Prevod

Zdaj se začenja druga knjiga, imenovana Pridobivanje prijateljev. Njen prvi verz se glasi:

Tudi brez sredstev modri, razumni in učeni

hitro opravijo svoje naloge, kakor vrana, miš, srna in želva.

Takole pripovedujejo. Uvodna zgodba o Laghupatanaki in Citragrīvi. V južni deželi je mesto Mahilāropya. Nedaleč od njega je raslo veliko, visoko razvejano banjanovo drevo. Z njegovimi plodovi so se hranile najrazličnejše ptice, v njegovih duplinah je mrgolelo žuželk, v njegovi senci pa so si množice popotnikov oddihovale od poti. Upravičeno je rečeno: V njegovi senci spijo živali, jate ptic mu vsepovsod trgajo listje,

dupline mu polnijo žuželke, opičje družine pa si na njegovih vejah iščejo zavetje.

Čebele mu brez strahu pijejo nektar iz cvetov: le takšno drevo je vredno hvale,

saj z vsem svojim bitjem daje zavetje in veselje mnogim živim bitjem; vsako drugo je zemlji le v breme.

Na tem drevesu je prebivala vrana po imenu Laghupatanaka. Nekega dne se je odpravila proti mestu, da bi si poiskala hrano. Tedaj je zagledala človeka, ki ji je prihajal naproti z mrežo v roki. Imel je zelo temno polt, razpokane noge in štrleče lase; videti je bil kakor služabnik boga smrti Yame. Ob pogledu nanj jo je obšla slutnja in pomislila je: »Ta hudobnež se danes bliža banjanu, v katerem prebivam. Kdo ve, ali ne bo to poguba za ptice, ki živijo na njem!« Po takšnem premisleku se je nemudoma obrnila, odletela nazaj k drevesu in vsem pticam dejala: »Poslušajte! Prihaja hudoben lovec z mrežo in rižem v rokah. Nikakor mu ne zaupajte. Razpel bo mrežo in po njej potresel riž. Vsi morate gledati na ta riž kakor na smrtonosni strup kālakūṭa.« Medtem ko je še govorila, je lovec prišel pod banjan, razpel mrežo, po njej raztrosil riževa zrna, podobna cvetovom sinduvāre, nato pa se umaknil nedaleč stran in se pritajil. Ptice na drevesu je Laghupatanakino svarilo zadržalo kakor zapah. Mirno so ostale na svojih mestih in gledale riž, kakor da so to poganjki strupa hālāhala. Prav tedaj pa je kralj golobov Citragrīva s spremstvom tisoč golobov letal naokrog in iskal hrano. Že od daleč je opazil riž. Čeprav ga je Laghupatanaka svarila, se je zaradi pohlepa po hrani spustil, da bi ga pozobal. Skupaj z vsem spremstvom se je ujel v mrežo. Prav je rečeno:

Kdor se v svoji nevednosti prepusti poželjivosti jezika,

ga doleti nepričakovana smrt kakor ribo, ki prebiva v vodi.

Morda pa se tako zgodi, kadar je usoda nenaklonjena, in sam ni ničesar kriv. Saj je rečeno: Kako da potomec Pulastye ni spoznal, da je ugrabitev tuje žene greh?

Kako da niti Rāma ni uvidel, da zlat jelen ne more obstajati?

Kako da je Yudhiṣṭhira z igro s kockami nenadoma zabredel v nesrečo?

Ko se bliža poguba, ljudem um zamegli in razsodnost jim navadno opeša.

Pa tudi:

Kogar je smrt zvezala s svojo zanko in mu je usoda zmedla duha,

temu misli ubirajo kriva pota, četudi je velik mož.

Ko je lovec videl, da so golobi ujeti, je veselo vzdignil palico in stekel k njim, da bi jih pobil. Citragrīva je spoznal, da je z vsem spremstvom vred ujet, in ko je zagledal lovca, ki se je bližal, je golobom dejal: »Nikar se ne bojte! Saj je rečeno:

Kdor v nobeni nesreči ne izgubi razsodnosti,

se z njeno močjo brez dvoma prebije na drugo stran.

