Prevod

Tako je v šotorih hrabri Menojtijev sin zdravil ranjenega Evripila; medtem pa so se bojevali Argejci in Trojanci v strnjenih množicah. Ni bilo usojeno, da bi Danajce še dolgo varovala jarek in nad njim široko obzidje, ki so ga zgradili pred ladjami in obdali z jarkom, ne da bi bogovom darovali sijajne hekatombe, da bi jim varovalo hitre ladje in bogati plen, spravljen za njim. Zgrajeno je bilo proti volji nesmrtnih bogov, zato tudi ni dolgo ostalo neporušeno.

Dokler je Hektor še živel in se je Ahil jezil in je mesto kralja Priama ostajalo nezavzeto, dotlej je tudi veliko ahajsko obzidje trdno stalo.

Ko pa so pomrli vsi najodličnejši Trojanci in so mnogi Argejci padli, drugi pa preživeli, ko je bilo Priamovo mesto v desetem letu razdejano in so Argejci z ladjami odpluli v ljubo domovino, tedaj sta Pozejdon in Apolon sklenila, da bosta obzidje zbrisala z obličja zemlje in nadenj usmerila moč rek.

Vse reke, ki z idskih gora tečejo proti morju, Rezos, Heptapor, Karez in Rodij, Grenik, Ajzep in božanski Skamander ter Simoent, kjer so številni ščiti iz volovskih kož in čelade popadali v prah, skupaj z rodom polbožanskih junakov — vsem tem je Fojb Apolon obrnil ustja v eno smer in devet dni gnal njihove tokove proti obzidju; Zevs pa je neprestano deževal, da bi obzidje čim prej spral v morje.

Sam Zemljetresec je s trizobom v rokah vodil tokove in v valove odnašal vse temelje iz brun in kamenja, ki so jih Ahajci postavili s tolikšnim trudom. Ob silno tekočem Helespontu je vse zravnal, prostrano obalo pa spet prekril s peskom, ko je uničil obzidje; reke je obrnil, da so tekle po svojih strugah, koder so že prej razlivale lepo tekočo vodo.

Tako sta nameravala pozneje storiti Pozejdon in Apolon; tedaj pa sta okrog trdno zidanega obzidja plamtela boj in vpitje, kopja so žvenketala, ko so udarjala ob stolpe. Argejci, ukročeni z Zevsovim bičem, so se stiskali ob votlih ladjah in se zadrževali, prestrašeni pred Hektorjem, silnim povzročiteljem bega. On pa se je kakor prej bojeval kot vihar. Kakor se med psi in lovci obrača merjasec ali lev, ponosen na svojo moč, oni pa se strnejo kakor zid, mu stojijo nasproti in iz rok mečejo številna kopja; njegovo pogumno srce pa nikoli ne trepeta in ne pozna strahu, a njegov pogum ga nazadnje pogubi; zdaj sem, zdaj tja se obrača in preizkuša vrste mož, in kamor plane, tam se njihove vrste umaknejo — tako je Hektor hodil med množico in prigovarjal tovarišem, naj prečkajo jarek. Toda njegovi hitronogi konji si niso upali; glasno so rezgetali, ko so stali na samem robu, kajti široki jarek jih je plašil. Ni ga bilo lahko preskočiti niti prečkati od blizu: po vsej dolžini so na obeh straneh vstajali strmi bregovi, zgoraj pa je bil zavarovan z ostrimi koli, ki so jih ahajski sinovi zabili, goste in velike, v obrambo pred sovražnimi možmi.

Tja bi konj, ki vleče voz z dobrimi kolesi, težko stopil; pešci pa so se nadejali, da jim bo uspelo. Tedaj je Polidamant stopil k drznemu Hektorju in dejal: »Hektor in vi drugi voditelji Trojancev in zaveznikov, nespametno ženemo hitre konje čez jarek! Zelo težko ga je prečkati, saj v njem stojijo ostri koli, tik za njimi pa ahajsko obzidje. Tam bojevnikom na vozovih nikakor ni mogoče sestopiti in se bojevati; tesno je in bojim se, da bomo ranjeni.

