, jok ti ne bo pomagal.« Nato so mu pritekle solze in izrekel je te verze:

Mar jočeš, ker sem daleč, ko si sam povzročil ločitev, in prosiš za vrnitev, ko vrnitve več ne more biti? Videl si mojo slabotnost in očitno bolezen ter rekel: bolan je, ne more ne sem ne tja. Mar ne veš, da Bog, veličastno je njegovo veličastvo, naklanja milosti, ki si jih služabnik niti zamisliti ne zna? Četudi sem očem takšen, kakršnega me vidiš, in se na mojem telesu kaže teža bolezni, četudi nimam popotnice, ki bi me pripeljala tja, kjer se pred mojim Gospodom zbirajo romarji, imam Stvarnika, čigar skrite milosti me spremljajo; nihče mu ni enak in brez njega ne morem biti. Pojdi v miru in me pusti v moji samoti, kajti osamljenega tujca tolaži Edini. Odšel sem od njega, a odtlej nisem prišel do nobenega napajališča, ne da bi ugotovil, da me je že prehitel. Ko sem prispel v Medino, se je za njim izgubila vsaka sled in ničesar več nisem izvedel o njem. Srečal sem Abu Jazida al Bistamija, Abu Bakra aš Šiblija in več skupin duhovnih učiteljev. Povedal sem jim svojo zgodbo in potožil nad tem, kar me je doletelo. Rekli so: »Zdaj boš težko še kdaj deležen njegove družbe. To je Abu Džafar, zamaknjenec; zaradi njegove svetosti se iz oblakov izliva dež in zaradi njegovega blagoslova so molitve uslišane.« Ko sem slišal te besede, je moje hrepenenje po srečanju z njim še naraslo in prosil sem Boga, naj naju spet združi. Nekoč sem stal na Arafatu, ko me je nekdo od zadaj potegnil. Obrnil sem se in zagledal istega moža. Ko sem ga uzrl, sem glasno kriknil in se nezavesten zgrudil. Ko sem prišel k sebi, ga ni bilo več. Zato je moje hrepenenje še naraslo in vse poti so se mi zdele zaprte. Prosil sem vzvišenega Boga, naj mi ga da znova videti. Minilo je le nekaj dni, ko me je spet potegnil od zadaj. Obrnil sem se k njemu in rekel je: »Pridi k meni, kakor ti naročam, in povej, česa si želiš.« Prosil sem ga, naj zame izreče tri molitve: prvo, naj mi Bog priljubi uboštvo; drugo, naj nikoli ne ležem spat z zagotovljenim preživetjem za prihodnji dan; in tretjo, naj mi nakloni pogled na svoje plemenito obličje. Izrekel je te molitve zame in izginil izpred mojih oči. Bog je njegove prošnje zame uslišal. Kar zadeva prvo, mi je Bog priljubil uboštvo; pri Bogu, na svetu ni ničesar, kar bi mi bilo ljubše. Kar zadeva drugo, že toliko in toliko let nisem legel spat z zagotovljenim preživetjem za prihodnji dan, pa vendar mi Bog ne dopušča, da bi mi česa manjkalo. Upam, da mi bo naklonil tudi tretjo in jo uslišal, kakor je uslišal prvi dve. Resnično, plemenit je in radodaren. Naj se Bog usmili tistega, ki je dejal:

Ubožca krasita predanost in dostojanstvo, njegova oblačila so ponošene cape. Bledica mu je v okras, kakor včasih luni pristaja, da skrije svoj sijaj. Izčrpalo ga je dolgo bedenje v nočni molitvi in iz oči mu v potokih lijejo solze. Doma mu dela družbo spomin na Boga, ponoči je njegov družabnik Vsemogočni. Po ubožcu prejme pomoč, kdor išče zavetja, prav tako živina in ptice. Zaradi njega Bog pošilja svoje preizkušnje in po njegovi zaslugi se spušča dež. Če nekoč zaprosi, naj se stiska odvrne, krivičnež propade in nasilnež izgubi moč. Vsa bitja so kakor hudo bolni in on je sočuten zdravnik, ki obilno razdaja. Če se zazreš v njegov obraz, se pokaže njegovo znamenje: srca se zbistrijo in zasijejo luči. Ti, ki se odvračaš od njih in ne vidiš njihove odlike, gorje ti, grehi so ti jih zastrli! Želiš jih dohiteti, pa si vklenjen; bremena grehov so te oddaljila od tvojih želja. Če bi poznal njihovo vrednost, bi se odzval njihovemu klicu in iz tvojih oči bi zanje tekle reke. Kaj pomaga vonj cvetlic človeku z zamašenim nosom? Pravo vrednost blaga pozna trgovec. Pohiti k svojemu Gospodu in ga prosi za bližino; morda bo usoda podprla tvoj trud. Tako si boš odpočil od dolge ločenosti in odtujenosti ter dosegel, kar ljubiš in si želiš. Njegovo zavetje je prostrano za vsakogar, ki upa; on je Bog, Edini, Vsemogočni.’«