Veliki ostajajo enaki v sreči in nesreči:

sonce je rdeče ob vzhodu in rdeče tudi ob zahodu.

Zato vsi hkrati z lahkoto vzletimo, odnesimo mrežo z zankami vred iz njegovega vidnega polja in se osvobodimo. Če pa vas strah ohromi in ne boste vzleteli skupaj, vas čaka smrt. Saj je rečeno:

Niti, dolge in številne, med seboj enakomerno povezane,

zaradi svoje množine prenesejo marsikatero obremenitev: takšna je tudi moč složnih ljudi.

Ko so tako storili in z mrežo vred poleteli v nebo, je lovec tekel za njimi po tleh. Z obrazom, obrnjenim navzgor, je izrekel ta verz:

Glej, še ptice lahko odnesejo mrežo, če so složne;

a brž ko se sprejo, bodo brez dvoma padle.

Tudi Laghupatanaka je opustila iskanje hrane in jim sledila, radovedna, kaj se bo zgodilo. Ko je lovec videl, da so mu izginili izpred oči, je izgubil upanje. Obrnil se je in izrekel verz:

Kar ni usojeno, se ne zgodi; kar je usojeno, pa pride tudi brez truda.

Česar ti usoda ne nameni, izgubiš, četudi že držiš na dlani.

Pa tudi:

Če človek kaj pridobi, čeprav mu je usoda obrnila hrbet,

bo ta pridobitev ob odhodu odnesla še drugo imetje, kakor zaklad Śaṅkha.

»Kaj mi zdaj pomaga pohlep po ptičjem mesu, ko pa sem izgubil celo mrežo, s katero preživljam družino!« Ko je Citragrīva videl, da lovca ni več na spregled, je dejal golobom: »Prijatelji, ta hudobni lovec se je vrnil. Zdaj mirno poletite proti severovzhodnemu delu Mahilāropye. Tam živi moj prijatelj, miš Hiraṇyaka. Vsem nam bo pregriznil zanke. Saj je rečeno:

Ko človeka doleti nesreča,

mu nihče razen prijatelja ne pomaga niti z besedo.

Po Citragrīvovih navodilih so golobi prileteli do Hiraṇyakove utrjene votline v mestu Mahilāropya. Hiraṇyaka je prebival v svojem podzemnem zavetju s tisoč vhodi, kjer je živel udobno in brez strahu. Upravičeno je rečeno:

Kakor kača brez strupnikov in slon brez razborite moči

je tudi kralj brez trdnjave prepuščen na milost in nemilost vsakomur.

Pa tudi:

Niti s tisoč sloni niti s sto tisoč konji

kralji v boju ne dosežejo tega, kar dosežejo z eno samo trdnjavo.

En sam lokostrelec na obzidju se lahko upre stotim;

zato poznavalci vladarske modrosti tako hvalijo trdnjave.

Citragrīva je prispel do votline in glasno zaklical: »Hej, prijatelj Hiraṇyaka! Hitro pridi! Velika nesreča me je doletela!«

Ko je Hiraṇyaka to slišal, je iz notranjosti svojega utrjenega zavetja odgovoril: »Kdo si? Zakaj si prišel? Kaj se je zgodilo? Kakšna nesreča te je doletela? Povej!«

Citragrīva mu je odgovoril: »Jaz sem, tvoj prijatelj Citragrīva, kralj golobov. Hitro pridi! Zelo pomembno je!«

Ko je Hiraṇyaka to zaslišal, ga je od veselja spreletel drget. Radostnega srca in brez pomisleka je pohitel ven. Upravičeno je rečeno:

Ljubeči prijatelji, ki razveselijo oči,

ne prihajajo vsak dan v domove niti najplemenitejših gostiteljev.

Sončni vzhod, dragi moj, betel, pripoved iz Bhārate,

ljubljena žena in dober prijatelj so vsak dan znova nekaj novega.

Kogar prijatelji dan za dnem obiskujejo na domu,

ta v srcu občuti srečo, ki ji nobena druga ni enaka.