Če jih res hoče Zevs, ki grmi na višavah, povsem uničiti in želi pomagati Trojancem, bi tudi jaz rad videl, da se to zgodi pri tej priči in Ahajci tu, daleč od Argosa, brez slovesa poginejo. Če pa se obrnejo in nas od ladij poženejo nazaj ter trčimo ob izkopani jarek, potem mislim, da se niti sel ne bo vrnil v mesto, ko nas bodo Ahajci pognali v beg.

Dajte, vsi poslušajmo, kar bom povedal: spremljevalci naj zadržijo konje ob jarku, mi pa se oborožimo in kot pešci vsi strnjeno sledimo Hektorju. Ahajci ne bodo vzdržali, če so jih že zadrgnile vezi pogube.«

Tako je dejal Polidamant in Hektorju je bil všeč njegov preudarni nasvet. Takoj je z orožjem skočil z voza na tla. Tudi drugi Trojanci niso ostali na vozovih, temveč so vsi skočili z njih, ko so videli božanskega Hektorja.

Vsak je nato svojemu vozniku ukazal, naj tam ob jarku lepo v redu zadrži konje. Sami pa so se razdelili in razvrstili v pet čet ter se podali za svojimi voditelji.

S Hektorjem in brezgrajnim Polidamantom so šli tisti, ki so bili najštevilnejši in najodličnejši ter so najbolj hrepeneli, da bi prebili obzidje in se bojevali ob votlih ladjah.

Kot tretji voditelj jim je sledil Kebrion; ob vozu je Hektor pustil drugega moža, slabšega od Kebriona. Drugo četo so vodili Paris, Alkatoj in Agenor, tretjo pa Helen in bogovom podobni Dejfob, Priamova sinova; tretji je bil junak Azij, Azij, Hirtakov sin, ki so ga iz Arizbe pripeljali veliki rjavi konji od reke Seleent.

Četrto četo je vodil plemeniti Anhizov sin Enej, z njim pa Antenorjeva sinova, Arheloh in Akamant, vešča vseh bojnih spretnosti. Sarpedon je vodil slavne zaveznike in si izbral Glavka ter bojevitega Asteropaja, saj sta se mu zdela daleč najboljša med vsemi za njim samim; on pa je izstopal med vsemi.

Ko so se tesno strnili s ščiti iz obdelanih volovskih kož, so željno krenili naravnost proti Danajcem; menili so, da jih ti ne bodo več zadržali in bodo padli med črnimi ladjami.

Tedaj so drugi Trojanci in daleč sloveči zavezniki poslušali nasvet brezgrajnega Polidamanta. Le Azij, Hirtakov sin, voditelj mož, ni hotel tam pustiti konj in svojega spremljevalca, voznika, temveč se je z njimi približal hitrim ladjam. Nespametnež! Ni mu bilo usojeno, da bi ušel zlim boginjam smrti in se od ladij, ponosen na konje in voz, vrnil v vetrovni Ilion. Prej ga je zagrnila zlovešča usoda, s kopjem slavnega Idomeneja, Devkalionovega sina.

Podal se je namreč levo od ladij, tja, koder so se Ahajci s konji in vozovi vračali z ravnine. Tja je pognal konje in voz; pri vratih pa ni našel zaprtih kril in dolgega zapaha, temveč so jih možje držali odprta, da bi lahko rešili kakega tovariša, ki bi iz boja pribežal k ladjam.

Naravnost tja je usmeril konje, drugi pa so mu sledili z ostrimi kriki. Mislili so, da jih Ahajci ne bodo več zadržali, temveč bodo padli med črnimi ladjami. Nespametneži! Pri vratih so naleteli na dva izvrstna moža, pogumna sinova kopjonosnih Lapitov: eden je bil mogočni Polipojt, Pejritojov sin, drugi pa Leontej, enak Aresu, pogubniku ljudi.

Pred visokimi vrati sta stala kakor visokovršna hrasta v gorah, ki dan za dnem kljubujeta vetru in dežju, zasidrana z velikimi, globoko segajočimi koreninami. Tako sta, zaupajoč svojim rokam in moči, čakala silnega Azija, ki je prihajal nadnju, in nista bežala.

