Prevod
Medtem je rakšasa pomislil: »To je gotovo tisti Vikāla. Ima me za tatu in me je v jezi prišel ubit. Kaj naj storim?« Ko je tako premišljeval, mu je tat vtaknil brzdo v gobec in ga udaril z bičem. Rakšasa je, ves iz sebe od strahu, začel dirjati. Ko sta prišla že daleč, ga je tat skušal ustaviti z vlečenjem vajeti, a je tekel čedalje hitreje. Ko je tat videl, da se na vajeti sploh ne meni, je pomislil: »Oho, konji vendar niso takšni, da se za vajeti ne bi zmenili! To mora biti rakšasa v konjski podobi. Če le zagledam kakšno zaplato mehke, prašne zemlje, se bom vrgel nanjo. Drugače ne bom ostal živ.« Medtem ko je tako premišljeval in se spominjal svojega izbranega božanstva, je konj pritekel pod banjanovec. Tat se je oprijel ene od njegovih visečih zračnih korenin in obvisel na njej. Tako sta se ločila in oba neizmerno razveselila, saj sta spet upala, da si bosta rešila življenje.
Na tistem banjanovcu je sedela opica, rakšasova prijateljica. Ko je videla prestrašenega rakšaso, mu je zaklicala: »Prijatelj! Zakaj bežiš pred namišljeno nevarnostjo? Ta človek je vendar tvoj plen. Požri ga!«
Ko je rakšasa slišal opičine besede, je privzel svojo pravo podobo in se obotavljaje, s tesnobo v srcu, vrnil. Tat pa je ugotovil, da ga je nazaj priklicala opica, zato je v jezi zgrabil njen viseči rep, si ga vtaknil v usta in ga začel gristi.
Opica je pomislila, da je tat še mogočnejši od rakšase, in od strahu ni črhnila niti besede. Le oči je zaprla in negibno prenašala bolečino. Ko jo je rakšasa videl v takšnem stanju, je izrekel tale verz:
»Po izrazu tvojega obraza sodim, opica,
da te je zgrabil Vikāla. Kdor pobegne, ostane živ.«
To je rekel in izginil. Zato me pusti oditi domov. Ti pa ostani tu in uživaj sadove drevesa pohlepa.«
Cakradhara je dejal: »Prijatelj, to ni pravi razlog. Ljudem se dobro in zlo dogajata po volji usode. Saj je rečeno: »Trikūṭa je bila njegova trdnjava, morje obrambni jarek,
rakšase njegovi vojščaki, bogastvo pa mu je dal gospodar zakladov.
Njegov nauk o vladanju je sestavil sam Uśanas,
pa je Rāvaṇa vendar propadel po volji usode.«
In še:
»Slepec, grbavec in kraljeva hči s tremi dojkami
so vsi trije kljub napačnemu ravnanju dosegli srečo, ker jim je bila usoda naklonjena.«
Suvarṇasiddhi je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Cakradhara je odgovoril: »Zgodba 11. Zgodba o slepcu, grbavcu in ženski s tremi dojkami. Na tem svetu, v severnih krajih, stoji mesto Madhu-pura. V njem je nekoč vladal kralj Madhusena. Ko je užival posvetne slasti, se mu je nekega dne rodila hči s tremi dojkami. Ko je izvedel za njeno rojstvo, je svojim komornikom naročil: »Odnesite to deklico s tremi dojkami daleč v gozd in jo pustite tam, tako da nihče ne bo izvedel zanjo.« Komorniki so mu odgovorili: »Veliki kralj, znano je, da deklica s tremi dojkami prinaša nesrečo. Vendar bi morali poklicati brahmane in jih vprašati za nasvet, da se ne pregrešimo ne zoper ta ne zoper oni svet. Kajti:
»Kdor nenehno sprašuje, posluša in si vse skrbno zapomni,
temu modrost raste kakor lotos v sončnih žarkih.«
In še:
»Razumen človek naj vselej sprašuje.