Ko pa je Hiraṇyaka zagledal Citragrīvo in vse njegovo spremstvo ujete v zanke, je žalostno vprašal: »Prijatelj, kaj je to?« Citragrīva je odgovoril: »Zakaj sprašuješ, ko pa veš? Saj je rečeno: Iz katerega vzroka, po kom, kdaj, kako in kaj

ter v kolikšni meri in kje je človek storil dobro ali slabo dejanje,

iz tistega vzroka, po tistem, tedaj, tako in prav to,

v tolikšni meri in tam ga po volji usode doleti njegov sad.

»Tako sem se zaradi požrešnosti znašel v teh vezeh. Zdaj pa nam hitro pregrizni zanke.« Ko je Hiraṇyaka to slišal, je dejal:

Ptica vidi hrano celo petindvajset jojan daleč,

pa vendar po volji usode ne opazi zanke tik ob sebi.

Pa tudi: Ko vidim, kako mrk zagrne sonce in luno,

kako ujamejo slone, kače in ptice

in kako razumni ljudje živijo v revščini,

si mislim: o, kako mogočna je usoda!

Pa tudi: Še ptice, ki letajo po samotnih nebesnih širjavah, doleti nesreča;

spretni ribiči lovijo ribe celo iz brezdanjih morskih voda.

Kaj tedaj pomenijo slaba dejanja, kaj dobra in kaj pomaga ugoden položaj?

Čas izteza roko po vseh živih bitjih in jih zgrabi, četudi so daleč.

Po teh besedah se je Hiraṇyaka pripravil, da bo pregriznil Citragrīvovo zanko. Ta pa mu je dejal: »Prijatelj, ne, nikar tako! Najprej pregrizni vezi mojim spremljevalcem, šele nato meni.«

Hiraṇyaka se je ob tem razjezil in dejal: »To, kar govoriš, ni prav! Služabniki pridejo na vrsto šele za gospodarjem.«

Citragrīva je odgovoril: »Prijatelj, nikar ne govori tako. Vsi ti ubogi golobi so pod mojim varstvom. Poleg tega so zapustili svoje družine in prišli z menoj. Kako naj jim ne izkažem vsaj toliko spoštovanja? Saj je rečeno:

Kralja, ki svojim služabnikom vedno izkazuje veliko spoštovanje,

ti nikoli ne zapustijo, četudi ostane brez bogastva.

Pa tudi:

Zaupanje je temelj uspeha, zato slon vodi čredo;

lev pa je sicer kralj živali, vendar ga živali ne obdajajo.

»Poleg tega bi se ti med grizenjem mojih vezi utegnili polomiti zobje ali pa bi se vrnil hudobni lovec. Tedaj bi me gotovo čakal padec v pekel. Saj je rečeno:

Gospodar, ki uživa srečo, medtem ko njegovi zvesti služabniki

trpijo, gre na onem svetu v pekel, na tem pa propade.

Hiraṇyaka se je ob teh besedah razveselil in dejal: »Prijatelj, poznam dolžnosti kralja. Hotel sem te le preizkusiti. Zato bom najprej pregriznil vezi vsem drugim. S takšnim ravnanjem si boš pridobil še veliko golobov za spremstvo. Saj je rečeno:

Ker svojim služabnikom izkazuješ sočutje in z njimi deliš, kar imaš,

je mogoče soditi, da bi bil s takšnim srcem vreden vladati celo trem svetovom.

Po teh besedah je Hiraṇyaka vsem pregriznil zanke in Citragrīvi dejal: »Prijatelj, zdaj se vrni v svoje bivališče. Če te spet doleti nesreča, pa znova pridi k meni.«

Ko jih je pospremil, se je vrnil v svojo utrdbo. Tudi Citragrīva se je s spremstvom vrnil domov. Upravičeno je rečeno:

Kdor ima prijatelje, doseže tudi tisto, kar je težko doseči;

zato naj si človek pridobi prijatelje, ki so mu enaki.

Vrana Laghupatanaka je opazovala, kako je Hiraṇyaka osvobodil Citragrīvo in njegove tovariše, ter začudeno pomislila: »Kako bister in sposoben je ta Hiraṇyaka in kako dobro utrjeno zavetje ima! Tako usoda pticam prinaša ujetništvo in osvoboditev. Sama nikomur ne zaupam in sem nestanovitne narave. Pa vendar si bom tega mišjega junaka pridobila za prijatelja. Saj je rečeno:

Tudi modri, ki jim ničesar ne manjka, si morajo pridobivati prijatelje:

celo morje, čeprav je polno, pričakuje lunin vzhod.