Drugi pa so z dvignjenimi ščiti iz suhih volovskih kož naravnost proti trdno zidanemu obzidju napredovali z glasnim bojnim krikom, zbrani okrog kralja Azija, Jamena in Oresta, Azijevega sina Adamanta, Toona in Ojnomaosa.

Dotlej sta junaka, ki sta bila znotraj, spodbujala Ahajce z lepimi golenicami, naj branijo ladje; ko pa sta zagledala Trojance, ki so navalili na obzidje, in sta med Danajci nastala vpitje in beg, sta planila skozi vrata in se pred njimi bojevala, podobna divjima merjascema, ki v gorah pričakata hrup bližajočih se mož in psov, se zaganjata postrani in lomita goščavo okrog sebe, jo podirata do korenin, ob tem pa jima klecajo čekani, dokler ju kdo ne zadene in jima vzame življenja. Tako je na prsih obeh žvenketal svetli bron, ko so ju zadevali od spredaj; silno sta se bojevala, zaupajoč možem nad seboj in lastni moči.

Ti so s trdno zidanih stolpov metali kamenje in branili sebe, šotore ter hitre ladje. Kamenje je padalo na tla kakor snežinke, ki jih divji veter, ko strese temne oblake, gosto usuje po zemlji, hraniteljici mnogih. Tako so iz rok Ahajcev in Trojancev deževali izstrelki; votlo so donele čelade in ščiti z izbočenimi sredicami, zadeti od mlinskih kamnov.

Tedaj je zastokal in se udaril po obeh stegnih Azij, Hirtakov sin, ter ogorčeno dejal: »Oče Zevs, tudi ti si se izkazal za ljubitelja laži, in to prav zares! Nikoli si nisem mislil, da bodo ahajski junaki vzdržali naš silni naval in naše nepremagljive roke.

Kakor gibčne ose ali čebele, ki si ob skalnati poti zgradijo dom in ne zapustijo votlega bivališča, temveč ostajajo in pred možmi, ki jih lovijo, branijo svoje mladiče, tako tudi ta dva, čeprav sta samo dva, nočeta od vrat odstopiti, dokler ne ubijeta ali ne padeta.«

Tako je govoril, vendar s temi besedami ni pregovoril Zevsa, kajti njegovo srce je hotelo nakloniti slavo Hektorju. Drugi so se medtem bojevali pri drugih vratih. Težko bi vse to povedal kakor bog, saj je povsod okrog kamnitega obzidja divjal silovit ogenj boja. Argejci pa so, četudi potrti, po sili branili ladje; v srcu so žalovali vsi bogovi, ki so Danajcem pomagali v boju.

Lapita sta se zapletla v boj in krvavi spopad. Tedaj je mogočni Polipojt, Pejritojov sin, s kopjem zadel Damaza skozi čelado z bronastimi ličnicami. Bronasta čelada ga ni obvarovala: bronasta ost je prebila kost in možgani so se v notranjosti razlili; ukrotil ga je sredi njegovega navala. Nato je ubil še Pilona in Ormena.

Leontej, Aresov potomec, pa je Antimahovega sina Hipomaha zadel s kopjem v pas. Potem je iz nožnice potegnil ostri meč, planil skozi množico in najprej Antifata udaril od blizu; ta se je zvrnil na hrbet na tla. Nato je Menona, Jamena in Oresta, vse drugega za drugim, položil na zemljo, hraniteljico mnogih.

Medtem ko sta jim snemala bleščeče orožje, so mladeniči, ki so sledili Polidamantu in Hektorju, najštevilnejši in najodličnejši, ki so najbolj hrepeneli, da bi prebili obzidje in požgali ladje, še vedno stali ob jarku in se obotavljali.

Ko so hoteli prečkati jarek, se jim je namreč prikazala ptica: visoko leteči orel, ki je množico puščal na svoji levi in v krempljih nosil ogromno krvavordečo kačo, še živo, ki se je zvijala in še ni pozabila na boj. Zavila se je nazaj in ga ugriznila v prsi ob vratu, njega, ki jo je držal; od bolečine jo je izpustil na tla in vrgel sredi množice, sam pa je s krikom odletel na sapah vetra.