Nekoč se je brahman z vprašanjem rešil, čeprav ga je ujel poglavar rakšas.«
Kralj je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Odgovorili so: »Zgodba 12. Zgodba o rakšasi Caṇḍakarmanu. Gospod, v nekem gozdu je živel rakšasa po imenu Caṇḍakarman. Ko je nekoč blodil po goščavi, je naletel na brahmana. Splezal mu je na ramena in ukazal: »Hej, kar naprej!« Brahman ga je v smrtnem strahu odnesel s seboj. Ko pa je opazil, da ima stopala mehka kakor notranjost lotosovega cveta, ga je vprašal: »Gospod, zakaj imaš tako nenavadno mehka stopala?«
Rakšasa je odgovoril: »Zaobljubil sem se, da se z mokrimi nogami nikoli ne dotaknem tal.«
Ko je brahman to slišal, je začel premišljevati, kako bi se rešil. Prišla sta do jezera in rakšasa mu je naročil: »Dokler se ne okopam, opravim čaščenja bogov in se vrnem, se ne smeš premakniti od tod.«
Ko je rakšasa odšel v vodo, je brahman pomislil: »Ko bo končal čaščenje bogov, me bo gotovo požrl. Zato bom čim hitreje pobegnil; z mokrimi nogami ne bo mogel za menoj.«
Tako je tudi storil in rakšasa se v strahu, da bi prelomil zaobljubo, ni pognal za njim. Zato pravim: »Razumen človek naj vselej sprašuje.««
Ko je kralj slišal njihove besede, je poklical brahmane in jih vprašal: »Brahmani, rodila se mi je hči s tremi dojkami. Ali je mogoče kaj ukreniti ali ne?«
»Deklica, ki ji kak del telesa manjka ali ima kakšnega preveč,
pogubi svojega moža in uniči tudi lastno krepost.
Deklica s tremi dojkami pa, ki pride očetu pred oči,
ga brž pogubi; o tem ni nobenega dvoma.
Zato naj se je vaše veličanstvo ogiba in naj je ne vidi. Če pa jo je kdo pripravljen vzeti za ženo, mu jo dajte in mu ukažite, naj zapusti deželo. Tako se ne boste pregrešili ne zoper ta ne zoper oni svet.«
Ko je kralj slišal njihove besede, je ukazal, naj ob zvokih bobna povsod razglasijo: »Poslušajte! Kdor vzame za ženo kraljevo hčer s tremi dojkami, prejme sto tisoč zlatnikov, a mora zapustiti deželo.«
Razglas so ponavljali dolgo časa, pa je nihče ni hotel vzeti. Deklica je medtem odrasla v mladenko in prebivala v skrbno varovanem skrivnem bivališču.
V istem mestu je živel neki slepec. Vodil ga je grbavec Mantharaka, ki je pred njim držal palico. Ko sta slišala razglas ob bobnanju, sta se posvetovala: »Priglasiva se, tako da se dotakneva bobna. Če nama usoda nakloni dekle in zlato, bova z denarjem lagodno živela. Če pa naju zaradi njene hibe doleti smrt, bo konec tudi trpljenja, ki nama ga povzroča revščina. Saj je rečeno: »Sramežljivost, ljubezen, sladkost glasu, razumnost, mladostni sijaj,
objemi ljubljene, naklonjenost sorodnikom, odsotnost trpljenja in veselje,
krepost, učenost, modrost kakor pri učitelju bogov, čistost in skrb za lepo vedenje —
vse to premorejo bitja, kadar je lonec njihovega trebuha poln.«
Po teh besedah je slepec odšel do bobna, se ga dotaknil in dejal: »Jaz bom vzel to dekle za ženo, če mi jo kralj da.«
Kraljevi služabniki so šli h kralju in mu sporočili: »Gospod, neki slepec se je dotaknil bobna. Vi odločite, kaj naj storimo.«
Kralj je dejal:
»Naj bo slep, gluh, gobav ali celo iz najnižje kaste,
naj vzame dekle skupaj s sto tisoč zlatniki in odide v tujo deželo.«
Po kraljevem ukazu so služabniki slepca odpeljali na rečni breg, mu po poročnem obredu izročili dekle s tremi dojkami in sto tisoč zlatnikov ter jih vkrcali na čoln. Čolnarjem so naročili: »Odpeljite slepca z ženo in grbavcem v drugo deželo in jih pustite v kakšnem mestu.« Tako so tudi storili. Ko so prišli v tujo deželo, so si vsi trije v mestu, ki so jim ga pokazali čolnarji, kupili hišo in udobno živeli. Slepec je ves čas poležaval na postelji, Mantharaka pa je opravljal hišna dela. Sčasoma se je med žensko s tremi dojkami in grbavcem razvilo pregrešno razmerje. Saj je dobro rečeno:
»Ko bo ogenj mrzel, ko bo luna žgala
in bo morska voda sladkega okusa, tedaj bodo ženske zveste.«
Nekega dne je ženska s tremi dojkami rekla Mantharaku: »Dragi, če bi se nama le kako posrečilo ubiti tega slepca, bi lahko srečno živela. Poišči torej kje strup, da mu ga dam in se ga rešim.« Drugič je grbavec med potepanjem našel mrtvo črno kačo. Pobral jo je in se ves vesel vrnil domov ter ji rekel: »Draga, našel sem tole črno kačo. Razreži jo na koščke, pripravi jo z veliko suhega ingverja in drugih začimb ter jo daj temu slepcu, češ da je ribje meso. Tako bo hitro poginil, saj ima ribe nadvse rad.« Po teh besedah je Mantharaka odšel. Ženska je zakurila ogenj, razrezala črno kačo in jo položila v lonec s pinjencem. Ker je imela polne roke hišnih opravil, je slepcu prijazno rekla: »Dragi mož, prinesla sem ribje meso, ki ga imaš tako rad in po katerem vedno sprašuješ. Ribe se že kuhajo na ognju. Medtem ko opravim delo po hiši, vzemi kuhalnico in jih nekaj časa mešaj.« Ko je to slišal, se je razveselil, si obliznil ustne kotičke, hitro vstal, vzel kuhalnico in začel mešati. Ko je mešal domnevne ribe, je strupena para dosegla njegove oči in z njih se je odluščila temna mrena. Slepec je začutil, da mu para zelo koristi, zato ji je oči še bolj izpostavil. Ko se mu je vid povrnil, je zagledal v pinjencu same kose črne kače. Pomislil je: »Kaj je vendar to? Rekla mi je, da je ribje meso, to pa so kosi črne kače. Najprej moram ugotoviti, kaj namerava ta ženska. Ali pripravlja umor mene, grbavca ali koga drugega?« Sklenil je prikriti, da spet vidi, in se še naprej vedel kakor slepec. Medtem se je grbavec vrnil in brez vsakega zadržka začel objemati in poljubljati žensko s tremi dojkami. Slepec ga je gledal, a ker nikjer ni videl orožja, se je v silni jezi vrnil k postelji, zgrabil grbavca za noge, ga z vso močjo zavrtel nad glavo in z njim udaril žensko v prsi.
Od udarca z grbavčevim telesom se ji je tretja dojka pogreznila v prsni koš. Grbavec pa se je zaradi silovitega vrtenja nad slepčevo glavo zravnal.
***********************************************************************
Zato pravim: »Slepec, grbavec in kraljeva hči s tremi dojkami« (84).«
Suvarṇasiddhi je dejal: »Prijatelj, res je. Kadar je usoda naklonjena, se vse srečno izteče. Vendar mora človek poslušati nasvete dobrih ljudi in se vedno ravnati po njih. Kdor pa vztraja pri svojem, propade kakor ti. Saj je rečeno:
»Kdor ima skupen trebuh, a ločena vratova in jé različne sadeže,
zaradi nesloge propade kakor ptič bhāruṇḍa.«
Cakradhara je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Suvarṇasiddhi je odgovoril: »Zgodba 13. Zgodba o ptiču bhāruṇḍi. Ob nekem jezeru je živel ptič bhāruṇḍa, ki je imel en trebuh in dva vratova. Ko se je nekoč sprehajal ob morskem bregu, je našel sadež, ki so ga naplavili valovi in je bil podoben nektarju nesmrtnosti. Ko ga je jedel, je rekel: »Ah, pojedel sem že veliko božansko okusnih sadežev, ki so jih prinesli morski valovi, toda ta ima okus, kakršnega še nisem poznal. Je morda z drevesa pārijāta ali z nebeškega sandalovca? Ali pa je to sadež iz samega nektarja nesmrtnosti, ki mi ga je poslala skrivnostna usoda?«
Ko je tako govoril, so druga usta rekla: »Če je res tako dober, daj še meni košček, da tudi jaz užijem njegov okus.«
Prva usta so se zasmejala in odgovorila: »Saj imava en sam trebuh in se nasitiva oba hkrati. Čemu bi torej jedla vsak zase? Bolje bo, da z ostankom razveselim najino drago.«
To so rekla in preostanek sadeža dala samici bhāruṇḍi. Ko ga je pokusila, se je silno razveselila ter ju zasula z objemi, poljubi, nežnostmi in ljubkovanjem. Druga usta pa so bila od tistega dne užaljena in žalostna.