Ko se je tako odločila, se je spustila z drevesa, stopila pred vhod v votlino in kakor Citragrīva zaklicala Hiraṇyaki: »Pridi, pridi, Hiraṇyaka! Pridi ven!«

Ko je Hiraṇyaka zaslišal glas, je pomislil: »Ali je morda ostal še kak golob ujet, pa me zdaj kliče?« In vprašal je: »Kdo si?«

Odgovorila je: »Vrana sem, po imenu Laghupatanaka.«

Ko je Hiraṇyaka to slišal, se je umaknil še globlje v notranjost in dejal: »Hitro odidi od tod!«

Vrana je rekla: »K tebi sem prišla zaradi pomembne zadeve. Zakaj se nočeš srečati z menoj?«

Hiraṇyaka je odgovoril: »Nobenega razloga nimam, da bi se družil s teboj.«

Vrana je dejala: »Videla sem, kako si Citragrīvo osvobodil zank, in to mi je vzbudilo veliko naklonjenost do tebe. Če se kdaj tudi sama ujamem, bi mi lahko pomagal na prostost. Zato skleni prijateljstvo z menoj.« Hiraṇyaka je odgovoril: »Ti si plenilec, jaz pa tvoj plen. Kakšno prijateljstvo bi lahko bilo med nama? Pojdi! Kako naj nastane prijateljstvo med bitjema, ki sta si po naravi sovražni? Saj je rečeno:

Prijateljstvo in zakon naj povežeta ljudi enakega premoženja

in enakega rodu, ne pa mogočnega in ubogega.

Pa tudi:

Nespametnež, ki se spoprijatelji z nekom, ki mu ni enak,

bodisi nižji bodisi višji od njega, postane ljudem v posmeh.

»Zato odidi!«

Vrana je dejala: »Hiraṇyaka, tukaj bom sedela pred vhodom v tvojo utrdbo. Če ne skleneš prijateljstva z menoj, bom pred teboj končala življenje. Do smrti se bom postila.«

Hiraṇyaka je odgovoril: »Kako naj sklenem prijateljstvo s teboj, ko pa si moj sovražnik? Saj je rečeno:

S sovražnikom ne sklepaj zavezništva, četudi bi bila pogodba še tako trdna:

tudi zelo vroča voda pogasi ogenj.

Vrana je rekla: »Saj se nisva še niti srečala! Od kod naj bi izviralo sovraštvo? Zakaj govoriš tako nesmiselno?« Hiraṇyaka je odgovoril: »Sovraštvo je dveh vrst: prirojeno in pridobljeno. Ti si naš prirojeni sovražnik. Saj je rečeno:

Pridobljeno sovraštvo se hitro razblini s premišljenimi dobrimi dejanji,

prirojeno sovraštvo pa ne mine, dokler se ne konča življenje.

Vrana je dejala: »Rada bi slišala, po čem se ti dve vrsti sovraštva razlikujeta. Povej mi.«

Hiraṇyaka je odgovoril: »Pridobljeno sovraštvo nastane iz določenega vzroka. Odpraviti ga je mogoče z ustrezno uslugo. Prirojeno pa ne mine na noben način. Takšno je sovraštvo med mungom in kačo, med rastlinojedimi živalmi in plenilci, med vodo in ognjem, med bogovi in demoni, med psom in mačko, med bogatašem in revežem, med ženami istega moža, med levom in slonom, med lovcem in srno, med poznavalcem svetih izročil in tistim, ki zanemarja obrede, med bedakom in učenjakom, med zvesto ženo in vlačugo ter med dobrim in hudobnim človekom. Nihče ni drugemu ničesar storil, pa vendar si grenijo življenje.« Vrana je dejala: »To ni utemeljeno. Poslušaj moje besede:

Iz nekega razloga človek postane prijatelj, iz nekega razloga postane sovražnik;

zato naj si moder človek prizadeva za prijateljstvo, ne za sovraštvo.