Trojanci so vztrepetali, ko so zagledali pisano kačo, ležečo sredi njih, znamenje Zevsa, nosilca egide. Tedaj je Polidamant stopil k drznemu Hektorju in dejal: »Hektor, vedno me na zborih grajaš, kadar dajem dober nasvet; saj se navadnemu možu menda ne spodobi govoriti drugače kakor ti, ne v svetu ne v boju, temveč mora vedno večati tvojo moč. Vendar bom zdaj spet povedal, kaj se mi zdi najbolje.

Ne pojdimo se bojevat z Danajci ob ladjah! Kajti mislim, da se bo zgodilo takole, če se je res Trojancem, ki so hoteli prečkati jarek, prikazala ta ptica, visoko leteči orel, ki je množico puščal na svoji levi in v krempljih nosil ogromno krvavordečo kačo, še živo, a jo je izpustil, preden je prišel v svoj ljubi dom, in je ni prinesel do kraja, da bi jo dal svojim mladičem.

Tako tudi mi, četudi z veliko močjo prebijemo vrata in obzidje Ahajcev in se nam Ahajci umaknejo, od ladij ne bomo po isti poti odšli v redu. Mnogo Trojancev bomo pustili za seboj, pobitih z ahajskim bronom, ko bodo Ahajci branili ladje.

Tako bi znamenje razložil vedeževalec, ki bi v srcu dobro poznal znamenja in bi mu ljudstvo verjelo.« Hektor z bleščečo čelado ga je mrko pogledal in odgovoril: »Polidamant, to, kar govoriš, mi ni več po volji. Znaš si vendar izmisliti boljši nasvet od tega!

Če pa to res govoriš povsem resno, so ti bogovi sami odvzeli razum, saj mi velevaš pozabiti sklepe gromovitega Zevsa, ki mi jih je sam obljubil in potrdil s prikimavanjem. Ti pa mi ukazuješ poslušati dolgokrile ptice! Zanje se ne menim in mi ni mar, ali letijo na desno proti zori in soncu ali na levo proti meglenemu mraku.

Mi poslušajmo voljo velikega Zevsa, ki vlada vsem smrtnikom in nesmrtnikom. Eno znamenje je najboljše: braniti domovino! Zakaj se bojiš vojne in krvavega boja?

Tudi če bi vsi drugi padli ob argejskih ladjah, se tebi ni treba bati smrti, saj tvoje srce ni ne stanovitno ne bojevito.

Če pa se boš izogibal boju ali koga drugega z besedami pregovoril, da se odvrne od vojne, boš pri priči, zadet z mojim kopjem, izgubil življenje!«

Tako je dejal in krenil naprej, drugi pa so mu sledili z neznanskim vpitjem. Zevs, ki se radosti groma, je z idskih gora vzdignil silen veter, ki je nosil prah naravnost proti ladjam; Ahajcem je zmedel razum, Trojancem in Hektorju pa naklanjal slavo.

Zaupajoč njegovim znamenjem in lastni moči so poskušali prebiti veliko ahajsko obzidje. Pulili so vrhnje kamne stolpov in rušili nadzidke, z vzvodi so izdirali oporne stebre, ki so jih Ahajci najprej postavili v zemljo, da bi podpirali stolpe.

Te so izdirali in upali, da bodo ahajsko obzidje podrli. Toda Danajci se še niso umikali s poti, temveč so nadzidke zavarovali s ščiti iz volovskih kož in z njih obmetavali sovražnike, ki so prihajali pod obzidje.