Nekega drugega dne so druga usta našla strupen sadež. Ko so ga zagledala, so rekla prvim: »Ti brezsrčnež! Ničvrednež! Sebičnež! Našel sem strupen sadež in ga bom pojedel, ker si me ponižal.«
Prva usta so odgovorila: »Neumnež! Nikar tega ne stori! Če ga poješ, bova oba pogubljena.« Toda druga usta so kljub tem besedam iz užaljenosti pojedla sadež. Kaj bi še govorili: oba sta poginila.
***********************************************************************
Zato pravim: »Kdor ima skupen trebuh, a ločena vratova« (92).«
Cakradhara je dejal: »Res je. Pojdi torej domov, vendar ne potuj sam. Saj je rečeno:
»Ne uživaj dobrot sam in o pomembnih rečeh ne premišljuj sam;
ne odpravljaj se sam na pot in ne ostajaj sam buden med spečimi.«
In še:
»Tudi slaboten spremljevalec ti na poti lahko zagotovi varnost.
Rak je kot sopotnik nekoč rešil življenje.«
Suvarṇasiddhi je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Cakradhara je odgovoril: »Zgodba 14. Zgodba o brahmanu in raku. V nekem mestu je živel brahman po imenu Brahmadatta. Ko se je zaradi opravkov odpravljal v neko vas, mu je mati rekla: »Sin moj, zakaj odhajaš sam? Poišči si vendar koga za spremljevalca.«
Odgovoril ji je: »Mati, ne boj se. Ta pot je varna. Ker me kličejo opravki, bom šel sam.«
Ko je videla, da je trdno odločen, je iz bližnjega vodnjaka vzela raka in mu rekla: »Sin moj, če že moraš iti, naj bo vsaj ta rak tvoj spremljevalec. Vzemi ga s seboj.«
Ubogal je mater, prijel raka z obema rokama, ga položil v vrečico s kafro, to spravil v posodo in se naglo odpravil na pot.
Med hojo ga je poletna vročina utrudila, zato je legel pod drevo ob poti in zaspal. Medtem je iz drevesne dupline prilezla kača in se mu približala.
V silni požrešnosti je začela požirati vrečico s kafro, ki jo je imel spravljeno v posodi. Rak, ki je bil v njej, pa je kačo ubil. Ko se je brahman prebudil in pogledal okrog sebe, je ob sebi zagledal mrtvo črno kačo, ki je ležala na vrečici s kafro. Pomislil je: »Rak jo je ubil.« Vesel je dejal: »Mati je imela prav, ko mi je rekla, da si mora človek poiskati spremljevalca in se ne sme sam odpraviti na pot. Ker sem njenim besedam zaupal in jih ubogal, me je rak rešil smrti. Saj je dobro rečeno:
»Ko luna pojema, išče oporo pri soncu; ko je polna, pa veča moč gospodarja voda.
Eni pomagajo v nesreči, drugi uživajo blaginjo bogatih.«
»V sveti izrek, sveti kraj, brahmana, božanstvo, vedeževalca, zdravilo in učitelja —
kolikor kdo veruje, tolikšen uspeh doseže.«
Ko je Suvarṇasiddhi to slišal, se je poslovil od njega in se vrnil domov.
Tako se konča peti del Pañcatantre, ki jo je sestavil častiti Viṣṇuśarman, z naslovom Nepremišljena dejanja.
»Četudi je tako, mi vendar pokaži tega leva med tatovi, da ga ubijem.«
(različica) Kdor vidi, ta vidi. (različica) Kraljevi služabniki. (različica) Zgodba o Devaśaktiju.