»Zato se srečaj z menoj in ravnaj po pravilih prijateljstva.«

Hiraṇyaka je odgovoril: »Poslušaj bistvo življenjske modrosti:

Kdor hoče znova skleniti zvezo z nekom, ki ga je že prizadel, četudi mu je ljub,

sprejema smrt, kakor mula, ki zanosi.

»Morda bi si mislil: ‘Kreposten sem, zato me nihče ne bo preganjal iz sovraštva.’ A tudi na to se ni mogoče zanesti. Saj je rečeno: Lev je Pāṇiniju, tvorcu slovnice, vzel dragoceno življenje;

slon je nenadoma poteptal modreca Jaiminija, pisca Mīmāṃse;

krokodil je na morskem bregu ubil Piṅgalo, zakladnico znanja o verznih merah.

Kaj divjim živalim, ki jim nevednost zastira um in jih prevzema bes, pomenijo vrline?

Vrana je dejala: »To drži. Pa vendar poslušaj še to:

Ljudje se spoprijateljijo zaradi uslug, živali in ptice iz določenega nagiba,

bedaki iz strahu ali pohlepa, dobri pa že ob prvem srečanju.

Hudoben človek je kakor glinen vrč: lahko ga razbiješ, težko ga sestaviš.

Dober človek pa je kakor zlat vrč: težko ga razbiješ, lahko ga popraviš.

Kakor je sladkorni trs od vrha navzdol z vsakim členkom slajši,

tako se poglablja prijateljstvo dobrih; pri nasprotnih ljudeh je ravno nasprotno.

Pa tudi:

Eno je sprva veliko in počasi usiha, drugo je najprej majhno in pozneje raste:

prijateljstvo hudobnih in dobrih je kakor senca v prvi in drugi polovici dneva.

»Jaz sem dobrega srca. Poleg tega bom s prisegami in drugimi zagotovili pregnala tvoj strah.«

Hiraṇyaka je odgovoril: »Tvojim prisegam ne verjamem. Saj je rečeno:

Sovražniku ne zaupaj, četudi sta zvezo potrdila s prisegami:

pripovedujejo, da je Śakra ubil Vṛtro, čeprav mu je prej prisegel.

Niti bogovi ne morejo premagati sovražnika, ne da bi si pridobili njegovo zaupanje;

prav zaradi zaupanja je kralj bogov lahko razkosal plod v Ditijinem telesu.

In še:

Kdor želi ohraniti razum, dolgo življenje in srečo,

naj v tej zadevi ne zaupa niti Bṛhaspatiju, četudi je moder.

Pa tudi:

Sovražnik prodre v notranjost skozi še tako majhno špranjo

in te nato počasi pogubi, kakor voda, ki vdira v čoln.

Ne zaupaj nezanesljivemu, pa tudi zanesljivemu ne zaupaj povsem:

nevarnost, ki zraste iz zaupanja, spodreže celo korenine.

Kdor ne zaupa, se ne pusti ujeti niti veliko močnejšim, čeprav je slaboten;

kdor zaupa, pa hitro pade v roke celo šibkejšim, čeprav je močan.

Viṣṇugupta poudarja dobro opravljena dejanja, Bhārgava pridobivanje prijateljev,

Bṛhaspati pa nezaupanje: na teh treh temeljih stoji umetnost sklepanja zvez.

Pa tudi:

Kdor zaupa sovražnikom, četudi zaradi velikega premoženja,

ali ženam, ki so mu povsem odtujene, s tem konča svoje življenje.

Ko je Laghupatanaka to slišala, ji je zmanjkalo odgovorov. Pomislila je: »Kako izvrstno obvlada življenjsko modrost! Prav zato si še toliko bolj želim njegovega prijateljstva.« Nato je dejala: »Hiraṇyaka!

Modri pravijo, da med dobrimi nastane prijateljstvo že po sedmih skupnih korakih;

zato si že postal moj prijatelj. Poslušaj torej moje besede.

»Če mi še vedno ne zaupaš, lahko ostaneš v svoji utrdbi. Le vsak dan se pogovarjaj z menoj: razpravljajva o vrlinah in napakah, izmenjujva modre izreke in si pripovedujva zgodbe.«