Oba Ajanta sta hodila sem in tja po stolpih in povsod spodbujala ahajski pogum. Enemu sta prigovarjala prijazno, drugega pa s trdimi besedami grajala, kadar sta ga videla, da se povsem izogiba boju: »Prijatelji Argejci, odlični, povprečni in slabši — saj v vojni vendar nismo vsi enaki možje — zdaj je delo za vse! To gotovo veste tudi sami. Naj se nihče ne obrne nazaj proti ladjam, ko zasliši grožnje, temveč se ženite naprej in spodbujajte drug drugega, da nam morda olimpski Zevs, metalec bliskov, nakloni, da odbijemo napad in sovražnike požene­mo proti mestu!«

Tako sta glasno klicala in spodbujala Ahajce k boju. Kakor gosto padajo snežinke zimskega dne, ko se preudarni Zevs nameni snežiti ljudem in jim razkazovati svoje puščice: uspava vetrove in neprenehoma siplje sneg, dokler ne prekrije vrhov visokih gora in njihovih najvišjih grebenov, ravnin, poraslih z lotosom, in rodovitnih človeških polj; sneg se razsuje tudi po sivem morju, pristaniščih in obalah, a val, ki buta vanj, ga ustavlja; vse drugo pa je prekrito od zgoraj, ko težko lega Zevsova snežna ploha — tako je gosto letelo kamenje na obe strani, eno proti Trojancem, drugo od Trojancev proti Ahajcem, ko so se obmetavali; po vsem obzidju se je razlegal trušč.

Tedaj Trojanci in sijajni Hektor še ne bi prebili vrat v obzidju in dolgega zapaha, če preudarni Zevs ne bi svojega sina Sarpedona pognal nad Argejce kakor leva nad govedo z zavitimi rogovi.

Takoj je predse postavil enakomerno okrogli ščit, lep, iz kovanega brona, ki ga je kovač izdelal in mu znotraj prišil številne plasti volovskih kož z neprekinjenimi zlatimi palicami okrog oboda.

Držeč ga pred seboj in vihtéč dve kopji, je krenil kakor v gorah vzrejen lev, ki že dolgo pogreša meso in ga pogumno srce žene, naj poskusi napasti drobnico, tudi če mora v trdno ogrado. Četudi ob njej najde pastirje s psi in kopji, ki čuvajo ovce, noče od ograde oditi brez poskusa, temveč bodisi skoči vanjo in odnese plen ali pa ga samega v prvem naletu zadene kopje iz hitre roke. Tako je tedaj srce gnalo bogovom podobnega Sarpedona, naj plane na obzidje in prebije nadzidke.

Takoj je spregovoril Glavku, Hipolohovemu sinu: »Glavk, zakaj naju v Likiji najbolj častijo s častnim sedežem, mesom in polnimi čašami, zakaj vsi gledajo na naju kakor na bogova in uživava veliko posest ob bregovih Ksanta, lepo, z vinogradom in njivo, ki rodi pšenico?

Zato morava zdaj stati med Likijci v prvih vrstah in se soočiti z žgočim bojem, da bo kateri od dobro oboroženih Likijcev dejal: ‘Ne vladata brez slave naši deželi naša kralja, ki jesta tolste ovce in pijeta izbrano, medeno sladko vino; tudi njuna moč je izvrstna, saj se bojujeta med Likijci v prvih vrstah.’

Ljubi prijatelj, če bi se po pobegu iz te vojne lahko za vedno izognila starosti in smrti, se niti sam ne bi bojeval v prvih vrstah niti tebe ne bi pošiljal v boj, ki možem prinaša slavo. Toda zdaj nad nami stojijo neštete boginje smrti, ki jim smrtnik ne more ubežati niti se jim izogniti. Pojdiva torej: bodisi bova komu dala slavo ali jo bo kdo dal nama!«

Tako je dejal in Glavk se ni odvrnil niti mu ni odrekel poslušnosti. Krenila sta naravnost naprej in vodila veliko množico Likijcev. Ko ju je zagledal Menestej, Petejev sin, je vztrepetal: prav proti njegovemu stolpu sta prihajala in prinašala pogubo.

Ozrl se je po ahajskem stolpu, ali bi kje zagledal kakega voditelja, ki bi njegove tovariše obvaroval nesreče. Zagledal je oba Ajanta, nenasitna boja, ki sta stala blizu, ter Tevkra, ki je pravkar prihajal iz šotora. Toda z vpitjem ju nikakor ni mogel priklicati, tolikšen je bil trušč in krik je segal do neba, ko so udarci padali po ščitih, čeladah s konjskimi žimami in vratih; vsa so bila namreč zaprta in sovražniki so stali pred njimi ter jih poskušali na silo prebiti in vdreti.

Hitro je k Ajantu poslal glasnika Toota: »Pojdi, plemeniti Toot, steci in pokliči Ajanta, najraje oba; to bi bilo daleč najbolje, saj bo tu kmalu nastopila strašna poguba.

Tako silno pritiskajo sem likijski voditelji, ki so se že prej izkazovali za silovite v hudih bojih. Če pa se tudi tam zapletajo v spopad in boj, naj pride vsaj sam hrabri Telamonov sin Ajant, z njim pa naj gre Tevker, vešči lokostrelec.«

Tako je dejal in glasnik ga je poslušal ter ubogal. Stekel je vzdolž obzidja v bron odetih Ahajcev, stopil k obema Ajantoma in takoj spregovoril: »Ajanta, voditelja v bron odetih Argejcev, ljubi sin Peteja, Zevsovega gojenca, vaju poziva, da prideta tja in se vsaj za kratek čas spoprimeta z bojem, najraje oba; to bi bilo daleč najbolje, saj bo tam kmalu nastopila strašna poguba. Tako silno pritiskajo tja likijski voditelji, ki so se že prej izkazovali za silovite v hudih bojih.

Če pa tudi tu divjata vojna in boj, naj pride vsaj sam hrabri Telamonov sin Ajant, z njim pa naj gre Tevker, vešči lokostrelec.«

Tako je dejal in veliki Telamonov sin Ajant ga je ubogal. Takoj je Ojlêjevemu sinu izrekel krilate besede: »Ajant, ti in mogočni Likomed ostanita tu in spodbujajta Danajce, naj se bojujejo z vso močjo. Jaz pa grem tja in se spoprimem z bojem; hitro se vrnem, ko jim bom dodobra pomagal.«

Tako je dejal in Telamonov sin Ajant je odšel, z njim pa je šel Tevker, njegov brat po očetu. Spremljal ju je Pandion, ki je nosil Tevkrov ukrivljeni lok.

Ko so po notranji strani obzidja prišli do stolpa pogumnega Menesteja, so ga našli v hudi stiski. Silni likijski voditelji in vladarji so se vzpenjali na nadzidke kakor temen vihar. Spopadli so se z njimi iz oči v oči in vzdignilo se je vpitje.

Telamonov sin Ajant je prvi ubil moža, pogumnega Epikla, Sarpedonovega tovariša, z ostrim kamnom, ki je znotraj obzidja ležal, velik, na vrhu ob nadzidku. Tega ne bi zlahka držal v obeh rokah niti mož v cvetu mladosti, kakršni so današnji smrtniki. Ajant pa ga je vzdignil in vrgel od zgoraj, razbil čelado s štirimi grebeni in zdrobil vse kosti lobanje hkrati. Mož je kakor potapljač padel z visokega stolpa in življenje je zapustilo njegove kosti.

Tevker pa je s puščico zadel mogočnega Glavka, Hipolohovega sina, ko se je zaganjal na visoko obzidje, tam, kjer je videl razgaljeno roko, in ga ustavil v boju.

Neopažen je skočil z obzidja nazaj, da ga ne bi kdo od Ahajcev videl ranjenega in se zmagoslavno bahal. Sarpedona je prevzela žalost ob Glavkovem odhodu, brž ko ga je opazil; vendar ni pozabil na boj, temveč je s kopjem zadel Alkmajona, Testorjevega sina, ga zabodel in izpulil kopje. Mož je sledil kopju in padel na obraz, okrog njega pa je zažvenketalo orožje, okrašeno z bronom. Sarpedon je z močnimi rokami zgrabil nadzidek in potegnil; ves se je iztrgal, obzidje je bilo zgoraj razgaljeno in mnogim je odprl pot.

Ajant in Tevker sta ga napadla hkrati: Tevker je s puščico zadel bleščeči jermen na njegovih prsih, ki je držal ščit, pokrivajoč vse telo. Toda Zevs je boginje smrti odgnal od svojega sina, da ne bi padel ob krmah ladij. Ajant pa je planil nadenj in mu zabodel kopje v ščit; ost ni prodrla skozenj, vendar ga je ob silnem naletu sunila nazaj.

Nekoliko se je umaknil od nadzidka, a ni povsem odstopil, saj je v srcu upal, da si bo pridobil slavo. Obrnil se je in zaklical bogovom podobnim Likijcem: »Likijci, zakaj tako popuščate v bojeviti moči?

Čeprav sem silen, mi je težko samemu prebiti obzidje in odpreti pot do ladij. Pridružite se mi! Več nas bo, bolje bomo opravili delo.«

Tako je dejal; prestrašeni pred kraljevim ukazom so še silneje pritisnili okrog preudarnega vladarja. Argejci pa so na drugi strani strnili svoje vrste znotraj obzidja in pred njimi je stala velika naloga. Kajti silni Likijci niso mogli prebiti danajskega obzidja in si odpreti poti do ladij, kopjonosni Danajci pa Likijcev niso mogli odriniti od obzidja, odkar so se mu prvič približali.

Kakor se dva moža prepirata ob mejnikih, z merili v rokah na skupni njivi, in se na ozkem pasu prerekata za enak delež, tako so jih ločevali nadzidki; prek njih so drug drugemu na prsih razbijali volovske okrogle ščite in lahke usnjene ščitke.

Mnogi so dobili v meso rane od neusmiljenega brona, eni, kadar so se med bojem obrnili in razkrili hrbet, mnogi drugi pa kar skozi sam ščit.

Povsod so bili stolpi in nadzidki poškropljeni s krvjo mož obeh strani, Trojancev in Ahajcev. Vendar niti tako niso mogli pognati Ahajcev v beg. Držali so se kakor tehtnica v rokah poštene predice, ki na eno stran položi utež in na drugo volno ter ju uravnava, da bi za otroke zaslužila pičlo plačilo. Tako sta bila boj in vojna med njimi enako uravnovešena, dokler ni Zevs večje slave naklonil Hektorju, Priamovemu sinu, ki je prvi prodrl čez ahajsko obzidje.

Prodorno je zavpil, da so ga Trojanci slišali: »Naprej, Trojanci, krotilci konj! Prebijte obzidje Argejcev in vrzite na ladje siloviti ogenj!« Tako jih je spodbujal in vsi so ga slišali. Strnjeno so planili proti obzidju; eni so se vzpenjali na vrhnje kamne z ostrimi kopji v rokah, Hektor pa je zgrabil in nesel kamen, ki je pred vrati stal, spodaj debel, zgoraj pa koničast. Niti dva najmočnejša moža iz ljudstva, kakršni so današnji smrtniki, ga ne bi zlahka dvignila s tal na voz; on pa ga je sam z lahkoto vihtel.

Sina zvitega Kronosa je storil, da mu je bil lahek. Kakor pastir zlahka nese ovnov kožuh, ki ga prime z eno roko in ga teža komaj bremeni, tako je Hektor vzdignil kamen in ga nesel naravnost proti vratnim krilom, ki so varovala trdno sestavljeni vhod, visok in dvokrilen. Znotraj sta ga držala dva prečna zapaha, zavarovana z enim zatičem.

Stopil je čisto blizu, se oprl in vrgel kamen v sredino, široko razkoračen, da njegov met ne bi bil šibkejši. Razbil je oba tečaja; težki kamen je padel v notranjost in vrata so strašno zaječala. Zapaha nista vzdržala in krili sta se razleteli vsako na svojo stran pod udarcem kamna. Sijajni Hektor je planil skoznje, z obrazom podoben nagli noči; na njem se je bleščal strašni bron, ki mu je pokrival telo, in v rokah je držal dve kopji. Nihče razen bogov ga ne bi mogel ustaviti, ko je skočil skozi vrata; oči so mu gorele kakor ogenj.

Obrnil se je proti množici in zaklical Trojancem, naj preplezajo obzidje; poslušali so njegovo spodbudo. Takoj so eni prešli obzidje, drugi pa so se vlili skozi trdno zgrajena vrata. Danajci so zbežali med votle ladje in vzdignil se je neugasljiv trušč.